VSRS Sodba II Ips 58/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 329,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

O dosedanjem poteku postopka

1Tožnica je od toženke, odgovorne urednice R., zahtevala objavo popravka prispevka o spornih kreditnih praksah slovenskih bank, ki je bil predvajan 7. 11. 2019 v oddaji Z. Zahtevana vsebina popravka se je glasila:

„V oddaji Z. dne 7. 11. 2019 je novinarka s postavitvijo vprašanja anonimnemu sogovorniku, ali je „normalno, da se sedem let v bistvu zavlačuje pri nekem komitentu“ z odobritvijo oziroma reprogramom kredita, predpostavila, da A. družbi B. od 2012 dalje ni odobrila nobenega kredita, da ji ni omogočila reprograma že odobrenega kredita in da je A., C. C.-ja oziroma družbo B. namerno onemogočala pri zasledovanju njunih poslovnih ciljev. Da je takšno sklepanje napačno, dokazuje že dejstvo, da je A. v juniju 2015 z družbo B., ob sodelovanju drugih kreditnih upnikov, sklenila sporazum o reprogramu finančnih obveznosti. Na dan 31. 12. 2016 je družba B. do A. izkazovala skupno za 2.735.116,00 EUR kratkoročnih finančnih obveznosti, kar jasno dokazuje, da je A. družbo B. vrsto let finančno podpirala v zasledovanju njenih poslovnih ciljev. Pri tem je treba poudariti tudi, da je A. družbi B. odobrila dvoje kratkoročnih posojil celo v obdobju, ko se je družba B. že nahajala v postopku prisilne poravnave. Insinuacija novinarjev Z, podkrepljena s samo izjavo C. C., da naj bi A. več let načrtno uničevala družbo B., je zato neresnična.

Prav tako so zavajajoča in neresnična namigovanja, da naj bi za finančne težave družbe B. bila odgovorna A.. Javno dostopni podatki, ki jih snovalci oddaje ... niso prikazali, čeprav so z njimi razpolagali, in so za razumevanje celovitega dejanskega (finančnega) stanja družbe B. pomembni, so naslednji:

- od leta 1999 do danes je družba B. poslovala z izgubo 14 let;

- družba je izvedla do danes dve prisilni poravnavi, pri čemer svojih obveznosti iz prisilne poravnave iz leta 2013 po navedbah revizorja ni izpolnila;

- družba je svoja likvidna sredstva namesto za poplačilo terjatev upnikov namenila za posojila povezanim osebam (npr. posojilo, dano družbi D., d. o. o., ki je v solastništvu C. C. in E. E., v višini 1.076.696 EUR, ali posojilo, dano C. C., v višini 922.043 EUR za nakup nepremičnin v Črni gori); ta posojila kljub vsakoletnim zagotovilom poslovodstva v letnih poročilih družbi B. niso bila vrnjena, so pa negativno vplivala na finančni položaj družbe.

Predstavljene okoliščine so pomembne, saj izkazujejo, da A. kot kreditna institucija, ki je vrsto let financirala poslovanje družbe B., ni in ne more biti odgovorna za slab finančni položaj omenjene družbe, temveč je za slednjega lahko odgovorna zgolj družba B. sama oziroma njeno poslovodstvo.

A.“

2Sodišče prve stopnje je zahtevo za objavo popravka zavrnilo. Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 439,20 EUR pravdnih stroškov.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

4Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podredno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila vročena toženki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Presoja nižjih sodišč

6Sodišči sta presodili, da je oddaja Z. z dne 7. 11. 2019, ki je govorila o tožničinem spornem bančnem poslovanju, posegla v njen interes in ima zato tožnica pravico o sporni problematiki podati svoje stališče. Zavrnili sta razlogovanje tožnice, da naj bi bila toženka, ki je objavo popravka zavrnila zgolj z navajanjem zakonske podlage, v ugovornih navedbah prekludirana. V pravdnem postopku lahko odklonilne razloge širše in dodatno argumentira (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 510/2009). Zavrnili sta tudi stališče toženke, da je tožnica s tem, ko je zavrnila poziv za sodelovanje v oddaji, pravico do objave popravka izgubila.

