VSL Sklep I Cp 1428/2020

I. Pritožbi drugega udeleženca se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se v delu, v katerem se nanaša na parceli 1/12 in 2/18 obe k.o. ..., razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Pritožba prve nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom

(1) ugotovilo, (a) da pripadajoče zemljišče k stavbi 000-0000 (na naslovu X. 2, 4 in 6), k stavbi 000-0001 (X. 8 in 10), k stavbi 000-0002 (Y. 113, 115, 117 in 119) in k stavbi 000-0003 (Y. 121) predstavljajo zemljiške parcele 1/12, 1/10, 1/9, 1/1, 3/2 in 2/18 vse k.o. ... in (b) da so navedene parcele v skupni lastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov navedenih stavb (I. točka izreka),

(2) zavrnilo predlog glede parcel 1/14, 1/13, 1/11 in 2/19, vse k.o. ... (II. točka izreka)

(3) odločilo, da se o zemljiškoknjižnih vpisih odloči v vrstnem redu zaznambe postopka (III. točka izreka).

2Prva nasprotna udeleženka v pritožbi zoper I. in III. točko izreka navedenega sklepa meni, da je nepravilen in nezakonit. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Predlagatelji niso nedvoumno izkazali, da so z nakupom stanovanj pridobili tudi pravico uporabe ali lastninsko pravice na spornem zemljišču. Iz listin, ki jih je predložil izvedenec, čigar mnenju je sodišče sledilo, ni razviden obseg funkcionalnih zemljišč, niti navedena vrednost oziroma kupnina zanje. Njena pravna prednica na investitorja gradnje ni prenesla parcel 1/12 (prej 1/15), 1/10 (prej 1/8), 1/9, 1/1, 3/2 in 2/18 (prej 2/4) v delu, v katerem so bile že v času gradnje načrtovane javne površine in se je njihova ureditev financirala iz javnih sredstev. Gre za grajeno javno dobro lokalnega pomena, in sicer za javne dovozne poti do javnih parkirišč, javni ekološki otok, javno otroško igrišče in javne zelene površine. Sodišče ni upoštevalo ugovora glede upoštevanja vodnega pasu ob Z. na parcelah 1/10 in 1/9, ki je po zakonu javno dobro. Ekološki otok mora v skladu z Odlokom o javni službi zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov v povezavi z odredbo o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki stati na javni površini. Predlagatelji ne plačujejo stroškov za odvoz komunalnih odpadkov iz teh zabojnikov. V času izgradnje so bili parkirni prostori v naselju, parki, nasadi, zelene površine in otroška igrišča opredeljeni kot dobrine v splošni rabi in po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 22/52) in kasnejših niso bili v prometu. Zakon o komunalnih dejavnostih (Uradni list SRS, št. 5/82) je med komunalne dejavnosti prišteval urejanje javnih parkov, zelenic, otroških igrišč in drugih javnih površin, pripadajoče naprave in oprema pa so bili osnovno sredstvo komunalnih organizacij. Javne ceste, obcestni svet in javna parkirišča so infrastrukturni objekt in je njihovo lastninjenje potekalo na podlagi zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Parkirišča v veliki večini niso nikoli pripadala točno določenim stavbam ali stanovalcem, ampak so bila zgrajena na obodu sosesk oziroma ob prometnicah, kjer so imeli pravico uporabe vsi prebivalci soseske ter so bila javna in kot takšna v lasti njene pravne prednice. Izpodbijani sklep posega na grajeno javno dobro, tj. na dobrine v splošni rabi, ki so po namenu in vsebini namenjene vsem in se kot take tudi uporabljajo. Parkirni prostori so bili preračunani na celotno sosesko in glede na lego parkirišč in izvedbene prostorske akte iz časa gradnje ni mogoče sprejeti sklepa, da so bili namenjeni le predmetnim stavbam. Lastniki obravnavanih stavb teh zemljišč niso imeli v izključni rabi. Skrb za nepremičnine ni pomembna okoliščina, sicer pa je sama v največji možni meri vzdrževala sporna zemljišča. V neposredni bližini so javne ustanove, ki jih vsakodnevno obiskuje mnogo oseb, in številne večstanovanjske stavbe, tako da o pretekli izključni rabi ni mogoče sprejeti s strani etažnih lastnikov obravnavanih stavb ni mogoče sprejeti jasnega zaključka. Etažni lastniki niso mogli izključevati drugih iz uporabe sporne nepremičnine, niti tega niso zatrjevali. Skrb lastnika za svojo last niti ni pomembna okoliščina, je pa nesporno, da je sporne parcele vzdrževala pritožnica. Ker se do teh dejstev sodišče ni opredelilo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedena kršitev je podana tudi zato, ker v sklepu ni ugotovljeno, da bi bile sporne parcele nujne za rabo večstanovanjskih stavb. Sodišče se ni opredelilo niti do strokovnega elaborata L... (v nadaljevanju L.), ki ga je pritožnica povzela med svoje navedbe. Spregledalo je, da temelji na dokumentaciji, prostorskih aktih in normativih iz časa gradnje, ki so po 43. členu Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (v nadaljevanju ZVEtL-1) poglavitno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča. Sodišče ni obrazloženo ocenilo niti v celoti pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pritožničinih pripomb na izvedensko mnenje, niti ni odgovorilo na vse pritožničine ugovore. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bil glede na diametralno nasprotje med ugotovitvami izvedenca in strokovne institucije L. vzbujen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja, bi bilo treba ponoviti dokaz z novim izvedencem. Ni v pristojnosti izvedenca, da bi določil pripadajoče zemljišče, sodišče pa je neutemeljeno nekritično sledilo izvedenskemu mnenju. Sodišče ni upoštevalo niti javnega interesa, zaradi katerega je predpisana pritožničina udeležba v obravnavanem postopku.

