VSC Sklep Cp 289/2020

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 10. 2019 razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 21. 10. 2019 se pridrži za končno odločbo.

II. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2020 v IV. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je odločeno, da sta toženca dolžna solidarno v roku 15 dni povrniti tožnici nastale pravdne stroške v višini 721,91 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2020.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 7. 2. 2020, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 353,19 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila.

O pritožbi zoper sklep z dne 21. 10. 2019

1Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 21. 10. 2019 sodnemu izvedencu za geodezijo B. N. odmerilo nagrado in nadomestilo za stroške v znesku 660,00 EUR za izvedensko delo z dne 16. 10. 2019, odločilo, da skupni znesek za plačilo (vključno s prispevki) znaša 721,91 EUR, ugotovilo, da izvedenec ni zavezanec za DDV in odločilo, da plačilo izvrši finančno-računovodska služba iz vnaprej založenega zneska na računu za predujme na transakcijski račun sodnega izvedenca. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče priznalo izvedencu (-) za izmero vsakih začetih 1000 m2 zemljišča 120,00 EUR, (-) za najzahtevnejša dela (pregled elaboratov, svetovanje, izvedeništvo) 480,00 EUR in (-) ostale stroške v pavšalni vrednosti 10 % geodetske storitve v znesku 60,00 EUR, skupaj 660,00 EUR.

2Tožena stranka se je zoper sklep pritožila (v vlogi z dne 14. 11. 2019, v kateri je tudi podala pripombe na izvedensko mnenje, uvodoma pa očitno pomotoma navedla, da se pritožuje zoper sklep z dne 16. 10. 2019). V pritožbi navaja, da se zoper sklep pritožuje zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izvedenec v stroškovniku opredelil, da so mu nastali materialni stroški v višini 660,00 EUR, kar pomeni, da stroški pod postavko stroškovnika pisna izdelava izvedenskega izvida in mnenja izvedencu niso nastali, zato mu jih sodišče ne bi smelo odmeriti. Materialni stroški v višini 660,00 EUR pa izvedencu prav gotovo niso nastali. V okviru materialnih stroškov je izvedenec opredelil obračun po urnih postavkah v višini 480,00 EUR, kar je mnogo pretirano, saj je narok, ogled na kraju samem trajal od 9.30 ure do 10.45 ure, izvedenec pa je bil prisoten na kraju samem le prve pol ure.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila v vlogi z dne 11. 12. 2019, in sicer da sama nima pripomb na odmerjene stroške.

4Izvedenec pa je v vlogi z dne 2. 12. 2019 v zvezi s pritožbo obrazložil materialne stroške v stroškovniku. In sicer je navedel, da gre za stroške (-) priprave na narok z dne 4. 10. 2019: preračun predhodnih meritev IDPOS 2097 iz leta 1981, IDPOS 2193 iz leta 1994 in IDPOS 2288 iz leta 1994 k.o. ... - porabljeno 5 ur; in (-) izračun izmerjenih podatkov na terenu, izdelava skice terenske izmere, izračun površine motenjskega posega, pridobitev in pregled elaborata IDPOS 6330, ki še ni uradno sproveden na geodetski pisarni ... (izdelalo podjetje G.) – prikaz predlagane meje med parc. št. 1135/2 in 1135/3 k.o. ... – porabljeno 5 ur. Skupaj 10 ur, prikazano v postavki 18. V postavki 17 pa je, kot je navedel izvedenec, obračunana izmera z geodetskim instrumentom v višini 120,00 EUR. Izračuni in skice terenske izmere so narejeni s predpisanim programskim orodjem Geos.

5Pritožba je utemeljena.

6Tako 249. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot 45. člen Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 22/2018) določata, da ima sodni izvedenec pravico do nagrade in povrnitve stroškov za izvedensko mnenje. Plačilo za opravljeno delo in povrnitev stroškov podrobneje ureja Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS št. 84/2018; v nadaljevanju: Pravilnik) v določbah 37. do 42 ter 47. do 50. člena. Po 49. členu Pravilnika ima sodni izvedenec pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Podlago za priznanje stroškov izvedencev predstavlja tako Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 s spremembami), ki v tretjem odstavku 15. člena določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljen material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Izvedencu se tako lahko priznajo le tisti materialni stroški, ki so mu v zvezi z izvedenskim mnenjem dejansko nastali in je njihov nastanek tudi izkazal.

