UPRS Sodba IV U 60/2017-1

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Komisija za pritožbe študentov Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) odločila, da se pritožbi B.B., v tem upravnem sporu tožnice, ne ugodi in se jo kot neutemeljeno zavrne ter se potrdita sklep 8. redne seje Senata A. Univerze v Mariboru. (v nadaljevanju Senat fakultete) z dne 30. 9. 2016 ter sklep Poslovodnega odbora A. Univerze v Mariboru. (v nadaljevanju Poslovodni odbor fakultete) z dne 23. 11. 2016 (točka 1 izreka). V točki 2 izreka izpodbijane odločbe je določeno, da se zahtevku tožnice za sprejem magistrske naloge na nebolonjskem študijskem programu in določitev roka za zagovor po 30. 9. 2016 ne ugodi, v točki 3 pa je bilo odločeno o stroških postopka tako, da se pritožnici (sedaj tožnici) ne vrnejo stroški pregleda in zagovora magistrske naloge.

2Komisija za pritožbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej navaja, da je bila s sklepom 8. redne seje Senata fakultete z dne 30. 9. 2016 na podlagi negativnega poročila Komisije za oceno magistrske naloge zavrnjena naloga tožnice, študentke magistrskega študijskega programa ..., kar tožnica izpodbija s predmetno tožbo. Poleg tega s to tožbo izpodbija tudi sklep Poslovodnega odbora fakultete z dne 23. 11. 2016. Komisija za pritožbe je obe zadevi združila v en postopek.

3Nadalje pojasnjuje, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (ZVis-D), ki je uvedel t. i. bolonjsko strukturo za pridobitev visokošolske izobrazbe s tremi stopnjami, v drugem odstavku 48. člena določil rok, do katerega lahko študenti prejšnjih študijskih programov končajo izobraževanje, in sicer do 30. 9. 2016. Po tem datumu dokončanje teh študijskih programov ni več mogoče, pri čemer zakon ne predvideva izjem. Gre za materialni nepodaljšljiv, torej ultimativni zakonski rok, zato določitev izjemnega roka za zagovor magistrskega dela ni mogoča.

4Ker izpodbijane odločbe ne gre tretirati kot odločbe po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), Pravna fakulteta ni kršila ZUP, saj celoten postopek niti ni vodila na podlagi ZUP, temveč skladno s svojimi internimi pravili. Prav tako je v 307. členu Statuta Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Statut univerze) navedeno, da se smiselno uporabljajo pravila ZUP v pritožbenem postopku in ne v predhodnih postopkih.

5Glede pritožbeno zatrjevanega napačno ugotovljenega dejanskega stanja je v izpodbijani odločbi navedeno, da tožničino magistrsko delo ni dosegalo standardov, opredeljenih v 132. členu Statuta univerze, saj pri njenem delu ni šlo za samostojno delo, temveč za plagiat. Tožnica je bila večkrat pozvana, da te pomanjkljivosti odpravi, pa tega ni naredila. S plačilom šolnine je s A. Univerze v Mariboru sklenila pogodbo o izobraževanju, na podlagi katere je bila njena obveznost, ki je ni izpolnila, uspešno dokončanje magistrskega programa. Ker je razlog za nedokončanje magistrskega programa na strani tožnice, A. fakulteta ni dolžna vrniti zneska v višini 2.000,00 EUR.

6Na tej podlagi je Komisija za pritožbe ugotovila, da je bil postopek pred odločitvama, ki ju je pritožbeno izpodbijala tožnica, pravilen, pravilna in na predpisih utemeljena pa je bila tudi odločitev organov A. fakultete, zato je odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

7Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8Tožnica najprej opisuje potek postopka od oddaje magistrske naloge z naslovom „...“, ki jo je mentorju in somentorju oddala 1. 5. 2016. Mentor je tožnici 8. 6. 2016 sporočil, da je nalogo pregledal in meni, da je primerna za zagovor. Po tem je tožnica nalogo v pregled oddala Komisiji za pregled tem doktorskih disertacij študentov doktorskega študijskega programa 3. stopnje „...“ Senata A. fakultete Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Komisija za pregled tem doktorskih disertacij), ki je nalogo štirikrat zavrnila. Te zavrnitve so bile vročene le mentorju, ki je nato tožnici svetoval, kako naj nalogo popravi oziroma dopolni. Nato je novoustanovljena komisija odločila, da se magistrsko nalogo zavrne. Senat fakultete je po tem zgolj na podlagi ocene navedene komisije na seji dne 30. 9. 2016 izdelal oceno primernosti naloge in le-to zavrnil.

