VSL Sodba in sklep II Cp 1638/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavi v tč. I.1. in I.2. zavrnilnega dela v delu, v katerem se nanašata na parcele 804/1, 806/1, 808/1, 811/1 in 813/1 vse k. o. ..., ter v odločitvi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba in sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (1) ugotovilo vrednost spornega predmeta v višini 41.000 EUR (I. točka izreka), (2) zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na ugotovitev, da v stečajno maso v postopku osebnega stečaja zoper toženca ne sodi polovični solastninski delež glede parcele 0000-804/1, 0000-804/2, 0000-806/1, 0000-808/1, 0000-808/2, 0000-811/1, 0000-811/2, 0000/813/1 in 0000-813/2 (III. točka izreka), in na njegovo izločitev iz stečajne mase (II. točka izreka), (3) zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da prej navedene nepremičnine sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, da je tožničin delež na teh nepremičninah polovičen in da se ta delež vknjiži v zemljiško knjigo (III. točka izreka) in da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2Tožnica v pritožbi zoper odločitev o zavrženju tožbe, zavrnitvi tožbenega zahtevka in stroških postopka uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugodi primarnemu oziroma podrejenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče se ni opredelilo do toženčeve izpovedbe v tem postopku, ampak le do izpovedbe v prejšnji pravdi.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja življenjske skupnosti pravdnih strank. Evidentno je, da sta v življenjski skupnosti živela vsaj od rojstva hčerke v 1976 in do razpada zakonske skupnosti 13. 5. 1997. Iz izpovedb pravdnih strank in njunih otrok ter njene sestre ter pisne izjave toženčeve sestre jasno izhaja, da je bil njun dom razpet med A. in B. Nista imela pogojev za skupno življenje. Toženec je zaradi zaposlitve in dela na kmetiji živel na A. in večkrat tedensko prihajal k otrokom in tožnici. Tožnica mu je v tem obdobju prala, likala, kuhala. Oba sta izpovedala, da je toženec prispeval za življenje na B., tožnica pa je od 1991, ko se je gradil hlev, nato pa skupna hiša, prispevala zelo veliko denarnih sredstev, ki jih je zaslužila ali jih dobila od matere. Priča O. je povedala, da sta se glede na tožničine dohodke s tožencem odločila za zidavo hiše. Tudi priča A. Z. je povedala, da so pravdni stranki videli kot družino. Tako sta izpovedala tudi otroka. Skupaj so šli vsako leto na morje. Če med njima ne bi bilo tesnejše povezanosti, v 1991 ne bi začela skupaj graditi, niti se ne bi poročila in imela še enega otroka. Zmotna je ugotovitev, da razlog za ločeno življenje do 1990 niso bile neurejene stanovanjske razmere. Mati jima je šele tedaj dovolila, da si uredita stanovanje v njeni hiši. Napačna je tudi ugotovitev glede hiše na B. Ta nikoli ni bila vseljena, renovirana in primerna za bivanje. Zmotna je ugotovitev, da je parcelo, na kateri sta gradila, kupil toženec. Toženec je povedal, da je denar za doplačilo dala tožnica. Potrjeno je z nakazilom tožencu v 1995. Trditev o menjavi in doplačilu je potrdila tudi C. C., zaslišana v prejšnjem postopku. Pri ugotavljanju skupnega premoženja nista bila upoštevana tožničina delo in skrb za družino.

Navedbe v sodbi v zvezi z izvedenci in nujnostjo odmere funkcionalnega zemljišča niso pomembne. Hiša, zgrajena na parcelah, ki so predmet zahtevka, še ni evidentirana v uradnih evidencah in predstavlja sestavino teh nepremičnin. Ker stavba s stavbiščem ni bila določena, se lahko upošteva le kot celota z zemljiščem, na katerem stoji. Splošno znano je, da vrednost hiše presega vrednost (kmetijskega) zemljišča. Navajanje zgolj kvadrature, ne da bi bila upoštevana namenska raba in vrednost zemljišč, je brezpredmetna in neupoštevna.

Vlaganja v tujo nepremičnino so po tedanjih predpisih predstavljala podlago za originarno pridobitev lastninske pravice. Poleg tega je prišlo do prelivanja premoženj pravdnih strank.

