VSL Sodba II Cp 1935/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se znesek 2.171,31 EUR nadomesti z zneskom 4.171,10 EUR,

- v III. točki tako, da se znesek 29.681,33 EUR nadomesti z zneskom 27.681,54 EUR,

- v IV. točki izreka tako, da se znesek 191,65 EUR nadomesti z zneskom 491,70 EUR,

- v V. točki izreka tako, da se znesek 156,74 EUR nadomesti z zneskom 291,10 EUR,

- v VI. točki izreka tako, da se znesek 43,47 EUR nadomesti z zneskom 80,73 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 38,12 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

1Z odločbo z dne 6. 7. 2020 je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe z dne 26. 6. 2019 (I. točka izreka); razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.171,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka); v presežku, za znesek 29.681,33 EUR, tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 191,65 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna pravdne stroške tožeče stranke v višini 156,74 EUR povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka); da je tožena stranka dolžna pravdne stroške tožeče stranke v višini 43,47 EUR povrniti na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani (VI. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških, je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) sodišče prenizko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Napačno je interpretiralo dejansko stanje glede njenih bolečin v času hospitalizacije (26. točka obrazložitve). Razlogi so kontradiktorni, izvedensko mnenje komisije je sodišče napačno interpretiralo. Splošno znano je, da posameznik prejema analgetike za blaženje bolečine, kar pomeni, da je bolečina pri tožnici bila prisotna. Komisija je ugotovila zgolj, da je bilo tožničino dojemanje bolečine (zaradi večih kapi) spremenjeno, to pa še ne pomeni, da zaradi tega bolečine ni čutila. Življenjsko logično je tudi, da se človek določene bolečine po nekem časovnem obdobju ne spominja, kar pa ne pomeni, da je ob nastanku ni čutil. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bilo njeno življenje ob poškodbi možganov več dni ogroženo. Znesek 20.000,00 EUR ni pravična odškodnina. Višja odškodnina iz tega naslova je bila dosojena v primerljivih zadevah II Ips 152/2016 in II Ips 296/2001. Pravična odškodnina bi bila vtoževanih 27.000,00 EUR. Sodišče je napačno zaključilo, da primarnega strahu tožnica ni utrpela, saj je zaključilo, da je ob trku izgubila zavest, čeprav je izvedenska komisija v mnenju postavila trditev, da je tožnica najbrž ob škodnem dogodku trpela strah za svoje življenje, vendar se spomin na to obdobje ni ohranil. Komisija je ugotovila, da je tožnica zmeren sekundarni strah trpela najmanj do 17. 1. 2014, torej celih 17 mesecev, posebno intenziven sekundarni strah pa dne 17. 9. 2012, ko je ugotovila, da ne more izgovoriti besed. Sodišče bi moralo tožnici iz tega naslova prisoditi vtoževanih 4.000,00 EUR in ne samo 3.500,00 EUR. Pritožba se sklicuje na zadevi II Ips 89/2014 in II DoR 211/2016. Sodišče je korektno opredelilo dejansko stanje v delu, kjer je opisalo zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so v posledici prometne nezgode nastale tožnici. Deloma napačno pa je interpretiralo izvedensko mnenje, ko je presodilo, da so se njene življenjske aktivnosti zmanjšale za 20 %, medtem ko je komisija ugotovila, da med 24 in 25 %, pri čemer je največjo okrnjenost pri tožnici ugotovilo pri najpomembnejših področjih življenja, ki zajemajo izobraževanje, pridobitno delo, zaposlovanje. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, da bi sodišče upoštevalo njene težave zaradi radialnega živca, zaradi česar je njena roka funkcionalno omenjena, kar jo prav tako ovira. Po njenem mnenju so njene življenjske aktivnosti okrnjene najmanj v višini 30 %. Izpostavlja sodno prakso, ki v primerljivih zadevah izkazuje višjo dosojeno odškodnino, II Ips 89/2014, II Ips 1196/2008, II Ips 276/2004, II DoR 211/2016. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila vtoževana odškodnina v višini 31.000,00 EUR in ne prisojena odškodnina v višini 28.000,00 EUR. Prenizko je prisojena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Vtoževani znesek 3.000,00 EUR (in ne le 2.000,00 EUR) bi bil ustrezna satisfakcija. Primerna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode bi bila tako vtoževana odškodnina v višini 65.000,00 EUR in ne dosojena odškodnina v višini 53.500,00 EUR. Neutemeljeno je sodišče v celoti zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov prevoza na zdravljenje in v šolo z argumentacijo, da ni naloga sodišča, da samo po listinah išče trditveno podlago. Vztraja, da je postavila potrebne trditve o prevoznih stroških, navedla je vse relacije, ki jih je prevozila, razdaljo med začetnim in končnim krajem, v spis pa je vložila tudi seznam prevozov, kot del trditvene podlage (A75). Dejansko stanje ni primerljivo z zadevo VSL I Cpg 559/2016, na katero se sodišče sklicuje. Iz priloge je tudi razvidno, koliko je bilo šolskih dni, na seznamu prevozov je zabeležen vsak dan posebej in kilometrina, ki je bila opravljena. Poleg tega se tožena stranka (v nadaljevanju toženka) do navedb o prevoznih stroških tožnice v šolo ni specificirano opredelila, ugovarjala je zgolj pretirani postavki stroška na opravljeni kilometer in končnemu seštevku vseh kilometrov skupaj. Tudi ni uveljavljala ugovora zmanjšanja škode zaradi nevštevanja stroškov javnega prometa v kilometrino. Sodišče je tudi napačno ovrednotilo potrebno pomoč in postrežbo, ki je bila nudena tožnici pri osnovnih življenjskih opravilih. Še tri mesece po prihodu iz URI Soča je potrebovala postrežbo po več ur na dan, vsaj dve do tri ure. Tudi iz tega naslova je zato tožnici prisojen prenizek znesek. Tožnica je izgubila najmanj dve leti šolanja, posledično je življenjsko logično, da je najmanj dve leti kasneje kot ob normalnem teku stvari, vstopila na trg delovne sile. V teh dveh letih bi zaslužila vsaj mesečno minimalno plačo. Zahtevek iz tega naslova je sodišče materialnopravno napačno zavrnilo. Toženka je tožnici priznala premoženjsko škodo v višini 3.500,00 EUR odškodnine, s čimer je torej delno pripoznalo zahtevek iz naslova vtoževane premoženjske škode, sodišče pa je tožnici prisodilo le 761,50 EUR, s tem pa je poseglo v del zahtevka, ki je za stranki nesporen. V posledici vsega povedanega je napačna tudi odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica, takrat stara 18 let, je bila dne 14. 9. 2012 kot sopotnica v osebnem vozilu težko telesno poškodovana v prometni nesreči na avtocesti L. - C. Škodo je povzročil zavarovanec toženke. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica v višini 20 % prispevala k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