9Tožnica zatrjuje, da ji ni bila dana možnost, da se seznani z vsebino poročil različnih komisij in da preveri njihovo odločitev. Nadalje mentor tožnici ni razkril vseh okoliščin, s čimer jo je spravil v slabši položaj in tožnica ni bila seznanjena z dejanskim stanjem, zaradi česar ji je bila odvzeta možnost, da se seznani in izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Mentor je namreč tožnici šele v elektronskem sporočilu z dne 4. 10. 2016 prvič napisal, da je svoje predhodno mnenje, da je naloga primerna in zrela za zagovor, spremenil, ker je detekcija razkrila, da je naloga na meji plagiata. Če bi mentor tožnici po predložitvi naloge v pregled dne 1. 5. 2016 povedal, da naloga ne ustreza kriterijem, bi imela tožnica še dovolj časa za popravo in dopolnitev naloge.

10Tožnica Komisiji za pritožbe očita kršitev pravil upravnega postopka oziroma napačno razlago pojma upravna odločba. Napačno je stališče tožene stranke, da navedena sklepa prvostopenjskih organov ne gre tretirati kot odločbo po ZUP, temveč sklepa, izdana v predhodnem postopku. Ta sklepa imata namreč take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali sta zakonita ali ne, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Po stališču tožnice gre v predmetnem postopku za odločbo upravnega postopka in bi morala pristojna organa postopati skladno s pravili ZUP in izdati odločbo skladno z 210. členom ZUP. Prav tako bi morala njuna obrazložitev vsebovati vse sestavine po 214. členu ZUP. V zvezi s tem tožnica navaja tudi, da je obrazložitev Komisije za pritožbe, da predmetni postopek pred organom fakultete ne gre obravnavati kot upravni postopek, v nasprotju z veljavno zakonodajo in z uveljavljeno pravno teorijo. Navedena sklepa Senata fakultete in Poslovodnega odbora fakultete ne vsebujeta obveznih sestavin po 210. členu ZUP, zato ju ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. V tej zvezi je tudi zmotna navedba tožene stranke, da gre pri odločitvah Senata fakultete in Poslovodnega odbora fakultete za nekakšen predhodni postopek, ker je v 307. členu Statuta univerze določeno, da se šele v pritožbenem postopku uporabljajo določbe ZUP. To določilo namreč zgolj določa, da odločba prvostopenjskega organa še ni dokončna odločba, ker je zoper njo mogoče vložiti pritožbo na Komisijo za pritožbe, ki pa odloča po pravilih ZUP. Ne Zakon o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis), ne ZUP in tudi ne Statut univerze ne vsebujejo določil o predhodnih postopkih.

11Tožnica še navaja, da v izpodbijani odločbi ni pojasnjeno, na kakšni pravni podlagi je Senat fakultete zavezan sprejeti odločitev, ki mu jo pripravi Komisija strokovnih poročevalcev. Predmetni sklep Senata fakultete takšne podlage ne vsebuje, zato ga v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja zadostni razlog za odpravo takšnega akta.

12Tožnica nadalje tožbeno izpostavlja, da se Komisija za pritožbe ni opredelila do pritožbenih navedb glede nedoločenega pravnega in dejanskega statusa Komisije za oceno magistrske naloge in njenih pristojnosti ter pravne podlage za vezanost Senata fakultete na poročilo te komisije, prav tako ni navedla pravne podlage Senata fakultete za sprejemanje odločitev v predmetni zadevi ter ali je Senat fakultete dolžan spoštovati odločitve mentorja in na kateri podlagi. Prav tako se ni opredelila do pritožbene navedbe, ali lahko mentor spremeni svoje že dano stališče in ali je v tem primeru o tem dolžan obvestiti stranko postopka ter v kakšnem času. Prav tako ni bilo obrazloženo, ali ima kandidat v postopku sprejema magistrske naloge pravico do seznanitve in izjasnitve v zvezi z negativnim poročilom Komisije za oceno magistrske naloge. Odločitve Komisije za pritožbe se tako v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

