VSL Sodba II Cpg 558/2020

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 125502/2017 z dne 22. 12. 2017 razveljavi tudi v preostalem delu prvega odstavka glede plačila 187,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku izreka ter da se tako tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne.

2Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je 'vse pritožbene razloge' in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku (pravilno: Ljubljani) VL 125502/2017 z dne 22. 12. 2017 pa potrdi, ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov sodne takse za ugovor in sodne takse za pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V predmetni zadevi tožeča stranka, ki na območju Občine Kamnik opravlja obvezno občinsko gospodarsko javno službo ravnanja s komunalnimi odpadki, vtožuje terjatve iz naslova opravljenih storitev zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov, in sicer na naslovu ... za obdobje od marca 2014 do vključno avgusta 2017.

6Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločalo le še o delu njenega zahtevka, tj. o delu zahtevka, ki se nanaša na plačilo omenjenih komunalnih storitev za leto 2017 v višini 187,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Odločitev, ki se nanaša na preostanek zahtevka, je namreč že pravnomočna (prim. sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 456/2018 z dne 8. 5. 2019 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 512/2019 z dne 12. 12. 2019).

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek glede plačila 187,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi z izpodbijano sodbo zavrnilo, tožeča stranka pa z obravnavano pritožbo takšno odločitev graja. Najprej iz razloga zmotne uporabe materialnega prava.

8Uveljavljani pritožbeni razlog je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen. Tožeča stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni uporabilo (pa bi jo moralo) določbe sedmega odstavek 8. člena Odloka o zbiranju komunalnih odpadkov na območju Občine Kamnik¹ (v nadaljevanju: Odlok), ki se uporablja od 7. 1. 2017 (in določa, da so uporabniki prosti obveznosti po tem odloku, če izvajalcu javne službe izkažejo, da stavba ali objekt oziroma del stavbe ali objekta ni v uporabi neprekinjeno že najmanj tri mesece²), in da je posledično njegov zaključek, da bi morala tožeča stranka (s predložitvijo izkaza poslovnega izida) dokazovati, da tožena stranka na naslovu ..., ki je vpisan v register, opravlja svojo storitveno ali proizvodno dejavnost, zmoten. Nelogično bi bilo, da bi morala tožeča stranka kot izvajalec gospodarske javne službe dokazovati posameznemu uporabniku, da poleg prijavljenega poslovnega naslova, na tem naslovu opravlja svojo storitveno ali proizvodno dejavnost (v smislu 2. alineje drugega odstavka 8. člena Odloka). Trditveno in dokazno breme glede 3-mesečnega obdobja neuporabe objekta je na toženi stranki. Da je ustrezne trditve in dokaze v zvezi z navedenim pravno relevantnim dejstvom v konkretnem gospodarskem sporu toženka ponudila, pa je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu II Cpg 512/2019 z dne 12. 12. 2019 (prim. 10. točko obrazložitve omenjenega sklepa), a kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to na pravilnost nove odločitve (tj. izpodbijane odločitve) prvostopenjskega sodišča ne vpliva.

9Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da (kljub izrecnemu ugovoru tožene stranke³) tožeča stranka v svojih vlogah ni z ničemer pojasnila, kako je obračunala višino vtoževane terjatve in da priloženi dokazi ne morejo nadomestiti njene pomanjkljive trditvene podlage. Na tožeči stranki je namreč trditveno in dokazno breme v zvezi z razlogi, zaradi katerih je obračunavala svojo storitev v višini, ki izhaja iz vtoževanih računov in mora torej pojasniti elemente, ki dajejo podlago za preizkus višine zahtevka. V postopku v sporih majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani, mora to storiti že v tožbi (451. člen ZPP). Navedbe, ki jih ponuja v pritožbenem postopku (da tožeča stranka pri obračunu storitev javne službe upošteva velikost nameščene posode ali zabojnika pri posameznem uporabniku ter pogostost prevzemanja odpadkov, da je bil toženi stranki dostavljen zabojnik velikosti 120 litrov in da to izhaja iz dopisa z dne 9. 6. 2011 ipd.) so prepozne. Pritožnica jih v pritožbenem postopku zato ne more uspešno uveljaviti (pri čemer še vedno ne pojasni, kakšno mesečno obveznost za toženo stranko predstavlja omenjena posoda) in doseči spremembe izpodbijane odločitve.

10Prav tako tožena stranka ne more doseči razveljavitve s sklicevanjem (po smislu) na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanega dejstva, da tožena stranka ni zavračala računov tožeče stranke. Tožeča stranka bi višino vtoževanega zneska morala ustrezno utemeljiti kljub (zatrjevanemu in neprerekanemu) dejstvu, da verodostojnih listin, ki so bile vsak mesec poslane na naslov tožene stranke, le-ta ni reklamirala oziroma da jih ni zavrnila v roku osmih dni. Toženka je zaračunanim (in vtoževanim) zneskom po višini nasprotovala v tem postopku, zaradi česar bi - na drugi strani - tožeča stranka v tem postopku morala izkazati, da je bil njen obračun pravilen. Tožena stranka višine vtoževanega zneska ne more utemeljiti zgolj z navajanjem, da se cena storitev javne službe oblikuje in določi v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, da cenik potrdi Občinski svet Občine Kamnik in da tožena stranka izstavljenih ji računov ni zavrnila. Za utemeljitev višine slednje (zavrnitev računov) ni pravno relevantno, zato se sodišče prve stopnje do tega tudi ni bilo dolžno opredeliti.

11Uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke so torej delno neutemeljeni delno pa nupoštevni. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13V zvezi s stroški sodne takse za pritožbo, ki jih v svojem odgovoru na pritožbo uveljavlja tožena stranka, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta strošek toženi stranki ni nastal - tožena stranka namreč pritožbe ni vložila. Vložila je odgovor na pritožbo, v zvezi s tem pa ni priglasila nobenih stroškov in zahtevala njihove povrnitve.

14Tožena stranka sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (s predlogom za izdajo dopolnilnega sklepa) ni zahtevala v zakonskem roku 15 dni od prejema sodbe (prvi odstavek 325. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 326. člena ZPP). Pravico do povračila teh stroškov je zato izgubila.

¹ Uradni list RS, št. 83/16.
² Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je že v sklepu z dne II Cpg 512/2019 z dne 12. 12. 2019 zavzelo stališče, da v sedmem odstavku 8. člena Odloka ne vidi podlage za to, da tožena stranka teh dejstev ne bi mogla dokazovati v predmetnem postopku - glej opombo 2.
³ Toženka je navedla, da je iz dopisa Občine Kamnik razvidno, kar je razvidno tudi iz cenika storitev tožeče stranke, da tožeča stranka toženi stranki pošilja listine, kjer je znesek večji od predpisanega, hkrati pa storitev sploh ne opravi (pripravljalna vloga z dne 20. 4. 2018), na kar pa tožeča stranka ni odgovorila (izrecno pa je navedla, da se do dopisa ne more opredeliti, ker gre za golo navajanje neresničnih dejstev, ki jih tožena stranka ni podprla s tem, da bi predložila dopis, na katerega se sklicuje, pri tem pa je omenjeni dopis sama predložila kot dokaz!), kasneje pa da tožeča stranka zaračunava 120 litrov odpadkov, čeprav toženka nima nobenega zaposlenega in da je iz dopisa Občine Kamnik razvidno, da tožeča stranka toženi stranki pošilja listine, kjer je znesek večji od predpisanega.