42. člen ZV-1
(razlastitev zaradi izvajanja javnih služb)
(1)Če drugače ni mogoče zagotoviti izvajanja javnih služb po tem zakonu, lahko vlada zahteva odvzem ali omejitev lastninske pravice na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču po predpisih, ki urejajo razlastitev, pri čemer javno korist za razlastitev ugotovi vlada s sklepom.
(2)Za gradnjo vodnega objekta in naprave, namenjene izvajanju javne službe po tem zakonu, se lahko odvzame ali omeji lastninska pravica na vodnem, priobalnem ali drugem zemljišču po predpisih, ki urejajo razlastitev, pri čemer javno korist za razlastitev ugotovi vlada s sklepom.
- VSL Sklep I Cp 1428/2020Višje sodišče v Ljubljani · 2020
Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje (in posledično tudi ne ovrednotena v "ceni" oddaje za gradnjo), še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam stavb. Pritožničino stališče temelji na pravnih pravilih o oddaji stavbnih zemljišč in prenosu pravice uporabe na teh zemljiščih, a je že sama opozorila, da do odmere funkcionalnih zemljišč in s tem do formalne razmejitve med površinami v rabi etažnih lastnikov in javnimi površinami, v praksi pogosto ni prišlo. Tako se tudi ni mogla odraziti v pravnih aktih ali celo v zemljiški knjigi. Navedeno pa ne pomeni, da so vsa zemljišča, na katerih ta razmejitev ni bila opravljena, v javni lasti. Po samem zakonu je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, delilo pravno usodo stavbe. Sklicevanje na skrb za sporna zemljišča ne pomeni nujno, da izvira iz upravljanja z javnim dobrom in ne iz upravljanja s stanovanji v družbeni lastnini.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 28. 10. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sklep I Cp 1428/2020Višje sodišče v Ljubljani · 28. 10. 2020
Četudi zemljišča niso bila prenesena na investitorja gradnje (in posledično tudi ne ovrednotena v "ceni" oddaje za gradnjo), še ne pomeni, da niso bila zasnovana kot zemljišča, ki služijo potrebam stavb. Pritožničino stališče temelji na pravnih pravilih o oddaji stavbnih zemljišč in prenosu pravice uporabe na teh zemljiščih, a je že sama opozorila, da do odmere funkcionalnih zemljišč in s tem do formalne razmejitve med površinami v rabi etažnih lastnikov in javnimi površinami, v praksi pogosto ni prišlo. Tako se tudi ni mogla odraziti v pravnih aktih ali celo v zemljiški knjigi. Navedeno pa ne pomeni, da so vsa zemljišča, na katerih ta razmejitev ni bila opravljena, v javni lasti. Po samem zakonu je zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe, delilo pravno usodo stavbe. Sklicevanje na skrb za sporna zemljišča ne pomeni nujno, da izvira iz upravljanja z javnim dobrom in ne iz upravljanja s stanovanji v družbeni lastnini.