VSRS Sodba I Ips 7449/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovano družbo V., d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 240,00 EUR.

3Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo odločanje.

4Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec Boris Ostruh odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe v zahtevi, da obsojenčev preslepitveni namen v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran in da ta okoliščina ni primerno obrazložena. Obsojencu se očita prikrivanje z opustitvijo, saj je predstavnikom oškodovane družbe zamolčal pomembne okoliščine. Njegovo podjetje je poslovno leto 2015 končalo z izgubo v višini 251.993,25 EUR. Preslepitev je v opisu konkretizirana, saj se obsojencu očita, da je zaradi slabega finančnega stanja vedel, da obveznosti ne bodo mogle biti v celoti izpolnjene, saj je moral celo odprodati svoja osnovna sredstva. V nadaljevanju je oškodovani družbi predlagal obročno odplačevanje dolga, delni odpis obveznosti, zaradi kasnejših blokad računa in stečajnega postopka pa so ostale obveznosti neporavnane. Z lažnim navajanjem, da bodo računi poravnani, je pri oškodovancu povzročil zmoto, zato med njegovim ravnanjem in oškodovanjem obstaja vzročna zveza. Zagovornica z navedbami, da je bilo slabo finančno stanje posledica zgolj enega posla, da pa je obsojenec nakazila prejemal, ne more utemeljiti očitka o nekonkretizaciji preslepitvenega namena, pač pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovornica neutemeljeno navaja, da je bila z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančno-ekonomske stroke, obsojencu kršena pravica do obrambe. Sodišče je predlagani dokaz izvedlo, po ustaljeni praksi pa sodišče zavrne predlog za dodatno izvajanje dokazov v primerih, ko se stranka ne strinja z izvedenskim mnenjem, pri čemer ne izkaže materialnopravne relevantnosti izvedbe predlaganih dokazov. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge. Drugačnega zaključka ne more utemeljiti niti izvedensko mnenje iz kazenskega postopka I K 32865/2017, ki se po mnenju zagovornice razlikuje od izvedenskega mnenja, pridobljenega v tem postopku. Kot je pravilno ugotovilo pritožbeno sodišče, se razlike nanašajo na okoliščine, ki niso bistvene. Ne gre za nasprotje med vsebino dokazov in njihovim povzemanjem v razlogih sodbe, pač pa za drugačno zagovorničino presojo, ki jo skuša predstaviti kot zatrjevano bistveno postopkovno kršitev. Obsojenec je bil sicer v zadevi I K 32865/2017, ki jo je vodilo Okrožno sodišče v Mariboru oproščen, vendar je šlo za presojo drugega historičnega dogodka. Meni, da imata izpodbijani sodbi prepričljive in tehtne razloge o odločilnih dejstvih, navedbe v zahtevi pa se dotikajo tudi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

6Kazenskopravni očitek obsojencu v obravnavani zadevi je, da je kot nosilec samostojnega podjetništva A. B., s.p. pri oškodovani družbi V., d.o.o. med decembrom 2015 in januarjem 2016 naročal blago, ki ga je potreboval za opravljanje svoje dejavnosti, čeprav je vedel, da obveznosti zaradi slabega finančnega stanja ne bodo poravnane. Njegovo podjetje je namreč poslovno leto zaključilo z izgubo 251.993,25 EUR, kar je predstavnikom oškodovane družbe prikril. V februarju 2016 je moral odprodati svoja osnovna sredstva, hkrati so se začele blokade poslovnega računa, ki so se stopnjevale. Oškodovani druži je predlagal obročno odplačevanje dolga, kasneje tudi 2/3 odpis obveznosti, pri čemer ostanka obveznosti ni nikoli poravnal. V maju je bil račun trajno blokiran, nato pa je v novembru predlagal začetek stečajnega postopka. V posledici njegovega ravnanja je za oškodovano družbo nastala škoda v višini 22.286,61 EUR.

