VSRS Sklep X DoR 204/2020-3

Revizija se dopusti glede vprašanj:

Ali bi moralo Upravno sodišče Republike Slovenije zakonitost postavitve objekta v varovalnem pasu državne ceste presojati z uporabo določb zakona, ki je veljal v času postavitve objektov, to je ZJC?

Ali je bilo ravnanje Upravnega sodišča, ki v zadevi ni razpisalo glavne obravnave in ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, temveč je odločalo na seji, zakonito in skladno z vzpostavljenimi kriteriji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo, št. 06102-291/2017-10 z dne 31. 5. 2018. Z navedeno odločbo je inšpektorat tožnici naložil odstranitev treh objektov za obveščanje in oglaševanje (v nadaljevanju oglasnih tabel), ki so bile pred uveljavitvijo Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) postavljene v območje državne ceste. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo z odločbo, št. 3717-93/2018/2-02411756 z dne 7. 9. 2018, zavrnilo.

2V obrazložitvi navedene sodbe Upravno sodišče pritrjuje inšpekcijskemu organu, da je treba tudi za oglasne table, postavljene v območje državne ceste pred uveljavitvijo ZCes-1, pridobiti soglasje Direkcije po petem odstavku 78. člena ZCes-1. To soglasje pa tožnici ni bilo izdano. Upravno sodišče ugotavlja še, da tožnica niti v času postavitve oglasnih tabel ni imela potrebnega soglasja občine po 68. členu Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Tudi sicer je bila pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij, na katero se v zvezi s tem sklicuje, sklenjena le za določen čas, do uveljavitve občinskega prostorskega načrta, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 78/2010 z dne 8. 10. 2010. Odločanje na seji je obrazložilo s pojasnilom, da so bili dokazi pravilno izvedeni in ocenjeni že v postopku izdaje določbe, druga dejstva pa naj ne bi kazala na to, da bi jih bilo treba drugače presoditi. Tudi zaslišanje zakonitega zastopnika ni pomembno, ker je bistvena dejanska okoliščina za odločitev ta, da tožnica nima soglasja Direkcije, kar pa med strankama ni sporno.

3Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije po 367. b členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj dopusti revizijo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Iz sodbe namreč izhaja, da je Upravno sodišče, kljub temu, da je ugotavljalo tudi obstoj soglasja občine po 68. členu ZJC, kot (edino) relevantno podlago za presojo utemeljenosti inšpekcijskega ukrepa štelo neobstoj soglasja Direkcije po petem odstavku 78. člena ZCes-1. Iz tega razloga je zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Tako stališče Upravnega sodišča, da je treba uporabiti ZCes-1, ki v času postavitve objektov ni veljal, pa lahko odstopa od stališča Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 60/2020 z dne 20. 10. 2020, zato je odgovor na prvo vprašanje, pomemben za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Táko pa je tudi tožničino drugo vprašanje o zakonitosti odločanja Upravnega sodišča brez glavne obravnave. Vrhovno sodišče je namreč že sprejelo stališče, da Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja in predlaganih dokazov ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu ter nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.¹

¹ Prim. sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020.