UPRS Sodba I U 1446/2019-7

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel vlogo tožnika za dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji po 5. alineji drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). V obrazložitvi sklepa navaja, da je prvostopenjski organ 6. 5. 2019 prejel njegovo vlogo za podaljšanje dovolitve zadrževanja. Nadalje podrobno pojasnjuje potek vseh dosedanjih postopkov. Pri svoji odločitvi se sklicuje na 73. člen ZTuj-2, ki določa, da pomeni po tem zakonu zadrževanje dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Odstranitev tujca pa določa prvi odstavek 69. člena ZTuj-2, ki določa, da policija tujcu, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, in tujcu, ki mu rok za prostovoljno vrnitev ni bil določen zaradi obstoja razlogov iz petega odstavka 67. člena tega zakona, izda odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. Tujcu, ki ne zapusti države v odločbi o prostovoljnem vračanju v postavljenem roku, se izda novo odločbo, to je odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. O vlogi za dovolitev zadrževanja se skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZTuj-2 odloča o tujcu, ki se ga mora odstraniti, torej mu mora biti izdana odločba o prisilni vrnitvi oziroma odločba brez postavljenega roka za prostovoljno vrnitev. Upravna enota pa je tožniku po podani vlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izdala potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Tožnik s svojo vlogo za dovolitev zadrževanja ne more uveljavljati pravice do dovolitve zadrževanja, zato jo je prvostopenjski organ zavrgel, ker ne more biti stranka v upravnem postopku za dovolitev zadrževanja.

2Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi pojasnjuje, da se odločba o vrnitvi izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji. Tožnik pa je navedel, da je bila na upravno enoto vložena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje in mu je bilo izdano potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje do dokončne odločitve o prošnji. Navedeno potrdilo ustvarja učinek, da njegovo bivanje v Republiki Sloveniji ni nezakonito. Prvostopenjski organ je pravilno odločil, da tožnik ni v postopku odstranitve in zato ne more uveljavljati pravice ali pravne koristi v zvezi z dovolitvijo zadrževanja in je zato odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

3Tožnik v tožbi oporeka temu, da je v izreku sklepa navedeno zavrženje prošnje, saj zanjo ni podan pravi razlog, ampak bi bil ta razlog lahko le za prenehanje veljavnosti dovolitve zadrževanja. Nadalje izraža nestrinjanje s stališčem, da tožnik ne more biti stranka v postopku za dovolitev zadrževanja. Tožnik je namreč dovolitev zadrževanja prej že večkrat dobil, ne da bi mu bila hkrati izdana še odločba o odstranitvi. Ne le iz vloge stranke, ampak iz vseh štirih dosedanjih odločb istega organa o dovolitvi zadrževanja izhaja, da stranka zahteva nekaj, kar bi ji po materialnih predpisih pripadalo in ji pripada tudi sedaj. Nadalje navaja, da tožnik dovoljenja za prebivanje sploh še ni dobil, ampak le potrdilo, ki velja kot dovoljenje za začasno prebivanje. Dovoljenega zadrževanja pa ne sme prekiniti, ker bi s tem izgubil mesečno denarno pomoč, nujno za preživljanje. V primeru nadaljnjega zavlačevanja za izdajo dovoljenja za prebivanje bi tožnik lahko še dolge mesece ostal brez možnosti zaposlitve in tudi brez denarne pomoči. Tožnik je zaprosil za podaljšanje tedaj še veljavne dovolitve zadrževanja, da bi ohranil sredstva za preživljanje, zanj nujno potrebna v času čakanja na pridobitev dovoljenja za prebivanje. Iz tožnikove tožbe smiselno izhaja, da želi odpravo izpodbijanega akta.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikovo bivanje do dokončne odločitve o prošnji za začasno prebivanje ni nezakonito, saj potrdilo o vloženi prošnji velja kot dovoljenje za začasno prebivanje. Tožnik ni v postopku odstranitve, policija pa uvede postopek za dovolitev zadrževanja po tem, ko je tujcu že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev oziroma odločba, s katero je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo, ali sodba, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Tožniku pa ni bila še izdana nobena takšna odločba, zato policija ne more uvesti postopka za dovolitev zadrževanja. Tožnik ni v postopku odstranitve, zato ne more uveljavljati zahteve, da se njegova odstranitev odloži. Predhodno dovoljeno za zadrževanje in izdana odločba o vrnitvi pa niso predmet tega postopka. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6ZTuj-2 v tretjem odstavku 73. člena določa, da policija postopek za dovolitev zadrževanja uvede na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti po tem, ko je tujcu že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev oziroma odločba, s katero je bila tujcu določena prepoved vstopa v državo, ali sodba, s katero je bila tujcu izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Sodišče ugotavlja, da je bila tožniku dne 28. 3. 2017 izdana odločba, s katero mu je bil določen 15 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ni pa iz spisa niti iz navedb strank razvidno, da bi mu bila po tem izdana odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev ali odločba, s katero bi mu bila določena prepoved vstopa v državo, ali pa sodba, s katero bi mu bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 3. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Po mnenju sodišča je treba to določilo tolmačiti v tem smislu, da se vloga zavrže tako v primeru, ko je bil predpisani rok prekoračen, kot tudi v primeru, ko je bila vloga vložena pred začetkom teka določenega roka oziroma pred nastopom predpisanega pogoja, kar je v konkretnem primeru izdaja odločbe o vrnitvi brez določenega roka za vrnitev. Enako stališče je Upravno sodišče RS zavzelo že v sodbi I U 624/2019-8 z dne 28. 8. 2019. Skladno s prvim odstavkom 73. člena ZTuj-2 namreč zadrževanje pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v Republiki Sloveniji. Osnovni pogoj, da se sploh lahko odloča o prošnji za dovolitev zadrževanja, je ta, da je tujec v postopku odstranitve, v obravnavanem primeru pa tožnik ni v postopku odstranitve, temveč se celo odloča o njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Iz navedenih razlogov se sodišče strinja s tem, da je bilo potrebno vlogo zavreči, ker je bila vložena prezgodaj, torej preden so sploh nastopile okoliščine, ki morajo nastopiti, da se lahko odloča o prošnji za dovolitev zadrževanja. Vendar bi po presoji sodišča moral prvostopenjski organ svoj sklep opreti na 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in ne na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Izpodbijani upravni akt je tako po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, zato je sodišče tožbo vseeno zavrnilo (3. alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

