VSL Sodba II Cpg 563/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki v 8 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi prvi odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 69776/2016 z dne 6. 7. 2016 za znesek 1.432,02 EUR (I. točka izreka) ter ga razveljavilo v istem odstavku za znesek 692,57 EUR (II. točka izreka). Navedeni sklep o izvršbi je razveljavilo v tretjem odstavku (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2Zoper I. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, tako da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne še v preostalem delu oziroma da sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, z ustrezno stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta ne presega 4.000,00 EUR (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi je zato odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP). Višje sodišče je v sporu majhne vrednosti vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Tožeča stranka je vložila tožbo na plačilo terjatve v višini 2.124,59 EUR, ki jo je na podlagi pogodbe o odstopu terjatev št. 8/2016 z dne 26. 5. 2016 prevzela od družbe D. d. o. o. Slednja je upravnik kompleksa stavb T. – stari del na naslovih A. 37, 37a, 37b in Ž. 7. Kasneje sta bila dograjena še dva objekta (objekt B in objekt F), ki predstavljata T. – novi del. Pogodbi o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki z dne 30. 8. 2004 in o opravljanju upravniških storitev z dne 26. 8. 2010 z D. d. o. o. sta bili sklenjeni le za lastnike prostorov v kompleksu T. – stari del. Tožena stranka je lastnica dveh prostorov v objektu stari del v skupni izmeri 399 m², kar posledično predstavlja 8,71% solastniški delež na skupnih delih kompleksa stari del. Vtoževana terjatev temelji na plačilu stroškov upravljanja po razdelilnikih za obdobje od marca 2015 do junija 2016. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo na način, da je upoštevalo 8,71% solastniški delež tožene stranke na skupnih delih pri posameznih razdelilnikih. S tem je deloma ugodilo ugovoru tožene stranke, da je tožeča stranka upoštevala previsok solastniški delež na skupnih delih.

7Pritožba navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka pogodbo o odstopu terjatev predložila šele v vlogi z dne 14. 3. 2017, čeprav je z njo razpolagala že od 26. 5. 2016. Kakšno kršitev določb postopka pri presoji aktivne legitimacije bi naj to predstavljalo, pritožba ne pojasni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za vložitev tožbe kot prevzemnik terjatve s strani družbe D. d. o. o. Ugotovilo je tudi, da je bila tožena stranka kot dolžnik o odstopu terjatve obveščena, saj že iz navedb tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi izhaja, da je obvestilo o cesiji prejela 25. 3. 2016. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je tožeča stranka kot prevzemnik terjatve aktivno legitimirana za vložitev tožbe.

8Prav tako pritožba ne more uspeti z navedbami, da tožeča stranka ni izkazala identitete med listino, ki predstavlja podlago za tožbo (izpisek odprtih postavk – IOP), in predloženimi računi. Iz pripravljalne vloge, ki predstavlja dopolnitev tožbe, povsem jasno izhaja, plačilo katerih terjatev zahteva tožeča stranka, saj je navedla njihov temelj, višino in specificirala razdelilnike upravnika. Računovodska listina zadostuje kot podlaga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, v nadaljnji pravdi pa sama po sebi še ne izkazuje obstoja pogodbene obveznosti. Obstoj pogodbene obveznosti in njeno višino mora tožeča stranka v pravdi, ki se nadaljuje po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, zatrjevati in dokazati. Temu je tožeča stranka zadostila s prvo pripravljalno vlogo. Posledično pritožba ne more uspeti z navedbami o nepredloženi računovodski listini, ker je tožeča stranka jasno specificirala, katero terjatev vtožuje, in za to predložila ustrezna dokazila.

9Prav tako pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov sodišča glede neutemeljenega ugovora litispendence. Tožena stranka je podala ugovor litispendence, pri čemer se je sklicevala na zadevo opr. št. VL 139070/2016 Okrajnega sodišča v Ljubljani. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so se terjatve v navedeni izvršilni zadevi nanašale na razdelilnike, ki so zapadli v obdobju od 25.2.2013 do 25.2.2015 ter od 25.7.2016 do 25.11.2016. V obravnavnem sporu pa se terjatve nanašajo na čas od 25.3.2015 do 25.6.2016. Posledično ne gre za iste terjatve, zaradi česar je ugovor litispendence neutemeljen. Pritožba takim ugotovitvam ne nasprotuje, s ponovnim sklicevanjem na nepredloženi IOP pa ne more omajati zaključkov prvostopenjskega sodišča.

10Na ravni pavšalnosti so pritožbeni ugovori glede neveljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v letu 2004 sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki objekta T. – stari del in da se tudi pogodba o opravljanju upravniških storitev z D. d. o. o. nanaša le na stari del, saj so bili le etažni lastniki starega dela stranke pogodbe, ki je bila sklenjena z zadostno večino. Tožena stranka z ugovori, da bi morali biti pri veljavnosti pogodbe upoštevani tudi etažni lastniki novega dela, ne more uspeti, saj ni z ničemer izkazano, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela. Ker je bila glede na neprerekane ugotovitve pogodba o upravljanju sklenjena z zadostno večino za lastnike starega dela, je pritožba v tem delu neutemeljena.

11Nazadnje pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka, ker se zneski po cesijski pogodbi ne ujemajo z vtoževanim zneskom. Tožeča stranka je tožila na plačilo zneskov po razdelilnikih, k čemur je po lastnih navedbah dodala tudi kapitalizirane zneske zamudnih obresti do dneva vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ter stroške opomina. Ker obračuna zakonskih zamudnih obresti in stroška opomina ni ustrezno izkazala, je sodišče v tem delu zahtevek zavrnilo. O odločanju preko ali mimo tožbenega zahtevka gre, če sodišče prisodi stranki nekaj drugega ali nekaj več, kar je vtoževala. Če pa sodišče stranki prisodi nekaj manj oz. zahtevku po višini ne ugodi v celoti, to ne predstavlja odločanja mimo tožbenega zahtevka.

12Pritožbene graje glede zgrešene dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP ter kvalitete opravljenih upravniških storitev predstavljajo pritožbena razloga relativnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti nista dovoljena (prvi odstavek 458. člena ZPP).

13S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe. Na podlagi obrazloženega so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče pa tudi ni zaznalo nobenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Zato je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Za odgovor na pritožbo pripada toženi stranki nagrada v višini 375 točk (tar. št. 21/1 OT), 7,5 točk za materialne stroške, kar se skupaj poveča za 22% DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupen znesek je 279,99 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od prvega dne po preteku 8 dnevnega roka za plačilo (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).