13Komisija za pritožbe v izpodbijani odločbi ni pojasnila, na podlagi katerega določila je bila predmetna komisija sploh pristojna za odločanje v predmetni zadevi. Statut univerze namreč določa zgolj sestavo Komisije za oceno doktorske disertacije za pregled doktorskih disertacij, ne pa tudi za oceno magistrske naloge, prav tako ne določa sestave in nalog Komisije za oceno magistrske naloge. Glede na to, da z zakonom ali drugim predpisom ni določeno delovanje predmetnih komisij v postopku dokončanja magistrskega študija, je treba vse sklepe, ki temeljijo na odločitvah takih nezakonito sestavljenih komisij, odpraviti.

14Komisija za pritožbe se v izpodbijani odločbi ni opredelila do pritožbene navedbe glede pravnega statusa mnenja mentorja z dne 8. 6. 2016, ko je tožnici že potrdil vsebino magistrske naloge, nato pa ji je podal negativno oceno. Tožnici je bila tudi odvzeta pravica, da se seznani z vsemi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev o njenih pravicah, ker se je s spremenjeno odločitvijo mentorja seznanila šele po podaji negativne ocene dne 22. 9. 2016. Ker tožnica ni bila seznanjena s tem, ji je bila odvzeta ustavna pravica do izjave, pravica do odločanja v razumnem roku in pravica do seznanitve z vsemi okoliščinami, povezanimi z odločitvijo o njenih pravicah in obveznostih. Tako izpodbijana odločitev po tožbenem zatrjevanju temelji na nezakonitih sklepih Senata fakultete.

15Tožnica nadalje zatrjuje, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti tudi zato, ker ni pojasnjeno, na kakšni podlagi je bil Senat fakultete v predmetni zadevi dolžan slediti poročilu Komisije strokovnih poročevalcev oziroma če Senat fakultete ni bil dolžan popolnoma upoštevati poročila te komisije, kaj je utemeljevalo njegovo odločitev, da poročilu sledi. V kolikor lahko Senat fakultete sprejme drugačno odločitev kot komisija, mora biti tožnici zagotovljena pravica, da se s poročilom komisije (pred odločitvijo Senata fakultete) seznani in da v povezavi s tem poda svoje navedbe, ki jih mora Senat fakultete v svoji odločitvi upoštevati in se do njih opredeliti. Tožnica namreč z vsebino poročila Komisije strokovnih poročevalcev z dne 22. 9. 2016 ni bila nikoli seznanjena. Ob tem tožnica ugovarja tudi pravnemu statusu te komisije, ki nima podlage za sestavo v zakonu ali Statutu univerze, zato so vse njene odločitve, ki temeljijo na njenih poročilih, nezakonite.

16Po tožbenem zatrjevanju je obrazložitev Komisije za pritožbe v delu, ko navaja, da se je lahko tožnica že predhodno seznanila z negativnimi ugotovitvami Komisije za pregled tem doktorskih disertacij, nepravilna. Tožnico je s temi ugotovitvami seznanil mentor, ki je hkrati pojasnil, da je razlog za zavrnitev v tem, da ima zahtevno temo in da sam ne vidi razlogov za zavrnitev. Nepravilna je tudi obrazložitev Komisije za pritožbe, da določitev roka za zagovor magistrske naloge po 30. 9. 2016 ni mogoča. Če bi temu sledili, bi s tem odvzeli pravno varstvo vsem študentom, ki so pred 30. 9. 2016 začeli postopek s pritožbo in ta postopek do 30. 9. 2016 še ni bil zaključen. To predstavlja hud poseg v ustavno zagotovljeno pravico do pravnega varstva. Ker zakon (ZVis) takšne možnosti ne predvideva, je treba ugotoviti, da se študentu v takem primeru določi rok za dokončanje študija po 30. 9. 2016. Kljub temu, da se je rok za dokončanje predbolonjskih programov zaključil 30. 9. 2016, to ne pomeni, da tožnica nima pravice do zagovora po tem roku. Tožnica še navaja, da v kolikor sodišče meni, da skladno z ZVis iz leta 2004 določitev roka za zagovor po 30. 9. 2016 ni mogoča, sodišču predlaga, da sproži pobudo za oceno zakonitosti in ustavnosti takšnega predpisa.