7Sodišči sta soglasno menili, da je za objavo popravka podan odklonilni razlog iz druge alineje prvega odstavka 31. člena Zakona o medijih (ZMed), ker popravek ne izpolnjuje v četrtem odstavku 26. člena ZMed navedenega vsebinskega kriterija – ne navaja nasprotnih dejstev ali okoliščin, ki bi izpodbijale ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjevale vsebino oddaje. Sporna oddaja je obravnavala vprašanje, ali so podjetja na nezakonit način – s podkupninami zaposlenih v banki – prišla do kredita, reprograma kredita ali odpisa kreditnih obveznosti. Bistvo oddaje ni bilo v tem, kako je odločitev banke o (ne)odpisu kreditov oziroma kreditiranju vplivala na nadaljnje poslovanje podjetja. Tožnica nepravilno razume sporočilo televizijske oddaje. Prvi del zahtevanega popravka temelji na subjektivni oceni tožnice, da so tema oddaje poslovni odnosi tožnice in družbe B.. Ker ni tako, z zahtevano objavo niso zanikana ali dopolnjena objavljena dejstva. Objavljena so bila dejstva o ravnanju bivšega zaposlenega tožnice, ki je bil tudi bančnik podjetja B. (F. F.), G. G., ki je bil posrednik med tožnico in B., in notarja H H. pri konkretnem poslu kreditiranja. Objavljeni so bili podatki o komunikaciji direktorja družbe B. (C. C.) s podpredsednikom uprave tožnice I. I. in o odzivu slednjega na predočene mu nepravilnosti pri kreditiranju, ter o odzivu tožnice na zaznani sum kaznivega dejanja. Trditev o konkretnem poslu tožnica ne zanika in ne komentira.

8Glede drugega odstavka popravka v oddaji ni bilo – niti neposredno niti posredno – zatrjevano, da bi bila tožnica odgovorna za slab finančni položaj družbe B.. Očitek, da se je na to namigovalo, je le subjektivni občutek tožnice, ki opore v oddaji nima. V oddaji je bilo povedano, da so B. podjetje s stoletno tradicijo, ki je v času krize pred šestimi leti zašlo v finančne težave; izglasovana je bila prisilna poravnava o 50 % poplačilu upnikov, česar podjetje ni moglo izpolniti. V oddaji prikazana dejanja so zavržna in nedovoljena ne glede na finančno stanje oškodovanca; finančno stanje družbe B. zato ni okoliščina, ki izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje sporočilo oddaje o kriminalnih dejanjih pri poslovanju bank. Oddaja in zahtevana objava popravka zato ne pomenita vsebinskega dialoga. Popravek ne vsebuje nasprotne informacije in ne zasleduje interesa javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Glede v oddaji predstavljenega sporočila tožnice pa sta zaključili, da se popravek nanj ne nanaša.

Povzetek revizijskih navedb

9Revidentka meni, da je treba v obravnavani zadevi odgovoriti na sledeči pravni vprašanji:

1) Ali lahko toženka šele v odgovoru na tožbo prvič poda trditveno podlago, dokaze in vsebinsko utemeljitev, zakaj zahtevani popravek naj ne bi bil ustrezen, medtem ko v zavrnitvi predlaganega popravka ne navede ničesar razen sklica na zakonske določbe ZMed?

2) Ali sta sodišči pravilno materialnopravno presodili očitke v oddaji Z, ki se nanašajo na tožnico, vsebino zahtevanega popravka in pravni standard bistvene dopolnitve obvestila, s katerim je bilo poseženo v pravice tožnice?

