VSK Sodba I Cp 172/2019

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo 100.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 60.000,00 EUR od 5. 1. 2009 dalje in od zneska 40.000,00 EUR od dneva vložitve tožbe dalje. Ugotovilo je, da je sporna terjatev v pretežnem delu zastarala, delno (kolikor se nanaša na odmeno za skrb in nego pokojne I. D.) pa je nedokazana. Tožnici je glede na neuspeh v pravdi naložilo, da toženki v 15 dneh povrne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.206,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožnica v pritožbi v zvezi z zahtevkom za plačilo 60.000,00 EUR navaja, da je sodišče kljub temu, da se nobena od strank ni sklicevala na odgovornost prodajalca za pravne napake, svojo odločitev oprlo na določbo 495. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki pravi, da kupčeve pravice iz pravnih napak ugasnejo po enem letu od dneva, ko je izvedel za pravico tretjega. Glede na izjavo tožnice, da je v letu 2010 zvedela, da je bil v zemljiški knjigi njen vpis razveljavljen in da se je vknjižil D.G., je ob uporabi te določbe zaključilo, da je tožnica izgubila pravice iz naslova pravnih napak, kar vključuje tudi izgubo pravice do odstopa od pogodbe in posledičnega zahtevka na vračilo kupnine. Pri taki subsumpciji pa je sodišče spregledalo, da je bila (če uporabimo pravila o odgovornosti za pravne napake), konkretna kupoprodajna pogodba razdrta že po samem zakonu in to s trenutkom, ko je D.G. z vknjižbo svoje lastninske pravice in izbrisom lastninske pravice v korist tožnice slednji vzel kupljeno nepremičnino. Izguba pravice odstopiti od pogodbe in zahtevati sorazmerno znižanje kupnine v smislu prvega odstavka 490. člena OZ ni pomembna, saj je bila pogodba razdrta že po samem zakonu in to še pred iztekom roka iz 495. člena OZ. V primeru napake, ki izključuje pravico, kupec pridobi zahtevek na vračilo celotne plačane kupnine, ki ima podlago v drugem odstavku 111. člena OZ (ki pravi, da ima stranka razvezane pogodbe, ki je že nekaj izpolnila, pravico zahtevati vrnitev tistega, kar je dala) oziroma v 190. členu OZ o neupravičeni obogatitvi, ki določa, da je treba v primeru odpadle podlage prejeto vrniti. Zahtevek za vračilo kupnine torej ni zahtevek iz naslova pravnih napak, četudi je bila pogodba ex lege razvezana zaradi pravne napake. Glede na navedeno konkretnega zahtevka ni mogoče zavrniti s pojasnilom, da je tožnica prepozno uveljavila odstopno upravičenje. Ker je bila pogodba razdrta po samem zakonu, je glede na drugi odstavek 111. člena OZ tožnica pridobila zahtevek na vračilo kupnine, ki pa zastara v splošnem, petletnem zastaralnem roku. Sodišče je navedlo tudi, da je zahtevek tožnice na izpolnitev pogodbe zaradi poteka petletnega roka zastaral, kar glede na zgoraj navedeno ni povsem natančno. V smislu 283. člena OZ sta I.D. kot prodajalka in tožnica kot kupka smeli kljub avtomatični razvezi pogodbe še naprej soglašati s tem, da prodajalka na tožnico prenese lastninsko pravico na nepremičnini. Taka izpolnitev bi sicer strogo pravno pomenila nadomestno izpolnitev in ne več izpolnitve primarne zaveze po pogodbi, saj bi prodajalka namesto tedaj primarne obveze vračila kupnine, prenesla lastninsko pravico. V tem kontekstu gre razlago sodišča o zastaranju zahtevka razumeti v smeri, da je vsakršen zahtevek, torej tudi zahtevek za vračilo kupnine, zastaral konec leta 2015 (sodišče začetek teka zastaralnega roka veže na konec leta 2010, ko naj bi tožnica zagotovo že vedela, da ji je bila lastninska pravica odvzeta, kar ni povsem točno, ker je rok pričel teči že z dnem pravnomočnega izbrisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, vendar to v konkretnem primeru ni odločilno). Vendar pa tudi povzeta ugotovitev sodišča ni točna, saj ne upošteva, da je bilo zastaranje v vmesnem času pretrgano. Tožnica v pritožbi povzema 364. člen OZ in navaja, da dejansko kakršnokoli dolžnikovo ravnanje, ki posredno predstavlja pripoznavo dolga, pretrga zastaranje. Tožnica je prepričana, da je prodajalka svoj dolg pripoznala najmanj s tem, ko je zoper D.G. vložila tožbo, s katero je zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče je to akcijo sicer obravnavalo, vendar je napačno menilo, da tako ravnanje ni nepogojno in nedvoumno, kot bi pripoznava morala biti. Pojasnilo sodišča, da je bila tožba I.D. usmerjena na vzpostavitev lastninske pravice v njeno korist, ne drži. S tem, ko bi se zemljiškoknjižni vpis v korist D.G. razveljavil, bi istočasno prenehal izbris v korist tožnice, kar bi pomenilo, da bi tožnica in ne I.D. postala zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine. Tudi če bi držalo pojasnilo sodišča, ne bi to ničesar spremenilo, saj bi avtomatično in brezpogojno sledil vpis tožnice. Sodišče je že razpolagalo z realizirano vknjižbo v korist tožnice. Bistveno je zato dejstvo, da I.D. ni nikoli zahtevala razveljavitve pogodbe s tožnico, niti opravljene vknjižbe v korist tožnice. Tožba I.D. je bila usklajena akcija obeh, zaradi zahteve tožnice po izpolnitvi pogodbe, prodajalka je z njo odpravljala oviro za izpolnitev svoje zaveze po pogodbi. Njeno ravnanje je treba razumeti kot posredno pripoznavo dolga. Tozadevnih trditev tožnice toženka ni prerekala. V smislu 283. člena OZ ni pomembno, da je izpolnitev potekala v obliki vzpostavitve zemljiškega stanja in ne denarnega plačila.

