UPRS Sodba III U 151/2019-18

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Upravna enota ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, ki je bil končan z gradbenim dovoljenjem, št. 351-660/2014/7 z dne 23. 2. 2015, s katerim je bila A.A. in B.B. dovoljena gradnja enostanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1217/1 k.o. ....

2Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da sta tožnika predlog za obnovo postopka vložila dne 18. 6. 2018. V njem sta navajala, da sta dne 9. 6. 2018 opazila, da se je na zemljišču s parc. št. 1217/1 k.o. ... pričela postavitev gradbišča ter z vpogledom v arhivsko dokumentacijo dne 13. 6. 2018 ugotovila, da je bilo A.A. in B.B. izdano gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da imata dostop do svoje parcele iz javne ceste po parc. št. 1215/13 in 1215/19 k.o. .... Ta priključek na cesto v naravi sovpada s priključkom do njune nepremičnine in zato menita, da bo dostop do njune parcele moten, prišlo pa bo tudi do posega v njuno služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi po parc. št. 1215/13 k.o. .... V vlogi sta navedla, da vlagata predlog za obnovo postopka na podlagi 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi morala biti v postopku izdaje gradbenega dovoljenja udeležena kot stranki. Podlaga za obnovo postopka je v 2. točki (pravilno odstavku) 47. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki določa, da se lahko obnova postopka prične v roku dveh mesecev od pričetka gradnje. V konkretnem primeru se je gradnja pričela dne 6. 6. 2018 z zakoličbo objekta A.A. in B.B., kar pomeni, da je njun predlog za obnovo postopka pravočasen. Dodajata, da je prvostopenjski organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, št. 351-90/2016-4 z dne 11. 1. 2017, ki je bilo izdano C.C., tožnikoma določil status stranskih udeležencev, in to zaradi služnostne poti na isti dovozni poti s parc. št. 1215/13 k.o. ..., kar pomeni, da bi morala enak status imeti tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja A.A. in B.B. To obenem kaže, da prvostopenjski organ ni enako obravnaval vseh strank.

3V nadaljevanju svoje vloge sta tožnika navajala, da predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja A.A. in B.B. vlagata tudi na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, saj je bilo na podlagi soglasja za izvedbo cestnega priključka Mestne občine ..., št. 478-540/2016-4 z dne 11. 1. 2017, izdano gradbeno dovoljenje investitorki C.C. Po njunem mnenju je vprašanje soglasja za izvedbo cestnega priključka predhodno vprašanje, ki ga je treba rešiti, saj rezultat tega postopka lahko vpliva tudi na potek gradnje stanovanjske stavbe A.A. in B.B., oziroma na umestitev dostopne poti, ki jo v nadaljevanju opisujeta in pojasnjujeta, zakaj ta po njunem mnenju ni pravilno izvedena oziroma projektirana.

4Tožnika sta predlog za obnovo postopka vložila tudi na podlagi 2. točke 260. člena ZUP in navajala, da je bila C.C., kot lastnica in investitorka gradnje na parc. št. 1215/13 k.o. ..., stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na pac. št. 1217/2 k.o. ... takratnemu investitorju Č.Č. Z njegovo gradnjo se je strinjala, A.A. in B.B. pa je to dejstvo zatajila, kar pomeni, da je bilo gradbeno dovoljenje A.A. in B.B. izdano na podlagi krive izpovedbe priče.

5Prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve citira določbo 260. člena ZUP ter pojasnjuje, da mora upravni organ predlog za obnovo postopka zavreči, če ta ne izpolnjuje kateregakoli od v tej določbi taksativno naštetih obnovitvenih razlogov. 263. člen ZUP v prvem odstavku določa rok v katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka, v četrtem odstavku tega člena pa določa, da po poteku objektivnega roka treh let od dneva dokončnosti odločbe obnove postopka ni mogoče več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Izjemo od tega pravila določa peti odstavek 263. člena ZUP, po katerem je obnovo postopka mogoče predlagati ali uradno začeti tudi po poteku objektivnega razloga, vendar le iz razlogov po 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP. Drugi odstavek 47. člena GZ, na katerega se sklicujeta tožnika, je v razmerju do ZUP specialni zakon, ki določa, da se obnova postopka v primeru, če to zahteva oseba iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana, dovoli le, če bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Po poteku dveh mesecev od začetka gradnje pa obnove postopka ni mogoče več predlagati.

6Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano A.A. in B.B., postalo pravnomočno dne 5. 3. 2015, kar pomeni, da so od tega dne pa do dne, ko sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka, minila več kot tri leta in zato njun predlog, vložen iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ni pravočasen. Prav tako predlog za obnovo postopka tudi ni pravočasen glede na določbo drugega odstavka 47. člena GZ, ki rok za vložitev predloga za obnovo postopka določa glede na začetek gradbenih del. Po 6. točki prvega odstavka 3. člena GZ je gradnja med drugim tudi izvedba gradbenih in drugih del, povezanih z gradnjo, prav tako je po 43. točki te določbe začetek gradnje začetek izvajanja gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del. A.A. in B.B. sta z inštalacijskimi deli pričela že v letu 2016, kar izhaja iz gradbenega dnevnika z dne 29. 2. 2016, iz katerega je razviden kratek opis del v ..., ki jih je izvajala družba A. d.o.o. Iz računa tega podjetja izhaja, da so bili A.A. in B.B. zaračunani stroški izvedbe elektro, vodovodnega in telefonskega priključka, iz dopisa družbe B. d.o.o. z dne 13. 9. 2016 pa, da je ta na prošnjo A.A. pristopila h gradnji vodovodne priključne cevi po trasi, ki je razvidna iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V marcu 2016 sta A.A. in B.B. sklenila tudi pogodbo z družbo A. d.d. za priključitev na elektrodistribucijski sistem. A.A. in B.B. sta z elektronskim dopisom z dne 22. 3. 2016 C. d.o.o. sporočila, da je družba A. d.o.o. zaključila z deli in ga povabila, naj sporoči, kolikor je nastala kakršnakoli škoda na njegovi nepremičnini ali bi se bilo potrebno o čemerkoli dogovoriti z izvajalcem del. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bila pošta poslana na elektronski naslov ..., kar je naslov tožnika kot samostojnega podjetnika. Vse navedeno torej kaže, da sta A.A. in B.B. pričela z gradnjo v februarju 2016 z izvedbo inštalacijskih del in o tem seznanila tudi tožnika, kar pa pomeni, da je predlog za obnovo postopka iz razloga po drugem odstavku 47. člena GZ prepozen.

7Glede predloga tožnikov za obnovo postopka po 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP prvostopenjski organ ugotavlja, da je bilo sestavni del gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano A.A. in B.B. tudi soglasje Mestne občine ..., št. 478-213/2014-4 z dne 10. 11. 2014, glede priključevanja načrtovanega objekta za javno cesto. Dovoljenje je bilo izdano za dovoz po parc. št. 1215/13 in 1215/19 k.o. .... Soglasje Mestne občine ... v zadevi C.C., ki naj bi bilo po mnenju tožnikov predhodno vprašanje, pa je bilo izdano v drugi gradbeni zadevi, ki ni predmet tega postopka. Prvostopenjski organ še dodaja, da je soglasje po določbi 5.5.2 točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki je veljal v času izdaje spornega gradbenega dovoljenja, potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija v skladu s predpisi iz njegove pristojnosti. Upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, ne presoja zakonitosti soglasij, saj so to samostojne upravne odločbe, pač pa je vezan na njihovo vsebino. Stranka zato v upravnem postopku ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost oziroma zakonitost soglasij, ki so bila izdana v zvezi z gradnjo v varovalnem pasu javne ceste oziroma izvedbo priključka na javno cesto in zato obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP ni izkazan.

8Po presoji prvostopenjskega organa prav tako tudi ni podan obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP, na katerega se sklicujeta tožnika in se nanaša na kazniva dejanja udeležencev v postopku. Tožnika nista predložila pravnomočne sodbe, iz katere bi izhajalo, da bi bila katerakoli listina, na podlagi katere je bilo izdano sporno gradbeno dovoljenje, ponarejena oziroma da bi izvedenec ali priča krivo pričala ali da je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje, ki bi lahko vplivalo na odločitev v upravnem postopku. Navedbe tožnikov, da je C.C. zatajila A.A. in B.B., da je lastnica in investitorka gradnje na parc. št. 1215/13 k.o. ... in da je bila stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja Č.Č. za gradnjo na parc. št. 1217/2 k.o. ... ter se s tem strinjala, ne dokazujejo obstoja krive izpovedbe priče. C.C. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja A.A. in B.B. ni bila nikoli zaslišana kot priča, zato o krivem pričanju tudi ni mogoče dogovoriti.