6V posledici škodnega dogodka je tožnica utrpela travmatsko disekcijo leve in desne notranje karotidne arterije, posttravmatsko okvaro desnega radialnega živca, odprti zlom zgornjega dela desne nadlahtnice, pretres možganov, raztrganine nad obema kolenoma in na desni goleni, naknadno je pretrpela nekaj izhemičnih infarktov (možganskih kapi), v posledici pa tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. Izvedenec je ocenil, da je tožnica skupaj utrpela zelo hudo poškodbo, z odprtim zlomom kosti 3. stopnje, poškodbo živca radialisa in trajno okvaro centralnega živčevja, kar vse je uvrstil v skupino 5/6 po šest stopenjski Ficherjevi lestvici.

7Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete (v nadaljevanju komisija) ugotavlja, da je imela tožnica zaradi zloma desne nadlahtnice 3 dni hude pooperativne bolečine, ko je dobivala analgetike, nato pa je nastopil zaplet s kapjo, zaradi česar se je njena zavest zožila in je bilo dojemanje bolečine spremenjeno. Sodišče prve stopnje je glede na odsotnost zabeležk o bolečinah v času tožničine hospitalizacije v bolnišnici C., in njene izpovedbe, da se bolečin v tem času ne spomni, menilo, da nima podlage za zaključek, da je tožnica trpela hude pooperativne bolečine v času treh dni, sprejelo pa je mnenje komisije, da se je po zapletih s kapjo (kapmi) tožničina zavest zožila, kot je pravilno presodilo, v smislu nezaznavanja bolečine. Nekaj časa je trpela blage do zmerne konstantne glavobole, do konca rehabilitacijske obravnave pa občasne redke, blage do zmerne glavobole, pri čemer občasne redke glavobole trpi tudi še sedaj.

Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje pritožbe, da so bili analgetiki tožnici nedvomno predpisani za blaženje bolečine, da je torej tožnica tri dni trpela hude pooperativne bolečin, kot je to zaključila tudi komisija. Ta pa je tudi pojasnila, da se je pri tožnici, po zapletu s kapjo, zavest zožila in je bilo njeno dojemanje bolečine spremenjeno v primerjavi s poškodovanci, ki nimajo poškodb centralnega živčevja, kar je potrdila tožnica sama z izpovedbo, da se bolečin v času hospitalizacije v bolnišnici v C. ne spomni. Upoštevaje njeno izpovedbo, ki je skladna z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da v tem obdobju (po utrpelih kapeh) tožnica telesnih bolečin ni trpela, in ne gre samo zato, da se jih ne spomni. Ni pa sporno, da je tožnica trpela srednje bolečine med hospitalizacijo na Nevrološki kliniki in kasneje v URI Soča, da jo je roka močneje bolela tudi ob odstranitvi fiksatorja, da je kasneje trpela občasne lahke do srednje hude bolečine, ki so ob večjih obremenitvah prešle v občasne lahke bolečine.

Tožnica je bila od 14. 9. do 20. 9. 2012 hospitalizirana v Splošni bolnišnici, od 20. 9. do 19. 10. 2012 na Nevrološki kliniki in od 22. 10. 2012 do 11. 1. 2013 na URI Soča. Imela je operacijo desne nadlahtnice, opravila je tri CT preiskave glave, štiri CT preiskave vratnih arterij, eno CT preiskavo perfuzije, tri ultrazvočne preiskave vratnih arterij, eno ultrazvočno preiskavo znotraj lobanjskih arterij, opravila je veliko ambulantnih pregledov (glej 30. točko obrazložitve). Zaradi hospitalizacije je bila dlje časa prikrajšana za druženje s sovrstniki in za obiskovanje zadnjega letnika srednje šole.

Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino v višini 20.000,00 EUR. Upoštevaje zgoraj ugotovljeno dejansko stanje je po mnenju pritožbenega sodišča tožnica upravičena do nekoliko višje odškodnine iz tega naslova, do odškodnine v višini 21.000,00 EUR (179. člen OZ).¹ Zadevi VS RS II Ips 152/2016 in II Ips 296/2011 s konkretno nista primerljivi. V prvem primeru je tožnik trpel hude bolečine med prevozom v bolnišnico, hude občasne bolečine 10 dni, srednje hude 1 mesec, imel je tri operacije, ni sposoben samostojnega življenja, nameščen je na negovalnem oddelku v domu oskrbovancev. Trpel je torej hujše bolečine in precej večje nevšečnosti med zdravljenjem kot tožnica (prisojeno mu je bilo 35.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova). Kolikor je razvidno iz druge odločbe², je tožnik utrpel večkosovni sklepni zlom spodnjega dela desne nadlahtnice, odprt večkosovni zlom spodnjega dela leve koželjnice, večkosovni zlom krila desne črevnice, udarnino desne strani prsnega koša, kar po mnenju pritožbenega sodišča ne predstavlja ustrezne primerjave z obravnavno zadevo, pri čemer obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem iz revizijske odločbe ni razviden.