17Tožnica sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da odpravi sklep 8. redne seje Senata fakultete z dne 30. 9. 2016 in sklep Poslovodnega odbora fakultete z dne 23. 11. 2016 in sprejme magistrsko nalogo tožnice in ji določi rok za zagovor magistrske naloge oziroma ji podeli dodatni rok za popravo naloge ter ji določi rok za zagovor magistrske naloge, oziroma izpodbijano odločbo spremeni tako, da navedena sklepa odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovno odločanje, oziroma izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnica sodišču podredno predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se tožnici vrnejo stroški pregleda in zagovora magistrske naloge oziroma da sodišče izpodbijano odločbo v tretji točki odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Tožnica sodišču v obeh primerih predlaga, da toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

18Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in najprej povzema potek postopka, ki je rezultiral v izdaji izpodbijane odločbe. V nadaljevanju oporeka tožbeni trditvi, ki se nanaša na ravnanje mentorja, saj mentor po tem, ko je bila naloga tožnice preverjena v sistemu DKUPM za preverjanje plagiatov, tožnici ni zatrjeval, da je njena naloga primerna za zagovor. Nasprotno ji je v elektronskem sporočilu dne 7. 7. 2016 pojasnil, da njena naloga meji na plagiat, kar je tožnica v tožbi zamolčala. Mentor je tožnico redno obveščal o ugotovitvah in pripombah komisije, zato ne držijo tožbene trditve, da mentor tožnice ni opozarjal na napake in ji vseskozi zagotavljal, da je naloga primerna za zagovor. Tožničino nalogo je komisija štirikrat zavrnila, prvo negativno mnenje komisije je bilo podano dne 4. 7. 2016, zato je po stališču tožene stranke jasno, da tožnica za to, da njena naloga meji na plagiat, ni izvedela šele 4. 10. 2016, kot to sama zatrjuje v tožbi.

19Nadalje tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da lahko Univerza v Mariboru skladno s 355. členom Statuta univerze in skladno z ustavno avtonomijo, upoštevaje veljavno zakonodajo, za določena specifična razmerja, za njene potrebe delovanja ter za zagotovitev akademske regulative in principov avtonomnega delovanja univerze, sprejme v Statutu univerze in splošnih aktih univerze specialne določbe, ki avtonomno urejajo sistem na univerzi. Iz vsebine statuta je razbrati, da se določila ZUP uporabljajo samo v določenih postopkih Univerze v Mariboru in njenih članic, natančneje se skladno s statutom ZUP smiselno uporablja samo v pritožbenem postopku (307. člen) in v habilitacijskem postopku (190. člen). Tako je senat zakonito postopal, ko prvostopenjske sklepe ni izdal kot upravne sklepe oziroma odločbe na podlagi ZUP in je deloval po svojih internih predpisih, saj za predhodne prvostopenjske postopke uporaba ZUP ni predvidena. Tako izpodbijanih prvostopenjskih sklepov ni mogoče izpodbijati kot odločbo, pri tem pa ta sklepa tudi nimata sestavin, ki jih odločba mora imeti. Zato je neutemeljeno zatrjevanje tožnice, da je navedena fakulteta kršila ZUP, saj celoten postopek niti ni vodila na podlagi ZUP, temveč skladno s svojimi internimi pravili.

20Tožena stranka glede tožbenega ugovora, da postopek od priprave do zagovora magistrske naloge nima podlage, navaja, da je podlaga v Statutu univerze in Pravilniku o postopku priprave in zagovora magistrskega dela na 2. stopnji. Komisija, ki je pregledovala tožničino magistrsko delo, je bila sicer ustanovljena za pregled doktorskih disertacij, vendar je senat na 3. korespondenčni seji dne 18. 9. 2015 sprejel sklep, da je naloga te komisije tudi, da do izteka roka za dokončanje starih znanstvenih magistrskih študijskih programov, to je do 30. 9. 2016, opravlja tudi opravila, ki se nanašajo na magistrske naloge. Ta komisija je podala le negativno mnenje in ne kakršnihkoli direktiv Komisiji za oceno magistrske naloge, ki pa je podala negativno poročilo po tem, ko je sama obravnavala in preučila dokončno nalogo. Tako je postopek priprave in zagovora magistrskega dela potekal v skladu z zgoraj navedenimi akti. Tožena stranka še pojasnjuje, da so komisije in ostala delovna telesa članic toženke sestavljene skladno s 338. členom Statuta univerze. Tako je jasno, da je celotni sporni postopek potekal pravilno in v skladu s področnimi akti.