10Revidentka vztraja, da je toženka, ki je ob zavrnitvi objave popravka le prepisala zakonsko besedilo, z navajanjem vsebinskih in pravnih razlogov za zavrnitev objave popravka prekludirana. Določbo 31. člena ZMed je treba tolmačiti v skladu z dolžnostmi strank v pravdnemu postopku. V predhodnem postopku, ki se odvija na relaciji med pravdnima strankama, se opredeli vsebina in jedro nadaljnjega spora. Tožnica mora že v zahtevi za objavo popravka navesti njegovo celotno vsebino, ki je naknadno ne more več spremeniti in s katero se dokončno začrta nadaljnji potek pravdnega postopka. Stališče, ki toženki v tem položaju ne nalaga nobenih dolžnosti z vidika konkretizacije razlogov za zavrnitev objave popravka, stranki postavlja v neenakopraven položaj, ki pomeni kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva in načela enakega varstva pravic (22. in 23. člen Ustave). Opredelitev do zahteve za objavo popravka je zakonsko predvidena dolžnost toženke. Če bi obveljalo stališče nižjih sodišč, bi lahko tudi tožnica zahtevala okvirno vsebino popravka, ki bi jo nato v teku postopka dopolnila in prilagodila. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 510/2009, na katero se je sklicevalo pritožbeno sodišče, ni primerljiva, saj je v njej revident zatrjeval, da bi moral imeti možnost dopolnitve oziroma poprave zahtevanega popravka, ker se je šele s sodbo seznanil, da naj bi bil popravek preobsežen.

11Nadalje revidentka meni, da so odločilni razlogi pritožbenega sodišča glede vprašanja, ali zahtevani popravek izpolnjuje merila za objavo, med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče po eni strani navaja, da naj bi oddaja Z. posegla v pravice in interes tožnice s predstavitvijo primera B., nato pa popravek zavrne, ker „prikazovanje okoliščin medsebojnega poslovanja tožnice in družbe B. ne pomeni dopolnjevanja navedb z namenom spodbijanja objavljenih dejstev.“

12Tožnica sporočila televizijske oddaje ni nepravilno razumela. Nesporno je, da se je osrednji del oddaje nanašal na primer podjetja B., pri čemer je bilo prikazano, da naj bi se podjetje znašlo v izsiljevalski zgodbi, v kateri se je odobritev kredita pogojevala s plačilom podkupnine. Da je podjetje sploh zašlo v finančne težave, pa naj bi bilo posledica dejstva, da praktično že odobreni kredit podjetju s strani A. ni bil izplačan. Celo več, podjetje naj bi imelo stalni tok poslovanja, zavirale naj bi ga zgolj težave z likvidnostjo, ki bi se lahko rešile z odobritvijo kredita, katerega pa družba A. naj ne bi želela izplačati, čeprav naj bi se o tem bolj kot ne že dogovorili. Implicirano je bilo, da naj bi bilo tovrstno postopanje nekakšen modus operandi tožnice, torej da podjetja z zdravimi jedri spravi v finančno odvisen položaj, nato pa odobritev kredita za normalno poslovanje pogojuje s plačilom podkupnine. V samem uvodu oddaje je bilo navedeno, da naj bi bilo podjetje B. podjetje s stoletno tradicijo, ki je v času krize pred šestimi leti zašlo v finančne težave. S tem je bilo podjetje v očeh povprečnega gledalca predstavljeno kot dobro stoječe podjetje, ki je žal podleglo finančni krizi, vendar bi slednjo uspešno prebrodilo, saj se je s ključnim upnikom – tožnico, že vse dogovorilo, nakar denarja ni bilo, vse bližje je bil stečaj. Glede na nadaljnje očitke o domnevni izsiljevalski zgodbi je bilo implicirano, da takšno ravnanje tožnice ni bilo naključje, temveč naj bi bilo v poskus pridobitve podkupnin vpleteno celo vodstvo družbe. Zmotna je tako materialnopravna presoja, da sporočilnost oddaje ni bila v tem, da naj bi tožnica zavirala podjetje B. pri tem, da se postavi na noge. Vprašanje novinarke, ali je normalno, da se sedem let zavlačuje pri nekem komitentu, je imelo nesporen namen vlogo tožnice prikazati kot banko, ki posojila družbi B. ni odobrila zaradi tretjih motivov – izsiljevanja in podkupovanja. Popravek zato povprečnemu gledalcu nudi uvid v ozadje podjetja in pojasni, da ni šlo za dobro stoječe podjetje in da tožnica ni odgovorna za njegovo slabo finančno stanje.