3Druga udeleženka v pritožbi zoper I. in III. točko izpodbijanega sklepa uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se izpodbijana odločba spremeni tako, da parcela 1/12 predstavlja tudi (skupno) pripadajoče zemljišče k stavbi 000 0004 (na naslovu Y. 123) v njeni lasti.

V zakonu so točno določeni kriteriji, po katerih se zemljišče določi kot pripadajoče zemljišče k posamezni stavbi ali kot skupno zemljišče k več stavbam. Sodišče ni upoštevalo niti dejanskega stanja, niti stanja v naravi, niti stanja v času gradnje. Kljub temu, da je stavba na Y. 123 je del soseske s stavbami v lasti predlagateljev, jo je sodišče izpustilo, ne da bi za tako odločitev navedlo razloge. Soseska je bila grajena enovito in tako so bile grajene tudi vse dovozne poti, parkirišča in dejansko tudi skupna zemljišča. Iz izvedenskega mnenja in grafike na tretji strani izvedenskega poročila izhaja, da so dostopne poti in parkirna mesta za celo sosesko določene enotno. Sodišče je mimo pravne podlage in mimo dejanskega stanja umetno razdelilo skupno pripadajoče zemljišče in s tem onemogočilo pretok prometa znotraj soseske. Taka odločitev daje podlago za postavitev rampe. Tako bosta onemogočena pretok znotraj soseske in parkiranje tako stanovalcem kot obiskovalcem M.

Iz izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da sta bili obe dovozni cesti (vzhodna in severna) s parkirišči in prostori za smeti projektirani in namenjeni za potrebe stanovalcev in da je treba ob tem še upoštevati, da sta namenjeni tudi dovozu do Y. 123. Že v prvem postopku je predlagal, naj se dovozna cesta določi kot skupno pripadajoče zemljišče, izvedenec pa se je s tem strinjal. Izvedensko mnenje za parcelo 1/7 (v obsegu pred parcelacijo) jasno opozarja, da dovozna cesta služi tudi dovozu in dostopu do stavbe na Y. 123, ki ji pripadajo tudi parkirna mesta in možnost dovoza. Izvedenec sicer omenja vzpostavitev služnosti, a najmanj parcela 1/12 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k vsem stavbam v soseski. S tem, ko navedena parcela ni določena niti kot skupno pripadajoče zemljišče niti ni ustanovljena služnost v korist stavbe na Y. 123, je sodišče poseglo v dosedanjo rabo in odločilo v nasprotju z zakonom.