21Nadalje tožena stranka ponavlja ugotovitve iz izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na nepodaljšljivost roka za dokončanje prejšnjih študijskih programov. Poleg tega navaja, da je tožnica končala vse svoje obveznosti že leta 2010, torej je imela skoraj 6 let časa pripraviti in zagovarjati magistrsko nalogo. Tožena stranka pa se je tudi opredelila do podrednega tožbenega zahtevka, pri čemer ponavlja argumentacijo iz izpodbijane odločbe.

22Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo v celoti kot neutemeljeno zavrne, tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži v plačilo toženkine stroške postopka.

23Tožnica je podala pripravljalno vlogo, v kateri se je opredelila do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih prereka. Kot zavajajoče ocenjuje navedbe tožene stranke, da je komisija ob vsakem pregledu magistrske naloge podrobno opisala pripombe in navedla, kaj mora tožnica popraviti, da bo njena naloga sprejemljiva. Kljub temu, da Potek aktivnosti od določitve teme in mentorja do zagovora magistrskega dela izrecno določa, da komisija posreduje pripombe na nalogo mentorju in kandidatu, komisija tega ni storila. Prav tako mentor kandidatke ni ustrezno seznanil in usmeril glede poglavitnega očitka komisije, kar tožnica utemeljuje s primerjavo vsebine elektronske pošte mentorja z dne 7. 7. 2016 z negativnim mnenjem komisije z dne 4. 7. 2016. Tožnica nadalje navaja, da je zavajajoča tudi navedba tožene stranke, da je sprememba mnenja mentorja posledica preverjanja v sistemu DKUPM za preverjanje plagiatov, pri tem pa navaja, da je bilo preverjanje opravljeno 15. 6. 2016, kar je 3 mesece pred tem, ko je mentor tožnici prvič očital, da njena naloga ne presega diplomske naloge in ne predstavlja prispevka h kazenskopravni znanosti. Pri tem tožnica pojasnjuje, da mentor v elektronskem sporočilu z dne 7. 7. 2016 ni omenjal vsebinsko šibkost naloge, temveč je zgolj izpostavljal, da ima morda preveč prepisanega zakonskega teksta, kar je po zatrjevanju tožnice izrazito drugačno stališče. Glede zatrjevane avtonomije univerze se tožnica opredeljuje do navedb tožene stranke tako, da ponavlja, da tožena stranka ni navedla pravne podlage za odločanje Komisije za pregled tem doktorskih disertacij študentov. Pravna podlaga te komisije ne more biti sklep senata z dne 18. 9. 2015, kot navaja tožena stranka, ker komisija nima naloge same ocene magistrske naloge. V zvezi s tem navaja, da potek postopka z magistrsko nalogo urejajo drugače navedeni pravilnik, sklep senata z dne 18. 9. 2015 in Potek aktivnosti. Postopek je potekal v nasprotju z navedenim pravilnikom. Nenazadnje pa je iz sklepa senata z dne 30. 9. 2016 razvidno, da je bila odločitev senata sprejeta na podlagi Poslovnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije na Univerzi v Mariboru, kar je ponovno povsem drug pravilnik. Tako tožnica ugotavlja, da tožena stranka ne zna pojasniti podlage za vodenje predmetnega postopka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj mora biti tudi postopek na univerzi znan vnaprej. V nadaljevanju tožnica še ponavlja tožbene očitke glede roka za dokončanje prejšnjih študijskih programov in postavlja dodatni podredni tožbeni zahtevek, da v primeru odločitve sodišča, da dokončanje magistrskega znanstvenega študija ni več mogoče, sodišče ugotovi nepravilnosti oziroma nezakonitost pri delu tožene stranke, predvsem nezakonito vodenje postopka s strani tožene stranke. Sodišče naj ugotovi, da so bile zaradi napačnega vročanja negativne ocene komisije in predvsem zaradi napačnega vodenja postopka brez ustrezne pravne podlage tožnici kršene ustavne pravice, in sicer pravica do kontradiktornega postopka, pravica do izjave, pravica do seznanitve z vsemi okoliščinami primera, pravica do enakega varstva pravic in pravica do pravnega sredstva. V zvezi s tem tožnica še navaja, da naj sodišče ne glede na morebitno nasprotovanje tožene stranke spremembi oziroma dopolnitvi tožbenega zahtevka, spremembo vseeno dovoli, ker je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tako tožnica sodišču predlaga, da ugotovi, da so izpodbijana odločba in oba navedena sklepa nezakoniti, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih stroškov postopka.