Glede zahtevka za plačilo 40.000,00 EUR tožnica navaja, da gre za premoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela zaradi neizpolnitve pogodbe. Pravica do povračila škode ji pripada na podlagi prvega odstavka 111. člena OZ, ki pravi, da pogodbena stranka v primeru razveze pogodbe ni prosta obveznosti povrnitve morebitne škode. Sodišče je sicer pravilno pojasnilo, da odškodninska terjatev, ki je posledica dejstva, da pogodba ni bila realizirana, zastara v istem času, kot pogodbena obveznost. Ker pa je odločitev o zastaranju pogodbene obveznosti napačna, je napačna tudi odločitev o zastaranju odškodninske terjatve. Glede vsebinske utemeljenosti zahtevka na plačilo 40.000,00 EUR pa pritožnica pojasnjuje, da z aneksom ni bila spremenjena objektivna vrednost nepremičnine, ki jo je treba upoštevati pri izračunu obsega oškodovanja zaradi neizpolnitve pogodbe. Edini pravno relevanten ugovor zoper višino odškodnine bi bila trditev, da nepremičnina, ki bi jo tožnica morala prejeti po pogodbi in aneksu, objektivno ne dosega vrednosti 100.000,00 EUR. A tak ugovor ni bil podan. Če bi prodajalka svojo obveznost po pogodbi in aneksu izpolnila, bi imela tožnica premoženje v vrednosti 100.000,00 EUR. Pritožba se sklicuje na napačno razumevanje aneksa in delno napačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče pravilno ugotavlja, da je predmet pogodbe predstavljalo stanovanje z dvoriščem (kasnejša parcela 3914 k.o.) ter še dve parceli (kasneje 3913 in 3912, obe k.o.), pa tudi, da sta pogodbeni stranki vrednost stanovanja očitno ocenili na 60.000,00 EUR, vrednost preostalih dveh parcel pa na 40.000,00 EUR. Sodišče ima prav, da se je prvi del kupnine, ki je odpadel na stanovanje, plačal takoj, drugi del, ki je odpadel na dodatni parceli, pa ne, ker je bil dogovor, da se plača po tem, ko bo kupec prejel potrebno dokumentacijo za vknjižbo lastninske pravice na teh parcelah, torej ko bo tudi ta del posla izveden. Sodišče tudi pravilno ugotavlja, da sta tožnica in prodajalka z aneksom dosegli dogovor o tem, da je 60.000,00 EUR končna cena za parcelo 3914 k.o. (tako je namreč tam izrecno zapisano). Spregleda pa, da je takrat ta cena predstavljala končno ceno stanovanja, ker je tedaj tožnica dejansko lastništvo prejela le na stanovanju. S tem pa prodaja še ni bila zaključena, saj je bil še vedno interes tožnice, da se uredi dokumentacija za prenos lastništva na dodatnih parcelah, prodajalka pa je imela interes, da tožnica zanjo še naprej skrbi. Zato je bilo z aneksom dogovorjeno, da tožnici ni treba plačati dodatnih 40.000,00 EUR, saj bo navsezadnje sama trpela izgubo v smislu nemožnosti uporabe nepremičnine, prodajalka pa se je po drugi strani zadovoljila s tem, da bo tožnica zanjo še naprej skrbela in jo negovala. Pomembno in spregledano pri tem pa je, da pogodbenici z aneksom nista spreminjali predmeta pogodbe. Še vedno je bila prodajalka dolžna prenesti lastništvo na celotni nepremičnini, ki je bila sprva označena kot parcela 3914 k.o. in je poleg stanovanja obsegala še dve parceli. Aneks nikjer ne govori o tem, da bi bila prodajalka prosta svojih obveznosti na omenjenih parcelah. Drugačna ugotovitev sodišča je napačna. Prodajalka je zato še naprej dolgovala celotno parcelo 3914, ki je v naravi obsegala stanovanje z dvoriščem in še dve parceli. Ker pa se je takrat že vedelo oziroma predvidevalo, da bo terjalo ogromno časa, preden bo prodajalka to lahko realizirala, v tem obdobju pa tožnica kot kupka nepremičnine ne bi mogla uporabljati in bo celo imela dodatne stroške pri urejanju dokumentacije, sta se pogodbenici dogovorili, da za nakup celotnega predmeta pogodbe zadostuje plačilo v smislu oskrbe in nege ter že izvedeno plačilo 60,000,00 EUR. Sodišče ima torej delno prav, ko pravi, da se je z aneksom zaradi težav pri izpolnitvi pogodbe s strani prodajalke znižala obveznost tožnice, nima pa prav, ko meni, da se je z aneksom prodajalko razbremenilo njenih obveznosti. To je pomembno zaradi ugotavljanja višine odškodnine. Z aneksom se vrednost predmeta pogodbe namreč ni znižala na 60.000,00 EUR. Tožnica bi še vedno morala prejeti celotno nepremičnino, katere vrednost je znašala pogodbeno dogovorjenih 100.000,00 EUR. S poslom je bila tožnica oškodovana za ta znesek.

