VSL Sklep I Kp 24001/2020

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Kranju je v ponovljenem postopku z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so za tujca A. A. izpolnjeni pogoji za izročitev Republiki Severni Makedoniji (v nadaljevanju MK) zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju dveh let, ki mu je bila zaradi kaznivega dejanja zatajitve po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 239. člena Kazenskega zakonika Republike Severne Makedonije (KZ MK) izrečena s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča Skopje I Skopje V K št. 455/19 z dne 25. 4. 2019 v zvezi s sodbo Apelacijskega sodišča Skopje KŽ št. 780/19 z dne 22. 10. 2019.

2Zoper sklep se je pritožil tujčev zagovornik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da ugotovi, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za izročitev tujca MK.

3Po preučitvi pritožbe, izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena.

4Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ne drži pritožnikovo stališče, da v obravnavani zadevi procesni roki ne tečejo, zaradi česar si je pridržal pravico do dopolnitve pritožbe v pritožbenem roku. Procesni roki namreč v nujnih zadevah tečejo kljub razglašeni epidemiji. Obravnavano zadevo, ki je po vsebini postopek izročitve tujca zaradi izvršitve kazni zapora, pa je po presoji pritožbenega sodišča treba šteti med nujne zadeve. Že prvi odstavek 18. člena Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi (BMKI) določa, da je treba o prošnji za izročitev odločiti čim prej, vendar ta določba še ne opravičuje uvrstitve zadeve med nujne. Katere so nujne zadeve, določa 83. člen Zakona o sodiščih (ZS). V 1. točki tretjega odstavka navedenega člena določa kot nujne zadeve preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost. Zoper tujca odrejeni ukrep javljanja na policijski postaji po 195.b členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne posega v tujčevo pravico do osebne svobode, temveč v pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave RS, zato odrejeni ukrep ne omogoča uvrstitve zadeve med nujne. Toda navedena določba 83. člena ZS od 25. 7. 2020 med nujne uvršča tudi postopke v zvezi z izvrševanjem kazni zapora. Ne more biti dvoma, da je postopek izročitve tujca zaradi izvršitve kazni zapora postopek, ki je v zvezi z izvrševanjem kazni zapora. Posledično to pomeni, da je treba zadevo, v smislu Odredbe o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije Su 407/2020 z dne 13. 11. 2020 predsednika Vrhovnega sodišča RS, obravnavati kot nujno, kar pomeni, da zanjo ne velja določba zadnjega odstavka 2. točke navedene odredbe, ki se nanaša na nenujne zadeve in določa, da procesni roki od 16. 11. 2020 ne tečejo in začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika VS RS. Glede na navedeno je rok za pritožbo strankam potekel in je pritožbeno sodišče o pritožnikovi pritožbi odločilo.

5Nosilni argument, ki ga uveljavlja pritožnik, je, da je kazenski pregon zaradi kaznivega dejanja zatajitve, za katero je bila tujcu v njegovi nenavzočnosti izrečena kazen zapora, že absolutno zastaral. Republika Slovenija ne more v dobri veri sklepati, da tujec v MK ne bo primoran začeti prestajati kazen zapora, saj MK zagotavlja, da bo kazenski postopek pri njih obnovljen in bo tujcu ponovno sojeno v njegovi navzočnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je kazenski postopek že absolutno zastaral (deset letni rok; kaznivo dejanje je bilo storjeno v letih 2008 in 2009), zato ponovno sojenje ni več dopustno, posledično tudi ne izvršitev kazni. MK namreč v svojem kazenskem zakonu nima določbe, primerljive z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, zato pritožnik zaključuje, da v primeru obnove postopka tujcu ne bo več mogoče izreči kazni zapora. MK tudi ni podala zagotovil, da tujcu ne bo treba začeti prestajati kazni do odločitve o obnovi postopka, nasprotno, izročitev zahteva prav zaradi izvršitve kazni, izrečene v nenavzočnosti tujca.

6Razmišljanje pritožnika je zgrešeno v temelju, ker neupravičeno enači položaj obdolženca po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe s položajem obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo. Najprej je potrebno poudariti, da je od tujčeve volje odvisno, ali bo (ponovno) zahteval obnovo postopka v MK, kar v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še ni gotovo. A četudi bo tujec po izročitvi MK zahteval obnovo kazenskega postopka, saj mu je bilo sojeno v nenavzočnosti, z vidika določb o zastaranju kazenskega pregona ni mogoče enačiti postopka, ki teče po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka, z rednim kazenskim postopkom, v katerem zastaranje pregona preneha teči s pravnomočnostjo sodbe. V obnovljenem postopku se namreč ne uporabljajo določbe KZ-1 o zastaranju, ki veljajo za redni postopek, kajti drugi odstavek 91. člena KZ-1 predpisuje dveletni zastaralni rok v postopku po razveljavitvi pravnomočne sodbe, s tem pa posredno pove, da v tem postopku določb o zastaranju samih po sebi ni mogoče uporabljati, saj bi bila sicer določba drugega odstavka 91. člena KZ-1 povsem odveč¹. Tudi ob izpolnjeni predpostavki, da KZ MK ali procesni zakon MK ne vsebujeta določbe, primerljive z drugim odstavkom 91. člena KZ-1, to ne pomeni, da je za obnovljeni postopek potrebno uporabiti določbe o zastaranju kazenskega pregona, ki veljajo za redni postopek, saj kot že navedeno položaj, v katerega pride obdolženec po razveljavitvi pravnomočne obsodilne sodbe, ni enak položaju obdolženca pred pravnomočno obsodilno sodbo, zato tudi ni mogoče, da bi v obnovljenem postopku tekel zastaralni rok, kot da pravnomočne sodbe v rednem postopku nikoli ni bilo. Tudi prej veljavni Kazenski zakonik (KZ) v 112. členu ni vseboval določbe, primerljive z določbo drugega odstavka 91. člena KZ-1, vendar je veljalo stališče, temelječe na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 1999, da trajanje novega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe ni omejeno z roki za zastaranje kazenskega pregona, temu stališču pa Ustavno sodišče v odločbi U-I-25/07 ni odreklo ustavne skladnosti². Upoštevaje navedeno za izpodbijani sklep niti ni bistveno vprašanje zastaranja kazenskega pregona, temveč vprašanje zastaranja izvršitve kazni zapora, glede slednjega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zastaranje še ni nastopilo ne po slovenski ne po makedonski zakonodaji. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da niso podani zadržki iz 8., 9., 10. in 12. člena BMKI, so tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za izročitev tujca zaradi izvršitve kazni zapora.