K točki I izreka:

24Tožba ni utemeljena.

25Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica vložila tožbo zoper odločbo Komisije za pritožbe, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper dva prvostopenjska sklepa, in sicer sklep Senata fakultete z dne 30. 9. 2016 (izpis pisnega sklepa datiran z datumom 6. 10. 2016) in sklep Poslovodnega odbora fakultete z dne 22. 11. 2016 (izpis pisnega sklepa datiran z datumom 23. 11. 2016). Navedena sklepa vsebujeta meritorno odločitev, saj je bila z njima zavrnjena tožničina magistrska naloga ter ji ni bilo odobreno vračilo plačila pregleda in zagovora magistrske naloge. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da tožnica z vložitvijo predmetne tožbe vsebinsko izpodbija prvostopenjska akta, pri čemer je odločba, zoper katero je tožnica vložila tožbo, dopolnila obrazložitev prvostopenjskih aktov. Iz teh razlogov je tožnica po presoji sodišča s predmetno tožbo izpodbijala akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

26Nadalje je sodišče ugotavljalo okvir dopustne presoje odločitev pristojnih organov v postopku priprave in zagovora magistrskega dela. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati strokovne ocene magistrskega dela, na podlagi katere je sprejeta odločitev, da se kandidatova (v konkretnem primeru tožničina) magistrska naloga zavrne. Gre namreč za strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo in v njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati ali jih presojati. Ker sta si glede tega vprašanja stranki enotni, sodišče dejstev, ki utemeljujejo takšno ugotovitev, podrobneje ne pojasnjuje.

27V okviru avtonomije (po 58. členu Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava) in pooblastil, ki jih daje ZVis, je A. fakulteta Univerze v Mariboru magistrsko delo uredila v Pravilniku o postopku priprave in zagovora magistrskega dela na študijskih programih 2. stopnje Univerze v Mariboru (v nadaljevanju Pravilnik fakultete). Ta podrobneje določa postopek pri izbiri in prijavi teme magistrskega dela, njegovo okvirno vsebinsko in formalno pripravo, okvirni postopek pri zagovoru magistrskega dela in postopek podelitev diplom o magisteriju študentom, ki so uspešno zaključili študijski program 2. stopnje.

28Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi ocene, ki jo je izdelala Komisija za oceno magistrske naloge, sestavljena iz treh strokovnih poročevalcev. Odločitev Senata fakultete torej po svoji naravi pomeni oceno s strani tožnice predloženega magistrskega dela, odločitev o zavrnitvi le-te pa predstavlja del postopka ocenjevanja, ki je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni zadevi, zavrnitev magistrske naloge pa tudi ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Gre namreč za strokovno akademsko presojo visokošolskih učiteljev (članov komisije), ki imajo doktorat znanosti z znanstvenega področja, s katerega želi študent pridobiti magistrski naziv, znotraj pedagoškega procesa, katerega namen je oceniti magistrsko nalogo z vidika njenega prispevka k znanosti, in ne za odločanje o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožnici, ali bi z njo nalagal kakšno obveznost. Tako stališče je zavzelo v smiselno podobnih zadevah tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah I Up 553/2008, X Ips 60/2009 in I Up 62/2018. Izpodbijana odločba o zavrnitvi magistrskega dela, ki jo je na podlagi predloženega poročila Komisije za oceno magistrske naloge sprejel Senat fakultete, po povedanem v delu strokovne ocene ne more biti predmet presoje v upravnem sporu.