9Tožnika sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 35108-15/2019-2-BM z dne 6. 5. 2019, zavrnilo, obenem pa odločilo, da morata tožnika A.A. in B.B. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 183,00 EUR. V obrazložitvi svoje odločitve drugostopenjski organ povzema vsebino izpodbijanega sklepa in pritožbe tožnikov. Pojasnjuje, da je naloga upravnega organa, da v predhodni fazi odločanja o predlogu za obnovo postopka ugotovi kumulativni obstoj pogojev za obnovo postopka in tak predlog, kolikor pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni, zavrže s sklepom. Ugotavlja, da lahko tožnika uveljavljata le obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, ker torej nista bila stranki v postopku, ne pa razlogov po 4. in 2. točki 260. člena ZUP, kar je stališče upravno sodne prakse v sodbi in sklepu Upravnega sodišča RS, št. U 527/2008-17 z dne 14. 1. 2010. Drugostopenjski organ je zato pritožbene ugovore presojal le glede izpolnjevanja obnovitvenih razlogov po 9. točki 260. člena ZUP ter se pridružuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da so od pravnomočnosti izdaje gradbenega dovoljenja A.A. in B.B. minila že več kot tri leta in da je zato predlog za obnovo postopka prepozen.

10Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in s tožbo sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi, prav tako pa naj odpravi tudi 2. točko izreka drugostopenjske odločbe ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Menita, da sta med postopkom izkazala dovolj razlogov, zakaj je obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano A.A. in B.B., dovoljena in nujna. Pojasnjujeta, da dostop do stanovanjske hiše A.A. in B.B. poteka tudi po parc. št. 1215/13 k.o. ..., preko katere imata tudi sama pravico do dostopa do svoje stanovanjske hiše na parc. št. 1215/12 te k.o.. Iz dokazov, ki sta jih A.A. in B.B. predložila prvostopenjskemu organu, ni razviden točen pričetek gradnje njunega objekta, saj nista predložila dokumentacije, ki je predpisana ob pričetku gradnje, to je zapisnika o uvedbi v delo, prav tako A.A. in B.B. oziroma izvajalec nista prijavila pričetka gradnje pri pristojni inšpekciji s potrdilom o pošiljanju, ni bil predložen gradbeni dnevnik, niti pogodba z izvajalcem del, prav tako tudi ni bila postavljena gradbiščna tabla. Prvostopenjski organ ni upošteval predpisov, ki določajo aktivnosti ob pričetku izvajanja gradbenih del, ki jih določa 82. člen ZGO-1. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je izvajalec opravljal dela brez ustrezne pogodbe, prav tako ni imel drugih dokumentov, ki so potrebni ob prijavi pričetka del, vendar pa prvostopenjski organ teh okoliščin ni preverjal. Poleg tega prvostopenjski organ ni upošteval določbe 47. člena GZ, ki je specialni zakon in iz katerega izhaja, da rok za vložitev vloge za obnovo postopka ni bil zamujen, saj iz celotne dokumentacije ni mogoče razbrati, kdaj sta investitorja pričela z gradnjo stanovanjske hiše. To pa pomeni, da sta tožnika pravočasno vložila vlogo za obnovo postopka in to takoj, ko sta izvedela, da se je gradnja stanovanjske hiše pričela.