Tožnica lahko do konca stečajnega postopka uveljavlja tudi obligacijski zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino.

Storjena je bila tudi bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Ker je bilo zatrjevano skupno premoženje ustvarjeno po 1983, ni pomembno, ali je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama obstajala pred tem. Tožnica ni niti zatrjevala, da je z vlaganji nastala nova stvar. Trdila je (le), da je skupno premoženje nastalo, ker sta nepremičnine pridobila v zakonski skupnosti, s skupnimi sredstvi in delom ter z vložki posebnega premoženja.

4Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper odločitev o zavrženju dela tožbe

5Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala ugotovitev, da v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, ki teče zoper toženca, ne sodi polovični solastninski delež glede parcel 0000-804/1, 0000-804/2, 0000-806/1, 0000-808/1, 0000-808/2, 0000-811/1, 0000-811/2, 0000/813/1 in 0000-813/2, katerega imetnica je tožnica, in da se navedeni solastninski deleži izločijo iz stečajne mase. Navedlo je, da mora v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) izločitveni upnik uveljavljati svojo pravico z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice in da zato nima pravnega interesa za odločitev o postavljenem zahtevku. Oprlo se je na določbe 309. člena in 310. člena¹ v povezavi z 22. členom ZFPPIPP,² ki opredeljujejo podlago izločitvene pravice in način uveljavljanja v pravdi.

6Pritožnica je sicer izrecno navedla, da izpodbija celotno odločbo z izjemo odločitve o ugotovitvi vrednosti spornega predmeta, vendar pa v pritožbi ni navedb, ki bi utemeljevali zmotnost odločitve o zavrženju tožbe. Ker pravilnost presoje o (ne)obstoju pravnega interesa ne sodi v okvir preizkusa, ki ga je pritožbeno sodišče dolžno izvesti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bistvene kršitve določb postopka, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti, pa niso podane, je pritožba v obravnavanem delu neutemeljena.

O pritožbi zoper zavrnitev podrednega zahtevka

7Kot je navedel tožnik v odgovoru na pritožbo, je zahtevek za ugotovitev solastninske pravice na več parcelah, na katerih je vknjižena toženčeva lastninska pravica, tožnica utemeljevala s trditvami, da sta nepremičnine pridobila v zakonski skupnosti, s skupnimi sredstvi in delom ter z vložki posebnega premoženja in zato predstavljajo skupno premoženje.

8Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložen in je zato neutemeljen.

9V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da tožnica ni dokazala, da bi pred sklenitvijo zakonske zveze živela s tožencem v zunajzakonski skupnosti,

- da je življenjska skupnost med pravdnima strankama obstajala od sklenitve zakonske zveze 8. 10. 1983 do 10. 8. 1995, ko se je toženec odselil iz skupnega bivališča,

- da je parcele 680, 694 in 804, vse k. o. ..., tožencu 1992 podarila njegova mati in da je parceli 680 in 694 toženec kratek čas zatem zamenjal za parcele 808, 811, 813 in 815, vse k. o. ..., pri čemer je bilo potrebno doplačilo krito iz sredstev, ki jih je tožnici podarila njena mati,

- da sta pravdni stranki na delu teh parcel v obdobju med 1993 in 1995 gradili hišo, ki ob prenehanju življenjske skupnosti ni bila dokončana,

- da hiša ne stoji na parcelah 804/2, 806/2, 808/2, 811/2 in 813/2 vse k. o. ...,

- da hiša stoji na manjšem delu parcel 804/1, 806/1, 808/1, 811/1 in 813/1 vse k. o. ..., in da stavbni del teh parcel predstavlja nekaj več kot 40 % njihove celotne površine, v ostalem pa gre za kmetijske površine,

- da hiša stoji deloma na parceli 802/1 k. o. ..., ki je v lasti tretje osebe.

10Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka temelji na stališčih, (1) da za obstoj izločitvene pravice ne zadostuje ugotovitev o obstoju pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, ampak morajo biti podane predpostavke za pridobitev lastninske pravice na izviren način, (2) da sporne nepremičnine predstavljajo toženčevo posebno premoženje, (3) da tudi ob dokazanosti tožbene trditve, da je bila hiša zgrajena s skupnimi sredstvi, v skupno premoženje ne bi sodile vse parcele, na katerih hiša stoji, ker lahko le del njih predstavlja funkcionalno zemljišče, tožnica pa ni predlagala dokazov, ki bi omogočili ugotavljanje obsega funkcionalnega zemljišča in parcelacijo spornih nepremičnin, in (4) da v tožbeni zahtevek niso vključene vse nepremičnine, na katerih stoji hiša.

11Pritožbeno nasprotovanje pravilnosti prvega stališča, navedenega v prejšnji točki obrazložitve, ne more vplivati na pravilnost odločitve. Ker tožbeni zahtevek ni obligacijske narave, ni pomembno, ali ga ima tožnica še možnost uveljaviti ali ne več.

12Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da so nepremičnine, na katerih stoji hiša, predstavljale toženčevo posebno premoženje. Nepremičnina, ki predstavlja posebno premoženje enega od zakoncev, je na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) o nastanku nove stvari izgubila to svojo naravo, kadar sta bila njeno stanje in vrednost s skupnim delom in vlaganji zakoncev spremenjena v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.³

13Iz navedenega izhaja, da za stališče, da sporne nepremičnine predstavljajo toženčevo posebno premoženje, ne zadostuje ugotovitev, da mu jih je podarila mati, del pa jih je pridobil z zamenjavo podarjenih nepremičnin. Pomembno je tudi, ali sta pravdni stranki s skupnim delom in sredstvi (lahko pa tudi z vložki posebnega premoženja) ustvarili novo stvar. V takem primeru nepremičnine (z vsem, kar je na njih zgrajeno) predstavljajo skupno premoženje zakoncev, morebiten večji vložek enega od njiju pa lahko daje podlago za njegov višji delež na njem. Zaradi zmotnega materialnopravnega gledišča v izpodbijani sodbi niso ugotovljena dejstva, pomembna za presojo, ali je nastala nova stvar, iz navedb pravdnih strank pa ne izhaja, da za tak sklep očitno ne bi bilo podlage.⁴ Neutemeljeno je tudi toženčevo stališče v odgovoru na pritožbo, da tožnica ni zatrjevala nastanka nove stvari. Gre za pravno opredelitev, ki je v domeni sodišča, dejstva, potrebna za tak sklep, pa je zatrjevala. Navedla je namreč, da sta na parcelah, ki so predmet zahtevka, s prispevki obeh pravdnih strank zgradila hišo. Njene trditve, da sta po skupni odločitvi za gradnjo družinske hiše oba prispevala k temu, da je bila hiša v času trajanja zakonske zveze do določene faze dejansko zgrajena, niti niso bile sporne.

14Zmotno je tudi stališče v izpodbijani sodbi, da bi lahko tožnica zahtevala le tisti del nepremičnin, na katerih je zgrajena stavba in ki je potreben za njeno redno rabo. Med primeri, ki jih ZTLR ureja v 24. do 26. členu in na katere se opira izpodbijana sodba, je obravnavana situacija najbolj primerljiva s položajem, urejenim v 25. členu. V prvih dveh določbah sta namreč urejena primera, v katerih je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa za gradnjo bodisi ni vedel, bodisi se ji je takoj uprl (24. in 26. člen);⁵ v zadnji je urejen primer, ko graditelj ve, da gradi na tujem (25. člen).⁶ Pri razrešitvi dileme, komu v takem primeru pripade lastninska pravica, zakon upošteva več okoliščin tako na strani lastnika kot na strani graditelja, glede pripadnosti nepremičnine pa predvideva le dve možnosti, tj. da bodisi lastnik zemljišča ohrani lastninsko pravico (in pridobi v last tudi objekt ali zahteva njegovo porušenje), bodisi lastnik zemljišča postane graditelj. Gradnja zakoncev se od obravnavanega razlikuje v tem, da gre za skupno odločitev lastnika zemljišča in graditelja, ki se odraža tudi v skupnem prispevanju obeh h gradnji. V sodni praksi se je zato oblikovalo stališče, da je treba navedeno določbo razlagati v povezavi z 22. členom ZTLR⁷ o nastanku nove stvari. Po svojem jezikovnem pomenu so sicer veljale le za premičnine, a so omogočile ustreznejše vrednotenje skupne odločitve za gradnjo s prispevki vsakega od zakoncev in njunimi skupnimi prispevki, ki jih v končno nastali (novi) stvari ni bilo več mogoče ločiti.

