UPRS Sodba III U 22/2018-10

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Okrožnega sodišča v ..., št. Bpp 437/2016 z dne 15. 1. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odvetnici A.A. - sedaj tožnici, priznala stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice, št. Bpp 437/2016 z dne 28. 10. 2016, v višini 270,01 EUR, in odločila, da se ta znesek po pravnomočnosti sklepa tožnici izplača iz proračuna RS ter nakaže na njen transakcijski račun v 30 dneh po prejemu računa, v presežnem delu pa predlog za plačilo stroškov zavrnila.

2V obrazložitvi navaja, da je bila v tej zadevi upravičenki B.B. (v nadaljevanju: upravičenka) odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji, v pravdnem postopku, opr. št. IV P 207/2016, ki se vodi pred naslovnim sodiščem zaradi zaupanja otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, in sicer od 3. 8. 2016 do prejema odločbe, s katero se postopek na prvi stopnji zaključi. Za nudenje brezplačne pravne pomoči (ji) je bila določena tožnica. Iz napotnice, št. Bpp 437/2016 z dne 28. 10. 2016 (v nadaljevanju: napotnica) in stroškovnika izhaja, da je tožnica v okviru nudenja brezplačne pravne pomoči zastopala upravičenko v zgoraj navedeni zadevi in za opravljeno delo vložila stroškovnik. Tožena stranka navaja število točk, ki jih je na podlagi stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), tožnici za posamezne postavke priznala. Kot osnovo za obračun nagrad je v skladu z 2. točko Tarifne številke 18 OT upoštevala 260 točk in skupno tožnici priznala 1.115 točk. Ker je tožnica v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) upravičena do polovice tega zneska, znaša priznana nagrada 557,5 točk oziroma 255,89 EUR. Tožnici je priznala še 2 % materialnih stroškov od vrednosti storitev v višini 557,5 točk, kar znese 5,12 EUR, in potne stroške za pot ... – ... – ... za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 7. 3. 2017 v višini 9,00 EUR, tako da skupno priznani stroški znašajo 270,01 EUR. Kot nepotrebne je tožena stranka zavrnila stroške za spremljajoča opravila, kot so posvet(i) s stranko, pregled listin in izvedenskih mnenj ter udeležba tožnice na stiku upravičenke z ml. otrokom, saj so ti po ustaljeni sodni praksi že zajeti v priznani nagradi za opravila v sodnem postopku. Prav tako je zavrnila ostale potne stroške, ker tožnica ni izkazala, da so bile posebne poti za pregled spisov in drugih opravil, ki niso zajeta kot samostojna, potrebne in upravičene.

3Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, s katero predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči samo oziroma podrejeno izpodbijano odločbo spremeni; v obeh primerih na način, da se tožnici za opravljene odvetniške storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči prizna znesek v višini 1.295,56 EUR. Navaja, da ji poleg priznane vsote pripada še znesek v višini 963,90 EUR iz naslova opravljenih odvetniških storitev (skupaj 4200 točk, od tega ½ po 17. členu ZOdv, torej 1200 točk, x 0,459), znesek v višini 43,68 EUR iz naslova izdatkov (2 % od 4200 točk + 5,12 EUR premalo odmerjenih v sklepu) in znesek v višini 18,00 EUR iz naslova potnih stroškov, kar skupaj z že priznanim zneskom v višini 270,01 EUR, znaša 1.295,56 EUR. Zahteva tudi zakonske zamudne obresti od 20. 12. 2017 dalje in stroške postopka.