11Tožnika nadalje navajata, da sta A.A. in B.B. predmetno gradbeno dovoljenje podaljšala, kar pa ne bi bilo potrebno, kolikor bi nameravala pričeti z gradnjo v roku dveh let od pravnomočnosti izdanega gradbenega dovoljenja in je zato več kot očitno, da se gradnja ni pričela v letu 2016. Predhodnemu lastniku sosednje parcele Č.Č. je bilo gradbeno dovoljenje izdano dne 25. 10. 1999, iz katerega izhaja, da se priključek na javno cesto izvede preko parc. št. 1215/3 in 1217/2 k.o. .... Prvostopenjski organ jima je v tem postopku zaradi vpisane služnostne pravice dostopa preko parc. št. 1215/3 in 1215/19 k.o. ... priznal status stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorici gradnje na sosednji parceli, to je C.C.. V predmetne postopku so jima bile kršene pravice iz 7., 8. in 9. člena ZUP, saj je na parc. št. 1215/13 k.o. ... skladno z PGD za njun objekt vrisana troprekatna greznica z irigacijo in je zato njuna vključitev v postopek nujna zaradi zaščite pravnih koristi ter preprečitve nadaljnje gospodarske škode na njunem objektu, ki že nastaja.

12Prvostopenjski organ ni preveril dejanskega stanja in arhivske dokumentacije obstoječih stanovanjskih hiš na parc. št. 1215/12 in 1217/2 k.o. ..., iz katere je razvidno, da imata oba objekta skupen priključek na javno cesto, ki je sestavljen iz parc. št. 1215/13 in dela parc. št. 1217/2 k.o. .... Prvostopenjski organ bi zato moral od A.A. in B.B. zahtevati pridobitev ustrezne stvarne pravice dostopa preko parc št. 1217/2 k.o. ..., česar pa ni storil niti od njih ni zahteval dopolnitve projektne dokumentacije ter posledično ni sledil določbam ZGO-1 in ostalim predpisom. Širina dostopne poti ne meri v celoti 3 m, kot je navedeno v projektni dokumentaciji, pač pa se na enem delu zmanjša na 2,91 m, kar pa ni v skladu z občinskim prostorskim načrtom. Prvostopenjski organ še navaja, da je gradnja med drugim izvedba gradbenih in drugih del, povezanih z gradnjo, spregleda pa določilo 63. člena GZ, ki določa pogoje za začetek gradnje.

13Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

14Sodišče je tožbo vročilo tudi A.A. in B.B., kot prizadetima strankama (v nadaljevanju A.A. in B.B. ali prizadeti stranki). V odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe tožnikov in sodišču predlagala, naj tožbo zavrne. Menita, da so trditve tožnikov o utemeljenosti obnove postopka pravno zgrešene. Z navajanjem trditev in dokazov, ki z obnovo postopka nimajo relevantne podlage, skušata tožnika zavajati sodišče in zato prizadeti stranki poudarjata, da je predmet postopka zgolj odločanje o utemeljenosti tožbe za odpravo odločbe, s katero je bil zavržen predlog tožnikov za obnovo postopka, medtem ko je vsebina gradbenega dovoljenja in dejansko stanje v naravi za odločanje o stvari povsem nepomembno. Tožnika sta predlagala obnovo postopka po izteku zakonsko določenega triletnega roka in je zato njun predlog prepozen. Prvostopenjski organ jima je gradbeno dovoljenje izdal dne 23. 2. 2015, pravnomočno pa je postalo dne 5. 3. 2015. V marcu 2016 je družba A. d.o.o. za njiju opravila gradbena dela za elektro, vodovodni in telefonski priključek, pri tem pa je morala prekopati asfaltirano dostopno pot, ki je obenem tudi pot na dvorišče stanovanjske hiše tožnikov. Zaradi prekopa je izvajalec izkopani rov prekril z jekleno povozno ploščo, ki je tožnikoma zagotavljala dostop do njune hiše. Dejstvo torej je, da so se dela za komunalno infrastrukturo za njun objekt pričela že konec februarja 2016, ta dela pa sta tožnika videla in zanje vedela. A.A. je ob zaključku teh del tožnika obvestil o pripravljenosti morebitne povrnitve škode, nastale ob delih. Pričetek gradbenih del potrjuje tudi ustrezno sestavljen in podpisan gradbeni dnevnik, ki je v spisu. Iz zapisov v gradbenem dnevniku izhajajo opisi del, ki potrjujejo navedbe prizadetih strank, sodišču pa omogočajo preverjanje njihove avtentičnosti. V zvezi s tem prizadeti stranki prilagata overjeni izvod gradbenega dnevnika za obdobje od 9. 3. 2016 do 17. 3. 2016 ter skico iz gradbenega dnevnika, ki prikazuje potek trase vodovoda in skico električnega priključka. Neutemeljene so tudi navedbe tožnikov glede dostopne poti prizadetih strank do njunih nepremičnin preko parc. št. 1215/13 in 1215/19 k.o. ..., pri čemer se je tožena stranka pravilno oprla na podatke zemljišče knjige. Odmiki dejanskega stanja od vrisanega katastrskega stanja niso predmet postopka niti niso potrebni za odločanje o dopustnosti obnove postopka. Tožnika navsezadnje A.A. in B.B. pravico do dostopa preko prej navedenih parcel niti ne oporekata, pač pa zatrjujeta pomanjkljivosti glede poteka postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