7Iz uvoda pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje o stroških izvedenca odločilo na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS št. 88/2010 s spremembami), ki je veljal do 1. 1. 2019 in ki je v 45. členu določal, da se materialni stroški v zvezi z izvedenskim oziroma cenilskim delom za analize, meritve, preiskave in druga opravila, potrebna za izdelavo izvida in mnenja oziroma cenitve obračunajo po veljavni ceni gospodarskih družb in zavodov, ki te storitve opravljajo, če to ni možno, pa v višini, kot se običajno plačuje za take stroške. Sedaj veljavni Pravilnik take odmere materialnih stroškov izvedencu ne omogoča več.

8Glede na to, da je sodišče prve stopnje izvedenca določilo s sklepom z dne 20. 8. 2019, je pri odločitvi o stroških izvedenca glede na določbo 54. člena Pravilnika¹ zmotno uporabilo prej veljavni Pravilnik namesto sedaj veljavnega Pravilnika, ki kot že navedeno zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ki pa morajo biti ustrezno specificirani. Sodišče prve stopnje bi pravilno moralo izvedenca pozvati, da izstavi stroškovnik na podlagi sedaj veljavnega Pravilnika in šele nato s sklepom odmeriti stroške. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kar terja razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje z dne 21. 10. 2019 je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo o stroških izvedenca.

O pritožbi zoper sklep z dne 7. 2. 2020

9Z izpodbijanim sklepom o motenju posesti je sodišče prve stopnje (I.) ugotovilo, da sta toženca A. H. in J. G. motila posest tožeče stranke s tem, da je dne 20. 7. 2018 toženec začel z nasipavanjem gramoza na zahodnem delu nepremičnine parc. št. 1135/3 (ID ...6510) k.o. ..., in sicer od javne ceste na parc. št. 1477/7 in nato ob celotni vzhodni meji sosednje parcele 1135/2, obe k.o. ... tako, da je bil končno napravljen nasip gramoza na površini 85 m2, označen na skici izvedenca geodetske stroke B. N. ″terenska izmera P 28/2018 z dne 4. 10. 2019″, ki je sestavni del tega sklepa, med črtama, ki označujejo posestno mejo (rjava črtkana črta) in mejo motenjskega posega (modra črtkana črta), preko katerega je v nadaljnjih dneh po naročilu oziroma v korist toženke opravil več prevozov lesa iz toženkinega gozda s težkimi tovornjaki; (II.) odločilo, da sta toženca dolžna solidarno v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje s tem, da odstranita ves nasipan gramoz v površini 85 m2, označen na priloženi skici izvedenca geodetske stroke B. N. ″terenska izmera P 28/2018 z dne 4. 10. 2018″, med črtama, ki označujeta posestno mejo (rjava črtkana črta) in mejo motenjskega posega (modra črtkana črta), da ne bo izvršbe; (III.) da se tožencema tudi v bodoče prepoveduje nasipavanje gramoza in vožnja preko nepremičnine parc. št. 1135/3 (ID ...6510) k.o. ..., kot je navedeno v I. točki tega sklepa, ter vsako drugo takšno ali podobno dejanje, s katerim bi posegla v posest tožeče stranke na navedeni nepremičnini, vsakemu pod pretnjo denarne kazni v znesku 5.000,00 EUR; ter (IV.) da sta toženca dolžna solidarno v roku 15 dni povrniti tožnici nastale pravdne stroške v višini 2.591,30 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