29Ne glede na navedeno ugotovitev, da sodišče v strokovno oceno magistrskega dela ne more posegati, pa je sodišče dolžno opraviti preizkus pravilnosti in zakonitosti postopka ter pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče je ta vprašanja presojalo v smislu pravilne uporabe določb Statuta univerze (t. j. Statuta Univerze v Mariboru) in Pravilnika fakultete (t. j. Pravilnika o postopku priprave in zagovora magistrskega dela na študijskih programih 2. stopnje Univerze v Mariboru), ki določata postopek za magistrski študij na dotični fakulteti, ter v delih, kjer ta področja niso urejena v teh internih aktih, tudi določb ZUP, ki se po presoji sodišča na podlagi 4. člena ZUP v predmetni javnopravni zadevi smiselno uporablja. Sodišče pripominja, da smiselna uporaba ZUP v zgoraj navedenem smislu zagotavlja tožnici varstvo temeljnih garancij in jedra procesnih rešitev, zaradi česar mora biti ta presoja sodišča zadržana.

30Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek, ki je rezultiral v zavrnitvi tožničine magistrske naloge, opravljen skladno z navedenimi relevantnimi predpisi. V skladu s prvim odstavkom 133. člena Statuta univerze magistrsko delo oceni tričlanska komisija, ki jo imenuje Senat članice univerze izmed visokošolskih učiteljev in znanstvenih delavcev, ki imajo doktorat znanosti in so znanstveno aktivni na znanstvenem področju oziroma v znanstveni disciplini, iz katere želi kandidat magistrirati. Senat fakultete je v skladu z zgoraj navedenim določilom na svoji 24. korespondenčni seji, dne 22. 9. 2016, imenoval Komisijo za oceno magistrske naloge v sestavi C.C., D.D. in E.E., ki je v pisni obliki in obrazloženo ugotovila, da predmetna magistrska naloga tožnice ne presega nivoja diplomske naloge, zato ne more postati predmet zagovora. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 26. člena Pravilnika o postopku priprave in zagovora doktorske disertacije na Univerzi v Mariboru, ki določa, da doktorsko disertacijo s sklepom sprejme, zavrne ali pa jo vrne kandidatu, da jo spremeni oz. dopolni, za kar mu določi primeren rok, ki ne sme biti daljši od dveh mesecev, je o izdelani tožničini magistrski nalogi pravilno odločal Senat fakultete, ki je to nalogo na podlagi negativnega poročila te komisije strokovnih poročevalcev zavrnil.

31Glede na navedeno sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitve pravil upravnega postopka, po izvedbi katerega sta bila izdana prvostopenjska sklepa. V nasprotju s tožbenimi zatrjevanji, sodišče ugotavlja, da je bila z njuno izdajo tožnica seznanjena z odločitvama in razlogi za takšno odločitev, njuno obrazložitev pa je v smislu 248. člena ZUP dopolnil drugostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Na ta način so varovane tožničine pravice, vključno z ustavno zavarovano pravico do sodnega varstva.

32Prav tako niso utemeljene tožbene navedbe o nedoločenem pravnem in dejanskem statusu Komisije za oceno magistrske naloge in zatrjevanem izostanku obrazložitve vezanosti odločitve Senata fakultete na odločitev te komisije. Kot je navedeno že zgoraj, je bila ta imenovana s strani Senata fakultete, ustanovitev te komisije pa ima podlago v prvem odstavku 338. člena Statuta univerze, ki določa, da lahko organi univerze in organi članic za preučevanje posameznih vprašanj in za izdelavo predlogov ustanovijo občasne komisije in druga delovna telesa. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje razloge, iz katerih je Senat fakultete zavrnil tožničino magistrsko nalogo ter v tej luči morebitna vezanost Senata fakultete na stališča Komisije za oceno magistrske naloge in morebitna pravna podlaga te vezanosti po presoji sodišča ni bistvena.