15Tožnika sta z vlogo z dne 13. 9. 2019 sodišču posredovala sklep Medobčinske uprave ... in ..., iz katerega je razvidno, da obstaja več soglasij, ki naj bi bila veljavna, vendar ni moč presoditi, katero je merodajno za izvedbo kontrole ustreznosti oziroma skladnosti priključka in mora zato Mestna občina ... določiti individualni priključek, katerega bodo koristili vsi uporabniki, na katere se nanaša in posledično določiti, katero soglasje je veljavno. Ta sklep namreč dokazuje trditve o neustreznosti soglasij in je posledično podlaga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja v predmetni zadevi.

16Z vlogo z dne 3. 10. 2019 sta se tožnika odzvala še na odgovor prizadetih strank na tožbo, v kateri smiselno ponavljata navedbe iz tožbe in zato teh navedb sodišče ponovno ne povzema.

K točki I izreka:

17Tožba ni utemeljena.

18Tožnika sta predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, št. 351-660/2014/7 z dne 23. 2. 2015, ki ga je prizadetima strankama izdal prvostopenjski organ, utemeljevala s tremi obnovitvenimi razlogi, in sicer: po 9. točki 260. člena ZUP (da bi morala biti v postopku udeležena kot stranska udeleženca, vendar pa ju prvostopenjski organ ni pritegnil v postopek), po 4. točki 260. člena ZUP (da prizadeti stranki v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja nista pridobili (služnostne) pravice za dostop do svojega objekta med drugim preko parc. št. 1215/13 k.o. ... ter da posledično Mestna občina ... ne bi smela podati soglasja k takemu dostopu, kar je v postopku predhodno vprašanje) in po 2. točki 260. člena ZUP (da je C.C., kot lastnica in investitorka gradnje na parc. št. 1215/13 k.o. ... prizadetima strankama zatajila, da je investitorju Č.Č. podpisala soglasje za gradnjo stanovanjske stavbe na parc. št. 1217/2 k.o. ..., s čimer naj bi storila kaznivo dejanje krivega pričanja). Med strankama ni sporno, da je gradbeno dovoljenje, za katerega tožnika predlagata, naj se obnovi, postalo pravnomočno dne 5. 3. 2015, tožnika pa sta predlog za obnovo postopka vložila dne 18. 6. 2018.

19Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačna odločba v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le ob izpolnitvi pogojev, ki jih določa zakon, to je, da je odločba, za katero se predlaga obnova, dokončna ter da obstaja eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu ZUP.

20Za vložitev predloga za obnovo postopka oziroma za začetek postopka obnove postopka po uradni dolžnosti veljata dva zakonita in nepodaljšljiva roka: subjektivni rok enega meseca in objektivni rok treh let. Objektivni rok ureja četrti odstavek 263. člena ZUP, ki določa, da se po treh letih od dokončnosti odločbe ne more predlagati in tudi ne začeti obnova postopka. To enako velja tudi za osebo, ki ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku¹. Po poteku objektivnega roka treh let od dokončnosti odločbe obnova postopka ni več dopustna, izjemoma pa se v skladu s petim odstavkom 263. člena ZUP lahko predlaga tudi po izteku tega roka, vendar pa le iz treh obnovitvenih razlogov: če je bila odločba v upravni zadevi izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega drugega kaznivega dejanja (2. točka 260. člena ZUP); če je bila sodba, na kateri temelji odločba, pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena (3. točka 260. člena ZUP); in če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah rešil drugače (4. točka 260. člena ZUP).