7Obsojenčeva zagovornica z navedbo, da dejanje, ki je opisano v krivdoreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, uveljavlja kršitev kazenskega zakona. Meni, da je v opisu umanjkala konkretizacija zakonskega znaka preslepitve. Svoje stališče utemeljuje s sklicevanjem na (novejšo) sodno prakso, predvsem sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od prejšnjega stališča glede konkretizacije zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ne zadošča več, da je v opisu konkretizirana gola zaveza, da bodo obveznosti izpolnjene, pač pa mora biti v opisu zakonski znak preslepitve konkretiziran tako, da se ravnanje bistveno razlikuje od tistih ravnanj, ki so tipična za sleherno pogodbeno razmerje, s čimer je omogočena jasna razmejitev glede tega, ali je v izreku opisano dejanje kaznivo, ali pa pomeni le kršitev civilnopravnega razmerja. Po zagovorničinem mnenju opis dejanja v izreku sodbe v ničemer ne presega tipičnega civilnega razmerja. Iz opisanih dejanskih okoliščin naj ne bi bilo mogoče sklepati o obsojenčevi zavesti, da kljub zavezam do plačila ne bo prišlo.

8Drugega je mogoče preslepiti bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikrivanjem, da ne bodo izpolnjene ali ne bodo mogle biti izpolnjene. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti. Bistven za uresničitev znaka preslepitve je opis konkretne okoliščine, iz katere je mogoč sklep, da gre za védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Med preslepitvijo in zmotno predstavo o okoliščinah posla mora obstajati vzročna zveza.¹

9Drži, kar navaja zagovornica, da je Vrhovno sodišče z jasnim odstopom od prejšnjega stališča s sodbo I Ips 93283/2010 postavilo strožje standarde glede konkretizacije preslepitve kot enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Nima pa prav, ko trdi, da opis kaznivega dejanja v predmetni zadevi v ničemer ne presega konkretizacije zavez, ki so tipične za vsako pogodbeno razmerje. Vrhovno sodišče je imelo pri presoji zadeve I Ips 93283/2010 pred seboj očitek, v katerem je bila preslepitev konkretizirana le kot posledica dane obljube plačila, ki pa ni bila izpolnjena, zaradi česa je ugotovilo kršitev kazenskega zakona.² Preslepitev je v izreku predmetne sodbe konkretizirana z navedbo, da se je obsojenec zavedal slabega finančnega stanja, zaradi katerega obveznosti ne bo mogel plačati, tako stanje pa je oškodovani družbi prikril. Posledično so se začele blokade računa, odprodaja osnovnih sredstev, obsojenec je oškodovani družbi predlagal obročno odplačevanje obveznosti, kasneje pa odpis njihovega večjega dela dokler ni obsojenec podal predloga za začetek osebnega stečaja. Obsojenec je obljubo za plačilo dobavljenega blaga dal kljub zavedanju, da ta ne bo mogla biti v celoti izpolnjena, saj je njegovo podjetje v obdobju, ko je od oškodovane družbe naročal in prejemal blago, poslovalo z 251.993,25 EUR izgube. S prikritjem takega finančnega stanja predstavnikom oškodovane družbe, je pri njih ustvaril vtis, da bodo obveznosti v celoti poplačane, čeprav se je zaradi poslovnega izida za leto 2015 zavedal, da ne bo tako.³ Njegovo zavedanje, da naročenega blaga ne bo v celoti plačal, je dodatno konkretizirano tudi z njegovim nadaljnjim ravnanjem oziroma razvojem dogodkov v naslednjih mesecih, tj. blokadami računa, predlogi za obročno plačevanje oziroma delni odpis obveznosti, prodajo osnovnih sredstev in stečajnim postopkom, kar je bila posledica praktično brezizhodnega finančnega položaja obsojenčevega podjetja v letu 2015, kar za nazaj utrjuje očitek, da se je že v času naročanja blaga obsojenec zavedal, da mu finančno stanje ne bo omogočalo, da oškodovano družbo v celoti poplača.