4V tožbi navaja, da ji je tožena stranka priznala zgolj potne stroške za zastopanje na naroku dne 7. 3. 2017, zavrnila pa je potne stroške za vpogled v spis dne 16. 11. 2016, o potnih stroških za obisk upravičenke dne 24. 12. 2016, ko se je izvajal stik z ml. otrokom, pa ni niti odločala. Prav tako se ni opredelila glede ostalih potnih stroškov (posebne poti za pregled spisov in druge dokumentacije). Tudi postavki posvet(i) s stranko in pregled listin je tožena stranka v celoti zavrnila. Tožnica pojasnjuje, da je vsa priglašena opravila dejansko opravila in meni, da je prepričanje tožene stranke, da sta ti postavki zajeti v nagradi za druga opravila v sodnem postopku napačno, sklicevanje na sodno prakso pa pavšalno. V kolikor se zdi toženi stranki pregled spisa nepotreben, bi morala (najmanj) odgovoriti na vprašanje, kako naj se odvetnik drugače seznani s stanjem zadeve. Oporeka tudi nepriznanju postavke pravno zastopanje. Navaja, da je v konkretnem primeru tožena stranka upravičenki dodelila pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem prve stopnje, pri čemer ima tožena stranka po 3. alineji drugega odstavka 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) možnost, da določi oziroma omeji vrsto storitev oziroma število ur pravnega svetovanja, pa tega ni storila, torej se sedaj tudi ne more sklicevati na to, da je pravno svetovanje zajeto v vlogah in ga je tožnica dolžna opravljati za uspešno opravo odvetniških storitev. Tožnica navaja še, da je brezplačno pravno pomoč opravljala od dne 15. 11. 2016 do 30. 10. 2017, plačilo 255 EUR za enoletno delo pa predstavlja najmanj oderuško pogodbo. Meni, da je materialno pravo napačno uporabljeno tudi v delu, v katerem se odmerjajo materialni stroški. Tožena stranka je pri odmeri stroškov naredila napako, saj tožnici ni priznala priglašenih materialnih stroškov od skupne vrednosti odvetniških storitev, torej 1.115 točk oziroma 511,79 EUR, temveč razpolovljene, s čimer ji je namesto 10,23 EUR priznala stroške v višini 5,12 EUR. Tožnica zahteva tudi zakonske zamudne obresti, saj je toženka napotnico prejela 21. 11. 2017, sklep pa izdala 15. 1. 2018, skladno s tretjim odstavkom 14. člena OT pa bi morala o zahtevi odločiti v roku 30 dni. Ker toženka ni odločila v zakonsko določenem roku, tožnici pripadajo obresti od 20. 12. 2017 dalje.

5Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I. izreka.

6Tožba je delno utemeljena.

7V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke, št. Bpp 437/2016 z dne 19. 9. 2016 v zvezi z odločbo z dne 28. 10. 2016, določena za izvajalko brezplačne pravne pomoči, da je storitve opravila in, da je pravočasno priglasila nastale stroške. Tožnica pa ugovarja zavrnjenim nagradam, in sicer nagradi za pravno zastopanje, nagradi za pregled spisov in druge dokumentacije ter nagradi za udeležbo na stiku upravičenke z ml. otrokom. Poleg tega meni, da je tožena stranka napačno odmerila materialne stroške in ji priznala premalo potnih stroškov.

8Na podlagi šestega odstavka 30. člena ZBPP, je odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi, in v obsegu dodeljene BPP. Po osmem odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči in ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči. Napotnica mora, med drugim, vsebovati obliko in obseg odobrene pravne pomoči, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči, obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti. Način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora plačati naročnik storitve odvetniku, je predpisan v OT. Po petem odstavku 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po OT.

9V obravnavani zadevi je med strankama najprej sporna odločitev, ki se nanaša na zavrnitev povrnitve stroškov za opravila, priglašena po tar. št. 39 OT. Tožena stranka je priglašene stroške zavrnila iz razloga, ker so navedena opravila že zajeta v nagradi za opravila v sodnem postopku in jih zato ni mogoče šteti kot samostojna opravila, s čimer se tožnica ne strinja.