4Predlagatelji v odgovorih na pritožbi predlagajo njuno zavrnitev.

5Pritožba prve nasprotne udeleženke ni utemeljena. Pritožba drugega udeleženca je utemeljena.

O pritožbi prve nasprotne udeleženke

6Neutemeljen je pritožbeni očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih pravilnosti in zakonitosti odločbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi v izpodbijanem sklepu so jasni in izčrpni. Morebitno neupoštevanje katere od okoliščin, ki jih pritožnica šteje za pomembne, ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek prve nasprotne udeleženke, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do navedb, ki jih je opirala na elaborat L. Razlogi o tem so navedeni na deveti in deseti strani izpodbijanega sklepa. Na katere navedbe sodišče ni odgovorilo, pa pritožnica v pritožbi ni navedla.

8Razhajanje med izvedenskim mnenjem in mnenjem L. sodišču ni narekovalo postavitve novega izvedenca urbanistične stroke. Vsakršno razhajanje med izvedenskim mnenjem in stališčem ene strani v postopku ne vzbuja dvoma o pravilnosti mnenja, natančnejših navedb o tem, katera razhajanja naj bi vzbujala tak dvom, pa pritožnica ni navedla.

9Ugotovitve v izpodbijanem sklepu ne nudijo opore očitku o nekritičnem upoštevanju izvedenskega mnenja in dejanskem prenosu pristojnosti sodišča na izvedenca. S pomočjo izvedenca je ugotovljeno, kako je bila zasnovana gradnja obravnavanih stavb in čemu so bila po aktih iz časa gradnje namenjena posamezna zemljišča. Pravno ovrednotenje ugotovljenih dejstev je izvedlo sodišče. Drugačna (pravna) opredelitev v elaboratu grajenega javnega dobra, ki jo je po pritožničinem naročilu izdelal L., sama za sebe ne more biti odločilna.

10V izpodbijanem sklepu je izčrpno predstavljena pravna podlaga, na kateri temelji ugotovitev o obsegu pripadajočega zemljišča. Pojasnjeno je, da opredelitev pripadajočega zemljišča, podana v 42. členu ZVEtL-1, in okoliščine, upoštevne za ugotovitev obsega tega zemljišča, določene v 43. členu ZVEtL-1, koreninijo v pravilih o nujni povezanosti pravne pripadnosti stavb v etažni lastnini in zemljišč, potrebnih za njihovo redno rabo, ki so veljala v celotnem obdobju od nacionalizacije stavbnih zemljišč po drugi svetovni vojni do olastninjenja družbene lastnine. Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da so v vsem obdobju veljala tudi pravila, po katerih dobrine v splošni rabi, med katere so sodili (med drugim) javni parki, javne zelenice in javna otroška igrišča ter javne ceste in javna parkirišča, niso bili v pravnem prometu. Neutemeljen pa je očitek, da je sodišče spregledalo katero od okoliščin, pomembnih za razmejitev med javnimi površinami in površinami v zasebni lasti in s tem zmotno uporabilo navedeni zakonski določbi.

11V skladu s 43. členom ZVEtL-1 sodišče pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča upošteva zlasti, (1) katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, (3) preteklo redno rabo in (4) merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Izpodbijana odločitev o obsegu skupnega pripadajočega zemljišča temelji na prvih dveh kriterijih, mestoma dopolnjenih z ostalima dvema. Pritožbeni očitki o zmotni uporabi navedenih določb niso utemeljeni.

12V izpodbijanem sklepu so podani razlogi glede vsake posamezne parcele oziroma njenega dela, glede katerih je pritožnica pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je šlo tako glede na prvotne načrte kot glede na kasnejšo rabo za javne površine. Posplošeno pritožbeno sklicevanje, da so bile vse sporne parcele načrtovane kot javne površine, je v nasprotju z ugotovitvijo, ki temelji na izvedenskem mnenju, da so bile predvidene kot funkcionalno zemljišče k obravnavanim stavbam. Z golo postavitvijo nasprotne trditve pravilnosti te ugotovitve v sklepu ni mogoče ovreči.

