VSL Sklep V Kp 42619/2017

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

1Z izpodbijanim sklepom je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani, na podlagi določil drugega odstavka 83. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrnila predlog zagovornikov osumljenih za izločitev dokazov, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa.

2Zoper takšen sklep je vložil pritožbo zagovornik osumljenega B. B. zaradi kršitve procesnega zakona; predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v ponovno odločanje. Osumljeni C. C. je vložil pritožbo zaradi kršitve procesnega zakona in Ustave Republike Slovenije; predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalni sodnici v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu za izločitev dokazov.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Po preučitvi izpodbijanega sklepa, podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev preiskovalne sodnice pravilna in zakonita.

Ekskluzija

5V skladu z 18. členom ZKP sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je znanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Ekskluzija dokazov na podlagi 83. člena ZKP je torej sankcija zoper nezakonito pridobivanje dokazov in je v prvi vrsti zasnovana kot preventivno sredstvo za boj proti zlorabi pooblastil organov pregona – predvsem policije in ne za kaznovanje napak sodnikov oziroma sodišča, zato se ne bi smelo uporabljati kot preventivno sredstvo zoper objektivno razumne postopke policije.¹ Pritožbeno sodišče takšno stališče v celoti sprejema za presojo v tej zadevi. Bistvo ekskluzijskega pravila je torej zveza med nezakonitim delovanjem policije in pridobljenim dokazom. Ta izjema sicer ne velja v primerih, ko sodišče popolnoma zanemari svojo ustavno vlogo in le v takšnih primerih se policija ne bi mogla zanašati na sodno odredbo. Pomembno je, da je policija storila vse, kar je objektivno razumno pričakovati. Vendar je potrebno ekskluzijsko zapoved vedno ustavnopravno pravilno razlagati po načelu sorazmernosti, skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave in t.i. utilitarističnim pristopom. V ZKP uzakonjena ekskluzija dokazov tako ne učinkuje absolutno, o čemer se je do sedaj že izreklo Vrhovno sodišče s svojimi odločbami, iz katerih izhaja tak pristop tudi z vidika doktrine neizogibnega odkritja.

6Nekritična uporaba ekskluzijskega pravila vodi v nezaupanje v pravo in institucije, ki ga izvajajo kot opozarja Vrhovno sodišče. Po prepričanju pritožbenega sodišča, ob upoštevanju zapisanega stališča Vrhovnega sodišča, za to ne sme priti do nekritične uporabe ali neuporabe izjem ekskluzijskega pravila. Vse izjeme je potrebno razlagati restriktivno. Pri uporabi izjem mora sodišče svojo odločitev tudi utemeljiti tako, da mu ni moč očitati sodniške samovolje, ker gre v nasprotnem primeru za kršitev določil 22. člena Ustave. Pri vsem pa ne gre spregledati tudi tega, da državni tožilec ali policija v trenutku izdaje odredbe, enako kot obramba, zoper morebiti kasneje, šele v ex post facto preveritvi ugotovljeno pomanjkljivih sodnih odredb, nima na voljo nobenega pravnega sredstva, ima pa (lahko) svojo dobro vero in zaupanje v delo sodišča. Presoje s tega vidika torej ni mogoče apriori odreči.

7Preiskovalna sodnica je v točki 9 izpodbijanega sklepa presojala zahtevo za izločitev dokazov in ob upoštevanju doktrine neizogibnega odkritja sprejela zakonito in pravilno odločitev. Gre namreč za specifično situacijo, ko je procesno gradivo, ki se išče s preiskovalnim ukrepom, na voljo tudi po tem, ko se to procesno gradivo že pridobi. Gre za ponovljive dokaze, kjer bi tožilstvo do istih podatkov neizogibno prišlo tudi z vložitvijo enakega predloga, po drugi, od te, neodvisni poti, kadarkoli v postopku, s predložitvijo nove odredbe po 156. členu ZKP. To pa odpira pot do doktrine neizogibnega odkritja, ki jo sprejema tudi slovenska sodna praksa. Ker gre torej za ponovljive dokaze, je tako v nasprotju z logiko in zdravo pametjo, da bi v obravnavanem primeru, po mnenju pritožnika, sporno pridobljene dokaze iz sodnega spisa izločili.