7Sodišče se ne strinja, da obstaja razlog za zavrženje vloge iz 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, kot je navedeno v izpodbijanem sklepu. V tem primeru ne gre za to, da tožnik ne bi uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi ali da ne bi mogel biti stranka. Skladno s prvim odstavkom 42. člena ZUP je namreč lahko stranka v upravnem postopku vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Sodišče se iz navedenih razlogov strinja s tistimi tožbenimi navedbami, kjer tožnik pojasnjuje, zakaj ne drži razlog, da ne bi mogel biti stranka v postopku, vendar pa te navedbe ne morejo vplivati na pravilnost same odločitve, saj za vložitev vloge za dovolitev zadrževanja niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavo take vloge.

8Tožnik se med drugim v tožbi sklicuje na to, da mu je bila do sedaj dovolitev zadrževanja že večkrat podaljšana. Vendar pa sodišče pojasnjuje, da je predmet tega postopka zgolj zadnji, to je izpodbijani sklep o zavrženju vloge za dovolitev zadrževanja. Gre za vlogo, ki je bila pri prvostopenjskemu organu vložena 6. 5. 2019. Obseg sodne kontrole je torej omejen od začetka zadnjega upravnega postopka, torej od vložitve prošnje za podaljšanje dovolitve zadrževanja, vložene 6. 5. 2019, do izdaje drugostopenjske odločbe. Sodišče se zato ne opredeljuje do tega, ali so bile predhodno izdane odločbe o dovolitvi zadrževanja pravilne ali ne, ker to ni predmet tega postopka. Sodišče še pojasnjuje, da potrdilo o tem, da je prosilec vložil prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, ni razlog, da je bila vloga za dovolitev zadrževanja zavržena, pač pa je glavni razlog za zavrženje ta, da tožnik sploh ni v postopku odstranitve, zaradi česar ne izpolnjuje osnovnega pogoja za odločanje o dovolitvi zadrževanja.

9Tožnik se v svoji tožbi sklicuje tudi na to, da če mu zadrževanje ni podaljšano, da s tem izgubi mesečno denarno pomoč, nujno za preživljanje. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da ne glede na navedeno ni mogoče podaljšati zadrževanja, če niso izpolnjene osnovne procesne predpostavke za izdajo takega dovoljenja, to pa je, da je tujec v postopku odstranitve.

10Ker je izpodbijani sklep glede same odločitve pravilen, le da zaradi druge pravne podlage, kot je navedena v sklepu, je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Ni sporno, kakšni pravni akti so bili doslej izdani, niti to, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, pa ZUS-1 daje v prvem odstavku 59. člena sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. V navedeni zadevi je namreč sporna le pravilna uporaba materialnega prava.