VSRS Sodba I Ips 50560/2012

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 450,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 50560/2012 z dne 22. 6. 2018 obsojenega P. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca F. S., s. p., in gospodarsko družbo V., d. o. o., s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Obtožene J. C., D. M. in J. P. pa je po 358. členu oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 227. člena KZ-1. V tem delu je navedena oškodovanca s premoženjskopravnima zahtevkoma na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pot pravde, odločilo pa tudi, da bremenijo stroški kazenskega postopka, v kolikor se nanašajo na te obtožence, proračun.

2Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 50560/2012 z dne 13. 12. 2018 pritožbi zagovornika obsojenega P. V. deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločitev o premoženjskopravnem zahtevku F. S. s. p., izpustilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zagovornik obsojenega P. V. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da P. V. oprosti obtožbe, ker dejanje zaradi katerega se preganja, ni kaznivo dejanje, ali pa da sodbi razveljavi ter zadevo vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo sojenje.

4Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navedel, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in vrhovnemu sodišču predlagal naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Obsojeni P. V. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

B.

6Obsojenčev zagovornik v uvodnem delu zahteve navaja, da je izrek s seboj v nasprotju, saj se v abstraktnem delu zatrjuje, da je obsojenec upnikom povzročil veliko premoženjsko škodo, v konkretnem opisu dejanja pa, da je takšna premoženjska škoda zgolj nastala. Po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je iz dejanskega opisa kaznivega dejanja razvidno, da je obsojenec v nasprotju s 34. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa obveznost enakega obravnavanja upnikov, iz zadolženega premoženja družbe poravnal dolg dvema poimensko določenima upnikoma, kar je izpeljal tako, da jima je prodal nepremično premoženje družbe, plačilo kupnine pa je bilo izvedeno z medsebojno kompenzacijo ter na ta način poravnal njihove neprednostne terjatve, s čimer je navedena upnika spravil v ugodnejši položaj v primerjavi z ostalimi upniki, ki jim je zato nastala premoženjska škoda v višini 150.000,00 EUR. Iz takega opisa povsem jasno izhaja, da je obsojenec s svojim ravnanjem ostalim upnikom povzročil premoženjsko škodo, saj si ni mogoče drugače razlagati navedenega opisa, kot da je prepovedana posledica nastala ravno zaradi opisanega obsojenčevega ravnanja.

7Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložnik vidi tudi v nasprotju med izrekom in razlogi sodbe. Tako navaja, da je sodišče v 40. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe zapisalo, da se je obsojenec na koncu odločil dati prednost A. in F. S. z namenom pridobiti jima veliko premoženjsko korist, pri čemer pa za sodišče sploh ni relevantno, na podlagi katerih okoliščin se je odločil prav za njiju. Vložnik utemeljeno izpostavlja, da je zakonski znak kaznivega dejanja povzročitev škode upnikom, ne pa pridobitev premoženjske koristi favoriziranim upnikom. Iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe pa je razvidno, da je sodišče ugotovilo oškodovanje ostalih upnikov. Tako v točki 30 sodišče navaja, da družba, ko je postala insolventna ne bi smela skleniti nobenih pravnih poslov ali opraviti drugih pravnih dejanj zaradi katerih bi bili ostali upniki, ki so v razmerju do nje v enakem položaju, obravnavani neenako. V točki 32 je zapisalo, da sta navedena upnika dobila več kot bi prejela kot stečajna upnika, da pa so ostali stečajni upniki prejeli manj, kot bi sicer prejeli, če bi do obravnavanega dogodka ne prišlo. V točki 40 pa vložnik ni povzel naslednjega stavka, ki sledi tistemu, na katerega se sklicuje v zahtevi, da je bil V. namen prav S. in A. pridobiti veliko premoženjsko korist oziroma v njuno korist ostalim upnikom povzročiti veliko premoženjsko škodo, pri čemer ni nobenega dvoma, da se je zavedal vrednosti nepremičnine, s katero je razpolagal, s tem pa tudi višine škode, ki bo zaradi tega nastala drugim upnikom. Na podlagi takšne argumentacije se izkaže, da glede tega zakonskega znaka ni nobenega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe, nekoliko nenatančnega zapisa v točki 40 pa ni mogoče opredeliti kot nasprotje, ki bi pomenilo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8Vložnik ima prav, ko navaja, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni morda enostavno prezrlo. V zahtevi navaja, da je sodišče druge stopnje na zgoraj navedena očitka, s katerima je v pritožbi uveljavljal zatrjevano bistveno kršitev, odgovorilo nezadostno in neprimerno ter na ta način kršilo obdolženčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Standard obrazložitve drugostopenjske sodbe je nižji od tistega ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, saj ni treba obredno ponavljati argumentacije prvostopenjskega sodišča, če se pritožbeno sodišče z njo strinja, pač pa zadošča, da se nanjo sklicuje. Mora pa biti iz obrazložitve razvidno, da se je sodišče druge stopnje seznanilo in obravnavalo, torej da ni prezrlo pritožbenih navedb in da je glede njih zavzelo lastno stališče. Prav to pa je storilo višje sodišče v točki 9 sodbe tako, da po vsebini zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ni podana.