8Glede prestanega strahu je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, saj je v tožbi tudi sama trdila, da je „potem, ko je prišla k zavesti, trpela hud primarni strah, dokler ni bilo jasno, kakšne so njene težave“, kar po sodni praksi predstavlja sekundarni strah (strah za izid zdravljenja). Glede tega strahu je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se je pri tožnici, ko je prišla k zavesti, razvil intenziven strah za izid zdravljenja, ki je trajal do zaključka zdravljenja, do 17. 1. 2014 (skupaj 16 mesecev), pa tudi intenziven strah na dan 17. 9. 2012, ko je ugotovila, da ne more izgovoriti večine besed, in ga pravilno umestilo med strah za izid zdravljenja (36. točka obrazložitve). Odmerilo ji je odškodnino v višini 3.000,00 EUR (od zahtevanih 4.000,00 EUR), kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179. člen OZ).

Iz sodbe VS RS II Ips 89/2014 (zveza sodba VSC Cp 961/2009) niso razvidne konkretne okoliščine v zvezi s sekundarnim strahom (primarnega oškodovanec ni utrpel), le splošna navedba, da je trpel dolgotrajen in intenziven sekundarni strah, pri čemur mu je bila dosojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR. Je pa iz sodbe razvidno, da je oškodovanec utrpel težko lobanjsko poškodbo (zlome lobanjskega svoda, obsežno udarno več fragmentarno frakturo, raztrganino trde možganske opne...), torej še bistveno hujše poškodbe kot tožnica v tej zadevi in je bil nedvomno v (še) hujšem strahu za izid zdravljenja kot tožnica, in je njej odmerjena odškodnina v višini 3.500,00 EUR primerljiva z odmero v zadevi II Ips 89/2014.

Podobno velja za zadevo II DoR 211/2016. Tožnik je utrpel številne telesne poškodbe, v posledici česar je trajno nesposoben za hojo, ima hude in neprekinjene glavobole, osebnostno je spremenjen, in je bil tudi on nedvomno v še hujšem strahu za izid zdravljenja kot tožnica, in je njej odmerjena odškodnina primerljiva z odmeno v zadevi II DoR 211/2016, v višini 6.000,00 EUR.

9Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažjo stopnjo funkcionalne motenosti, saj ni sposobna večjih fizičnih obremenitev, tudi ni sposobna za daljšo vožnjo avta, izogibati se bo morala množic in neugodnih terenskih pogojev, ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela (opustila je kolesarjenje in odbojko). Osebnostno je spremenjena, kognitivne sposobnosti so zmanjšane - upadla ji je sposobnost koncentracije, pozornosti, spomina, učljivost je znižana. Poleg tega ima simptome tesnobnosti. Utrpela je tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. V posledici povedanega doživlja občasno povečano anksioznost ob komunikaciji z drugimi, prisotna so negativna čustvena stanja, kar vse vpliva na zmanjšanje njenih aktivnosti na področju funkcioniranja v družbi oziroma na ravni medosebnih odnosov. Po oceni sodišča prve stopnje gre za znatno poslabšanje kvalitete tožničinega življenja, zaradi česar nedvomno trpi tudi hude duševne bolečine. Iz tega naslova ji je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 28.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ji je iz tega naslova, glede na vsa opisana prikrajšanja, odmerilo še 1.500,00 EUR odškodnine, skupaj torej 29.500,00 EUR (od zahtevanih 31.000,00 EUR), kar po njegovem mnenju pomeni pravično odmerjeno odškodnino (179. in 182. člen OZ), ne glede na to, ali je oceniti njena prikrajšanja v višini 20 % ali 30 %. Že sodišče prve stopnje (in tudi pritožbeno sodišče) je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi funkcionalno omejenost desne roke.³