10Toženca sta se zoper sklep pritožila zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navajata, da sodba (prav: sklep) temelji na ugotovitvah izvedenca, kot da bi le-ta postavljal tožbeni zahtevek, in da spremenjeni tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti temelji na izvedenskem mnenju izvedenca s področja geodezije B. N. z dne 16. 10. 2019, h kateremu je izvedenec priložil terensko izmero z dne 4. 10. 2019 ter njegovim pojasnilom z dne 17. 10. 2019, da je na osnovi terenske izmere z dne 4. 10. 2019 izdelal skico terenske izmere s prikazom motenega posega v površini 85 m2 in da je meja prikazana kot posestna meja med obstoječima mejnikoma, ki v naravi obstajata ter da meja nima statusa urejene meje med parc. št. 1135/2 in parc. št. 1135/3 k.o. ... . Po povzetku izvedenčeve obrazložitve na pripombe na izvedensko mnenje pritožnika navajata, da je izvedenec sicer usposobljen za izračun izmerjenih podatkov na terenu, vendar je z izdelavo skice terenske izmere, v kateri je izračunal in določil površino motenjskega posega, odločil pravno, torej o pravnem institutu, za kar pa ni usposobljen. Navajata, da je o posesti odločal izvedenec na podlagi stanja, kot ga je pokazala tožeča stranka, kot je pojasnil. Izvedenec, ki je odločal o ″motenjskem posegu″, kot ga je sam opredelil, je prava neuka in nevešča oseba. V kolikor je izvedenec odločal o ″motenjskem posegu″ ter ″posestni meji″, bi moral poznati vsaj določila 33. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, in da se pri tem ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Pravnih institutov zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja pri določanju posestne meje izvedenec prav gotovo ni upošteval oziroma jih je opredeljeval kot pravni laik, kateremu je nato v celoti sledilo sodišče. Izvedenec je v izvedeniškem mnenju celo zapisal, kje je potekalo motenje, ter ga kot takega okvalificiral, sodišče pa mu je kar sledilo. Izvedenec kot del sodišča ter zato sodišče (za izvedenca veljajo enake določbe ZPP kot za sodišče), na odločitev katerega je v celoti oprlo svojo odločitev, tudi ni upošteval določila 426. člena ZPP. Izvedenec je opravljal terensko izmero 4. 10. 2019, to je več kot eno leto po zatrjevanem motenju (20. 7. 2018) in, kot so vsi v postopku izpovedali, je tam cesta danes in je tam vedno bila cesta, katero uporablja več ljudi, in sicer so to povedali toženca ter priče Š. Š., J. K., P. K., pa tudi predstavnik tožeče stranke in njegov brat. Izvedenec si ni ogledal sodnega spisa, ni prebral zapisnikov ter je sledil zgolj tožeči stranki, kar je sam povedal v tako izvedenskem mnenju, kot v dopolnitvi izvedenskega mnenja, do trenutka opravljanja izvedenskega mnenja pa niti ni bil opravljen celoten dokazni postopek. Pravdni stranki še nista bili zaslišani, kar vse pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Uporabil je besedo ″motenje″, ki je pravni termin. Sodišče je sledilo golemu izvedenskemu mnenju, vse stranke in priče, predlagane s strani tožeče stranke, pa so izpovedale, da se je cesta vedno uporabljala in se še vedno uporablja kot edina cesta za dostop do gozda. Sodišče na ogledu na kraju samem ni ničesar ugotovilo. Stanje ceste, ki vodi do gozda, je povsem takšno, o kakršnem so izpovedale skladno vse zaslišane priče in stranke. Zatrjevani domnevni datum motenja ni ostal neprerekan. Tožena stranka je večkrat izrecno trdila, da ni nasipala gramoza, ter da so nasipavali gramoz vsi drugi ljudje. Sklep je v celoti neizvršljiv, je v nasprotju z logiko in dejanskim stanjem, ki so ga pojasnile zaslišane priče ter pravdni stranki v postopku, kot ga je ugotovilo sodišče ter ga je povzel v svoje izvedensko mnenje izvedenec. Odstranitev gramoza ni možna ter je tudi nesmiselna ob zatrjevanju vseh, da se v gozd vozijo po njej vsi, ki dostopajo do gozda in je to edina pot do gozda. Z odstranjevanjem bi toženca morala odstraniti gramoz, ki so ga nasipali tudi drugi ljudje. Sledi lahko edino tožba za določitev nujne poti. Sodišče je tožencem prepovedalo tudi vožnjo, kar je odločanje o pravici, to je o pravici do služnosti vožnje, s čemer je prekoračilo zahtevek. Konec koncev pa je s tem sodišče odločilo, da cesta vendarle tam je ter je tam vedno bila, poteka pa po več parcelah, čemur se toženca ne moreta izogniti. Cesta je tam vedno bila ″šodrana″, res, da je tudi rasla trava, katero so med šodrom kosili, vendar je bila utrjena. Sodišče v tej smeri ni izvedlo ugotovitvenega postopka. Z vsem navedenim je z izpodbijanim sklepom kršilo načelo kontradiktornosti oziroma obojestranskega obravnavanja obeh strank ter pravico do izjave tožene stranke. Sodišče mora vsaj najprej ugotoviti dejansko stanje in dejanske okoliščine na kraju samem, kar do sedaj ni, ter narediti dokazno oceno v skladu z izpovedbami prič ter ne zgolj slediti izvedencu, katerega izvedensko mnenje je neuporabno.

11Pritožba je delno utemeljena.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo glede odločitve o glavni stvari in glede odločitve o pravdnih stroških, razen glede odločitve o stroških v višini 721,91 EUR.