9Jedrni očitek zahteve za varstvo zakonitosti pa se nanaša na razlago zakonskega znaka zadolženosti premoženja in njegove substanciranosti z navedbo konkretnih okoliščin v dejanskem opisu kaznivega dejanja. Vložnik ne sprejema presoje v pravnomočni sodbi, da v tem pogledu zadošča navedba okoliščin, ki kažejo na dolžnikovo insolventnost, ker že iz plačilne nesposobnosti izhaja tudi dolžnikova zadolženost. Zavrača tudi razlago, da zakonski znak kaznivega dejanja ni prezadolženost, ampak je dovolj že zadolženost premoženja. Po vložnikovem stališču je napačno stališče obeh sodišč, da ni logično, da bi zakonodajalec ob že jasno navedeni splošni predpostavki insolventnosti, ki kot eno izmed domnev predvideva tudi zadolženost, v nadaljevanju prav slednjo določil še kot dodaten pogoj za obstoj predmetnega kaznivega dejanja. V podkrepitev svojega videnja vložnik navaja genezo kazenskopravne norme, ki zadeva to kaznivo dejanje, tako da povzema vsebino določbe 140. člena KZ SRS (v nadaljevanju KZ-77) v kateri je bilo določeno, da se kaznuje odgovorna oseba organizacije združenega dela ali druge družbenopravne osebe, ki ve, da je postala organizacija nezmožna plačila, pa izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako znatno oškoduje druge upnike organizacije. Nato pa opozarja na besedilo 234. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki vsebinsko ne odstopa od sedanjega prvega odstavka 227. člena KZ-1, v katerem je zakonodajalec dodal zakonski znak, da je dolg izplačan iz zadolženega premoženja. Ta dodatni zakonski znak ni bil vnesen brez razloga, če pa bi obveljala razlaga v izpodbijani pravnomočni sodbi bi to kazalo, da je zakonodajalec vnesel zgolj pleonazem, kar pa gotovo ne drži. Po vložnikovem stališču je pojem zadolženosti treba razlagati v skladu z vsebino 10. člena ZFPPIPP, kar pomeni, da je premoženje zadolženo le v primeru, ko je pasiva večja od aktive. V predmetnem kazenskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da premoženje družbe I. ni bilo zadolženo, saj je višina dolžnikovega premoženja še presegala višino njegovih obveznosti, rezervacij in kratkoročnih pasivnih časovnih omejitev. Po vložnikovem razumevanju je bil namen zakonodajalca sankcionirati le tiste storilce kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki izplačajo dolg iz zadolženega premoženja dolžnika, ko je knjigovodska vrednost premoženja negativna (pasiva večja od aktive skozi negativni kapital). V takšnem primeru se onemogoči kasnejše plačilo dolga tudi drugim upnikom, ker ni na voljo dovolj tožnikovega premoženja. Navaja, da je kazenskopravni poseg ultima ratio in je zato obnašanje insolventnih subjektov v razmerju do upnikov treba razreševati ob upoštevanju enakega obravnavanja upnikov (34. člen ZFPPIPP) v upoštevanju določb, ki je v takih primerih izpodbijanje pravnih dejanj (vložnik se sklicuje na določbo 271. člena ZFPPIPP). Na podlagi takšne pravne razlage vložni trdi, da je opis dejanja pomanjkljiv, saj ne zadošča samo navedba okoliščin ki kažejo na dolžnikovo insolventnost ampak mora biti izkazana tudi zadolženost njegovega premoženja, zato bi opis kaznivega dejanja moral vsebovati tudi konkretne okoliščine, ki kažejo na njegovo zadolženost. Ker pa je v tem pogledu opis hiben opisano dejanje ni kaznivo dejanje in je zato podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

10Presoja utemeljenosti očitka kršitve kazenskega zakona je odvisna od razlage zakonskega besedila prvega odstavka 227. člena KZ-1 glede tega, ali mora biti pri insolventnem dolžniku hkrati podana takšna zadolženost njegovega premoženja, da je njegova vrednost v času storitve manjša od njegovih obveznosti in da mora biti to zato navedeno tudi v opisu kaznivega dejanja. Kar zadeva vložnikovo sklicevanja na zakonsko dikcijo 140. člena Kazenskega zakona KZ-77, ki pogoja, da se iz zadolženega premoženja izplača dolg, ki je bil nato dodan v 234. člen KZ, nato pa povzet tudi v prvi odstavek 227. člena KZ-1 ni vseboval, je treba povedati naslednje. V skopi obrazložitvi besedila 234. člena KZ je bilo v Poročevalcu Državnega zbora z dne 19. 7. 1993 (stran 65) zapisano, da je bila pri oblikovanju kaznivih dejanj upoštevana kazenska zakonodaja zahodnoevropskih držav, pri čemer sta bila posebej natančno preučena kazenska zakonika Zvezne Republike Nemčije in Švedske ter da gre pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov za favoriziranje določenih upnikov ob insolventnosti podjetja. V nemškem kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch, StGB) je kaznivo dejanje postavljanje upnikov v ugodnejši položaj v 283.c členu formulirano tako, da ga stori tisti, kdor ob zavedanju svoje plačilne nesposobnosti upniku zagotovi zavarovanje ali zadoščenje, do katerega slednji ni upravičen, ni na tak način upravičen ali ni v tistem časovnem trenutku upravičen, s tem namenom ali zavestno v primerjavi z drugimi upniki postavi v ugodnejši položaj. Plačilna nesposobnost (insolventnost) mora obstajati v času storitve kaznivega dejanja, dejanje pa je dokončano z nastopom kasnejšega položaja za favorizirane upnike. Zakonskega znaka plačila dolga upniku iz zadolženega premoženja, ki ga je zakonski opis vnesel naš zakonodajalec, besedilo tuje norme, ki naj bi bila podlaga za oblikovanje vsebine 234. člena KZ, ne vsebuje.