33V zvezi z ravnanjem tožničinega mentorja, ki je po tožbenih navedbah spremenil predhodno mnenje, da je tožničina magistrska naloga primerna za zagovor, s čimer naj bi tožnico seznanil šele v elektronskem sporočilu z dne 4. 10. 2016, sodišče ugotavlja, da takšni tožbeni trditvi nasprotuje vsebina elektronske pošte, ki jo je mentor poslal tožnici 7. 7. 2016 in predstavlja povzetek ugotovitev Komisije za pregled tem doktorskih disertacij, sprejetih na 27. redni seji, dne 29. 6. 2016. Iz tega elektronskega sporočila izhaja, da je mentor tožnico ustrezno in pravočasno seznanil s pripombami navedene komisije, na podlagi česar bi lahko tožnica magistrsko nalogo ustrezno popravila. Tako ne držijo tožbene trditve, da tožnica ni bila seznanjena z dejanskim stanjem. Glede na takšno seznanitev mentorja s pripombami navedene komisije, sodišče tudi ne sledi tožbenemu ugovoru, da tožnici ni bila dana možnost seznanitve z vsebino poročil komisij.

34Glede na ugotovitev sodišča, da v predmetnem postopku ni prišlo do nepravilnosti, ki bi utemeljevale ugoditev tožbi, so tožbene navedbe o določitvi roka za zagovor magistrske naloge po 30. 9. 2016 nerelevantne, s tem povezane zatrjevane kršitve ustavno zagotovljene pravice do pravnega varstva pa neupoštevne. Sodišče v relevantnih določilih ZVis oziroma njeni spremembi iz leta 2004 ne vidi protiustavnosti, zato tudi ne sledi predlogu tožnice za sprožitev postopka za oceno zakonitosti in ustavnosti tega predpisa. Sodišče pripominja, da je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave). Sodišče je na podlagi teh določb ocenilo, da obravnavani argumenti tožbe v navedenem delu ne utemeljujejo zaključka, da je sporna ureditev ZVis v neskladju z Ustavo. V skladu z ustavnosodno prakso pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka zgolj zaradi zahteve stranke v postopku, ampak samo, če sámo meni, da zakon ni v skladu z Ustavo (sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-70/96 z dne 22. 5. 1996).

35Glede na povedano vsebuje obrazložitev izpodbijane odločbe po presoji sodišča ustrezne opredelitve do bistvenih in relevantnih dejstev in okoliščin, zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da se Komisija za pritožbe ni opredelila do določenih tožničinih, v tožbi opredeljenih, navedb v pritožbi.

36Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita ter da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Tako sodišče ugotavlja, da je iz zgoraj navedenih razlogov neutemeljen tako primarni tožbeni zahtevek kot podredni tožbeni zahtevek, pri čemer se sodišče glede obrazložitve zavrnitve slednjega na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka. Po presoji sodišča je neutemeljen tudi dodatni podredni tožbeni zahtevek, ki ga je uveljavljala tožnica s pripravljalno vlogo. Sodišče je presojalo utemeljenost tega zahtevka na podlagi drugega odstavka 185. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 184. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja v upravnem sporu skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V slednjem zakonu je namreč urejena le sprememba tožbe v delu, ki se nanaša na akcesorni tožbeni zahtevek (prvi odstavek 41. člena ZUS-1), ne pa tudi sprememba tožbe o glavni stvari, zato se v tem delu uporabljajo relevantna določila ZPP. Tako sodišče ugotavlja, da na zgoraj navedeni podlagi tožena stranka z izpodbijano odločbo tožnici ni kršila njenih ustavnih pravic, v katere toženka upoštevajoč zgoraj navedene razloge ni posegala in izpodbijana odločba zato ni nezakonita, kot nasprotno v spremembi tožbe zatrjuje tožnica. Tožnica namreč poseg v njene ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine utemeljuje z očitki, ki jim sodišče ne sledi, kot je obrazloženo zgoraj, pri čemer je ponovno izpostaviti nesporno negativno strokovno oceno tožničine magistrske naloge, ki jo je podala komisije, sestavljena iz ustreznih strokovnjakov, v presojo pravilnosti takšne ocene pa sodišče ne more posegati.

K točki II izreka:

37Odločitev o stroških, ki sta jih priglasili tožnica in toženka, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.