7Pritožnik nadalje trdi, da obstaja nesorazmerje med tujčevo pravico do osebne svobode in konkretnim dejanjem, zaradi katerega teče predmetni postopek. Izpodbijani sklep tudi nesorazmerno posega v tujčevo pravico do svobodnega bivanja in zaposlitve.

8Nedvomno kazen zapora predstavlja izredno grob poseg v obsojenčevo pravico do osebne svobode, torej tudi svobodo izbire kraja bivanja. Daljša prostostna kazen predstavlja tudi resno oviro za zaposlitev. Toda vse te negativne posledice kazni so logična posledica kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil. V postopku odločanja izročitve tujca zaradi izvršitve kazni zapora pa zaprošena država ne presoja, ali je izrečena kazen zapora primerna oziroma sorazmerna kaznivemu dejanju, saj ne gre za sojenje v zaprošeni državi, temveč obliko pravne pomoči v kazenskih zadevah, ki niti ni namenjena bagatelnim kaznivim dejanjem in zanje izrečenim kazenskim sankcijam, temveč kaznim zapora v višini vsaj šest mesecev (drugi odstavek 7. člena BMKI), zato tosmerne pritožbene navedbe pritožnika niso utemeljene.

9Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je bil tujec šele po 6. 10. 2020 seznanjen z vsemi listinami, na katerih temelji zahteva za izročitev, kar mu ob zaslišanju ni bilo znano, zato mu je bila odvzeta pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Poleg tega se sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pritožnikove vloge z dne 29. 10. 2020, v kateri je opozoril, da niso podani pogoji za izročitev.

10Neutemeljen je očitek, da je bila tujcu odvzeta pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kajti pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 6. 10. 2020 prav zaradi načela kontradiktornosti vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da je bilo tujcu omogočeno, da se seznani še s predlogom preiskovalne sodnice. To mu je sodišče prve stopnje omogočilo, saj mu je bil preveden predlog vročen 23. 10. 2020 (vročilnica na list. št. 181), a nanj ni odgovoril, saj tudi ni bil dolžan, pač pa je odgovoril pritožnik dne 29. 10. 2020. Zmotno je stališče, ki se nakazuje iz pritožbenih navedb, da bi morala biti tujcu v zvezi s predlogom preiskovalne sodnice dana možnost izjave na naroku oziroma, da bi moral biti v tej smeri zaslišan, saj je možnost podaje izjave enako učinkovita tudi v primeru vročitve pisnega predloga v jeziku, ki ga tujec razume, z določenim razumnim rokom (treh dni) za odgovor. Z vsemi relevantnimi listinami iz MK pa je bil tujec seznanjen že prej, na narokih 29. 6. in 28. 8. 2020.

11Pritožnik v vlogi z dne 29. 10. 2020 (izjasnitev o predlogu preiskovalne sodnice z dne 28. 8. 2020) enako kot v pritožbi meni, da pogoji za izročitev niso podani, saj ocenjuje, da je zagotovilo MK neupoštevno, ker ni nepogojno in ker je kazenski postopek že absolutno zastaral. Sodišče prve stopnje pritožnikove izjasnitve ni spregledalo (glej točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa), iz obrazložitve v točkah 13 do 15 izpodbijanega sklepa pa je jasno razvidno stališče, ki je nasprotno pritožnikovemu, da so namreč pogoji za izročitev tujca podani, kljub temu, da je bilo tujcu sojeno v nenavzočnosti. Res je, da je zagotovilo MK pogojno (glej list. št. 122), a to zaradi tega, ker je od volje tujca odvisno, ali bo zahteval obnovo kazenskega postopka, kajti prvi odstavek 424. člena Zakona o kazenskem postopku MK obnovo postopka, v primeru sojenja v nenavzočnosti, veže na zahtevo tujca ali njegovega zagovornika za obnovo postopka.

12Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep pritožba ni dopustna.

¹ Glej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-25/07 z dne 11. 9. 2008.
² Glej odločba Ustavnega sodišča RS U-I-262/10-18 z dne 23. 6. 2011.