15Navedene določbe ZTLR ne dajejo podlage za stališče, da skupno premoženje, nastalo z graditvijo, obsega le zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe. Taka omejitev je predvidena le v 24. členu ZTLR, ki ureja položaj, ko graditelj ni vedel, da gradi na tujem zemljišču, lastnik pa je vedel in se temu ni uprl. Skupna odločitev zakoncev za gradnjo s prispevki vsakega od njiju bodisi iz posebnega bodisi iz skupnega premoženja se od navedenega položaja bistveno razlikuje. Medtem ko je lastnik zemljišča v prvem primeru le dopuščal gradnjo na svojem zemljišču in je bila zato sprejemljiva le najmanjša možna omejitev njegove lastninske pravice, je zakonec sprejel odločitev, da bo celotna njegova nepremičnina delila lastninsko pripadnost novo nastale stvari. Sodna praksa je že zavzela stališče, da se morebitni večji vložek lastnika zemljišča ovrednoti v opredelitvi deležev vsakega od zakoncev k nastanku skupnega premoženja. Za dokaz o obstoju skupne lastnine na nepremičninah, na katerih stoji hiša, torej ni bil potreben dokaz z izvedencema gradbene in geodetske stroke.

16Odločitve o neutemeljenosti zahtevka ne more utemeljevati niti ugotovitev, da del hiše stoji na nepremičnini, ki ni v toženčevi lasti. Tožnica zahteva le ugotovitev (so)lastninske pravice na nepremičninah, ki so vknjižene na toženca, ne pa tudi na nepremičnini, ki je last tretje osebe.

17Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka glede nepremičnin, na katerih ni bila izvedena gradnja. Zaključek v sodbi, da gre za toženčevo posebno premoženje, je pravilen.

18Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka v delu, v katerem se nanaša na vknjižbo tožničine solastninske pravice. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, bo podlago za vknjižbo predstavljala že (morebitna) ugoditev zahtevku za ugotovitev solastninske pravice.

19Za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali sta pravdni stranki pred sklenitvijo zakonske zveze živeli v zunajzakonski zvezi. Nepremičnine, ki so predmet zahtevka, so bile namreč pridobljene po sklenitvi zakonske zveze. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo treba izreči o razlogih, s katerimi pritožnica izpodbija stališče izpodbijane sodbe o nedokazanosti zunajzakonske skupnosti od rojstva hčere pravdnih strank do sklenitve zakonske zveze.

20Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede dela zahtevkov ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v 1. in v 2. točki zavrnilnega dela, kolikor se nanaša na parcele 804/1, 806/1, 808/1, 811/1 in 813/1 vse k. o. ..., in v odločitvi o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Odločitev o razveljavitvi je bila potrebna zaradi varstva pravice pravdnih strank do pritožbe. Sodišče se še ni izreklo o vseh dejstvih, pomembnih za presojo, ali je nastala nova stvar. V primeru pritrdilnega odgovora pa bo za odločitev o toženčevem ugovoru višjega deleža na skupnem premoženju pomembno tudi, kolikšni so bili vložki posebnega premoženja v skupno premoženje in v kakšnem razmerju sta zakonca v celotnem obdobju skupnega življenja prispevala k upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). Gre za velik del odločilnih dejstev, o katerem sme pritožbeno sodišče odločiti le, če bi sicer povzročilo hujšo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP), za tak primer pa glede na to, da je bila tožba vložena v marcu 2018, ne gre.

21Po ugotovitvi, da sicer niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (tj. glede zavrženja dela tožbe in glede zavrnitve odločitve v 3. točki zavrnilnega dela sodbe) potrdilo (353. člen ZPP).

22Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper I. točko izreka te odločbe je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo, ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenje.