13Izpodbijana sodba nepravilno navaja, da tožnica ni komentirala trditev o konkretnem poslu, saj je ravno to vsebina popravka. Tudi v tem delu je sodba v nasprotju sama s sabo. Ugotovitev sodišča, da v sporni oddaji ni bilo zatrjevano, da je tožnica odgovorna za slab položaj podjetja B., glede na transkript oddaje več kot očitno ne drži. Novinarka je povedala, da se je bližal stečaj podjetja in to navkljub upniškemu sporazumu, ki je bil sklenjen s tožnico. Navedbe o tem, da je bilo podjetje B. v prisilni poravnavi in ni izpolnilo zavez, so bile ravno tako dane v kontekstu očitkov tožnici, da je povzročila to stanje, ko naj kljub upniškemu sporazumu sredstev ne bi nakazala, nakar naj bi se začelo izsiljevanje podjetja s podkupninami in drugimi nezakonitimi ravnanji. V enakem kontekstu je bila predstavljena izjava, da je imelo podjetje B. blokirane račune. Izpodbijana sodba nazadnje neutemeljeno navaja, da so navedbe tožnice, ki se nanašajo na njeno v oddaji predstavljeno sporočilo, pravno irelevantne. Tožničino opozorilo na nekredibilnost gospoda C. C. je bilo v oddaji predstavljeno izkrivljeno, kot da bi želela vplivati na novinarje in očrniti svojega komitenta.

Povzetek navedb iz odgovora na revizijo

14Toženka v odgovoru na revizijo meni, da ZMed ne predpisuje vsebine zavrnitve zahteve za objavo popravka niti ne določa, da bi bila ta procesna predpostavka za poznejši spor. Navedbe tožnice, da je s tem postavljena v neenakopraven položaj, so zgrešene in pritožbena novota. Edina zakonska obveznost tožnice je, da se mora v sodnem postopku odločati o popravku v natančno takšni obliki, kot je bil predhodno predlagan. Toženka ima pravico, da se v odgovoru na tožbo opredeli do tožbenih navedb, s čimer se uveljavlja načelo enakosti orožij v pravdnem postopku. Pred vložitvijo tožbe se do teh ne more opredeliti, ker ne ve, kaj bo tožnica v pravdi trdila. Sicer pa ne drži, da toženka v zavrnitvi objave popravka ni navedla nobene konkretizacije določb ZMed. Trdila je, da je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila.

15Tožnica je s popravkom bistveno širila vsebino obvestila. Finančno stanje podjetja B. z vsebino oddaje, ki se je nanašala na domnevne zahteve za plačilo podkupnin, da bi prišlo do kreditov, reprogramiranj kreditov ali odpisa kreditnih obveznosti, ni imelo nobene zveze. S popravkom je mogoče zanikati le objavljeno informacijo, ne pa subjektivnih predpostavljanj ali zaključkov toženke, saj se mora popravek nanašati na objavljena dejstva. Tožnica s trditvami v zahtevi za objavo popravka z argumentom diverzije širi ustavni in zakonski institut popravka, ker ne gre za navedbe, s katerimi bi se bistveno dopolnile navedbe v obvestilu.

16Nazadnje pa toženka meni, da ima pravico do popravka tisti, v katerega pravice je bilo z objavo poseženo, če pred posegom na to ni imel vpliva. Tožnica je kljub številnim pozivom sodelovanje v oddaji vseskozi odklanjala, s čimer se je želela izogniti soočenju z drugačnimi stališči. Ustavna in zakonska pravica do objave popravka ne pomeni, da se je mogoče izogniti komentiranju zadeve pred objavo, po objavi pa zahtevati prosto predstavitev stališč. To bi bila zloraba ustavnih pravic, saj bi se eden izmed sogovornikov povzpel nad ostale in svoj pogled prikazal kot edini resničen ter s tem zmanjšal ali zanikal pomen drugih govorcev v oddaji. Beneficij zakonodajalca velja le za primere, ko prizadeti svojega pogleda predhodno niso mogli podati.

O utemeljenosti revizije

17Revizija ni utemeljena.