Zadeva VS RS II Ips 89/2014 s konkretno ni primerljiva, zaradi bistveno hujših poškodb glave oškodovanca (glej 8. točko obrazložitve), ki so pri oškodovancu pustile kar 65 % zmanjšanje življenjske aktivnosti. Primerljiva tudi ni zadeva II Ips 1196/2008, v kateri je tožnik utrpel katastrofalno psihično stanje.⁴ V zadevi II Ips 276/2004 je tožnik utrpel številne in izjemno hude telesne poškodbe⁵, 18 dni je bil v nezavesti in na oddelku za intenzivno nego. Kakšno zmanjšanje življenjske aktivnosti je utrpel iz odločbe ni razvidno, odločbe VSC Cp 1844/2002, na katero se revizija nanaša, pa pritožbeno sodišče v dostopnih bazah ni našlo. Zato primerjave te zadeve s konkretno ni moglo opraviti. Primerljiva pa tudi ni zadeva II DoR 211/2016, v kateri je oškodovanec utrpel bistveno hujše poškodbe in bistveno bolj obsežno zmanjšanje življenjske aktivnosti⁶.

10Tožnici so ostale trajne in vidne posledice škodnega dogodka (13 cm dolga brazgotina na desni rami, manjše brazgotine v podaljšku ramenskega deltioida, na obeh golenih), zaradi katerih tožnica tudi duševno trpi. Iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ji je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR (od zahtevanih 3.000,00 EUR) in pri tem v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da je bila tožnica ob nezgodi stara šele 18 let (glej 47. do 52. točko obrazložitve).

11Po delni ugoditvi pritožbi gre tožnici sedaj iz naslova nepremoženjske škode skupaj 56.000,00 EUR odškodnine, kar predstavlja 47,60 neto plač v juliju 2020. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za pravično odmerjeno odškodnino (179. člen, 182. člen OZ), ki je primerljiva tudi z odškodninami za podobno škodo, upošteva pa tudi vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode, pravilno pa odseva tudi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

12Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova premoženjske škode (stroški prevozov na zdravljenje in v šolo, stroški parkiranja). Trditvena podlaga je bila v tem obsegu pomanjkljiva (glej 55. do 57. točko obrazložitve), na kar je opozorila že toženka v pripravljalni vlogi z dne 27. 2. 2018 (list. št. 33). Listino na katero se je tožnica sklicevala, je priložila kot dokaz (tožba, pripravljalna vloga z dne 5. 3. 2018, list. št. 36), dokaz pa substanciranih navedb ne more nadomestiti. Pri navedbi sodišča, da bi šla tožnici lahko škoda zaradi stroškov prevoza v šolo le v višini razlike v stroških javnega prevoza in prevoza z lastnim osebnim vozilom, gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ni bistveno, ali je toženka to dejstvo izpostavila ali ne.

13S pritožbenimi navedbami tožnica ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z obsegom pomoči in postrežbe, ki jo je tožnica nekaj časa potrebovala (prvi odstavek 174. člena OZ). Upravičeno ni v celoti sledilo izpovedbam prič, temveč upoštevalo tudi mnenje komisije, ki je pojasnila, da po opravljeni rehabilitaciji v URI Soča tožnica ni več potrebovala pomoči, saj je bila že samostojna (glej 61. do 65. točko obrazložitve).

14Tožnica vtožuje tudi škodo, ki naj bi ji (že) nastala zaradi odložitve zaposlitve zaradi podaljšanja šolanja, saj naj bi najmanj dve leti kasneje kot ob normalnem teku stvari, vstopila na trg delovne sile. Kot upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnica ni ponudila zadosti konkretizirane trditvene niti dokazne podlage o povezanosti med nezgodo in njenim morebitnim kasnejšim vstopom na trg dela. Ni niti zatrjevala, kdaj in kje bi se po rednem teku stvari zaposlila, če do škodnega dogodka ne bi prišlo (glej 66. točko obrazložitve). Že nastale škode iz tega naslova, torej tožnica ni izkazala, in je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo.