10Zagovornica kršitev kazenskega zakona utemeljuje tudi z navedbo, da se obsojencu ne očita, da bi na račun upnikov izčrpaval lastno podjetje, niti se mu ne očita, da je posloval preko t.i. „by-pass“ podjetja. Drži, da to ni del očitka po opisu, vendar ta dva načina poslovanja nista edini obliki, s katerima se lahko izvrši kaznivo dejanje poslovne goljufije. Očitek je v predmetni zadevi vsebinsko drugačen in, kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, tudi zadostno konketiziran.

11Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti svoje stališče, da dejanje v opisu ni kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi bila podana kršitev kazenskega zakona, uveljavlja še z navedbami, da je celotno poslovanje med obsojenčevim podjetjem in oškodovano družbo presegalo dobavo blaga, ki je zajeta v opisu kaznivega dejanja, pretežni del naročil pa je tudi plačal. Dolg, ugotovljen na dan 29. 1. 2016 je v največji meri poplačeval. Obsojenčevi ukrepi (odprodaja osnovnih sredstev in njihov najem, ostali tekoči posli, predlogi upnikom za obročno odplačilo oziroma delni odpis obveznosti ipd.) so bili usmerjeni v nadaljnje poslovanje, ne pa likvidacijo, kot je napačno zaključilo sodišče. Kupnina za stroje je šla namreč izključno za poplačevanje upnikov. Slab finančni položaj je bil posledica posla z nemško družbo J. Posel je prinesel izgubo v višini 350.000,00 EUR, ki je obsojenec ni mogel predvideti in je bila posledica napačnih kalkulacij zaposlenih. Izguba tudi ni bila znana vse do začetka leta 2016, zato oškodovani družbi slabega finančnega položaja ni prikrival, saj z njim še ni bil seznanjen.

12Pri uveljavljanju teh okoliščin v okviru zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornica spregleda, da je opis kaznivega dejanja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt. Opis kaznivega dejanja mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja in sklepanje o obstoju ali o neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa mora tudi omogočiti, da obdolženec lahko uspešno uresničuje svojo obrambo.⁴ V tem smislu je zato treba opis ločiti od okoliščin, ki so pomembne za dokazanost kaznivega dejanja. Vse okoliščine, ki jih našteva zagovornica, na samo konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije ne morejo vplivati, zato s sklicevanjem na njih kršitve kazenskega zakona ne more utemeljiti. To pa ne pomeni, da okoliščine, ki so vplivale na negativno poslovanje obsojenčevega podjetja, in obsojenčevo delovanje po tem, ko so se težave začele, niso pomembne za presojo obstoja kaznivega dejanja. V tem smislu drži, kar navaja zagovornica, da poslovanje z negativnim izidom in hkratno sklepanje novih poslov sama po sebi ne zadoščata za dokazanost kaznivega dejanja goljufije. Storilcu je treba dokazati, da se je zavedal, da zaradi takšnega stanja obveznosti ne bo mogel poplačati.

13Zagovornica s takšnimi razlogi sodbe polemizira, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti vztraja pri tem, da očitano ravnanje ni kaznivo, ker je obsojenec z nadaljevanjem poslovanja skušal podjetje rešiti iz finančnih težav. Računal je, da se bodo ukrepi obnesli, kar pa se ni zgodilo. Iz tega izhodišča izhaja tudi, ko uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenemu predlogu za dodatno zaslišanje izvedenca ekonomske stroke dr. D. D. oziroma njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Zagovornica je že pred sodiščem prve stopnje navajala, da bi se moral izvedenec opredeliti do vprašanja, ali je imel obsojenec realno podlago, da je verjel, da bo s sanacijskimi ukrepi svoje podjetje rešil. V pritožbi je zavrnitev dokaznih predlogov grajala tudi s predložitvijo mnenja izvedenca ekonomsko-finančne stroke dr. S. S., ki je pripravil izvedensko mnenje v zadevi I K 32865/2017, v kateri je bil obsojenec za kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki naj bi bilo izvršeno v enakem časovnem obdobju kot dejanje iz predmetne zadeve, oproščen. Iz mnenja dr. S. izhaja, da bi sprejeti ukrepi, če bi obsojenec pri njih vztrajal, lahko bili učinkoviti in da je moral, če je želel preprečiti nastanek še večje škode, pri poslu J. vztrajati.⁵ Višjemu sodišču očita, da se do mnenja dr. S. ni določno opredelilo, obsojencu pa je bila z zavrnitvijo dokaznih predlogo kršena pravica do obrambe.