Tožnica je zahtevek na plačilo 40.000,00 EUR utemeljevala še na drugi pravni podlagi, pravili o neupravičeni pridobitvi. Podrejeno je predlagala, da se ovrednoti storitve tožnice (nega in skrb za I.D.) in s tem korist, ki jo je I.D. prejela. Sodišče je ta del zahtevka zavrnilo tudi z obrazložitvijo, da je tožnica te usluge vršila prostovoljno oziroma brezplačno. Taka obrazložitev sodišča ne prepriča in je nerazumljiva. Takih trditev toženka sploh ni podala, pri čemer I.D. ni bila tožničina sorodnica, od prej se nista poznali, poleg tega ni šlo le za nekaj priložnostne pomoči, temveč vsakodnevno večletno večurno skrb in nego. Za obdobje pet let pred vložitvijo tožbe bi sodišče zato moralo ovrednotiti vrednost tožničinih storitev, pri čemer bi se v dokaznem smislu lahko oprlo na vsebino aneksa, kjer sta stranki vrednost teh storitev ovrednotili na 40.000,00 EUR. Lahko pa bi sodišče vrednost storitev ugotovilo tudi s pomočjo izvedenca. Ugotovitev sodišča, da ta dokazni predlog ni substanciran, ne prepriča.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Gre za pravdo, ki jo tožnica v osnovi gradi na trditvah o dvakratni prodaji iste nepremičnine. Neprerekane so naslednje dejanske ugotovitve:

- tožnica in pravna prednica toženke, pokojna I.D. sta dne 5. 1. 2009 sklenili kupoprodajno pogodbo, katere predmet pogodbe je bilo stanovanje, označeno z 1.E ter dvorišče v izmeri 179 m² na naslovu I., vse stoječe na parceli št. 3914 k.o., kupnina pa dogovorjena v višini 100.000,00 EUR;

- na podlagi te pogodbe je bila vknjižena lastninska pravica tožnice pri zgoraj navedenem posameznem delu 1.E v podvložku št. 1065/1 k.o. in sicer z učinkom od 20. 2. 2009 (vpis pod Dn št. 715/2009), predlog za vpis lastninske pravice pri sami parceli 3914 k.o. pa je bil zavrnjen, ker je parcela vknjižena kot solastnina v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin v podvložkih št. 1065/1 in 1065/2 k.o.;

- pokojna I.D. je isto nepremičnino (ter še parcele št. 3912 in 3913 k.o.¹) s kupoprodajno pogodbo z dne 26. 1. 2009 prodala tudi D.G.;

- D.G. je na podlagi pogodbe z dne 26. 1. 2009 dosegel vpis predznambe lastninske pravice pri kupljenih nepremičninah in sicer z učinkom 9. 2. 2009;

- po overitvi prodajalkinega podpisa je bila dne 30. 2. 2010 v korist D.G. pri nepremičninah dovoljena vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu predznamovane pravice, torej z učinkom od 9. 2. 2009, hkrati pa izbrisana lastninska pravica tožnice pri posameznem delu 1.E v podvložku 1065/1 k.o.;

- dne 23. 4. 2009 sta tožnica in prodajalka podpisali še aneks h kupoprodajni pogodbi, z dne 9. 1. 2009, v katerem je zapisano, da se prodajalka strinja s sedanjim dogovorom glede prodaje parcele 3914, ker pa za omenjeno parcelo prodajalka ni uspela urediti vse potrebne dogovorjene dokumentacije, je bilo dogovorjeno, da je že plačana kupnina 60.000,00 EUR končna cena za parcelo 3914;

- tožnica je konec leta 2009 ali leta 2010 v zemljiški knjigi sama videla, da ni več vpisana kot lastnica;

- prodajalka je dne 3. 11. 2011 zoper D.G. vložila izbrisno tožbo, ki ji je G. nasprotoval in jo je nato 28. 5. 2014 prodajalka umaknila, kasneje pa zoper njega izbrisno tožbo ponovno vložila (ter hkrati še zoper naslednjo pridobiteljico M.K.), pri čemer je ta pravda še vedno v teku;

- tožnica je tožbo v tej zadevi vložila 20. 4. 2016.

V zvezi s presojo zahtevka za plačilo v višini 60.000,00 EUR:

6Vtoževani znesek v višini 60.000,00 EUR predstavlja kupnino, ki jo je tožnica po lastnih trditvah plačala za kupljeno nepremičnino, slednjo pa po vknjižbi "izgubila" zaradi učinkov zgoraj navedene predznambe v korist D.G., ki je predznambo opravičil (54. in 55. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). Prodajalka (po podatkih spisa je umrla tekom te pravde) je zatrjevala, da ni imela namena prodati nepremičnin ne tožnici ne D.G., oba pa naj bi izkoristila neizkušenost, naivnost in prekomerno zaupanje prodajalke, pri čemer slednja od tožnice na ta račun tudi naj ne bi prejela kupnine ali drugih protidajatev. Sklicevala se je tudi na zastaranje. Pri tem je vztrajala tudi sedanja toženka, dedinja I. D..

7Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je tožbeni zahtevek v tem delu zaradi poteka petletnega zastaralnega roka zastaral. Glede na te okoliščine ne more biti dvoma, da je pri presoji potrebno izhajati iz materialno pravne ureditve odgovornosti za pravne napake (glej 488. člen OZ in naslednji). Sodišče prve stopnje je za izhodišče svoje pravne presoje pravilno izbralo ta institut. Dejstvo, da se tožnica nanj ni direktno sklicevala, ne spremeni ničesar (glej tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), sicer pa iz konteksta pritožbe izhaja, da se na odstop od pogodbe zaradi pravne napake opira tudi sama. Lastninska pravica tožnice (prve kupke) je bila v zemljiški knjigi izbrisana (je prenehala), ker se je izpolnil razvezni pogoj, pod katerim je bila pridobljena - opravljena je bila že navedena vknjižba na drugega kupca v zavarovanem vrstnem redu. To predstavlja položaj, ko je bila zaradi dvakratne prodaje tožnici stvar (nepremičnina) tožnici "vzeta", zato se pritožbeno sodišče strinja s tožnico, da je bila pogodba med tožnico in prodajalko razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) in posebna odstopna izjava niti ni bila potrebna. Glede na to, za kakšno pravno napako v konkretnem primeru gre, tudi nima pomislekov k pritožbenemu stališču, da je bila pogodba razdrta že ob izbrisu tožničine lastninske pravice v zemljiški knjigi.² Prav tako drži pritožbena trditev, da je s tem glede na drugi odstavek 111. člena OZ tožnica pridobila kondikcijski zahtevek na vračilo kupnine, ki zastara v splošnem, petletnem zastaralnem roku. To pa tožnici v prizadevanjih za drugačen izid pravde nič ne pomaga, le utrjuje presojo o neutemeljenosti ugovora zastaranja. K temu, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z odstopno izjavo, je sicer delno pripomogla tožnica sama, ker se je v postopku na prvi stopnji sklicevala na odstopno izjavo z dne 19. 2. 2016. Sam sodbeni zaključek, da se s sklicevanjem na to izjavo ne more uspešno upirati ugovoru zastaranja, glede na prej povedano torej ni problematičen.

8Upoštevaje vse navedeno pa je nedvomno pomembno nesporno dejstvo, da je tožnica najkasneje v letu 2010 zvedela za izbris njene lastninske pravice, medtem ko je kondikcijski zahtevek za vrnitev zatrjevane kupnine v višini 60.000,00 EUR vložila več kot pet let kasneje. Presoja, da je zahtevek zastaral, je zato pravilna. Sodišče je pravilno ovrednotilo tako trditve tožnice o (očitno ustnih) obljubah prodajalke, da bo stvari uredila, kot dejstvo, da je prodajalka zoper D.G. vložila izbrisni tožbi (v katerih po neprerekani ugotovitvi v sodbi tožnica kot predhodna kupka ni niti omenjena, listinsko podprto ugotovitev o zahtevku na vzpostavitev lastninske pravice prodajalke pa pritožba pavšalno prereka z zatrjevanjem nasprotnega). V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je pogoj za veljavnost pripoznanega dolga, da je izražena jasno, nepogojno in določno. Nedvoumnega, nepogojnega in konkretnega ravnanja, ki bi lahko predstavljalo prodajalkino pripoznavo dolga (364. člen OZ), ki bi pretrgala tek zastaralnega roka za uveljavljanje kondikcijskega zahtevka, po sodbenih ugotovitvah ni mogoče izluščiti iz procesnega gradiva (in o takem ravnanju tožnica tudi izpovedovala ni). Tožnica s posplošenim sklicevanjem na pripoznavo dolga ne prepriča v nasprotno. Pritožbeno razlogovanje, da je prodajalka svoj dolg (posredno) pripoznala najmanj s tem, ko je zoper D.G. vložila omenjene tožbe, je pravno zmotno in neutemeljeno, saj z vidika pripoznave dolga zahtevki iz teh tožb (četudi bi bili vloženi s ciljem izpolnitve pogodbenih obveznosti prodajalke napram tožnici),³ s kondikcijskim denarnim zahtevkom vsled posledic odstopa od pogodbe nimajo nobene relevantne zveze. Okoliščina, da I.D. ni nikoli zahtevala razveljavitve pogodbe s tožnico, niti opravljene vknjižbe v korist tožnice, je sama po sebi nepomembna.

9Pritožbeno razlogovanje o nadomestni izpolnitvi oziroma soglasju za prenos lastninske pravice kljub razvezi pogodbe je glede na ostale pritožbene navedbe o odstopu od pogodbe in njenih posledicah oziroma glede na postavljeni kondikcijski zahtevek nelogično, nejasno in posledično nerazumljivo.