Utemeljenost izdaje odredb po prvem odstavku 156. člena ZKP

8Pritožnika grajata obseg pridobitve podatkov in dokazov, ki naj bi bil izven obsega obeh odredb, opr. št. II Kpd 14102/2014 Okrožnega sodišča v Celju z dne 15. 5. 2014. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe, da sta bili odredbi izdani s prekoračitvijo pravic, ki jih zakon daje preiskovalnemu sodniku. Pri presoji zakonitosti obeh izdanih odredb pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili obe odredbi izdani ob izkazanih utemeljenih razlogih za sum, ki so bili podprti in obrazloženi na nivoju konkretnosti z nakazili družbe Q. na račune družb W., X. in Y., točno določene dneve in v točno določenih zneskih. Državni tožilec je tudi razpolagal s konkretnimi podatki, da naj bi ta nakazila izvršil A. A. kot zastopnik teh družb in hkrati odvetnik.

Oba predloga za izdajo odredb po 156. členu ZKP sta bila obrazložena, na nivoju konkretnosti in z določenimi podatki tudi v zvezi z družbo Q. kar pritožnika v celoti prezreta, preiskovalna sodnica pa se je v točki 9 izpodbijanega sklepa tudi ob uporabi teorije neizogibnega odkritja do tega dejstva opredelila.

9Pritožbeno sodišče zavrača navedbo pritožnikov, da je preiskovalni sodnik pri izdaji odredb nezakonito širil obseg pridobitve zahtevanih podatkov, ker je v odredbi opr. št. II Kpd 14102/2014 preiskovalni sodnik natančno opredelil banko in oba točno navedena bančna računa ter podatke o prilivih in odlivih na teh dveh bančnih računih ter tudi časovno obdobje. Enaka ocena velja tudi za drugo izpodbijano odredbo. Zato ni logična niti upoštevna pritožbena navedba, da dokumenti in podatki v izpodbijanih odredbah niso navedeni in obrazloženi tudi ob upoštevanju dejstva, da se prav na podlagi izdanih odredb določeni podatki in dokumenti šele pridobivajo.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sprejemljiva obrazložitev preiskovalne sodnice v točki 7 izpodbijanega sklepa, da zahtevani bančni podatki ne presegajo okvira preiskovanja kar je utemeljeno s testom sorazmernosti, upoštevajoč specifiko očitanega kaznivega dejanja pranja denarja. Podatki, ki so potrebni za izvedbo kazenskega postopka in utegnejo biti dokaz v kazenskem postopku so konkretizirani v izreku odredbe pri čemer gre za nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku, kar je potrebno ocenjevati v kontekstu celotne obrazložitve izpodbijanih odredb.

Prav ugotovitev, da gre za podatke, ki so sodišču potrebni zaradi izvedbe kazenskega postopka in ki bi utegnili biti dokaz, je namreč preiskovalni sodnik predhodno utemeljil s prikazom verižnih transakcij, ki so bile že od samega začetka nadzorovane v skladu s poprejšnimi dogovori osumljencev in tudi usmerjene v prikrivanje finančnih tokov in transakcij. Dejstvo, da bančni podatki utegnejo služiti kot dokaz v kazenskem postopku, je glede na omenjeno določbo 156. člena ZKP že na zakonodajni ravni tisti razlog, zaradi katerega je dopustno in primerno poseči v informacijsko zasebnost oseb v smislu pridobitve zaupnih finančnih podatkov. Nenazadnje tudi iz samega bistva izdane odredbe po prvem odstavku 156. člena ZKP izhaja, da gre za specifične podatke, ki jih hranijo banke in je že na prvi pogled popolnoma jasno, da teh podatkov ni mogoče pridobiti s klasičnimi policijskimi metodami dela, pa tudi ne na manj invaziven način s poseganjem v človekove pravice. Glede na navedeno torej ni mogoče pritrditi pritožniku, da je obrazložitev obeh odredb glede nujnosti oziroma neogibne potrebnosti in obrazloženosti le navidezna in prazna.

