VSRS Sodba in sklep I Ips 3176/2013

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega P. J. se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v obsodilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti pooblaščencev prejemnika premoženjske koristi M. S. se zavrže.

A.

1S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 3176/2013 z dne 17. 5. 2018 je bil obsojeni P. J. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila enotna kazen eno leto in enajst mesecev zapora, v katero mu je sodišče vštelo čas pridržanja, pripora in hišnega pripora. Sodišče je odločilo, da se obsojencu odvzamejo ponarejene menice, prejemniku premoženjske koristi M. S. pa se naloži v plačilo znesek 2.400,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi. Z isto sodbo je sodišče iz razloga po prvi točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper A. R. in M. S., da sta storila kaznivo dejanje ponarejanja ali uporabe ponarejenih vrednotnic in vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 3176/2013 z dne 2. 4. 2019 pritožbi zagovornikov obsojenega P. J. in pooblaščenca prejemnika premoženjske koristi M. S. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenega P. J. oprosti plačila sodne takse, pritožbeno sodišče pa je odločilo tudi, da se plačila sodne takse oprosti prejemnika premoženjske koristi M. S.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega P. J., kot navajajo v uvodu zahteve, ker je bila kršena obsojenčeva pravica do učinkovite obrambe, izvajanja razbremenilnih dokazov po 29. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in ker je bilo z izpodbijano sodbo poseženo v njegovo domnevo nedolžnosti ter zagovorniki prejemnika premoženjske koristi M. S. Zagovorniki obsojenega P. J. v zahtevi trdijo, da obsojencu, zaradi izgube dokaznega gradiva, ni bilo omogočeno dokazovanje razbremenilnih dejstev, da je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je pri svoji presoji štelo, da so vsa dejstva, ki naj bi se po trditvah obrambe z omenjenimi listinami dokazovala, dokazana, v nadaljevanju obrazložitve sodbe pa je zaključek o obsojenčevi krivdi utemeljevalo z navedbo, da znesek na ponarejenih menicah ni bil enak znesku terjatve, in da je bil na njih odtisnjen nepristni žig. Poleg tega uveljavljajo še, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vse dokazne predloge obsojenčeve obrambe, s katerimi je želela dokazati, da je "sporni in domnevno ponarejeni žig v resnici oškodovančev". Pooblaščenci prejemnika premoženjske koristi M. S. v zahtevi trdijo, da v izpodbijani sodbi ni najti razlogov o odločilnih dejstvih glede vloge prejemnika premoženjske koristi pri storjenem kaznivem dejanju, da v dokaznem postopku ni bil izveden noben dokaz, iz katerega bi bila razvidna njegova vpletenost v kaznivo dejanje, in da bi moralo sodišče M. S. zaslišati kot posrednega prejemnika premoženjske koristi. Zagovorniki obsojenega P. J. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenca oprosti obtožbe ter odloči, da stroški postopka in potrebna nagrada zagovornika bremenijo proračun, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pooblaščenci prejemnika premoženjske koristi M. S. pa predlagajo, da Vrhovno sodišče razveljavi odločitev o odvzemu premoženjske koristi, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Vrhovna državna tožilka Janja Vrečič Perhavec je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega P. J. je navedla, da izgubljena listinska dokumentacija obsojencu ni onemogočila pravice do učinkovite obrambe in izvedbe razbremenilnih dokazov, in da je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo svojo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov. V zvezi z zahtevo pooblaščencev prejemnika premoženjske koristi M. S. pa je navedla, da je vloga M. S. pri kaznivem dejanju v sodbi sodišča prve stopnje jasno opredeljena, "da je nesporno ugotovljeno, da je M. S. prejemnik s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske korist", in da so brezpredmetne navedbe zahteve, da je bila neposredni prejemnik premoženjske koristi družba E., d. o. o.

4Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojeni P. J. in njegovi zagovorniki ter prejemnik premoženjske koristi M. S. in njegovi pooblaščenci seznanjeni. Obsojenčevi zagovorniki so v izjavi ponovili trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter s sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Bulut proti Avstriji z dne 22. 2. 1996 podarili, da obsojenec po krivdi pravosodnih organov ni imel možnosti aktivno sodelovati v postopku na način, da bi s konkretnimi dejstvi, ki izhajajo iz izgubljenih listin, predstavil svojo plat zgodbe. Izjavo so sklenili z navedbo, da je v izpodbijani sodbi nerazumljiva trditev sodišča, da je štelo v obsojenčevo korist za dokazana vsa dejstva, ki naj bi se z izgubljeno dokumentacijo dokazovala. Pooblaščenci prejemnika premoženjske koristi pa so v izjavi navedli, da je Vrhovno državno tožilstvo v odgovoru na zahtevo zgolj ponovilo zmotne zaključke sodišča prve in druge stopnje, ni pa odgovorilo na razloge, ki so bili uveljavljani v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.-1

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenega P. J.