13Izvedensko mnenje daje zadostno podlago za sklep, da sporna zemljišča ob gradnji niso bila predvidena kot javne površine. Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje (in posledično tudi ne ovrednotena v "ceni" oddaje za gradnjo), še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam stavb. Pritožničino stališče temelji na pravnih pravilih o oddaji stavbnih zemljišč in prenosu pravice uporabe na teh zemljiščih, a je že sama opozorila, da do odmere funkcionalnih zemljišč in s tem do formalne razmejitve med površinami v rabi etažnih lastnikov in javnimi površinami, v praksi pogosto ni prišlo. Tako se tudi ni mogla odraziti v pravnih aktih ali celo v zemljiški knjigi. Navedeno pa ne pomeni, da so vsa zemljišča, na katerih ta razmejitev ni bila opravljena, v javni lasti. Po samem zakonu je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, delilo pravno usodo stavbe.

14Prepričljive so ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da zemljišča med petimi stavbami in okrog njih (gre za parcele 1/1, 1/9, 1/10, 1/12, 3/2 in 2/18 vse k.o. ...) sodijo k stavbam. Gre za osrednjo zelenico znotraj kareja štirih večstanovanjskih stavb, na kateri so športne površine in otroška igrala, ter parkirišča in dovozne poti ter dostopne poti do vhodov stavb, ki jih povezujejo z okoliškimi javnimi potmi in cestami. Namenska oziroma funkcionalna povezanost teh površin s stavbami je bila zasnovana ob gradnji in se ohranila tudi kasneje. Pritožbeno sklicevanje na določbe predpisov, ki so javna parkirišča, javne dostopne in dovozne poti, javne zelene površine, javna otroška igrišča in podobno opredeljevale kot dobrine v splošni rabi, ne vzbuja dvoma o pravilnosti odločitve. Navedeno namreč ne izključuje, da so istovrstni objekti oziroma površine lahko služili le za potrebe posameznih ali več večstanovanjskih stavb. Le prvi pa so bili na podlagi predpisov, na katere se sklicuje pritožba, olastninjeni v njeno korist. Dvoma o pravilnosti odločitve ne vzbujajo niti pritožbene navedbe, da parkirišča večinoma niso pripadala določenim stavbam, ampak so bila zgrajena na obodu sosesk in ob prometnicah in so pravico uporabe imeli vsi prebivalci soseske. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja – enako pa je bilo navedeno tudi v mnenju prvega izvedenca, postavljenega v postopku – je bil obravnavani kare stavb zasnovan kot eden od več istovrstnih karejev v soseski, in so bili tako kot za vse ostale tudi zanj predvideni notranji prostor, namenjen za pešce in otroška igrišča, ter zunanje obodne površine, ki so služile za dostop, dovoz in parkiranje. Število uporabnikov je bilo glede na veliko število stanovanj v sosedstvu veliko, a navedeno še ne pomeni, da ni služilo rabi prav in le teh stavb v sosedstvu. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da družbenolastninska upravičenja niso bila izključujoča na tako intenziven (in navzven razviden) način kot zasebnolastninska. Tudi pritožničino sklicevanje na njeno skrb za sporna zemljišča ne pomeni nujno, da izvira iz upravljanja z javnim dobrom in ne iz upravljanja s stanovanji v družbeni lastnini.

15Kot javne so bile ugotovljene povezovalne poti med stolpnico in sosednjo poslovno zgradbo ter poti ob parkirnih površinah. Javne ustanove, ki naj bi se po pritožbenih trditvah nahajale v neposredni bližini spornih parcel, so dostopne prek teh poti. S to trditvijo pritožba zato ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da v bližini ni javnih vzgojno izobraževalnih ustanov, niti ni bila zaznana javna raba. Bližina drugih večstanovanjskih stavb in poslovne stavbe prav tako ne utemeljuje sklepa, da so bila sporna zemljišča v javni rabi. Morebitna njihova upravičenja so – tako kot upravičenja predlagateljev – zasebnolastninske narave in pritožnica ni legitimirana za njihovo uveljavljanje.