10Preiskovalna sodnica je v točki 7 izpodbijanega sklepa ocenila utemeljenost izdaje odredb, pri čemer pritožbeno sodišče še navaja, da je v obeh izpodbijanih odredbah izpolnjen in obrazložen višji dokazni standard kot ga zahteva prvi odstavek 156. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je državni tožilec v predlogu za izdajo izpodbijanih odredb ponudil podatke iz katerih izhaja stopnja suma, ki se po količini in kakovosti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti približuje utemeljenemu sumu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je preiskovalni sodnik, na podlagi predloženih mu podatkov, ki so bili popolnoma konkretni, kot garant ocenil njihovo vrednost in v skladu z zakonskimi pooblastili izdal obe izpodbijani odredbi, pri čemer se ni skliceval le na s strani državnega tožilca predložene podatke.

11Podatki in dokumentacija, ki jih je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju na podlagi obeh odredb opr. št. II Kpd 14102/2014 zahteval od bank, so osebni podatki, katerih varstvo je zapovedano s prvim stavkom prvega odstavka 38. člena Ustave RS- t.i. informacijska zasebnost. Ustava za pridobitev podatkov ne zapoveduje vnaprej izdane odredbe, pri čemer pa je zakonodajalec predvidel vnaprejšnjo sodno odredbo, pri čemer pa ni tako kot pri drugih prikritih preiskovalnih ukrepih, predvidel vnaprejšnje določitve vsebin, ki jih mora obrazložitev vsebovati. Določil pa je, da preiskovalni sodnik o ukrepu odloči na predlog državnega tožilca, predlog mora biti obrazložen in ponuditi po količini in vsebini tiste podatke, ki dosegajo dokazni standard razlogov za sum.

12Obe izpodbijani odredbi sta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obrazloženi. Preiskovalni sodnik je v odredbah navedel pravne osebe, ki so povezane z fizičnimi osebami zoper katere so tekli predkazenski postopki zaradi različnih, točno navedenih kaznivih dejanj in temelj izdaje odredb, to je prvi odstavek 156. člena ZKP. V prvem odstavku je navedeno bistvo očitka kaznivega dejanja, in sicer da se preiskujejo transakcije za točno določene bančne račune, nadalje je obširno navedeno dejansko stanje z utemeljenim sklepanjem, da so bile obravnavane transakcije že od vsega začetka sprožene in nadzorovane v skladu s poprejšnjimi dogovori zaradi prikrivanja izvora denarja. Zaupnih in zahtevanih bančnih podatkov o transakcijah pri banki, ki jih ta varuje po 214. členu Zakona o bančništvu (ZBan-1) namreč ni mogoče priti po nobeni drugi zakoniti poti temveč vselej le po isti in sicer na podlagi odredbe po 156. členu ZKP.

13Glede na zgoraj navedeno mora tako sodnik v obrazložitvi odredbe, izdane po določbah 156. člena ZKP pojasniti razloge za sum kaznivega dejanja, pri čemer pritožbeno sodišče navaja, da je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju za obe izpodbijani odredbi oziroma odredbi, za katere se zahteva izločitev, obrazložil utemeljene razloge za sum, ki so višji dokazni standard kot dokazni standard, ki ga zahteva 156. člen ZKP. Preiskovalni sodnik je ocenil, na podlagi česa ocenjuje, da naj bi osumljenca storila ali sodelovala pri storitvi določenega kaznivega dejanja oziroma, da je za določeno osebo, ki ni osumljenec, mogoče sklepati, da je udeležena v finančnih transakcijah ali poslih osumljenca, kot tudi potrebnost pridobitve zaupnih bančnih podatkov, torej, da bi utegnili biti dokaz v kazenskem postopku, ali pa da so ti potrebni zaradi zasega predmetov ali zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi oziroma premoženja v vrednosti premoženjske koristi.

14Tako je po prepričanju pritožbenega sodišča dokazni standard v celoti obrazložen in specificiran, zbrani podatki potrjujejo višji dokazni standard kot je zahtevan v določbi 156. člena ZKP, to so razlogi za sum storjenega kaznivega dejanja v odredbi poimensko navedenih osumljencev, ki so povezani z opisanimi transakcijami, za katere je preiskovalni sodnik utemeljeno sklepal, da so bili v transakcijah udeleženi, kot je obrazloženo.