¹ Čl. 309 se v relevantnem delu glasi: (1) Če je izločitvena pravica priznana po prvem odstavku 67. člena v zvezi s prvim odstavkom 303. člena tega zakona, sodišče v izreku sklepa o preizkusu terjatev poleg odločitev iz prvega odstavka 69. člena tega zakona ugotovi, da je izločitvena pravica priznana in glede na vrsto izločitvene pravice: ...2. ugotovi, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini iz 2. točke prvega odstavka 22. člena tega zakona, … (3) Pravnomočni sklep iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena je listina, ki je podlaga za vknjižbo po 3. ali 4. točki prvega odstavka 40. člena ZZK-1, in začetek stečajnega postopka ni ovira za vknjižbo lastninske pravice v korist izločitvenega upnika na podlagi tega sklepa. Člen 310 določa, da upnik v primeru, ko je njegova izločitvena pravica prerekana, uveljavlja to pravico s tožbenim zahtevkom iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP.
² Čl. 22/1: Izločitvena pravica je: … 2/ pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini, ...
³ Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah večkrat navedlo, da gre za utrjeno stališče v sodni praksi. Prim. odločbe II Ips 59/2016 z dne 24. 8. 2017, II Ips 314/2016 z dne 24. 8. 2017, II Ips 40/2017 z dne 14. 9. 2017 in II Ips 128/2017 z dne 31. 1. 2019, v katerih so navedene tudi zgodnejše odločitve.
⁴ Že iz povzetka navedb pravdnih strank v 39. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je bolj verjeten nasproten sklep. Zemljišča so bila deloma nezazidana stavbna zemljišča in deloma kmetijska zemljišča, pravdni stranki pa sta na delu njih postavili hišo.
⁵ Člen 24 ZTLR: (1) Če zgradi nekdo, ki je lahko imetnik lastninske pravice, stavbo ali drugo zgradbo (gradbeni objekt) na zemljišču, na katerem ima nekdo drug lastninsko pravico (graditelj), pridobi lastninsko pravico tudi na zemljišču, na katerem je zgradil gradbeni objekt, ter na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo tega gradbenega objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. (2) ….Člen 26 ZTLR: (1) Če je graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa za gradnjo ni vedel, pripade v primeru, ko je gradbeni objekt vreden precej več kot zemljišče, objekt skupaj z zemljiščem graditelju, ta pa dolguje lastniku za zemljišče nadomestilo po njegovi prometni ceni. (2) ….
⁶ Člen 25 ZTLR: (1) Če je graditelj vedel, da gradi na tujem zemljišču, ali če tega ni vedel, pa se je lastnik temu takoj uprl, lahko lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, ali naj graditelj poruši gradbeni objekt in mu zemljišče vrne v prvotno stanje, ali naj mu graditelj izplača prometno ceno zemljišča. (2) Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko sodišče odloči, da zgrajenega gradbenega objekta ni treba porušiti, če to glede na okoliščine primera, zlasti pa glede na vrednost objekta, premoženjske razmere lastnika zemljišča in graditelja ter glede na njuno obnašanje med gradnjo ne bi bilo družbeno opravičljivo. (3) V primerih iz prvega odstavka tega člena ima lastnik zemljišča tudi pravico do odškodnine. (4) Če lastnik zemljišča zahteva, naj mu pripade lastninska pravica na gradbenem objektu, mora graditelju nadomestiti vrednost objekta, enako povprečni gradbeni ceni, ki jo je imel objekt ob izdaji sodne odločbe v kraju, v katerem je. (5) Pravico izbire iz prvega odstavka tega člena more lastnik zemljišča uveljaviti najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče.
⁷ Člen 22 ZTLR: (1) Kdor iz svojega materiala s svojim delom izdela novo stvar, pridobi na njej lastninsko pravico. (2) Lastninska pravica na novi stvari pripada lastniku materiala, iz katerega je na podlagi pravnega posla to stvar izdelal kdo drug. (3) Če je nekdo iz tujega materiala s svojim delom izdelal novo stvar, pripada ta njemu, če je dobroveren in če je vrednost dela večja od vrednosti materiala; če pa sta vrednosti enaki, nastane solastnina.