10V zvezi s sporno odločitvijo o nepriznanju nagrade za „posvet(e) s stranko, pregled spisa in izvedenskih mnenj ter udeležbo na stiku upravičenke z ml. otrokom“ sodišče ugotavlja, da tožbenih ugovorov o potrebnosti teh odvetniških storitev in tudi očitane nepravilnosti uporabe tarifne številke 39 OT ne more preizkusiti, saj tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne navaja dejstev oziroma okoliščin, ki bi utemeljevala stališče tožene stranke, da navedena opravila ne predstavljajo opravil, ki bi se lahko točkovala po tar. št. 39 OT. Okoliščine, ki bi izkazovale takšno ugotovitev, tudi ne izhajajo iz upravnega spisa obravnavane zadeve. V skladu s tarifno številko 39 OT lahko namreč odvetnik obračuna posebej nagrado za posvete, nasvete in mnenja, za preglede spisov, listin in druge dokumentacije le takrat, če te storitve niso zajete v drugih tarifnih številkah, torej če gre za samostojno storitev. To jasno izhaja že iz uvodnega stavka navedene tarifne številke in v skladu s tem je, kakor pravilno navaja tožena stranka, enotno stališče sodne prakse, da se nagrade za posvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih odvetnik opravi zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračuna in prizna posebej, ampak je ta že všteta v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je podatke oziroma listine nato uporabil. A po mnenju sodišča navedeno ne vpliva na obveznost tožene stranke, da se v izpodbijanem aktu opredeli do tega, zakaj določenega opravila ni priznala (oziroma navede v kateri drugi tarifni številki je določena storitev zajeta), še posebej zato, ker te odvetniške storitve lahko pomenijo samostojno storitev, na kar pravilno opozarja tudi tožnica. Ob tem tudi ne gre spregledati, da se je BPP glasila ne le na zastopanje v postopku pred sodiščem, ampak tudi na pravno svetovanje. Tožnica ima prav, ko poudarja, da bi tožena stranka morala opredeliti, v kateri sklop (priznanih) stroškov sodijo opravila, ki jih odvetnik mora izvesti zaradi priprave na narok, sestavo pripravljalne vloge ali opravo drugega dejanja, ki šteje kot samostojna storitev. V obravnavani zadevi se tožena stranka do teh okoliščin ni opredelila; edini razlog, ki ga tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja v tem pogledu je, da „sodišče odvetnici ni priznalo posebnih nagrad za več posvetov s stranko in za preglede listin (in izvedenskih mnenj), saj so te nagrade v skladu s sodno prakso in OT zajete že v nagradi za opravila v sodnem postopku“. Taka obrazložitev po presoji sodišča ne ustreza določbam prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se pri odločanju o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP. Po teh določbah mora namreč obrazložitev med drugim obsegati razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (šesta točka prvega odstavka), iz prej povzete obrazložitve izpodbijane odločbe pa smiselno izhaja zgolj to, da tožena stranka ni v celoti ugodila tožnikovemu zahtevku, ne pa tudi zakaj. Sodišče bi glede na okoliščine konkretnega primera in glede na obseg BPP moralo za vsak posamičen zahtevek preveriti, ali ima naravo samostojnega zahtevka, in se do vrednotenja postavke tudi opredeliti. Ni jasno, na katere že priznane nagrade se nanašajo spremljajoča opravila, ki jih tožena stranka ni priznala, izpodbijani sklep pa jih zgolj pavšalno povzema. Na podlagi take obrazložitve očitno ni mogoče preizkusiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, kar po sedmi točki drugega odstavka 237. člena ZUP pomeni bistveno kršitev upravnega postopka. Že zgolj iz tega razloga je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (tretja točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

11Kot utemeljenemu sodišče sledi tudi ugovoru, da se vsebina petega odstavka 17. člena ZOdv ne razteza na pravico do povračila strokov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Člen 11 določa izdatke za stranko in druge izdatke, in sicer je v drugem odstavku določeno, da je odvetnik upravičen do povrnitve izdatkov za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in druge potrebne izdatke. V tretjem odstavku 11. člena OT pa je določeno, da izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 %. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. V prvem odstavku 2. člena OT pa je določeno, kaj je odvetniška storitev - to je delo, ki ga odvetnik opravi s smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa, odvetniški stroški pa so skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Termin odvetniške storitve po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je primerljiv s terminom „delo“ (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Navedeno stališče, torej, da se določba petega odstavka 17. člena ZOdv nanaša le na odvetniške storitve, je sodišče preverilo še na podlagi obrazložitve 1. člena predloga ZOdv-D (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014), iz katerega tudi izhaja, da je cilj predloga omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov. Torej, ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, kot izhaja iz obravnavanega primera. Tožnica ime torej prav, ko opozarja, da bi ji prvostopenjski organ moral priznati višji znesek materialnih stroškov, saj je višina teh stroškov odvisna od skupne vrednosti priznanih odvetniških storitev, pri čemer pa tudi tožnica podaja nepravilen izračun. Poleg materialnih stroškov v višini 2 % od priznanih 1000 točk za odvetniške storitve, namreč tožnici pripada še 1 % nad priznanimi 1.000 točkami za odvetniške storitve (tretji odstavek 11. člena OT, tako tudi sodna praksa, npr. odločitev upravnega sodišča, št. I U 411/2018 z dne 15. 5. 2018).