21Sodišče ugotavlja, da sta tožnika predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, torej da ju tožena stranka ni pritegnila v postopek izdaje gradbenega dovoljenja A.A. in B.B. kot stranka udeleženca, vložila po izteku objektivnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP. Gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano A.A. in B.B., je namreč postalo pravnomočno dne 5. 3. 2015, tožnika pa sta predlog za obnovo postopka iz tega razloga vložila šele dne 18. 6. 2018, torej več kot tri mesece po izteku objektivnega roka za vložitev takega predloga. Ker gre za objektivni rok, ki ni podaljšljiv, tožnika pravočasnosti svojega predloga tudi ne moreta utemeljevati z določbo 47. člena GZ. Izjeme, ko je mogoče predlog za obnovo postopka vložiti po poteku triletnega objektivnega roka, so namreč taksativno določene v petem odstavku 263. člena ZUP, med temi pa ni določbe GZ, na katero se sklicujeta tožnika. Tudi kolikor bi kot podlago za odločanje upoštevali določbo 47. člena GZ, ki kot rok za vložitev predloga za obnovo postopka določa rok dveh mesecev po pričetku gradnje, je po presoji sodišča predlog tožnikov za obnovo postopka prav tako prepozen. Gradnja A.A. in B.B. se je namreč z izvedbo inštalacijskih del na njuni parceli pričela že v letu 2016, za kar sta tožnika vedela in kar je prvostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločitve obširno pojasnil in obenem odgovoril tudi na navedbe tožnikov v upravnem postopku, ki jih sedaj ponavljata še v tožbi. Sodišče ugotovitvam in zaključkom prvostopenjskega organa, ki jih je povzelo v 6. točki te obrazložitve, v celoti sledi, se nanje sklicuje in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Dodaja pa še, da navedbe tožnikov, da A.A. in B.B. nista upoštevala določb ZGO-1 glede pogojev za pričetek gradnje, oziroma da nista sklenila pogodbe z izvajalcem del, da nista imela dokumentov in da gradbišče tudi ni bilo označeno z gradbiščno tablo, ne pomenijo, da se gradnja ni dejansko začela, pač pa le, kolikor so navedbe tožnikov točne, da verjetno ni potekala v skladu s pravili, kar pa bi bilo lahko v času gradnje zgolj predmet za to ustreznih inšpekcijskih postopkov in ne podlaga za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja oziroma podlaga za obnovo postopka njegove izdaje. Taka zatrjevanja tožnikov zato za obravnavano zadevo niso relevantna.

22Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno presodila, da tožnika v predlogu za obnovo postopka nista izkazala obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP, torej razloga, ki dopušča vložitev predloga za obnovo postopka po poteku triletnega objektivnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP. Po 4. točki 260. člena ZUP se postopek lahko obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Tožnika ne zatrjujeta in niti ne izkazujeta, da bi Mestna občina ..., ki je A.A. in B.B. v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja za izgradnjo stanovanjske hiše izdala soglasje glede priključevanja tega objekta na javno cesto, svojo odločitev kakorkoli spremenila. Sklicevanje na soglasja, izdana za druge objekte oziroma v drugih postopkih izdaje gradbenih dovoljenj, kot tudi sklicevanje, da bi morala biti pritegnjena v postopek izdaje tega soglasja kot stranska udeleženca ter da bi morala Mestna občina ... določiti individualni priključek, katerega bodo koristili vsi uporabniki, po presoji sodišča zato ni relevantno za odločitev o predlagani obnovi postopka iz razloga po 4. točki 260. člena ZUP. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi tožnikoma pravilno pojasnila, da upravni organ ne more presojati ugovorov, ki se nanašajo na soglasja, torej presojati odločitve drugih organov, sprejete v okviru njihove pristojnosti, niti ne more posegati v njihovo vsebino. Z drugimi besedami sodišče pojasnjuje, da bi bil obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP v konkretnem primeru izpolnjen le, kolikor bi Mestna občina ..., ki je A.A. in B.B. izdala soglasje za priključitev na javno cesto, to svojo odločitev spremenila. Ker pa do spremembe tega soglasja ni prišlo, ta obnovitveni razlog ni izpolnjen in zato sklicevanje tožnikov na soglasja občine, izdana v drugih postopkih, za konkretno zadevo ni relevantno.

23Sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi presoja tožene stranke, da tožnika nista izkazala obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP, torej, da naj bi bilo A.A. in B.B. gradbeno dovoljenje izdano na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Tožnika ta obnovitveni razlog utemeljujeta s trditvijo, da je C.C. tožnikoma zatajila, da je bila kot investitorica in lastnica gradnje na parc. št. 1217/13 k.o. ... pritegnjena v postopek izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na parc. št. 1217/2 k.o. ... ter s tem soglašala, s čimer naj bi krivo pričala. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno pojasnila, da C.C. v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožnikoma ni bila zaslišana kot priča in zato tudi ni mogla storiti kaznivega dejanja krivega pričanja. Tako kaznivo dejanje namreč lahko stori le tisti, ki je v postopek pritegnjen kot priča in je pred pričanjem opozorjen na posledice krivega pričanja. Tožnika tudi nista predložila pravnomočne sodbe, iz katere bi bilo razvidno, da so bile listine, ki so bile podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja A.A. in B.B., ponarejene, ali da bi katera od oseb, ki so sodelovale v postopku kot priče, krivo pričala, ali da je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje po kazenskem zakonu, kar bi vplivalo na odločitev v upravnem postopku. Zgolj sklicevanje, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, namreč ne zadošča za obstoj obnovitvenega razloga po 2. točki 260. člena ZUP, kar je tudi stališče ustavljene upravnosodne prakse (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 75/2003 z dne 19. 1. 2006, sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 984/2013, I U 642/2015, III U 405/2016, in druge).

24Tožnika sta tožbo vložila tudi zoper 2. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa, s katero jima je naložil, da morata poravnati stroške odgovora na pritožbo, ki sta ga vložila A.A. in B.B., vendar pa je sodišče tožbo zavrnilo tudi tem delu. Po določbi prvega odstavka 114. člena ZUP namreč stroške postopka v primeru, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, krije tista stranka, ki je povzročila postopek, pa se je ta končal v njeno škodo. V konkretnem primeru je bil postopek uveden na podlagi predloga tožnikov za obnovo postopka, pritožbeni postopek zoper odločitev prvostopenjskega organa pa po tem, ko sta vložila pritožbo. V postopku sta z nasprotujočim interesom sodelovala A.A. in B.B., ki sta vložila odgovor na pritožbo in sta zato v skladu s prej citirano določbo prvega odstavka 114. člena ZUP upravičena do povrnitve stroškov, saj tožnika v pritožbenem postopku nista uspela, odločitev prvostopenjskega organa pa je potrdilo tudi sodišče v tej sodbi.

25Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu ter je zato tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj je šlo v obravnavani zadevi za obravnavo izključno pravnih vprašanj o dopustnosti obnove pravnomočno zaključenega postopka in ne za sporno dejansko stanje (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, to je, kdaj je postalo gradbeno dovoljenje pravnomočno, kdaj sta tožnika vložila predlog za obnovo postopka, dejstvo, da Mestna občina ... ni spreminjala soglasja k gradbenemu dovoljenju in da ni bila izdana sodba, iz katere bi izhajalo, da je bilo v zvezi s postopkom izdaje gradbenega dovoljenja storjeno kakšno kaznivo dejanje, namreč med strankami ni sporno, pač pa je sporno ali so izpolnjeni obnovitveni pogoji iz 260. člena ZUP ter ali so bili ti uveljavljani pravočasno, kar pa je mogoče ugotovitvi iz podatkov upravnega spisa. Ker gre torej izključno za vprašanja pravilne uporabe določb 260. in 263. člena ZUP, stranke pa izvedbe glavne obravnave tudi niso predlagale, je sodišče odločilo na seji senata, saj meni da za učinkovito sodno varstvo v zadevi izvedba glavne obravnave tudi ni potrebna.

K točki II izreka:

26Tožnika in tožena stranka niso priglasili stroškov postopka, sta pa te stroške priglasili prizadeti stranki, vendar pa je sodišče to njuno zahtevo zavrnilo. Ocenilo je namreč, da prizadeti stranki z odgovorom na tožbo, v katerem sta glede ključnih vprašanj tega upravnega spora povzeli navedbe tožene stranke iz izpodbijane odločbe, nista bistveno pripomogli k odločitvi (prvi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor; Ljubljana; GV Založba; 2006; str. 563.