VSM Sodba I Cp 844/2020

I. Pritožba se zavrne in potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške postopka s pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno sodbo ugotovilo obseg skupnega premoženja med pravdnima strankama, da to obsega dve nepremičnini, na katerih stojita stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje in premično premoženje, to je notranja oprema v hiši (omare, televiziji, računalniki, kuhinjska oprema, pralni stroj, ...), orodje za urejanje okolice (kosilnice, kompresor, ...), vrtna oprema in dva avtomobila. Nadalje je ugotovilo, da znaša solastniški delež tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na skupnem premoženju 2/3 celote in solastniški delež tožene stranke (v nadaljevanju toženca) 1/3 celote in da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške v višini 335,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka pritožuje toženec. Vročilnice z vsebino, kot jo navaja sodišče prve stopnje, pripete k l. št. 1 spisa, v spisu ni. Iz obvestila sodišču, ki je pripeto k l. št. 1 spisa namreč izhaja, da se pismo vroča v toženčev p. p. (poštni predal) in ne v hišni predalčnik, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Nadalje iz navedenega obvestila izhaja, da je vročevalec dne 21. 8. 2019 v poštnem predalu toženca pustil obvestilo, kje je pismo, z navedbo roka 15 dni, v katerem ga mora prevzeti. Naslovnik pisma v tem roku ni prevzel, zato mu je pismo po preteku tega roka bilo puščeno v poštnem predalu in ne v hišnem predalčniku, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, je podana bistvena kršitev določb postopka (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Podana je tudi kršitev po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženec s pošto ni imel dogovora, da se mu vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu, zato takšna vročitev ni veljavna. Toženec je bil zgolj souporabnik poštnega predala, ki ga je pri pošti odprla tožnica, in sicer od 29. 1. 2008 do 7. 10. 2019. Dne 6. 5. 2013 je za prevzem vseh poštnih pošiljk, naslovljenih nanj, pooblastil tožnico. Dokazilo o souporabi poštnega predala in pooblastilo prilaga k pritožbi. Novela ZPP-E je pričela veljati 14. 9. 2017 zato se določbe o osebnem vročanju v p. p. uporabljajo od takrat naprej. S priloženimi listinami dokazuje, da se s pošto nikoli ni dogovoril o neposrednem vročanju v poštni predal, brez predhodnega poizkusa vročitve na njegovem domu. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje v skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zamudna sodba se v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6V predmetni zadevi je tožnica vložila tožbo glede ugotovitve obsega skupnega premoženja ter deleža na njem oziroma, da se že določijo solastniški deleži. Toženec na pritožbo ni odgovoril pravočasno, zato je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo. Pravilna vročitev tožbe v odgovor je ena izmed predpostavk, ki morajo biti po ZPP izpolnjene, da sodišče lahko izda zamudno sodbo (318. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je po podatkih, ki so mu bili znani (fikcija vročitve tožbe tožencu, iz katere izhaja domneva, da je toženec tožbo prejel), pravilno zaključilo, da je ta predpostavka izpolnjena.

7Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki je pripeto k tožbi (l. št. 1 spisa) izhaja, da je bilo tožencu dne 21 8. 2019 v poštnem predalu puščeno najprej obvestilo o prispeli poštni pošiljki, ki je toženec v roku 15 dni ni prevzel, zato mu je bila sama sodna pošiljka po poteku tega roka oziroma dne 6. 9. 2019 puščena v poštem predalu. Vročanje v poštni predal s fikcijo vročitve ureja 139.b člen ZPP. Ta v prvem odstavku določa, da v primeru, ko se se naslovnik s pošto pisno dogovori, da se mu vroča v poštni predal, se mu pisanje vroča neposredno v poštni predal brez predhodnega poskusa vročitve na njegovem naslovu. Naslovnik je dolžan redno prazniti poštni predal. Nadalje (drugi odstavek) pa ureja tudi vročitev pisanj iz prvega ali drugega odstavka 142. člena ZPP (osebna vročitev), v tem primeru se vročitev opravi tako, da vročevalec v poštnem predalu pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in pisanju, ki bi ga moral vročiti, navede vročevalec vzrok za tako ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku, ter se podpiše.

8Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer napačno navedlo, da je bilo tožencu obvestilo o prispeli pošiljki puščeno v hišnem predalčniku in tudi, da mu je bila pošiljka nato s potekom 15 dnevnega roka puščena v hišnem predalčniku, namesto pravilno v poštnem predalu. Vendar je ob tem natančno povzelo datume, kot izhajajo iz navedenega obvestila in tudi pravilno ugotovilo, da je rok za odgovor na tožbo potekel dne 7. 10. 2019 (odgovor na tožbo je bil vložen dne 10. 10. 2019). Ugotovljenih datumov, kdaj je bilo tožencu v poštnem predalu puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in kdaj mu je ta bila puščena v poštnem predalu, toženec v pritožbi ne izpodbija. Zgolj zaradi napačnega zapisa besede hišni predalčnik namesto poštni predal, v danem primeru ni podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je to izpostavljeno v pritožbi. Tako v hišni predalčnik kakor tudi v poštni predal se lahko vroča s fikcijo vročitve, v obeh primerih se naslovniku najprej pusti obvestilo o pošiljki, v katerem je naslovnik opozorjen na tek rokov, s potekom 15 dnevnega roka pa se šteje, da je vročitev opravljena.