13Pri odločitvi o glavni stvari je pravilno navedlo, da v skladu s 33. členom SPZ daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.

14Med pravdnimi strankami ni sporno, da je nasutje z gramozom naročila prva toženka, ki je tudi krila stroške. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo ostala sporna vprašanja, in sicer kjer natančno se je nasul gramoz, kdo je imel del zemljišča, na katerem je bil nasut gramoz, pred nasutjem v posesti, ter ali je tudi drugi toženec sodeloval pri nasutju gramoza na sporen del nepremičnine.

15Tožeča stranka je v tožbi predlagala postavitev izvedenca geodetske stroke, ki naj poda mnenje o tem, na katerem zemljišču je bil storjen sporni poseg, na prvem naroku glavne obravnave pa navedla, da vztraja pri predlogu za angažiranje izvedenca geodetske stroke, ker je v svojem zahtevku zajela mejo med parcelo, last tožeče stranke, in parcelo, last sosede Š., ki je glede na geodetske podatke lahko sporna, in menila, da je zato pomembno, kje je potekala posestna meja. Predlagala je, da sodišče s pomočjo geodeta ugotovi posestno mejo, ta pa mejo označi v ustrezni skici, nakar bo sama predlagani sklep na osnovi skice dopolnila tako, da bo v izreku dodala potek te meje in bo na tak način sklep lahko dovolj natančen in izvršljiv. Sodišče prve stopnje je že v sklepu o določitvi izvedenca navedlo, da bo izvedenec na naroku na kraju samem identificiral parc. št. 1135/3 in 1135/2 ter ponazoril v skici na naroku prikazano posestno mejo ter opravil še druge po sodišču odrejene naloge na kraju samem. Na naroku na kraju samem je sodnica izvedencu naložila, da izdela mnenje (pravilno: skico), s prikazom posestne meje in motenjskega posega, kot ga je pokazala tožeča stranka, pri čemer naj poda tudi izmere površine motenjskega posega. Izvedenec je skico izdelal v skladu z navodili sodišča. Na skici je med drugim označena posestna meja in meja motenjskega posega. Kot je v odgovoru na pripombe tožene stranke na izdelano izvedensko mnenje, navedel izvedenec, je skica narejena tako, kot je pokazala tožeča stranka; na osnovi oboda, ki ga je pokazala tožeča stranka, se je izračunala površina motenjskega posega. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je priča V. M. na kraju samem pokazal isto mesto motenja kot predstavnik tožeče stranke in pri tem pojasnil, da je bila na tem mestu prej poljska travnata trasa, po kateri so vozili trije lastniki gozdov v nadaljevanju, kateri pa so vsi imeli dovoljenje, med njimi pa ni bilo tudi prve tožnice, ter da je tožeča stranka del zemljišča, kjer je nasut gramoz, uporabljala tako, da je na njem kosila travo, kar so zanjo počeli Š., Š. in nazadnje F., ter glede na to, da je tudi Š. Š., solastnica parcele št. 1135/2 k.o. ..., ki meji na parcelo 1153/2 potrdila izpovedbo V. M. in izpovedala, da drži, da so po travniku tožnice nasuli gramoz za cesto, kar so naredili delno tudi po njenem, vendar nje to ne moti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, tudi nenazadnje ob izpovedbi same prve toženke (ki je sicer trdila, da je gramozirala samo po svoji parceli) po predočenju fotografije A8, da je bila pred nasutjem desno od stebra trava, katero je kosil g. F., da je na delu zemljišča, za katerega je tožeča stranka zatrjevala motenje in je razvidno iz skice z dne 4. 10. 2019, pred nasutjem gramoza rasla trava, katero je v zadnjem času kosil najemnik tožeče stranke F. Sodišče prve stopnje je torej zadnje posestno stanje in nastalo motenje ugotovilo na podlagi izpovedb prič in pravdnih strank, zato ne drži očitek, da sklep temelji na ugotovitvah izvedenca, kot da bi le-ta postavljal tožbeni zahtevek. Kot pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, je izvedenec zgolj pomagal sodišču s strokovnim znanjem, s katerim sodišče ne razpolaga, nikakor pa ni odločil o sporu. Odločilo je sodišče na podlagi izpeljanega dokaznega postopka. Zgolj to, da je izvedenec v skici označil ″posestno mejo″ in ″motenjski poseg″, še ne pomeni, da je sam odločil o zadnjem posestnem stanju in o nastalem motenju. Izvedenec je označil v skici zgolj to, kar mu je naložilo sodišče, in sicer kje poteka posestna meja po zatrjevanju tožeče stranke in kje je bil glede na zatrjevano posestno mejo razsut gramoz. Neutemeljen je zato očitek v pritožbi, da si izvedenec ni ogledal sodnega spisa, ni prebral zapisnikov ter da do trenutka opravljanja izvedenskega mnenja pravdni stranki še nista bili zaslišani. Dokazni postopek je potrdil zatrjevanja tožeče stranke, zato je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo tudi izvedenčevemu izračunu površine motenjskega posega. Kot navaja tožena stranka, je izvedenec usposobljen za izračun izmerjenih podatkov na terenu, zmotno pa glede na obrazloženo meni, da je z izdelavo skice terenske izmere, v kateri je izračunal in določil površino motenjskega posega, odločil pravno, torej o pravnem institutu, za kar pa ni usposobljen. V obravnavani zadevi je važno zgolj zadnje posestno stanje in nastalo motenje, zato pritožba neutemeljeno izpostavlja, da so vse stranke in priče izpovedale, da se je cesta vedno uporabljala in se še vedno uporablja kot edina cesta za dostop do gozda. Glede na to, da je prva tožena stranka priznala, da je naročila gramoz s tovornjaki in da je tudi krila stroške, in da pri tem ni zanikala, da se je začelo z nasipavanjem gramoza 20. 7. 2018, je sodišče prve stopnje upravičeno navedlo, da je neprerekan ostal tudi datum posega 20. 7. 2018. Toženec pa tudi ni prerekal tožbenih navedb, da so ga predstavniki tožeče stranke 21. 7. 2018 po telefonu obvestili, da mu niso dovolili graditi ceste in jo uporabljati za prevoze lesa in da naj s tem preneha, vendar se toženec ni oziral. Navedeno pa vsekakor potrjuje, da je do posega prišlo pred 21. 7. 2018.

16Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kdo je bil motilec. Glede na to, da prva toženka ni prerekala, da je naročila gramoz in ga tudi plačala, je brez dvoma pravilen zaključek, da je gotovo tudi tista, ki je naročila, da so poleg dela zemljišča v lasti Š. nasuli z gramozom še del travnatega zemljišča, ki ga je imela v posesti tožeča stranka. Na podlagi več izvedenih dokazov pa je pravilno zaključilo tudi, da je tudi drugi toženec pasivno legitimiran in da je tožbeni zahtevek tudi zoper njega utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno izpostavilo, da je drugi toženec že v odgovoru na tožbo navedel, da skrbi tudi za sečnjo pri prvi toženki. Nadalje, da je starešina tožene stranke I. M. izpovedal, da ga je drugi toženec že pred kakšnimi tremi leti vprašal, ali bi lahko preko njihove parcele spravil večjo količino lesa, a so se lovci na sestanku odločili, da mu tega ne dovolijo), nakar pa je drugi toženec pričel z izdelavo ceste v juliju 2018, kar je potrdil V. M., ki je tudi izpovedal, da je, ko je zvedel, da se cesta nasipava, šel sam na kraj sam pogledati. Videl je, da gramoz nasipava Š., kateri mu je na vprašanje ″kaj je zdaj to″ odvrnil, da je ″gazda″ v kotu in je videl, da je bil to drugi toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tudi Š. Š. potrdila, da je najprej nasipal drugi toženec, kateri jo je tudi vprašal, če to lahko stori, in mu je ona to dovolila. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so izpovedbe starešine tožeče stranke in prič V. M. ter Š. Š. skladne in prepričljive in na podlagi le-teh pravilno zaključilo, da je bil drugi toženec tisti, ki je poleg prve toženke urejal vse v zvezi z nasipavanjem gramoza, saj se je očitno v zvezi s tem dogovarjal oziroma spraševal tako predstavnika tožnice kot Š. Š., s katero pa se mu je celo uspelo dogovoriti. Na podlagi izpovedb prič V. M. in Š. Š. je nadalje pravilno tudi ugotovilo, da je bil drugi toženec zraven tudi, ko se je opravljalo samo nasutje. Zato je na mestu zaključek, da je to počel tako na račun in v korist prve toženke, kot tudi v svojo korist, saj je sam v tožbi trdil, da je po najemni pogodbi zadolžen za sečnjo v gozdu prve toženke. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zaključilo, da drugi toženec sam sicer res ni dejansko nasipaval gramoz, se je pa o tem gotovo dogovarjal in delo nadzoroval. Zato je pravilen zaključek, da je tudi drugi toženec pasivno legitimiran in da je tožbeni zahtevek tudi zoper njega v celoti utemeljen. Po obrazloženem so neutemeljene ponovljene navedbe, dane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je tožena stranka večkrat izrecno trdila, da ni nasipala gramoza ter da so nasipavali gramoz vsi drugi ljudje, saj sodišče prve stopnje upravičeno glede na izvedene dokaze temu ni sledilo.