18V obravnavani zadevi gre za izjemen primer dovoljene revizije po 39. in 44. členu Zmed, saj je novela Zakona o pravdnem postopku-E (ZPP-E) uzakonila le še dopuščeno revizijo. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je treba v takšnih primerih glede na to, da je po noveli ZPP-E predviden le še preizkus v okviru „dopuščenega revizijskega vprašanja“, ravnati tako, da se iz revizije izlušči jasen in konkretiziran pravni problem ter nanj odgovori v meri, ki je sorazmerna z njegovo pravno upoštevnostjo in pomembnostjo.¹ Revidentka je pravni vprašanji že sama jasno in konkretno opredelila.

O prekluziji glede navajanja in utemeljevanja razlogov za zavrnitev objave popravka v pravdnem postopku

19Tožnica meni, da je toženka v pravdnem postopku v svoji trditveni podlagi omejena na uveljavljanje tistih razlogov, ki jih je pred pravdo uporabila za zavrnitev zahteve za objavo popravka. Ker se je tedaj sklicevala samo na zakonsko podlago za zavrnitev popravka, naj bi bila s širšim pojasnjevanjem razlogov za njegovo zavrnitev prekludirana. Poudarja, da mora sama v zahtevi za objavo popravka oblikovati njegovo končno vsebino, ki je naknadno ne more več spreminjati. Če toženka ob zavrnitvi popravka podobno strogih dolžnosti nima, sta v neenakopravnem položaju. Da bi pretehtali argumente tožnice in nanje odgovorili, je treba najprej pojasniti ustavni temelj in pomen pravice do objave popravka.

20Pravica do popravka ima v slovenskem pravu rang ustavne pravice. Določba 40. člena Ustave zagotavlja pravico do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa. Prizadeta oseba ima z uresničitvijo pravice do popravka možnost vpliva na to, kako se predstavi javnosti, in sicer tako, da se pred istim forumom predstavi njena plat zgodbe. Gre za zaščito posameznika v razmerju do lastnikov oziroma urednikov medijev, saj posameznik ni več le predmet poročanja, temveč se zainteresirani javnosti predstavi argumente obeh strani (audiatur et altera pars). Pravica do popravka tako predvsem zaradi varstva osebnostnih pravic, pa tudi zaradi pravice javnosti do uravnotežene, celovite in nepristranske obveščenosti, prebija svobodo tiska in omogoča posege v svobodo novinarskega izražanja ter avtonomijo izdajateljev medijev oziroma odgovornih urednikov, ki je varovana v okviru svobodne gospodarske pobude (39. in 74. člen Ustave). Ker gre za kolizijo ustavnih pravic, je med njimi treba vzpostaviti ustrezno ravnovesje. Deloma je k temu pristopil že zakonodajalec z določitvijo odklonilnih razlogov, zaradi katerih lahko odgovorni urednik objavo popravka zavrne. Sicer pa morajo sodišča v vsakem konkretnem primeru presojati, kateri izmed pravic v koliziji nuditi pravno varstvo.

21Pravica do popravka je normativno konkretizirana v šestem oddelku prvega poglavja ZMed. Postopek v zvezi z objavo popravka je dokaj formalen – prizadeta oseba mora sestaviti njegovo končno vsebino, odgovorni urednik pa mora popravek objaviti na enakem ali enakovrednem mestu programskega prostora in na enak ali enakovreden način, kot je bilo objavljeno besedilo, na katerega se popravek nanaša (četrti odstavek 27. člena ZMed). Na ta način se želi preprečiti, da bi mediji z umestitvijo ali vizualnim oblikovanjem popravka pravico do popravka razvrednotili tako, da objava ne bi dosegla istega avditorija. Enak namen zasleduje tudi zahteva, da odgovorni urednik v besedilo popravka ne sme posegati, temveč ga mora objaviti v celoti, brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. člena ZMed). V nasprotnem primeru bi odgovorni urednik nedopustno posegel v pravico prizadetega in mu odvzel „glas“. Tožnica zato zakonske ureditve, ki ji omogoča samostojno oblikovanje vsebine popravka, ne bi smela razumeti kot nekaj, kar jo spravlja v neenakopraven položaj, saj je prepoved dopolnjevanja in spreminjanja namenjena zaščiti prizadete osebe in varstvu njene pravice, da bo popravek v celoti objavljen tako, kot ga je sama oblikovala. S tem se ji po načelu enakosti orožij zagotovi enakovredna možnost vpliva na mnenje zainteresirane javnosti, kot jo je imel oblikovalec prvotne objave.