V zvezi z zavrnitvijo preostalega dela zahtevka:

10Znesek 40.000,00 EUR je tožnica vtoževala kot odškodnino za stroške glede urejanja dokumentacije pri nakupu, ki so po krivdi prodajalke (zaradi odstopa od pogodbe) postali nepotrebni in kot odmeno za skrb in nego, ki jo je tožnica nudila I. D. od marca 2009 do vključno decembra 2014. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica dokazala stroške v zvezi z urejanjem dokumentacije pri nakupu v višini 2.127,20 EUR (plačilo davka in stroškov notarske overitve), vendar je tudi zahtevek za plačilo teh izdatkov zastaral. Tožnica z grajo niti v tem delu ne more uspeti, saj jo utemeljuje z istimi argumenti, s katerimi je neuspešno izpodbijala presojo zastaranja zahtevka za 60.000,00 EUR. Mimo konkretnih razlogov sodbe in nekonsistentno (in mestoma nejasno) je njeno nadaljnje razlogovanje o tem, da tožnica in prodajalka z aneksom h kupoprodajni pogodbi nista spremenili objektivne vrednosti nepremičnine, ki jo je treba upoštevati pri obsegu oškodovanja in bi zato tožnica v primeru, da bi prodajalka svojo obveznost po pogodbi in aneksu izpolnila, imela premoženje v obliki nepremičnine, vredno najmanj 100.000,00 EUR. Tožnica pritrjuje ugotovitvi, da je bila z aneksom dogovorjena končna cena za stanovanje z zemljiščem, ki mu neločljivo pripada s parcelno št. 3914 v višini 60.000,00 EUR (samo to nepremičnino je zaradi dvakratne prodaje tudi izgubila). Njene trditve v smeri, da je bilo z aneksom dogovorjeno, da preostali parceli (po sodbenih ugotovitvah parceli št. 3912 in 3913 k.o.) ostaneta predmet prodajne pogodbe za ceno 40.000,00 EUR in da bo za to razliko tožnica skrbela za prodajalko, pa so glede na prepričljive sodbene ugotovitve nelogične, pa tudi brez podlage v izvedenih dokazih. Pritožbeno sodišče k temu nima pomislekov in se povsem strinja z ugotovitvijo, da iz vsebine aneksa tak dogovor ne izhaja. Razlogov sodišča ne bo v celoti ponavljalo, pritožba pa s svojo drugačno razlago brez tehtne podlage v vsebini aneksa ali drugih dokazih ne more prepričati. Sicer pa iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnica v zvezi z zatrjevanim nerealiziranim nakupom preostalih dveh nepremičnin tekom pravde podala navedbe o konkretnih kršitvah prodajalkinih pogodbenih obveznosti ali drugem protipravnem ravnanju, ki bi dajalo podlago za razpravljanje o odškodninski odgovornosti prodajalke zaradi izjalovljenega nakupa teh dveh parcel.

11Zahtevek za plačilo odmene za zatrjevano skrb za I.D. in njeno nego v vrednosti 40.000,00 EUR je glede na tožničino trditveno podlago sodišče prve stopnje pravilno presojalo ob uporabi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče je po oceni izvedenih dokazov (izpovedb tožnice in v tej zvezi zaslišanih prič) prišlo do zaključka, da tožnica ni uspela dokazati zatrjevanega oziroma konkretno manjšega obsega storitev, prav tako ni z ničemer izkazala izdatkov, ki naj bi jih krila za I.D., pri čemer so bile njene navedbe o obogatitvi in prikrajšanju precej skope, predlog za izvedenca ustrezne stroke pa nesubstanciran. Tožnica ta sklop razlogov neuspešno izpodbija z navedbo, da bi se sodišče lahko v dokaznem smislu pri ovrednotenju tožničinih storitev oprlo na aneks, v katerem naj bi stranki vrednost teh storitev posredno ovrednotili na 40.000,00 EUR. Gre za trditve, ki nimajo realne podlage v vsebini aneksa, kar je tožnici kot rečeno pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica ne more uspeti niti s posplošeno trditvijo, da je podala substanciran predlog za dokazovanje z izvedencem. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi napada ta del presoje, glede na zgornje razloge nimajo odločilne teže.

12Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, preizkus pa tudi sicer ni pokazal uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

¹ Ker so vse obravnavane nepremičnine na območju iste k.o., bo v nadaljevanju pritožbeno sodišče opustilo ta identifikacijski podatek.
² Glej tudi N. Plavšak in ostali, Obligacijski zakonika s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 260.
³ Kar je bilo sicer med pravdnima strankama sporno in neizkazano.