48. člen ZViS-D

Akti visokošolskega zavoda, ki niso izdani v okviru upravne funkcije, temveč v okviru znanstveno-izobraževalnega, študijskega procesa, niso upravni akti in niso predmet upravnega spora. Odločba drugostopenjskega organa, s katero je ta ugodil pritožbi in odpravil odločitev prvostopenjskega organa, ni dokončna odločitev o pritožnikovi materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak odločitev o utemeljenosti njegovega pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu. V obravnavanem primeru je namreč drugostopenjski organ toženke z odločbo ugodil pritožnikovi pritožbi in odpravil sporno odločitev dekana. S tem torej ni odločil ne o priznanju ne o zavrnitvi pravic v zvezi s študijem, kolikor jih pritožnik uveljavlja s svojim zahtevkom z dne 26. 9. 2016, temveč le o nepravilnosti prvostopenjske odločitve. Ker je bilo s to odločbo ugodeno pritožnikovi pritožbi, je logično tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da pritožnik za izpodbijanje te, zanj ugodne odločitve, niti nima pravnega interesa. Glede na pritožbene ugovore v zvezi s tem sklepanjem, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pravni interes za tožbo v upravnem sporu presoja

Sklep o zavrnitvi doktorske disertacije je del postopka ocenjevanja, ki ga opravi senat fakultete kot strokovni organ. Sprejetje doktorske disertacije oziroma negativna ocena doktorske disertacije pa ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na procesna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava v 14., 22. in 25. členu, in na tista, ki jih Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) predpisuje za upravni postopek. Pravica do izobrazbe iz 57. člena Ustave, 2. člena Protokola št. 1 k EKČP in pravica do izobraževanja iz 14. člena Listine EU (na katere se sklicuje tožnica) pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne zagotavljajo pravice do pritožbe zoper negativno oceno. Zakonske podlage za pritožbo zoper zavrnitev doktorske disertacije ne dajeta niti ZVis niti ZUP, saj urejata pravna sredstva zoper odločitve o pravicah in obveznostih. Enako velja za določbe Statuta Univerze v Ljubljani, na katere se sklicuje tožnica. Odločitev o sprejetju ali zavrnitvi doktorske disertacije pa, glede na prej navedeno, ne pomeni takega odločanja. Zato zahteva po takem pravnem sredstvu tudi iz pravice do pravnega sredstva, kot jo določa 25. člen Ustave

Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi ocene, ki jo je izdelala Komisija za oceno magistrske naloge, sestavljena iz treh strokovnih poročevalcev. Odločitev Senata fakultete torej po svoji naravi pomeni oceno s strani tožnice predloženega magistrskega dela, odločitev o zavrnitvi le-te pa predstavlja del postopka ocenjevanja, ki je opravilo strokovne narave in nima značaja odločanja o upravni zadevi, zavrnitev magistrske naloge pa tudi ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Gre namreč za strokovno akademsko presojo visokošolskih učiteljev, ki imajo doktorat znanosti z znanstvenega področja, s katerega želi študent pridobiti magistrski naziv, znotraj pedagoškega procesa, katerega namen je oceniti magistrsko nalogo z vidika njenega prispevka k znanosti, in ne za odločanje o kakšni pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožnici, ali bi z njo nalagal kakšno obveznost.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D? Izpodbijana sodba, s katero je organu naloženo ponovno odločanje, se ne izvršuje, temveč zgolj učinkuje, pri čemer je njen učinek v tem, da mora upravni organ upravni postopek ponovno voditi in ga čim prej zaključiti z zakonito in pravilno odločitvijo (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Takšna obveznost organa pa ne pomeni izvrševanja izpodbijane sodne odločbe, temveč izvajanje upravne pristojnosti. Začasna odredba, s katero se predlaga zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe zato ni dopustna.

Sodišče meni, da je stališče tožene stranke, da ocena doktorske disertacije ne more biti predmet sodne presoje, saj gre za strokovno opravilo, utemeljena. Z zakonom se sicer lahko določi, da zoper nekatere odločitve ni pritožbe, vendar pa mora biti taka ureditev v zakonu izrecno določena, pa tudi v tem primeru mora biti zoper sprejeto odločitev zagotovljena pravica do sodnega varstva. ZVis-D ni določil, da naj zoper ocene, torej tudi zoper ocene doktorskih disertacij po študijskih programih, ki so se zaključili s 30. 9. 2016, pritožba ne bi bila dopustna. Iztek materialnega roka do 30. 9. 2016 zato po prepričanju sodišča ne sme vplivati na procesne pravice doktorskega kandidata, ki je disertacijo predložil pred tem dnem in je bila pred tem dnem s sklepom A. zavrnjena.

Sodišče nadalje meni, da 48. člena ZViS-D ni možno razlagati na tak način, da naj pritožba ne bila dopustna, če pritožbeni rok sega preko datuma 30. 9. 2016, tudi zaradi tega, ker bi bila taka razlaga v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do enakosti pred zakonom ter v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS).

Napolnitev standarda "primernosti dispozicije" spada v okvir ustavnega načela avtonomnosti univerze. Zato se sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb glede strokovnosti predloga teme in dispozicije magistrske naloge, saj mora imeti pristojni organ pri tem vso avtonomijo.

Organa obeh stopenj sta prehodno določbo 48. člena ZViS-D pravilno uporabila. Bistveno je, da se je sistem študija spremenil. Po prehodni določbi 48. člena ZViS-D je omogočen študij po študijskih programih, v katere so se študentje (tudi tožnik) vpisali pred uvedbo novih študijskih programov, tistim študentom, ki redno študirajo, visokošolski zavodi pa niso bili dolžni vzporedno izvajati dveh programov (starega in novega), saj se je sistem študija spremenil.