5V obravnavanem primeru je bil obsojeni P. J. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena KZ-1, ker je banki poslal v unovčenje menici, čeprav se je zavedal, da je na menicah in meničnih izjavah podpis trasanta oziroma zakonitega zastopnika trasanta ponarejen, oziroma da unovčenje menic ni bilo po volji trasanta.

6Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi trdijo, da je bila pri hišni preiskavi obsojenčeve gospodarske družbe zasežena obširna listinska dokumentacija, ki je bila izročena sodišču. Te dokumentacije v fazi glavne obravnave ni bilo mogoče najti, zaradi česar je bilo obsojenčevi obrambi onemogočeno dokazovanje najpomembnejših razbremenilnih dokazov, zlasti natančne višine terjatve obsojenčeve družbe do oškodovanca. Poleg tega bi obsojenčeva obramba na podlagi listinske dokumentacije, ki je bila zasežena gospodarski družbi, lahko dokazala, da so se v njej nahajali številni podpisi oškodovanca in žigi družbe I., d. o. o., ki so povsem enaki žigom in podpisom na "domnevno ponarejenih menicah". V zvezi z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe vložniki smiselno uveljavljajo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pri presoji štelo, da so vsa dejstva, ki naj bi se po trditvah obrambe dokazovala z izgubljenimi listinami, dokazana. Kljub takšnemu zaključku je sodišče odločitev o vprašanju, ali so bili vrednostni papirji res ponarejeni, utemeljilo z argumentom, da znesek na menicah zagotovo ni enak znesku terjatve, in da je bil na njih odtisnjen nepristni žig. Uveljavljano kršitev sklenejo z navedbo, da iz zasežene in po krivdi pravosodnih organov izgubljene listinske dokumentacije izhaja, da je terjatev družbe H., d. o. o., do družbe I., d. o. o., znašala natanko toliko, kolikor so znašali zneski, ki so bili vpisani v menice, poleg tega pa je družba I., d. o. o., pri svojem poslovanju uporabljala več kot le en žig. Podpisi in žigi v izgubljeni dokumentaciji pa so bili povsem enaki podpisom in žigom na menicah, ki jih je unovčil obsojenec. Vsega tega obsojenčeva obramba ni mogla dokazati, ker je sodišče izgubilo zaseženo listinsko dokumentacijo.

7V obravnavanem primeru je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bila pri preiskavi prostorov družbe H., d. o. o., zasežena listinska dokumentacija, ki je v fazi glavne obravnave ni bilo mogoče najti. Obsojenčeva obramba je v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje trdila, da ji je zaradi izgube poslovne dokumentacije onemogočeno dokazovanje obstoja terjatve družbe H., d. o. o., do družbe I., d. o. o., ker se v spisu nahaja le poslovna dokumentacija oškodovančeve družbe, in da je bilo v izgubljenih listinah še več podpisov oškodovanca in žigov družbe I., d. o. o., ki so prav takšni, kot na spornih menicah in meničnih izjavah. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi¹ navedlo "da je pri presoji štelo, da obstaja terjatev družbe H., d. o. o., do družbe I., d. o. o., in da je bilo na izgubljenih listinah še več podpisov oškodovanca in žigov družbe I., d. o. o., prav takšnih, kot na uporabljenih menicah in meničnem pooblastilu". Sodišče je navedlo še, da ker listinske dokumentacije ni bilo mogoče najti, je pri presoji v korist obsojenca štelo, da so vsa dejstva, ki naj bi se po trditvah obsojenčeve obrambe z izgubljeno listinsko dokumentacijo dokazovala, dokazana. Takšnim razlogom sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče², ki je v razlogih sodbe navedlo "da je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da obstaja terjatev družbe H., d. o. o., do družbe I., d. o. o., in da je bilo na listinah še več podpisov oškodovanca in žigov družbe I., d. o. o., prav takšnih, kot na uporabljenih menicah in meničnem pooblastilu". V nadaljevanju razlogov sodbe³ pa je sodišče napravilo dokazni zaključek, da sta s strani obsojenca uporabljeni menici med drugim ponarejeni tudi zato, ker terjatev obsojenčeve družbe do oškodovanca "nikakor ni mogla znašati 403.095,16 EUR". Poleg tega je sodišče v škodo obsojenca sklepalo, da verjame obsojenčevi obrambi, da so bili podpisi in „štampiljčni odtisi“, kot so bili na menicah, tudi na drugi izgubljeni dokumentaciji, ki je bila zasežena družbi H., d. o. o. Sodišče je takšen zaključek utemeljilo z navedbo, "da je bila izgubljena dokumentacija obsojencu na razpolago in je lahko poskrbel, da so na njej enako ponarejeni oškodovančevi podpisi in odtisi štampiljke družbe I., d. o. o.".

8Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če so razlogi sodbe popolnoma nejasni ali v pretežni meri s seboj v nasprotju. Določba sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Sklepanje, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji, ki jo mora sodišče v sodbi argumentirano obrazložiti.⁴ V primeru manjkajoče oziroma notranje protislovne dokazne ocene je stranki postopka onemogočena seznanitev s konkretnimi razlogi, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo obstoj pravno relevantnih dejstev. Taka bistveno pomanjkljiva ali notranje protislovna obrazložitev sodbe stranki onemogoča presojo njene pravilnosti, s čimer je kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Ustrezno obrazložena sodba je hkrati tudi bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obrazložitev sodbe namreč zagotavlja uvid v razloge za odločitev, pri čemer je ta uvid še posebej pomemben za stranko, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu, ni bila uspešna. Za zagotovitev pravice do poštenega postopka je zato velikega pomena, da stranka lahko spozna razloge za odločitev. Poleg tega je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.⁵

9Kot že rečeno, je sodišče v obravnavanem primeru v obrazložitvi sodbe najprej navedlo, da šteje vse trditve obsojenčeve obrambe, ki izhajajo iz izgubljene listinske dokumentacije, obsojencu v korist. V nadaljevanju razlogov sodbe pa je napravilo sklep, da sta bili menici med drugim ponarejeni tudi zato, ker se na njiju navedena vrednost ne ujema z višino terjatve, ki jo je imela obsojenčeva družba do oškodovanca (čeprav je obsojenčeva obramba ravno na podlagi izgubljene listinske dokumentacije želela dokazati, da je obsojenčeva družba imela terjatev do oškodovanca točno v višini zneska, ki je bil naveden na menicah), in da so bili oškodovančevi podpisi in žigi v izgubljeni dokumentaciji enaki podpisom in žigom na menicah. Na slednje je sklepalo, ker je obsojenec tudi na zaseženi in izgubljeni listinski dokumentaciji imel možnost ponarediti oškodovančeve podpise in žige. Takšni razlogi sodbe so nejasni, predvsem pa v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.-2

K zahtevi za varstvo zakonitosti pooblaščencev prejemnika premoženjske koristi M. S.

10Po določbi petega odstavka 367. člena ZKP se lahko zoper sodbo pritožbi tudi oseba, kateri je bila odvzeta premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem. Po določbi 421. člena ZKP pa smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona. Po določbi 504. člena ZKP sme zahtevo za obnovo kazenskega postopka glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi vložiti pravna oseba in prejemnik koristi iz 500. člena tega zakona.

11Iz navedene zakonske ureditve je razvidno, da ima prejemnik premoženjske koristi pravico do pritožbe in pravico do le enega izrednega pravnega sredstva, to je zahteve za obnovo postopka. Obnova postopka je po svojem v bistvu najširše izredno pravno sredstvo, katerega cilj je doseči spremembo dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Zato je praviloma za vložnika tudi najugodnejše izredno pravno sredstvo. Drugega izrednega pravnega sredstva, torej zahteve za varstvo zakonitosti, procesni zakon ne predvideva. Vendar pa tudi v primeru, če je bil v škodo prejemnika premoženjske koristi prekršen materialni ali procesni zakon, prejemnik ne ostane brez pravnega varstva, saj ima možnost podati pobudo Vrhovnemu državnemu tožilstvu, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

12Takšna ureditev je po presoji Vrhovnega sodišča tudi ustavno skladna.⁶ Po določbi 25. člena Ustave je sicer vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Pravica do pritožbe je vsekakor temeljna pravica posameznika, ki izhaja že iz načela zakonitosti in načela enakega varstva pravic. To pomeni, da kršitev določbe 25. člena Ustave ni, če zakonodajalec predvidi zoper odločbo državnega organa učinkovito pravno sredstvo. Takšno pravno sredstvo, to je pritožbo, pa je prejemnik premoženjske koristi M. S. imel in ga tudi izkoristil.

13Ker po določbah ZKP prejemnik premoženjske koristi ni subjekt, ki ima pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščencev M. S. na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

C.

14Vrhovno sodišče je v zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega P. J. ugotovilo, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev terja razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe, zato se Vrhovno sodišče do drugih, v zahtevi uveljavljanih procesnih kršitev ni opredelilo. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zahteva pooblaščencev prejemnika premoženjske koristi M. S. ni dovoljena, zato jo je zavrglo.

¹ 5. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.
² 8. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča.
³ 20. in 23. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje, 8. in 9. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.
⁴ Primerjaj Horvat Š. (2004): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, str. 735 - 736.
⁵ Primerjaj npr. odločbi Ustavnega sodišča v zadevah Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 in Up-103/14 z dne 6. 6. 2018.
⁶ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 97604/2010 z dne 2. 7. 2020.