14Dokaz z izvedencem je dokaz, kadar ga za določen postopek odredi sodišče. Strokovnjak, ki ga angažira stranka, je strankin pomočnik, ki stranki s svojim strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju pravic. Takšno zasebno strokovno mnenje lahko pomeni za sodišče dokazni predlog, naj odredi izvedenstvo ali novo izvedenstvo. Sodišču predložena ekspertiza strokovnjaka ni izvedensko mnenje temveč strokovno mnenje, ki predstavlja del strankinih navedb (primerjaj sodbo VSRS I Ips 328/2007).⁶ Podobnega pomena za predmetni postopek je izvedensko mnenje, ki je bilo pridobljeno za potrebe drugega kazenskega postopka in ga je zagovornica priložila pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega ima tako mnenje drugačno težo, če je predočeno sodišču prve stopnje ali šele v pritožbi, ker je sam procesni položaj pred sodiščem druge stopnje drugačen kot pred sodiščem prve stopnje. Dokazni predlogi oziroma navedbe stranke v pritožbi so lahko uspešni le, če pri višjem sodišču vzbudijo dvom v pravilnost ali popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Dokazna presoja pred sodiščem druge stopnje ni enaka kot pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje odloči na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (neposredno ali posredno z branjem na primer izvedenskega mnenja v soglasju s strankami) in na tej podlagi napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Sodišče druge stopnje pa v okviru pritožbenih navedb presoja pravilnost ali popolnost v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja.

15Z mnenjem, ki ga je zagovornica priložila pritožbi, ali kakšnim drugim mnenjem, ki bi ga pridobila sama obramba in s katerim bi utemeljevala potrebo po postavitvi novega izvedenca, sodišče prve stopnje ni razpolagalo. Odločitev sodišča, ki je zavrnilo zagovorničine dokazne predloge, je zato treba presojati v tej luči in ugotoviti, da zgolj z nasprotovanjem ugotovitvam izvedenca zagovornica ni mogla utemeljiti svojih dokaznih predlogov, saj golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega izvedenca.⁷ Do mnenja dr. S., ki kot rečeno predstavlja del navedb stranke, pa se je bilo višje sodišče dolžno opredeliti v okviru presoje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To je pritožbeno sodišče tudi storilo. Iz sodbe izhaja, da se je z mnenjem seznanilo in ga ocenilo v luči ugotovitev sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je za presojo obstoja kaznivega dejanja bistvena ugotovitev o obsojenčevi insolventnosti oziroma slabem finančnem stanju, zaradi katerega so bile obsojenčeve obljube za plačilo popolnoma nerealne in niso bile dane z resnim namenom izpolnitve. Zagovorničine navedbe o pomanjkanju razlogov sodbe višjega sodišča o mnenju dr. S. so tako neutemeljene, saj se je sodišče do mnenja v kontekstu ugotovitev prvostopenjskega sodišča opredelilo.

16Bistvo predmetne je namreč v tem, da bi bila obrambna teza, na kateri vztraja zagovornica, lahko relevantna le, če bi temeljila na realnih obetih, da bodo ukrepi lahko učinkoviti. Za ekskulpacijo ne more zadoščati vsakršno vztrajanje pri poslovanju, ki temelji na popolnoma nerealnih in subjektivnih pričakovanjih obsojenca. Potreben bi bil dokaz o tem, da bi njegovi ukrepi lahko dejansko delovali, da je torej obsojenčevo upanje temeljilo na realni podlagi, in da je bilo pričakovati, da bi ukrepi lahko učinkovali v doglednem času. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi prišlo do drugačnih zaključkov.

17Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo izvedenca ekonomsko-finančne stroke dr. D. D., ki se je opredelil do obsojenčevega poslovanja in posla, ki ga je njegovo podjetje opravljalo za nemško družbo J. (sicer prek slovenskega posrednika F. d.o.o.). Posel je obsojenec sklenil leta 2014. Izvedenec je ugotovil, da je leto 2014 še zaključil s pozitivnim poslovnim izidom, vendar je bila to le posledica dejstva, da so se v letu 2014 prihodki v računovodskem smislu povečali zaradi proizvodnje na zalogo. V letu 2015 je sledilo zmanjševanje zaloge, kar ima negativen učinek, ki se mora pokriti s prihodki od prodaje. Če ti po vrednosti ne pokrijejo zmanjšanja zaloge, če so torej nižji od vrednosti dela in materiala, vloženega v prodajane izdelke, pride do izgube. Ta je konec leta 2015 znašala 251.993,25 EUR. Obsojenčevo podjetje je plačila za posel z nemškim podjetjem prejelo, je bil pa posel neekonomičen in kot tak nedonosen. Že v letih 2014 in 2015 je obsojenec dejavnost opravljal večinoma s tujimi viri financiranja, obveznosti pa niso imele kritja v obsojenčevem premoženju. Prezadolženost kot oblika dolgoročne plačilne nesposobnosti in s tem tudi insolventnost v smislu 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) je pri obsojencu nastopila že konec leta 2014, s čimer bi bil lahko ob spoštovanju profesionalne skrbnosti seznanjen najkasneje aprila 2015, ko je bilo treba oddati računovodska poročila za leto 2014. Težave s plačilno sposobnostjo so se začele v drugi polovici leta 2015, stanje trajnejše nelikvidnosti pa je nastopilo 26. 4. 2016, ko je prišlo do praktično neprekinjene blokade računa. V času naročanja materiala pri oškodovani družbi je torej obsojenčev s.p. že bil insolventen, imel je tudi velike težave z likvidnostjo, prav tako je bilo znano, da bo nemški projekt prinesel veliko izgubo.