16Ugotovitev, da na delu parcel, obseženih v sklopu skupnih pripadajočih zemljišč k stavbam v lasti predlagateljev, stoji ekološki otok, sama za sebe še ne pomeni, da zemljišče ni bilo zasnovano kot funkcionalno zemljišče k večstanovanjskim stavbam v obravnavanem kareju. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da smetnjaki stojijo na jugovzhodnem vogalu parcele 2/18 (prej 2/4) in severovzhodnem delu parcele 1/7 (sedaj 1/12). Gre za manjše dele večjih površin, ki v naravi predstavljajo dovozno pot do blokov in parkirišča. Predlagatelji v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarjajo, da se zgolj s postavitvijo ekoloških otokov (v javni rabi) pripadnost teh delov zemljišč ni spremenila.

17Niti zakon, ki je urejal pravni položaj etažnih lastnikov ob zgraditvi obravnavanih stavb v drugi polovici sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, niti kasnejši zakoni niso določali, da k stavbam sodi le zemljišče, ki bi bilo nujno potrebno za njihovo redno rabo. Tako Zakon o prometu z nepremičninami (ZPN)¹ kot Zakon o pravicah na delih stavb (ZPDS)² uporabljata izraz zemljišče, potrebno za redno rabo stavb. V Stanovanjskem zakonu (SZ)³ so bila ta zemljišča primeroma funkcionalno opredeljena. Tako je zakon našteval dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro, počitek. K večstanovanjskim stavbam tako ni pripadal le najmanjši možen obseg zemljišč, ki bi še omogočal njihovo funkcioniranje.

18Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede parcel 000-1/10 in 000-1/9. Po Zakonu o vodah, veljavnem v času gradnje,⁴ (in kasnejših) so bila vodna zemljišča opredeljena kot dobrine v splošni rabi (drugi odstavek 2. člena), med ta zemljišča pa so po zakonski definiciji sodili struge in korita z brežinami v višini srednje letne vode (42. člen). Pritožnica ni izkazala, da bi sporni zemljišči imeli navedene lastnosti. Odločitvi ne nasprotuje niti veljavna ureditev lastninske pripadnosti vodnih zemljišč celinskih voda. Opredelitev vodnega zemljišča je podobna,⁵ ni pa več izključeno, da bi bilo v zasebni lasti (peti odstavek 11. člena ZV-1). Kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, tudi po veljavnem prostorskem aktu zeleni obvodni pas ne sega na sporni parceli.

O pritožbi drugega udeleženca

19Pritožnik se je v prijavi udeležbe opiral le na zatrjevana upravičenja glede dela parcele 1/7, ki se nahaja vzdolž poslovne stavbe v njegovi lasti na naslovu Y. 123 in med stavbama na Y. 121 in Y. 123. Obstoj teh upravičenj v pritožbenem postopku ni več sporen. Glede prvega je v izpodbijanem sklepu ugotovljeno, da niso predmet tega postopka, česar pritožnik ne izpodbija. Tudi prehod med stavbama je urejen na način, ki za pritožnika ni več sporen.

20Pritožničine navedbe o obsegu izpodbijanja so protislovne. V razlogih pritožbe trdi, da k stavbi na Y. 123 pripada celotna dovozna pot z vzhodne in severne strani in parkirišča ob njej, kar pomeni parceli 1/12 in 2/18 (prej dela parcel 2/4 in 1/7), v predlogu za spremembo izpodbijanega sklepa pa se omejuje na parcelo 1/12. Ker pritožbeno sodišče ni vezano na predlog, se bo izreklo o utemeljenosti pritožbenih navedb.

21Pritožnica utemeljeno uveljavlja, da je po prejemu (drugega) izvedenskega mnenja predlagala, naj se celotna dovozna cesta, ki teče od priključka na X. in nato ob stavbah na Y. 113-115-117-119 in Y. 121 oziroma po parcelah 2/4 in 1/7, določi kot skupno pripadajoče zemljišče k stavbam v lasti predlagateljev in k stavbi na Y. 123 v njeni lasti.⁶ Tako so ga razumeli tudi predlagatelji. O njem so se izrekli. Odločitev, da parceli 1/12 in 2/18 predstavljata skupno pripadajoče zemljišče k stavbam v lasti predlagateljev, vključuje torej odločitev o zavrnitvi pritožničinega ugovora, da pripada tudi k stavbi v njeni lasti.