Zato je neutemeljena in protispisna pritožbena navedba, da se preiskovalni sodnik pri izdaji odredb ni skliceval na nobene dokaze.

Pridobitev dokumentacije

15Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s trditvijo pritožnikov, da je bila dokumentacija pridobljena nezakonito. Že iz dopisa Deželnega knežjega sodišča v Vaduzu z dne 19. 9. 2014 in 9. 4. 2015 izhaja opozorilo, da se vsa dokumentacija in podatki v državi iskalki mednarodne pravne pomoči ne smejo uporabiti kot dokazno gradivo za preiskavo za dejanja, ki niso vključena v pravno pomoč, torej za politična, vojaška in davčna kazniva dejanja.

Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja z ugotovitvami in zaključki izpodbijanega sklepa v točkah 10-13 o zakonitosti pridobljenih dokazov s strani lichtensteinskih pravosodnih organov. Pridobljeni podatki po poti mednarodne pravne pomoči se kot dokazi uporabljajo le v konkretnem kazenskem postopku, za katerega so bili pridobljeni. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki preiskovalne sodnice v točkah 7 in 8 izpodbijanega sklepa glede zakonitosti pridobitve podatkov s stani obeh pristojnih pravosodnih organov, upoštevajoč določila o izročitvi listin, na podlagi njihove matične procesne zakonodaje.

Nadalje je neupoštevna je tudi pritožbena navedba v zvezi z nezakonitostjo pridobljenih podatkov s strani švicarskih in lichtensteinskih organov glede pravne podlage pridobljenih podatkov, pri čemer je preiskovalna sodnica v točki 10 izpodbijanega sklepa konkretno pojasnila pravno podlago za pridobitev dokumentov in tudi matično zakonodajo obeh držav, ki sta, v okviru mednarodne pravne pomoči, posredovali zaprošene podatke. V konkretnem primeru so bili vsi dokazi v obeh državah pridobljeni zakonito, v skladu s pozitivno zakonodajo obeh držav, ki jo je preiskovalna sodnica tudi pri svoji odločitvi upoštevala in navedla. Nato pa je opravila še potrebno presojo, ali so ta procesna dejanja skladna s standardi Ustave Republike Slovenije. Po prepričanju pritožbenega sodišča je odgovor na obe vprašanji pritrdilen, zato je pridobljene dokaze oceniti kot zakonite.

Najprej je tako potrebno presojati, ali so bili pridobljeni dokazi zakoniti po zakonodaji države, v kateri so se pridobivali, nato pa se preizkuša še ustavnost (ne pa tudi zakonitost) po naši ureditvi.

16Strinjati se je tudi z zaključki preiskovalne sodnice v točki 15 izpodbijanega sklepa glede pridobitve dokumentacije, ki jo je sodišče pridobilo na podlagi mednarodnega zaprosila sodišča od tujih pravosodnih organov, ki so opravili sodno kontrolo pridobitve zaprošenih podatkov, zato je ta pridobitev zakonita, v posledici česar dokumentacije ni potrebno izločiti iz kazenskega spisa.

17Z vidika poštenega postopka skladno s sodbami ESČP je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi fazo dosedanjega postopka, to je faza kazenske preiskave. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbi s predlogom za izločitev ne izpodbijata zanesljivosti ali resničnosti dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi predmetnih dveh odredb in katerih izločitev zahtevata. Pritožbeno sodišče na podlagi stanja spisa ocenjuje, da pri sami pridobitvi listinskih dokazov ni ničesar, kar bi vzbujalo dvom v zanesljivost in resničnost pridobljenih dokazov, na podlagi obravnavanih dveh odredb. Oba pritožnika sta bila z dokazi, katerih izločitev zahtevata, seznanjena, ker se ti dokazi v spisu nahajajo že vse od vložitve zahteve za preiskavo, z njimi sta se imela možnost seznaniti in se do njih opredeliti. Navedeno je za presojo v tem sklepu pomembno tudi zato, ker sta bila tako osumljenca kot tudi njuna zagovornika o tem seznanjena in imela že do sedaj možnost dokaze izpodbijati ter se o njih izjaviti glede zanesljivosti in resničnosti.