18Iz razlogov sodbe torej izhaja, da je bilo obsojenčevo poslovanje že dlje časa pred sklenitvijo poslov, ki so zajeti v opisu kaznivega dejanja, izjemno težavno. Gre za situacijo, ki ni nastala iznenada, prav tako ni posledica neplačevanja s strani obsojenčevih dolžnikov, pač pa gre v pretežni meri za posledico napačnega izračuna ekonomičnosti posla, ki je bil vreden 783.449,15 EUR in ki ga je obsojenec sklenil že leta 2014. Zagovorničino vztrajanje pri stališču, da je slabo poslovanje posledica izgube le pri enem poslu, zato obsojenca ne more razbremeniti krivde za očitano dejanje. Kot je namreč zapisalo prvostopenjsko sodišče, je glede posla z J. za presojo v predmetni zadevi bistveno, da je bila obsojencu v času sklepanja poslov z oškodovano družbo usoda posla že poznana. Vedel je, da bo posel prinesel izgubo in nadaljnje zaostrene težave s plačilno sposobnostjo, poplačilo upnikov pa ne more biti odvisno od tega, na kakšen način je obsojenec posloval s svojimi naročniki (stran 24 prvostopenjske sodbe). Zagovornica sicer navaja, da je moral pri poslu vztrajati, saj bi sicer bila škoda zaradi pogodbenih kazni še večja. Obsojencu pa se ni očitalo, da je pri tem poslu vztrajal. Očita se mu, da je kljub slabemu finančnemu stanju z oškodovano družbo sklenil posle, zajete v opisu kaznivega dejanja, čeprav je vedel, da jih ne bo mogel plačati. Zgrešene poslovne odločitve ne morejo predstavljati podlage za ekskulpacijo v odnosu do drugih upnikov podjetja. Sodba ima o poslu z J. jasne razloge, navedbe, s katerimi skuša zagovornica utemeljiti drugačen pomen posla z nemško družbo za obsojenčevo poslovanje, pa po vsebini ne presežejo uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19Izpodbijana sodba ima razloge tudi o stališču obrambe, da je skušal obsojenec z različnimi ukrepi in nadaljevanjem poslovanja svoje podjetje sanirati. S ponavljanjem te obrambne teze zagovornica ponovno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišče je namreč sledilo izvedenskemu mnenju dr. D., ki je ocenil, da obsojenec do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni opravil nobenega „sanacijskega“ ukrepa. Prodaja osnovnih sredstev (strojev) v februarju 2016 in njihov takojšnji najem, ni bil usmerjen v sanacijo podjetja, pač pa njegovo likvidacijo, saj je najem trajal le do konca maja 2016. Prav tako sanacijskega ukrepa ne morejo predstavljati grožnje upnikom z osebnim stečajem, če ti ne bodo pristali na njegove predloge za delni odpust obveznosti. Obsojenec se je znašel v finančnih težavah, ki so nastajale dlje časa, ni šlo za težave, ki bi bile prehodne narave, tako stanje pa terja resen pristop k njegovem reševanju. Ne le, da sodišče ni ugotovilo, da bi obsojenec s svojim ravnanjem mogel računati na izboljšanje finančnega stanja svojega podjetja, pravih sanacijskih ukrepov v smislu določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), h katerim je bil zaradi nastopa stanja insolventnosti zavezan, niti ni začel izvajati. Nadaljevanje poslovanja, ki naj bi bil po stališču zagovornice usmerjen v poskus, da se obsojenčevo podjetje izvleče iz težav, na način, kot ga je izvajal obsojenec, pomeni reševanje lastne finančne izgube na račun novih upnikov. S takim ravnanjem pa se obsojenec ne more ekskulpirati.

C.

20Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.
² Enako stališče je iz podobnih razlogov Vrhovno sodišče zavzelo tudi s sodbama I Ips 33119/2013 z dne 29. 11. 2018 in I Ips 52304/2012 z dne 23. 11. 2017.
³ Podobne razloge o zamolčanju slabega finančnega stanja v okviru konkretizacije zakonskega znaka preslepitve je Vrhovno sodišče navedlo tudi v sodbi I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018.
⁵ Iz mnenja dr. S.izhaja, da bi obsojenec na dovolj dolgi rok lahko saniral izgubo v višini 395.000,00 EUR, ki jo je ustvaril s poslom z družbo J., vendar bi za to potreboval več kot tri leta. V pogojih insolventnosti pa si tako dolgo obdobje za sanacijo poslovanja lahko vzame le poslovodstvo, ki je skozi postopek prisilne poravnave za sanacijo pridobilo potrebno soglasje upnikov. V stanju, v katerem se je znašel, je bila edina možnost sanacije skozi insolventne postopke. Odprodaja osnovnih sredstev bilančnih znakov insolventnosti ni sanirala, temveč jih je še poslabšala, je pa v delnem obsegu izboljšala likvidnostno situacijo podjetja. V ustreznem kontekstu bi bili ukrepi, ki se jih je lotil obsojenec, lahko bili učinkoviti, vendar v njegovem primeru niso bili oziroma so močno posegli v pravice upnikov (dolgotrajna in tvegana sanacija skozi rentabilne posle).
⁶ Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 42080/2013 z dne 28. 1. 2016, Ips 325/2009 z dne 21. 1. 2010, I Ips 328/2007 z dne 24. 4. 2008.
⁷ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 6330/2016 z dne 14. 5. 2020.