VSL Sodba I Cp 1513/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 1. 2020 odločilo:

- da je dolžna toženka tožnici (in na ime slednje) v roku 15-ih dni izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pri nepremičnini ID znak parcela 000 912/1, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (I. točka izreka),

- da je dolžna toženka tožnici v roku 15-ih dni plačati njene pravdne stroške v višini 839,10 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da jo razveljavi. Uvodoma navaja, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo in kako je svojo odločitev obrazložilo. Kljub nerodnemu zapisu v odgovoru na tožbo, da je šele po podpisu pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 19. 12. 2011 ugotovila, da je zemljišče s parc. št. 912/1 dejansko kupila in plačala, kot je izpovedala ob zaslišanju na obravnavi, ni naknadno ugotovila tega dejstva, saj je to vedela že ves čas, pač pa da je omenjeno parcelo prav gotovo že priposestvovala, saj jo je kupila v celoti. Toženka je bila ves čas, kot je navedla v svoji trditveni podlagi oziroma ob zaslišanju na glavni obravnavi, prepričana, da je zemljišče njena last, saj ga je v celoti odkupila. Sporno zemljišče, ki je predmet te pravde, je imela v dobroverni zemljiški parceli preko štirideset let. Kot prava neuka stranka si je ves čas prizadevala svojo lastninsko pravico zemljiškoknjižno vpisati. Okoliščina, da pogodbe za nakup spornega zemljišča dejansko ni našla, ji ne more biti v škodo. Prepričljivo je opisala okoliščine, v katerih je podpisala pogodbo z dne 19. 12. 2011. S strani uslužbenke na Mestni občini ji je bilo rečeno, da bo tako lahko uredila vpis lastništva in se bo to le na takšen način pravno uredilo. Naknadno je ugotovila, da je s podpisom navedene pogodbe napravila napako, saj je bila več kot štirideset let dobroverna lastniška posestnica sporne nepremičnine in je le-to že zdavnaj priposestvovala. Na drugi strani vsa dolga desetletja tožeča stranka ni pokazala nikakršnega interesa za sporno zemljišče. V nadaljevanju poudarja, da predstavlja sporna parcela v naravi zemljišče ob njeni hiši, ki predstavlja zaključeno enoto. Kljub sklenitvi pogodbe z dne 19. 12. 2011 ne more biti dvoma, da je predmetno zemljišče priposestvovala bistveno pred podpisom predhodno omenjene pogodbe.

3Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za sprejeto odločitev bistveni del razlogov (zaključkov) sodišča prve stopnje¹ (ki jim pritožba ustrezno/konkretno ne oporeka/jih ne izpodbija) je, da sta pravdni stranki dne 19. 12. 2011 sklenili veljavno pogodbo o uskladitvi zemljiško-knjižnega stanja z dejanskim glede nepremičnin parc. št. 912/1 k.o. X in parc. št. 912/3 k.o. X (glej prilogo A2). V njej sta ugotovili, da je kljub drugačnim (napačnim) vpisom lastništva v zemljiški knjigi, dejanska lastnica parcele št. 912/1 k.o. X tožnica,² parcele št. 912/3 k.o. X pa toženka. Nadalje sta v njenem okviru druga drugi izstavili tudi zemljiško-knjižno dovolilo, na katerem pa toženka nato svojega podpisa (kot to veleva določba 23. člena SPZ³) ni overila, ker naj bi (kot je to navedla v postopku na prvi stopnji/v odgovoru na tožbo) naknadno ugotovila, da je parcelo št. 912/1 k.o. X dejansko kupila in plačala.

6Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje (glej predvsem 12. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), čemur pritožba prav tako ustrezno ne oporeka, sta pravdni stranki (s pogodbo z dne 19. 12. 2011) sklenili veljaven zavezovalen pravni posel, ki predstavlja podlago za izstavitev zemljiško-knjižnega dovolila (razpolagalnega pravnega posla) in utemeljuje tožničin tožbeni zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo,⁴ ki jo lahko (skladno s 5. točko prvega odstavka 40. člena ZZK-1⁵) nadomesti sodba. Toženkino navajanje v odgovoru na tožbo, da je šele naknadno (torej očitno po sklenitvi pogodbe v letu 2011) ugotovila, da je parcelo št. 912/1 k.o. X dejansko kupila in plačala, bi lahko pomenilo „zgolj“ obstoj napake volje in posledično razloga za njeno izpodbijanje (glej 94. člen OZ⁶). Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da tožnica (ne le da) ni izkazala, da bi bila ob sklepanju pogodbe v letu 2011 pod vplivom grožnje, bistvene zmote ali prevare, ampak, da je (v 99. členu OZ predvideni) rok za izpodbijanje veljavnosti predmetne pogodbe tudi sicer potekel. Tudi tem zaključkom pritožba ne ugovarja.

7Toženka odločitvi sodišča prve stopnje ugovarja s pojasnjevanjem, da naj bi naknadno (to je po podpisu pogodbe v letu 2011) izvedela/ugotovila, da je parcelo št. 912/1 že priposestvovala, in ne (kot je zapisala v odgovoru na tožbo), da je omenjeno zemljišče dejansko kupila in plačala. Ob povsem jasnem zapisu v odgovoru na tožbo zatrjevanje, da je šlo zgolj za neroden zapis, ni prepričljivo. Glede na prepričljivo argumentirane zaključke sodišča prve stopnje (glej predvsem 28. in 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožnica uspela izkazati toženkino⁷ slabovernost (slednja se je namreč že v postopku na prvi stopnji sklicevala na svoje priposestvovanje lastninske pravice na sporni nepremičnini), je njeno pritožbeno navajanje, da je šele po sklenitvi pogodbe v letu 2011 ugotovila, da je predmetno parcelo priposestvovala⁸ (in da je s sklenitvijo pogodbe v letu 2011 storila napako oziroma bila pri tem nerodna), ne le neprepričljivo, ampak prvenstveno novo⁹¹⁰ (prvi odstavek 337. člena ZPP¹¹), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve pa tudi sicer nebistveno. Tožnica namreč napram toženki v tej pravdi uveljavlja (obligacijsko-pravni) zahtevek, ki izhaja iz veljavne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili v letu 2011. Okoliščina, da naj bi toženka (kot to zatrjuje v pritožbi) pred tem lastninsko pravico na sporni nepremičnini priposestvovala, je ne odvezuje, da (upoštevaje 9. člen OZ) ravna, kot se je s pogodbo zavezala.

8Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške. Tudi tožnica sama nosi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o njej (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Glej 9. - 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
² To pravico naj bi, kot v 11. in 12. točki obrazložitve ugotavlja sodišče prve stopnje (česar pritožba prav tako ne izpodbija), tožnica pridobila po samem zakonu oziroma na podlagi določb ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/97, s kasnejšimi spremembami).
³ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/02, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 395/96 z dne 6. 11. 1997 in VSL sodbo I Cp 551/2013 z dne 21. 8. 2013.
⁵ Zakon o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, s kasnejšimi spremembami.
⁶ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Ki (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) ni predložila pogodbe oziroma zavezovalnega pravnega posla, predmet katerega bi bila sporna nepremičnina.
⁸ In sicer (po lastnih trditvah) bistveno pred sklenitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiško-knjižnega stanja z dne 19. 12. 2011.
⁹ Kar velja tudi za njeno (obširno) pritožbeno utemeljevanje svoje dobre vere/dobroverne lastniške posesti (obstoju katere je tožnica v pripravljalni vlogi ugovarjala) oziroma pojasnjevanje, kako si je (saj naj bi obe parceli pošteno kupila) kot prava neuka stranka ves čas prizadevala svojo lastninsko pravico zemljiško-knjižno vpisati (nič od tega v postopku na prvi stopnji namreč ni navajala - glej njen odgovor na tožbo).
¹⁰ Ker vsebina dokazov trditev ne more nadomestiti, je brezpredmetno tudi njeno sklicevanje na svojo izpovedbo podano ob zaslišanju v predmetnem postopku.
¹¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.