15Tožnici gre torej 56.000,00 EUR odškodnine iz naslova nepremoženjske škode in 761,50 EUR odškodnine iz naslova materialne stroške, skupaj 56.761,50 EUR. Ob upoštevanju njenega 20 % soprispevka (11.352,30 EUR) 45.409,20 EUR odškodnine.

Toženka je tožnici že plačala nesporni del odškodnine iz naslova nematerialne škode, revalorizirano v višini 37.738,10 EUR skupaj s 3.500,00 EUR iz naslova že plačane premoženjske škode, 41.238,10 EUR (primerjaj 68. do 71. točko obrazložitve). Toženka je tako dolžna tožnici plačati odškodnino še v znesku 4.171,10 EUR (45.409,20 EUR - 41.238,10 EUR).

Glede že izplačanega zneska 3.500,00 EUR za premoženjsko škodo, ne gre za pripoznani del zahtevka. Tega zneska tožnica s tožbo ni vtoževala, po lastni prisoji ji ga je toženka priznala in izplačala že v predpravdnem postopku, kar na odločitev v tem postopku (glede na pomanjkljivo trditveno podlago) ne more vplivati, razen v tem obsegu, da je sodišče prve stopnje pravilno tudi za ta del že plačane odškodnine, v tem postopku prisojeno odškodnino znižalo (prvi odstavek 270. člena OZ).

16V zgoraj navedenem obsegu je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu, pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Tožničin uspeh v pravdi, upoštevaje delno spremembo sodbe, sedaj znaša 13 %, prej 7 %. Zato je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 4.143,85 EUR pravdnih stroškov, 13 % tako znaša 538,70 EUR.

Stroški izvedenca medicinske stroke so znašali 2.239,19 EUR, 13 % tako znaša 291,10 EUR. Toženka je te stroške dolžna povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Tožnica je bila oproščena plačila sodne takse in sicer v višini 621,00 EUR, 13 % tega zneska je 80,73 EUR. Te stroške je toženka dolžna prav tako povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

18Toženki je sodišče prve stopnje priznalo 105,82 EUR stroškov, ob 87 % uspehu toženke, ji je tožnica sedaj dolžna povrniti 92,00 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju (583,70 EUR - 92,00 EUR) je sedaj toženka dolžna povrniti tožnici 491,70 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe, torej za znesek 29.681,33 EUR. S pritožbo je bila uspešna z zneskom 2.500,00 EUR, torej s 8,40 %. Pritožbeno sodišče ji je priznalo 600 točk za sestavo pritožbe ter 20 točk za končno poročilo stranki, skupaj 620 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR, 372,00 EUR, z 22 % DDV (81,84 EUR) pa 453,84 EUR. 8,40 % od tega zneska je 38,12 EUR. Te stroške je toženka dolžna povrniti tožnici, prav tako v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Iz tega naslova je vtoževala 27.000,00 EUR odškodnine.
² Odločbe VSC Cp 811/2010 na katero se revizija nanaša, pritožbeno sodišče v ustreznih bazah ni našlo.
³ „ni sposobna večjih fizičnih obremenitev...ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela... opustila je...odbojko“ (zaradi poškodbe roke) - glej 42. in 43. točko obrazložitve.
⁴ Pri tožniku je prišlo do celovite osebnostne spremenjenosti, psihomotorično je izrazito počasen, neokreten, duševno pasiven, neorientiran, z izredno omejenimi medčloveškimi odnosi, prišlo je do postravmatskega organskega psihosindroma z demenco (zveza sodba VSL II Cp 1012/2008).
⁵ Zlom lobanjskega dna, zlom stegnenice...
⁶ Ima težave s koncentracijo, hude in neprekinjene glavobole, vrtoglavico, trpi zaradi zmanjšanja usmerjenega umskega in storilnostnega napora, je nespečen, trpi za postravmatsko stresno motnjo, trajno je nesposoben za hojo...(prisojeno mu je bilo 50.000,00 EUR odškodnine).