18Glede na navedeno pritožbeno sodišče tudi zaključuje, da četudi bi bili dokazi, ki jih izpodbijajo v predlogu za izločitev dokazov, zaradi zatrjevane prekoračitve odredbe, pridobljeni s kršitvijo določil 8. člena EKČP, to samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do poštenega postopka po 6. členu EKČP. S tega vidika je torej mogoče morebiten vpliv teh dokazov, četudi bi bili pridobljeni s kršitvijo 8. člena EKČP, na poštenost postopka skladno navedeni judikaturi presojati šele po izvedbi celotnega dokaznega postopka, s sodbo. Pritožbeno sodišče tudi zaključuje, da četudi bi bili dokazi pridobljeni v posledici kršitve 8. člena EKČP zaradi zatrjevane pomanjkljivosti in neobrazloženosti odredb, to ne pomeni, da je z neizločitvijo dokazov v tej fazi postopka kakorkoli okrnjena pravica obeh obdolžencev do poštenega obravnavanja.

Zaslišanje priče A. A.

19Pritožbeno sodišče se glede zakonske in procesne veljavnosti zaslišanja priče v celoti pridružuje argumentom preiskovalne sodnice o pravni veljavnosti njegove izpovedi. Priča je bila zaslišana in opozorjena na podlagi določil 107. in 108. člena Zakona o kazenskem postopku Lichtensteina in navkljub opozorilu na privilegij, je priča izrecno izjavila, da ne uveljavlja pravice do zavrnitve pričanja.

20Glede pritožbenega sklicevanja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-115/14, Up-218/14 z dne 21. 1. 2016, pa je ugotoviti, da obravnava specifično situacijo in sicer dopustnost posegov v odvetniško zasebnost, za katero ne veljajo le vsesplošne in posebne ustavne zahteve kot sicer veljajo za posege v zasebnost drugih oseb, temveč je potrebno pri vsakem izvajanju posegov v odvetniško zasebnost zagotoviti, da se bodo ti posegi izvajali samo, če je in kolikor je to nujno potrebno, da se doseže ustavno dopustni cilj ne le z vidika odvetniške zasebnosti, temveč ves čas tudi z vidika spoštovanja ustavno varovanih pravic odvetnikovih strank. Preiskovalna sodnica je v točki 14 izpodbijanega sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev zaključila, da je priča A. A. kot odvetnik ob ustreznih opozorilih na privilegije, podal svojo izpoved.

21V zvezi z utemeljitvijo preiskovalne sodnice v točki 15 pritožbeno sodišče navaja, da trditev preiskovalne sodnice glede veljavnosti ustavne odločbe U-I-115/14 z dne 21. 1. 2016 ni pravilna, saj odločba vpliva tudi na zakonitost tako pridobljenih dokazov, ki so bili pridobljeni pred izdajo sodbe Ustavnega sodišča.

Pritožbeno sodišče glede na teoretična in judicirana stališča meni, da je v zvezi s presojo zakonitosti pridobljene dokumentacije potrebno ugotoviti, da se A. A. kot odvetnik in prokurist družbe Q. nakljub danim opozorilom v zvezi s privilegijem kot odvetnik ni odpovedal pričanju v tej kazenski zadevi, še več, izrecno je navedel, da ne uveljavlja pravice do zavrnitve pričanja. Strinjati se je z odločitvijo preiskovalne sodnice o zavrnitvi izločitve zapisnika o zaslišanju te priče, ker je bila priča zaslišana v skladu s kazensko-procesno zakonodajo Kneževine Lichtenstein, pridobljen dokaz pa ni v nasprotju z Ustavo RS, na podlagi teorije neizogibnega odkritja pa tudi ni mogoče sprejeti pritožnikovega stališča, da je bila dokumentacija, zasežena odvetniku in prokuristu družbe Q., pridobljena nezakonito.

22Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi, ki bi na podlagi določbe drugega odstavka 18. člena ZKP narekovali izločitev dokazov, niso podani, zato je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni.

¹ Sodba VS RS, opr. št. 46/2011 z dne 6. 10. 2011.