12Po mnenju sodišča pa zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti ni utemeljen. O končnem obračunu za odmero storitev BPP mora organ za brezplačno pravno pomoč odločiti najpozneje v roku 30 dni po prejemu popolne napotnice, sklep se pošlje izvajalcu BPP in upravičencu do BPP, plačilo na podlagi sklepa pa se izvede v roku, določenem z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna (šesti odstavek 40. člena ZBPP). Ko odvetnik deluje v okviru brezplačne pravne pomoči, gre pri povrnitvi stroškov za izplačilo iz proračuna, kar pomeni, da se zapadlost stroškov njegove storitve določi po zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna Republike Slovenije za tekoče leto. Po določbi prvega odstavka 54. člena Zakona o javnih financah (ZJF) pa mora imeti vsak izdatek iz proračuna za podlago verodostojno knjigovodsko listino, s katero se izkazuje obveznost za plačilo. Glede na obrazloženo tožnica po mnenju sodišča ni upravičena do zahtevanih zakonskih zamudnih obresti, saj bi ji te pripadale šele z nastopom izvršljivosti sklepa iz šestega odstavka 40. člena ZBPP, ki skladno z osmim odstavkom 40. člena ZBPP predstavlja izvršilni naslov za izterjavo plačila opravljenih storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči (tako tudi sodna praksa, npr. odločitev sodišča, št. II U 328/2013, in odločitev sodišča, št. I U 57/2011).

13Ker iz vseh zgoraj navedenih razlogov izhaja, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, izpodbijanega sklepa pa se tudi ne da preizkusiti (kršitev iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237.člena ZUP), je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Zaradi učinkovitejšega poteka ponovljenega postopka pa se sodišče opredeljuje do stališč tožnice v zvezi z oderuško naravo pravnega posla, kadar odvetnik izvaja storitve brezplačne pravne pomoči. ZBPP v 1. členu BPP opredeljuje kot pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, katere namen je uresničevanje pravice upravičenca do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki sicer brez škode za preživljanje sebe in svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Odvetnik je za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom (ki ne presega obsega dodeljene BPP) in v predpisani višini (prim. šesti odstavek 30. člena ZBPP). BPP je torej pravica upravičenca (in ne odvetnika). Odvetnik, ki BPP izvaja, ima po zakonu (zgolj) pravico do plačila opravljenega dela. Te pravice, torej pravice do plačila za tiste storitve BPP, ki jih je do razrešitve opravila za upravičenca, tožnici nihče ne odreka, ni pa ji mogoče pritrditi, da je plačilo za tovrstne storitve oderuško. Že Ustavno sodišče je v odločbi, U-II-1/9 z dne 5. 5. 2009, ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira, zato je že iz samega namena predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko peti odstavek 17. člen ZOdv ureja plačilo odvetnikom za dejavnost, ki jo izvajajo kot agenti države.

14Sodišče zaradi nadaljnjega postopka obenem pripominja, da se strinja s toženo stranko, da ni mogoče zaznamovati vsakega potovanja kot del pravdnih stroškov. Tožnica nima prav, ko zahteva povrnitev potnih stroškov za večkratne poti na posvete s stranko (in druga opravila), vendar pa sodišče meni, da glede na stanje postopka in ustaljeno sodno prakso utemeljeno pričakuje stroške enkratne poti na sodišče za pregled spisov in dokumentacije.

15Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in predloženih upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnice pa v postopku ni zastopal drug odvetnik, se ji na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Od poteka tako določenega parcijskega roka (skladno s 33. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Plačana sodna taksa se v skladu s točko c) opombe 6.1. taksne tarife v zvezi z 37. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.