22Odločitev o pripadnosti parcel 1/12 in 2/18 temelji na ugotovitvah, (1) da gre za dovozno pot, po kateri vozijo stanovalci sosedstva (= stavb v lasti predlagateljev) in kupci trgovine M., (2) da je bila po ugotovitvah izvedenskega mnenja dovozna pot projektirana in izvedena za potrebe dostopa do obravnavanih objektov, in sicer severozahodni del do stavb sosedstva in do stavbe na Y. 123, ostali del pa le do stavb sosedstva, in (3) da severozahodni del dovozne poti ni predmet predloga in zato dostop do trgovine M. in parkirišč ob stavbi na Y. 123, v kateri je trgovina, ni oviran.

23Primerjava razlogov v izpodbijanem sklepu s procesnim gradivom, ki se nanaša na pritožničino stališče, da celotna dovozna pot, ki teče po spornih parcelah, predstavlja skupno pripadajoče zemljišče k stavbam v lasti predlagateljev in k stavbi v njeni lasti, utemeljuje pritožbeni očitek, da se sodišče o pritožničinem ugovoru v izpodbijanem sklepu ni izreklo. Potem ko je pritožnica glede na ugotovitve v izvedenskem mnenju podala tak predlog, so se o njem izrekli predlagatelji in izvedenec. Predlagatelji so nasprotovali predlogu,⁷ izvedenec pa je vztrajal pri prvotnem mnenju.⁸ Zapisnik o kasneje izvedenem ogledu vsebuje le ugotovitve o delu parcele 1/7 pred stavbo na Y. 123 in do izvoza na Y., ne pa o ostalem delu te parcele in o parceli 2/4, na kateri se je nanašal pritožničin predlog. Izpodbijani sklep se o pritožničinem zavzemanju za lastninska upravičenja na navedenih parcelah ne izreka. Argumenti sodišča v zvezi s pripadnostjo parcel 2/4 (na osmi strani sklepa) in 1/7 (na deveti strani sklepa) so osredotočeni na presojo o utemeljenosti ugovorov prve nasprotne udeleženke. Pri prvih pritožničin ugovor ni niti omenjen. Pri drugem se sodišče izreka le o dostopnosti do stavbe na Y. 123 (kar je pomembno tudi za odločitev o ugovoru nasprotne udeleženke, da gre za javno dostopno pot, ni pa okoliščina, na katero je svoj predlog opirala pritožnica), ne pa tudi o procesnem gradivu, pomembnem za odločitev o pritožničinem ugovoru.

24Le z vidika opredelitve do ugovora prve nasprotne udeleženke je prepričljiv tudi argument v izpodbijanem sklepu, da je bila po ugotovitvah izvedenskega mnenja dovozna pot projektirana in izvedena za potrebe dostopa do obravnavanih objektov, in sicer severozahodni del do stavb sosedstva in do stavbe na Y. 123, ostali del pa le do stavb sosedstva. Z vidika pritožničinega ugovora bi bila namreč taka ugotovitev, kot opozarja v pritožbi, v nasprotju z izvedenskim mnenjem, da sta dovozni poti na parcelah 1/7 in 2/4 (tj. na severni in vzhodni strani stavb) namenjeni tudi za dovoz in dostop do stavbe na Y. 123.

25Ker se sodišče ni izreklo o pritožničinem ugovoru, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, pomembno za odločitev o obstoju in obsegu pritožničinih upravičenj glede parcel 1/12 in 2/18.

O odločitvi

26Po ugotovitvi, da je glede parcel 1/12 in 2/18 obe k.o. ... zaradi bistvene kršitve določb postopka dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in da v ostalem delu niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbi drugega udeleženca ugodilo ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem se nanaša na navedeni nepremičnini, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, pritožbo prve nasprotne udeleženke pa zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP⁹).