22Edina omejitev, ki v kasnejši pravdi velja za prizadeto osebo, je, da mora zahtevati objavo tistega popravka, katerega objavo je predhodno zahtevala od odgovornega urednika. Predložitev popravka odgovornemu uredniku v objavo je namreč procesna predpostavka. Sicer pa prizadeta oseba v svoji trditveni podlagi ni omejena in lahko razloge, ki utemeljujejo njeno zahtevo, v pravdi širše pojasnjuje kot v sami zahtevi za objavo popravka. Enako velja za toženko. Korektno je sicer, da odgovorni urednik prizadeto osebo čim prej seznani z razlogi, zaradi katerih je bila objava popravka zavrnjena. Vendar je Vrhovno sodišče že v odločbi II Ips 510/2009 pojasnilo, da morebitna kršitev dolžnosti odgovornega urednika, ki prizadete osebe ne bi v roku 24 ur obvestil o tem, da zavrača objavo (osmi odstavek 27. člena ZMed), pomeni prekršek po določbi 148.a člena ZMed, nima pa civilnopravnih sankcij. V ZMed namreč ni zakonske podlage za omejevanje ugovorov odgovornega urednika v pravdi, četudi ta poprej ni ravnal v skladu z osmim odstavkom 27. člena ZMed. Za prekluzijo, ki pomeni močno omejitev obrambnih možnosti tožene stranke, bi morala obstajati izrecna zakonska podlaga.

23Neutemeljeno je tudi razlogovanje toženke v odgovoru na revizijo, da naj bi tožnica s tem, ko je zavrnila sodelovanje v oddaji, pravico do objave popravka izgubila. Pravice do popravka ni, če je bilo v oddaji ali članku drugačno stališče prizadetega že predstavljeno; v takem primeru se glede na konkretne okoliščine presoja, ali pravica do popravka izpolnjuje zakonske pogoje po bistveni dopolnitvi obvestila. Nikakor pa ni pravica do popravka izgubljena že zato, ker je bila prizadeta oseba povabljena k sodelovanju v oddaji ali zaprošena za pojasnila in komentarje. Takšno stališče bi pomenilo izničenje pravice do objave popravka, saj prizadeta oseba pojasnil ni dolžna dajati, predvsem pa vnaprej ne more vedeti, kakšna bo vsebina oddaje in v kako bo v njej sama – vključno z morebitnimi komentarji – predstavljena.

O pravilni uporabi materialnega prava pri zapolnitvi pravnega standarda „bistvene dopolnitve obvestila“

24Po četrtem odstavku 26. člena ZMed je z izrazom „popravek“ mišljeno zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem besedilu (popravek v ožjem smislu), pa tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerim prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (popravek v širšem smislu). Revizijsko sodišče pritrjuje presoji nižjih sodišč, da zahtevanega popravka ni mogoče šteti kot popravka ne v ožjem ne v širšem smislu.

25Oddaja je obravnavala sporno bančno poslovanje ter predstavila primere, ko naj bi banke oziroma posamezniki v njihovem imenu v zameno za odobritev kredita, reprograma kredita ali odpis kreditnih obveznosti zahtevali visoke podkupnine. Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi bili odločilni razlogi pritožbenega sodišča med seboj v nasprotju, ker naj bi po eni strani presodilo, da je bilo s predstavitvijo primera B. poseženo v pravice in interes tožnice, nato pa zaključilo, da prikaz poslovanja tožnice s tem podjetjem ne pomeni bistvenega dopolnjevanja navedb v prispevku. Odločilno je, kaj je bila tista vsebina „primera B.“, s katero je bilo poseženo v tožničin interes. Ker pravica do popravka pomembno posega v svobodo medijev, ni vsebinsko neomejena, temveč sme prizadeta oseba odgovarjati le z navajanjem dejstev in okoliščin, ki spodbijajo odločilne navedbe v objavljenem obvestilu. Pravica do popravka zato ne pomeni, da sme tožnica v njem navesti vse, kar je od „blizu in daleč“ povezano z njenim komitentom. V siceršnjem primeru bi se pravica do popravka sprevrgla v pravico dostopa do medija, kar bi bilo nedopustno.

