VSC Sodba Cp 507/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva povrnitev premoženjske škode, nastale zaradi strokovne napake, ki jo je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) storila kot odvetnica, ko ni vložila tožbe, za vložitev katere jo je pooblastil tožnik.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženko obsodilo na plačilo 21.169,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2010 do ter na plačilo pravdnih stroškov. .

3V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

5Pritožba ni utemeljena.

6Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je bila toženka neupravičeno odsotna s prvega naroka z dne 3. 10. 2011, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Toženka je namreč opravičila svojo odsotnost. Meni, da odvzem pravice do obravnave predstavlja tudi kršitev 23. člena Ustave. Trdi še, da toženka ni bila seznanjena in da niti ni pričakovala, da je sodišče njeno odsotnost s prvega naroka štelo za neupravičeno in da zato ni mogla dati ustreznega grajanja bistvenih kršitev pravil postopka.

7Po 115. členu Zakona o pravdnem postopku sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Iz zapisnika o naroku dne 3. 10. 2011 (v spisu na listovni številki 42 in nasl.) izhaja, da je sodnica po obravnavi toženkine prošnje za preložitev naroka (v spisu na listovni številki 39 do 41) sklenila, da so podani pogoji za opravo naroka. Ker je torej iz podatkov v spisu izhajalo, da je bil narok dne 3. 10. 2011 opravljen, ker je sodišče štelo, da niso podani pogoji za preložitev, bi lahko toženka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, in ne šele v predmetni pritožbi. Grajanje te kršitve je zato prepozno (286.b člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Kljub temu pa velja pojasniti, da je izjavljanje v postopku pravica stranke, ne pa njena obveznost. Zato stranke ni mogoče prisiliti, da se udeleži naroka za glavno obravnavo (primerjaj 115. in 282. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljilo, da toženka svojega izostanka ni opravičila z ustreznim zdravniškim opravičilom iz drugega odstavka 115. člena ZPP in da ni izkazala, da bi bila njena bolezen nenadna in nepredvidljiva. V prošnji za preložitev, ki jo je posredovala sodišču po faxu šele na dan razpisanega naroka, je namreč navedla, da »glede na že postavljeno diagnozo predvideva, da bo zdravljenje zaključeno do 20. 10. 2011«. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi predloženo zdravniško potrdilo, čeprav ni bilo predloženo na ustreznem obrazcu. Glede na to, da je iz potrdila izhajalo, da "toženka zaradi bolezni ni sposobna za obravnavo dne 4. 10. 2011", torej za dan po predmetni obravnavi, je pravilno presodilo, da toženkina odsotnost ni opravičena. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati nobene nezakonitosti. Zato uveljavljana kršitev niti ni podana. Pa tudi v kolikor je pritožbeni očitek usmerjen v uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ta kršitev ni podana, saj toženkina pravica do izjave ni bila kršena.

8Očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljive razloge, ni utemeljen že zato, ker ima izpodbijana sodba razloge o pritožbeno izpostavljenih dejstvih (pod 14. točko obrazložitve so tako razlogi glede začetka teka zastaranja, pod 16., 17. 19. in 21. točko glede višine terjatve, ter pod 21. točko pa glede ponarejenosti dokumentov). Glede na to, da pritožbeno sodišče na kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa velja dodati, da ima izpodbijana sodba s stališča pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo prvostopno sodišče, jasne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih.

9Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tako imenovana protispisnost, je podana v primeru nepravilnega prenosa določenega podatka iz listinskega dokaznega gradiva v sodbo. Ker pritožba niti ne zatrjuje, kateremu listinskemu gradivu naj bi sodišče pripisalo drugačno vsebino kot jo ima v resnici, tudi očitek te kršitve ni podan.