9Neutemeljena je pritožbena graja, da vročitev v poštni predal ni bila opravljena pravilno, ker bi se tožencu pošiljka morala vročati neposredno na naslov oziroma v hišni predalčnik. Pri tem toženec v pritožbi sam navede, da je bil souporabnik poštnega predala in je v zvezi s tem podpisal vlogo za souporabo poštnega predala (priloga B 39). V primeru, ko ima stranka s pošto dogovor o vročanju v poštni predal, tudi če je bil tak dogovor sklenjen pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E)¹, ki velja tudi za predmetni postopek, se morajo v skladu s 139.b členom ZPP tudi poštne pošiljke, ki se vročajo osebno, vročati preko poštnega predala, drugačna vročitev (predhodni poskus vročitve na naslov toženca) ne bi bila pravilna.² Gre za zakonsko ureditev osebnega vročanja in drugačen dogovor z izvajalcem poštnih storitev niti ni mogoč, določbe o vročanju v poštni predal se morajo uporabiti vedno, kadar je naslovnik s pošto dogovorjen o vročanju v poštni predal.

10Sodišče prve stopnje je tako ob ugotovitvi, da je bila vročitev tožbe tožencu pravilno opravljena s fikcijo vročitve in da toženec ni pravočasno odgovoril na tožbo izdalo izpodbijano zamudno sodbo. Ugotovilo je, da so izpolnjene tudi ostale predpostavke za izdajo zamudne sodbe, navedene v prvem odstavku 318. člena ZPP in sicer, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijani zamudni sodbi pravilno zaključilo, da s postavljenim zahtevkom tožnica lahko razpolaga, pa tudi, da je v tem konkretnem primeru zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu za utemeljenost zahtevka na ugotovitev obsega skupnega premoženja bivših zakoncev in deležev na njem. Materialnopravno podlago tovrstnemu zahtevku predstavljajo določila 67. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki določajo, da so vse premoženjske pravice, ki jih zakonca pridobita z delom ali odplačno v času trajanja zakonske zveze ali njune življenjske skupnosti njuno skupno premoženje in določbe 74. člena DZ, ki določa da se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju.

12Toženec je zaradi prepoznega odgovora na tožbo povzročil, da je nastopila fikcija, na podlagi katere se trditve tožnice štejejo za resnične (l. odstavek 214. člena ZPP). V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja, ampak za podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi, v kolikor ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Glede na trditve tožnice, da sta pravdni stranki zakonca v postopku razveze, da sta v času trajanja zakonske zveze ustvarila skupno premoženje, ki obsega dve nepremičnini, na katerih stoji stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje, več premičnega premoženja (predvsem oprema v hiši in dva avtomobila), je tako ob pravilni uporabi materialnega prava utemeljen tožbeni zahtevek tožnice, da obe omenjeni nepremičnini ter navedene premičnine predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, saj sta ga pridobila kot zakonca v času trajanja zakonske zveze in sicer z delom oziroma s sredstvi, ki izvirajo iz dela. Navedenemu toženec v pritožbi niti ne oporeka. Ob trditvah tožnice, da sta nepremičnini bili kupljeni za kupnino v višini 70.105,12 EUR, da sta del kupnine poravnali iz skupnih sredstev, delno v višini 27.249,19 EUR pa iz dediščine očeta tožnici³ (kar je okrog 38 % celotne kupnine), da sta bila oba zaposlena, sama pa je v pretežni meri skrbela za dom, gospodinjstvo in družino, je po materialnem pravu utemeljen tudi nadaljnji tožbeni zahtevek tožnice, da znaša njen delež na skupnem premoženju 2/3, delež toženca pa 1/3 oziroma, da se glede na njune deleže na skupnem premoženju določi solastniški delež tožnice v deležu 2/3 in solastniški delež toženca v deležu 1/3. Takšnemu načinu delitve skupnega premoženja z določitvijo solastniških deležev toženec namreč ni nasprotoval.

13Pritožbeni razlogi so se tako izkazali za neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Toženec s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila stroškov pritožbe (154. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama (ZPP člen 155).

¹ Uradni list RS, št. 10/2017, določbe novele ZPP-E glede vročanja v poštni predal so pričele veljati za postopke, ki so se začeli od dne 14. 9. 2017, v predmetni zadevi je tožba bila vložena dne 12. 7. 2019.
² Tako tudi v VSL sklep I Cpg 216/2019 z dne 12. 2. 2020.
³ Slednje izhaja tudi iz priložene prodajne pogodbe z dne 22. 9. 2006 (priloga A4).