17Ne drži, da je sklep neizvršljiv in da odstranitev gramoza ni možna. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da morata toženca odstraniti ves nasipan gramoz v površini 85 m2 označen na sklepu priloženi skici. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi z odstranjevanjem morala odstraniti ves gramoz, ki so ga nasipali tudi drugi ljudje. S tako nekonkretizirano navedbo ne more izpodbiti pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Prav tako ne drži, da je odstranitev gramoza nesmiselna, ker da se po poti vozijo vsi, ki dostopajo do gozda in je to edina pot do gozda. V motenjski pravdi to ni relevantno, saj je potrebno glede na ugotovljeno motenje vzpostaviti stanje, ki je bilo pred motilnim ravnanjem.

18Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem ko je tožencema prepovedalo tudi vožnjo, saj je tak zahtevek, kot je v točki III izreka izpodbijanega sklepa, vseboval že zahtevek, kot je bil postavljen v tožbi v 3. točki. Kot izhaja iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje tožencema v bodoče prepovedalo nasipanje gramoza in vožnje preko nepremičnine parc. št. 1153/3, k.o. ..., kot je navedeno v I. točki tega sklepa, kar pomeni da je s sklepom prepovedan prevoz lesa iz toženkinega gozda s težkimi tovornjaki. Sodišče prve stopnje ni odločalo o pravici služnosti, kot zmotno meni pritožba; niti ni s tem odločilo, da cesta tam je ter je tam vedno bila. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, pravilno ugotovilo, da je pred nasutjem gramoza na delu zemljišča, za katerega je tožeča stranka zatrjevala motenje in je to razvidno iz skice, rasla trava, ki jo je nazadnje kosil tožničin najemnik F. Pritožbena navedba, da je cesta tam vedno bila ″šodrana″ in da je bila, četudi drži, da je rasla trava, katero so med šodrom kosili, utrjena, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Tožena stranka tega v postopku na prvi stopnji pravočasno ni zatrjevala in tudi v pritožbi ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Zato je neutemeljen očitek, da sodišče v tej smeri ni izvedlo ugotovitvenega postopka.

19Po obrazloženem je neutemeljena pritožba zoper odločitev o glavni stvari, uradni preizkus odločitve o pravdnih stroških pa je pokazal, da je potrebno zaradi odločitve o razveljavitvi sklepa o stroških izvedenca z dne 21. 10. 2019 posledično razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških v meritornem sklepu, in sicer za znesek priznanih stroškov izvedenine v znesku 721,91 EUR.

20Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2020 v IV. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je odločeno, da sta toženca dolžna solidarno v roku 15 dni povrniti tožnici nastale pravdne stroške v višini 721,91 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je odločitev o teh stroških odvisna od odločitve, ki jo bo sodišče prve stopnje sprejelo v novem postopku v zvezi z razveljavljenim sklepom z dne 21. 10. 2019 (3. točka 365. člena ZPP).

Sicer je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 7. 2. 2020, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ter v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

21Tožena stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela, uspela je delno zgolj zoper odločitev o stranski terjatvi, v zvezi s čimer pa niso nastali posebni stroški, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 7. 2. 2020, tožeči stranki, ki se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb in je zato njene priglašene stroške šteti za potrebne stroške pritožbenega postopka, pa je dolžna povrniti priznane stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje stroške: 100 točk za pregled sodbe in posvet (tar. št. 39/2,1 Odvetniške tarife – OT, 375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT), 7,5 točk za administrativne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV, skupaj tako 353,19 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

¹ 54. člen Pravilnika določa, da se v zadevah, v katerih je sodišče imenovalo sodnega izvedenca, sodnega cenilca ali sodnega tolmača pred uveljavitvijo tega pravilnika, za odmero plačila in povrnitve stroškov sodnemu izvedencu, sodnemu cenilcu in sodnemu tolmaču uporablja Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. list RS, št. 88/10 s spremembami) ali Pravilnik o sodnih tolmačih (Ur. list RS, št. 88/10 s spremembami).