26Tožnica v reviziji priznava, da je bila osrednja tema oddaje, da naj bi se pri podjetju B. odobritev oziroma odpis kredita pogojevala s plačilom podkupnine. V popravku navedb glede tega konkretnega posla ne zanika. Ne gre niti za popravek v širšem smislu, ki bi s predstavitvijo določenih okoliščin bistveno dopolnil, kar je bilo v oddaji povedano. Tožnica zmotno interpretira, da naj bi se ji poleg tega, da je pogojevala odobritev oziroma odpis kredita s plačilom podkupnine, očitalo tudi, da naj bi podjetje B. z neizplačilom že odobrenega kredita spravila v finančne težave, nato pa za reševanje tega položaja zahtevala podkupnino. Vprašanje, zakaj se je podjetje B. znašlo v slabem finančnem položaju, v oddaji ni bilo predmet obravnave. To ne izhaja niti iz transkripta oddaje, ki ga tožnica v reviziji ponuja v utemeljitev svoje teze. Kot sama povzema, je bilo v oddaji povedano, da gre za podjetje s stoletno tradicijo, ki je v težave zašlo v času finančne krize; da je bilo podjetje v skladu z upniškim sporazumom upnikom, med katerimi je bila največji tožnica, dolžno plačati 50 % njihovih terjatev, vendar mu teh zavez ni uspelo izpolniti. V tem kontekstu so sledile navedbe, da denarja ni bilo in da je imela družba B. blokirane račune. S povzetimi navedbami ni bilo niti izrecno rečeno niti implicirano, da bi bila za finančne težave podjetja odgovorna tožnica, temveč gre za njeno subjektivno dojemanje vsebine povedanega. Iz vprašanja novinarke, ali je normalno, da se pri nekem komitentu sedem let zavlačuje, tudi ne izhajajo trditve, ki jih je tožnica novinarki v popravku pripisala (da družbi B. od leta 2012 ni odobrila nobenega kredita, da ji ni omogočila reprograma že odobrenega kredita in da je družbo B. namerno onemogočala pri zasledovanju ciljev). Da naj bi tožnica ovirala podjetje B. z zadrževanjem že dogovorjenih sredstev, iz oddaje preprosto ne izhaja. Nižji sodišči sta torej bistveno sporočilnost oddaje pravilno presodili. Med oddajo in popravkom zato ne gre za vsebinski dialog, saj popravek na navedbe o eni temi (podkupovanju pri odločanju o bančnih kreditih) odgovarja z drugo temo (siceršnjim poslovnim odnosom s podjetjem B. in razlogih za njegov slab finančni položaj). S takšnim zavajajočim manevrom zamegljuje bistvo problematike, ki jo je oddaja razkrila, in kot tak ni v skladu z namenom, zaradi katerega je pravica do popravka ustavno varovana – pravici javnosti do objektivne, uravnotežene in vsestranske informiranosti.

27Nazadnje pa so neutemeljene še revizijske navedbe, da nižji sodišči nista upoštevali, da naj bi bilo v oddaji prikazano, kot da je tožnica želela vplivati na novinarje in na neprimeren način očrniti svojega komitenta. Ker se na to vsebino oddaje popravek ni nanašal, sta jih nižji sodišči pravilno šteli kot nepomembne.

Odločitev o reviziji

28Revizija je po obrazloženem neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

29Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti stroške, ki jih je imela s sestavo odgovora na revizijo. Vrhovno sodišče je toženki priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife v višini 450 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,6 EUR znaša 270,00 EUR, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 329,40 EUR. Navedeni znesek mora tožnica toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

30Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu obrazložitve. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 234/2018 z dne 10. 1. 2019 in II Ips 2/2020 z dne 27. 2. 2020.