10Sodišče prve stopnje je opirajoč se na tretji odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno zavrnilo ugovor zastaranja. Stališče pritožbe, da je zastaranje terjatve napram toženki začelo teči z dnem, do katerega bi lahko toženka po materialnem pravu uveljavljala za tožnika sodno varstvo, torej z dnem, ko je terjatev tožnika do Lek d.d. zastarala, ni pravilno. Datum, od katerega je treba šteti zastaranje, namreč ne more nastopiti preden je sploh tožnik izvedel za strokovno napako odvetnice. Sodna praksa je zato vezala začetek zastaranja na trenutek, ko je škoda določljiva, oškodovanec pa je izvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel ugotoviti obseg in višino škode in je imel vse realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Pomembno je vèdenje oškodovanca oziroma vsaj možnost njegovega seznanjenja z obsegom škode in povzročiteljem. Pri tehtanju položaja oškodovanca in odgovorne osebe tako teorija kot sodna praksa dajeta prednost oškodovancu, saj je namen odškodninskega prava ravno v varstvu oškodovanca in odpravi njegovega prikrajšanja¹. V predmetni zadevi je tožnik zaupal toženki, da je tožbo vložila. Toženki je na njeno zahtevo izročil denar za plačilo sodne takse za tožbo, kasneje, ko mu je dejala, da je izdana sodba, pa še za pritožbo zoper sodbo. Za škodo in protipravnost je tožnik izvedel šele potem, ko mu toženka, izgovarjajoč se na težave s pošiljkami, ni poslala sodbe, čeprav ji je 5. 1. 2007 (ponovno) sporočil popoln naslov. Ker se mu toženka po tem datumu niti na telefon ni več javljala, je tožnik pooblastil drugo odvetnico, katera je ugotovila, da toženka tožbe sploh ni vložila. Glede na to, da je tožnik za strokovno napako toženke torej izvedel šele po 5. 1. 2007, je bila tožba, ki jo je vložil 4. 11. 2010, vložena pred potekom petletnega zastaralnega roka. Ker se je ugovor zastaranja že na podlagi tako ugotovljenih dejstev izkazal za neutemeljenega, ugotavljanje natančnejšega datuma, ko je tožnik izvedel za toženkino strokovno napako, niti ni bistveno.

11Pritožba izpodbija tudi prvostopni zaključek, po katerem bi tožnik s tožbo, katere toženka ni vložila, uspel. Po pravilih o plačilu carinskih dajatev je zavezanec za plačilo teh res uvoznik, kot to trdi pritožba. Vendar carinarnica zahteva za njihovo plačilo bančno garancijo. Če te uvoznik nima, jo lahko da špediter. V predmetni zadevi je sodišče na podlagi tožnikove izpovedbe in listinskih dokazov ugotovilo, da je L. d.d. blago izdal svojemu bivšemu zaposlenemu B. K., v dokumentaciji pa so označili, da je bilo blago izdano P. Z. Tožnik je kot špediter na podlagi podatkov, izhajajočih iz dokumentacije, izdane s strani L. d.d., za v dokumentaciji označenega uvoznika P. Z. izdal bančno garancijo. Ker blago ni bilo predano namembni carinarnici, je carinske dajatve plačal špediter, torej tožnik. Podatki, ki jih v izvozni dokumentaciji označil L. d.d., so torej povzročili, da dolgovani znesek carinskih dajatev ni bil pobran od uvoznika, ampak od tožnika, ki je za te carinske dajatve dal bančno garancijo. Ker je L. d.d. vedel oziroma bi moral vedeti, da so podatki, ki jih je označil v dokumentaciji, napačni, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi v pravdi zoper L. d.d. tožnik uspel, saj je tožniku nastala škoda (tudi) zaradi njegovega protipravnega ravnanja (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom OZ).

12Višino nastale premoženjske škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri čemer toženka pred sodiščem prve stopnje višini terjatve konkretno niti ni ugovarjala.

13Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kakšna od kršitev. na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo niso uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov, nastalih z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Mora pa tožniku, ki je na pritožbo obrazloženo odgovoril, povrniti potrebne stroške, katerih odmera, temelječa na Zakonu o odvetniški tarifi, je razvidna iz v odgovoru na pritožbo specificiranega stroškovnika (v spisu na listovni številki 212). V kolikor toženka v danem roku naloženega ji zneska pravdnih stroškov ne bo povrnila, je dolžna plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (313. člen ZPP, prvi odstavek 299. člena OZ, načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006).

¹ Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 720/2007 in II Ips 60/2010 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2922/2015.