27Razveljavitev in vrnitev v novo odločitev sodišču prve stopnje je potrebna zaradi zagotovitve pravice do pritožbe. Prva ugotovitev dejstev, pomembnih za odločitev o pritožničinem ugovoru, ki se nanaša na lastninsko pripadnost zemljišča ob poldrugi stranici kareja stavb v lasti predlagateljev, bi udeležence prikrajšala v pravici do pritožbe.¹⁰ Ker s tako odločitvijo postopek ne bo bistveno podaljšan (vsa procesna opravila, ki jih je treba opraviti, bi moralo izvesti tudi pritožbeno sodišče, tako da je postopek daljši le za čas, ki ga bo terjal morebiten nov pritožbeni postopek), je treba pravici do pritožbe v danem primeru dati prednost.

28V novem postopku naj sodišče ugotovi, kakšen je obseg spornega zemljišča, oceni zbrane dokaze z vidika utemeljenosti pritožničinega ugovora, da zemljišče, ki predstavlja dovozno pot od priključka na X. in nato ob stanovanjskih stavbah na Y. 113-115-117-119 in na Y. 121, pripada tudi k stavbi na Y. 123, po potrebi zahteva dopolnitev parcelacije in nato ponovno odloči o pripadnosti parcel 1/12 in 2/18.

PRAVNI POUK: Zoper I. točko izreka tega sklepa je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Uradni list SRS, št. 19/76 in naslednji.
² Uradni list SRS, št. 19/76 in naslednji.
³ Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji.
⁴ Uradni list SRS, št. 16/74 in naslednji.
⁵ Po drugem odstavku 11. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 in naslednji – ZV-1) vodno zemljišče tekočih voda obsega osnovno strugo tekočih voda, vključno z bregom, do izrazite geomorfološke spremembe.
⁶ Vloga z dne 9. 2. 2016 (l. št. 310).
⁷ V odgovoru na pritožničin predlog, da sporni parceli predstavljata tudi pripadajoče zemljišče k stavbi na Y. 123, so navedli, da se strinjajo s predlogom, če gre po mnenju izvedenca za edino dostopno pot, sicer pa vztrajajo, da so edini lastniki teh parcel, ker si bodo le tako lahko zagotovili nemoteno parkiranje na svojih parkiriščih. Po prejemu izvedenskega mnenja pa so navedli, da sporna dovozna pot pripada le k stavbam v njihovi lasti.
⁸ Tako v zvezi s parcelo 1/7 kot s parcelo 2/4 je v prvotnem mnenju navedeno: "Pri tem je potrebno opozoriti, da dovozna cesta služi tudi dovozu in dostopu do stavbe na naslovu Y. 123, objekt z nekdanjo oznako T1, kateremu tudi pripadajo parkirna mesta in možnost dovoza. Zato je potrebno vzpostaviti ustrezno služnost." (str. 12 mnenja z dne 10. 12. 2015). V odgovoru na pripombe je izvedenec navedel, naj se "celotna poteza […] dovozne poti določi kot skupno pripadajoče zemljišče k vsem petim stavbam" in še, da je "iz zazidalnega načrta jasno razvidno, da gre za skupno dovozno pot in zato skupno pripadajoče zemljišče k tem petim stavbam". K temu je dodal, da je celotno dovozno cesto od priključka na X. cesto do priključka na Y. treba obravnavati kot dovoz do obravnavanih štirih stavb ter do poslovne stavbe in kot del parkirišča (manipulativna površina za obračanje ter uvoz in izvoz v parkirne bokse), in da parkirna mesta vzhodno od javne pešpoti (ki teče med stavbama na Y. 121 in Y. 123) pripadajo k stanovanjskim stavbam, niz parkirnih mest zahodno od javne pešpoti pa k poslovni stavbi.
⁹ Ki se na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP-1 uporablja v obravnavani zadevi.
¹⁰ Da tovrstne procesne napake ni mogoče odpraviti pred sodiščem prve stopnje, glej tudi odločbe VS RS II Ips 176/2017 z dne 19. 10. 2017, II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018 in II Ips 333/2016 z dne 6. 9. 2018.