11V 14. členu ZFPPIPP je insolventnost kot razlog za stečaj opredeljena kot trajnejša nelikvidnost oziroma dolgoročna plačilna nesposobnost (prezadolženost). Zadolženosti oziroma zadolženega premoženja ZFPPIPP ne pozna. Razlaga v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je vsak insolventni dolžnik tudi zadolžen je tudi po presoji Vrhovnega sodišča razumna, kar po naravi stvari izhaja iz tega, da tak dolžnik ne more plačati vseh svojih obveznosti. Če jih ne more plačati, potem svojim upnikom dolguje izpolnitev, torej je do njih zadolžen ( čeprav brez ali proti njihovi volji). Zakonska opredelitev „iz zadolženega premoženja“v tem smislu ne pomeni, da je prezadolžen. Izplačilo dolga iz zadolženega premoženja, je treba razlagati tako, da je to kaznivo dejanje podano, če storilec iz premoženja insolventne gospodarske družbe, ob izpolnjenosti ostalih pogojev izplača dolg, tako da favorizira določene upnike in s tem povzroči škodo drugim upnikom. Ni pa si mogoče te določbe razlagati tako, da bi morala biti ob izkazani insolventnosti podana tudi takšna zadolženost dolžnika, da bi bila vrednost njegovega premoženja v času storitve kaznivega dejanja manjša od vsote dolžnikovih obveznosti. Sicer pa kot je bilo že pojasnjeno ZFPPIPP pojma zadolženosti sploh ne pozna, ampak govori o prezadolženosti, za kar pa res velja, da morajo obveznosti presegati vrednost dolžnikovega premoženja. Glede na tako razlago je dovolj, da opis dejanja vsebuje konkretizacijo okoliščin, ki kažejo, da je bila v navedenem obdobju družba I. po ZFPPIPP insolventna, ni pa potrebna navedba dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo dolžnikovo premoženje prezadolženo. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zato ni podana.

12Vložnik utemeljeno navaja, da je kazenskopravni poseg v urejanje tovrstnih položajev med dolžnikom in upniki skrajno sredstvo in da je za njihovo reševanje na voljo predvsem instrumentarij, ki ureja obveznost enakega obravnavanja upnikov 34. člen ZFPPIPP) in izpodbijanja pravnih dejanj (269. d0 278. člen ZFPPIPP), vendar tega vsebinsko ne aplicira na konkretno zadevo. Skladno z določbo 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na poudarjeno načelo dispozitivnosti pravnomočne sodbe ne preizkuša po uradni dolžnosti pač pa presoja le tiste zatrjevane kršitve, ki so v zahtevi tudi vsebinsko substancirane. Vsebinsko teh vložnikovih navedb zato ni bilo mogoče preizkusiti.

13Vložnik tudi nima prav ko ponuja razlago, da so v obsojenčevem ravnanju podani le zakonski znaki prekrška iz 2. točke prvega odstavka 489.a člena ZFPPIPP, saj se opisa prekrška in kaznivega dejanja ne prekrivata. Res je sicer, kar navaja obsojenčev zagovornik, da razlikovalni element ni naklepna storitev kaznivega dejanja, ampak nastanek premoženjske škode nefavoriziranim upnikom. Pri prekršku pa je sankcionirano že samo ravnanje v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP tudi v primeru, ko povedana posledica v obliki premoženjske škode za ostale upnike ne nastane. Glede na sprejeto razlago zakonskega znaka „iz zadolženega premoženja“ tudi ni potrebno, da bi bilo v opisu kaznivega dejanja konkretizirano stanje kapitala, aktive in pasive, vrednost terjatev ali dolgov, kar bi po vložnikovem videnju sploh omogočalo preizkus, ali je šlo za zadolženo premoženje ali ne, kar pomeni, da razlikovalni element med kaznivim dejanjem in prekrškom, ki ga v zahtevi izpostavlja vložnik, ni relevanten.

C.

14Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitev zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega P. V. niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15Glede na tak izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95.a člena ZKP dolžan plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR kot strošek nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.