VSRS Sodba X Ips 92/2020

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije (v nadaljevanju Komisija za pritožbe) št. 10050-2/2017/9 z dne 13. 6. 2018, s katerim je Komisija za pritožbe ugodila predlogu predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici in razveljavila sklep opr. št. Su 679/2016 z dne 25. 8. 2016 o imenovanju tožnika v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Ugotovljeno je bilo, da imenovanje tožnika v ta naziv ni bilo v skladu z osmim odstavkom 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba o notranji organizaciji). Upravno sodišče je tožbo zavrnilo.

2Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je bil tožnik na podlagi tretjega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) premeščen na zahtevnejše delovno mesto (pravosodni svetnik), ki se v skladu s 14. členom Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del, opravlja v dveh nazivih, in sicer nižjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) II in višjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) I. Ker tožnik prej ni bil imenovan v naziv Pravosodni svetnik, je Upravno sodišče pritrdilo stališču Komisije za pritožbe, da je lahko imenovan le v nižji naziv in ne v višjega, v katerega je bil nepravilno imenovan s sklepom, ki ga je Komisija za pritožbe razveljavila. Upravno sodišče je zavrnilo tožnikovo stališče, da je pri imenovanju v naziv treba upoštevati prvi odstavek 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS).

3Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 238/2019 z dne 3. 6. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna razlaga tretjega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih in 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, po kateri je uradnika ob premestitvi na drugo delovno mesto znotraj istega ali nižjega tarifnega razreda, dopustno imenovati v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv.

4Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na to, da ne tretji odstavek 147. člena ZJU ne 7. člen Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, ne določata, da bi moral biti delavec ob premestitvi imenovan v najnižji naziv na novem delovnem mestu, meni, da je določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba) nezakonita in neustavna, saj ob premestitvah ne omogoča prenosa vseh plačnih razredov napredovanj, kot to določa prvi odstavek 20. člena ZSPJS. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, spremeni izpodbijani sklep Komisije za pritožbe in zavrne predlog predsednice Okrožnega sodišča v Novi Gorici za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnika v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je prenos razredov napredovanj iz prejšnjega delovnega mesta delovnopravna materija, odločitev, koliko plačnih razredov bo prenesel revident, pa v pristojnosti sodišča za delovne spore. Nasprotuje revidentovemu načinu razlage predpisov, ki urejajo imenovanje v naziv. Upoštevati naj bi bilo treba, da je zahtevnejše delovno mesto višje vrednoteno in ima določen višji izhodiščni plačni razred. Zato naj javni uslužbenec z imenovanjem v najnižji naziv na zahtevnejšem delovnem mestu ne more biti prikrajšan.

K I. točki izreka

6Revizija ni utemeljena.

7Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

8Za upravo pravosodnih organov so uradniška delovna mesta in nazivi določeni s četrtim odstavkom 14. člena Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in samoupravnih lokalnih skupnosti – tarifni del. Ta določa, da se delovno mesto Pravosodni svetnik (PDI) II (na to delovno mesto naj bi bil revident premeščen) opravlja v nazivih Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I.

9Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil tožnik zaradi premestitve na zahtevnejše delovno mesto s sklepom predsednice okrožnega sodišča imenovan v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Komisija za pritožbe pa je ta sklep razveljavila, ker ne gre za najnižji naziv na tem delovnem mestu. Svojo odločitev je oprlo na osmi odstavek 55. člena Uredbe, ki določa, da se uradnika ob sklenitvi delovnega razmerja oziroma premestitvi na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu, razen če je bil že pred premestitvijo imenovan v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo pritrdilo taki odločitvi in zavrnilo tožbene ugovore o nezakonitosti navedene določbe Uredbe.

10Na podlagi tretjega odstavka 147. člena ZJU je uradnika mogoče premestiti na zahtevnejše delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu, in druge pogoje za tako delovno mesto. Ta določba torej ureja le pogoje za premestitev na zahtevnejše delovno mesto, ne ureja pa imenovanja v naziv na tem delovnem mestu. Naziv urejajo členi od 84 do 91 ZJU. Tako prvi odstavek 84. člena določa, da uradnik izvršuje javne naloge v nazivu. Drugi odstavek 84. člena pa, da se naziv pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto v skladu s tem zakonom ali z napredovanjem v višji naziv. Za imenovanje v naziv morajo biti izpolnjeni tudi predpisani pogoji (od 86. do 88. členi ZJU). Pri čemer se uradnik po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu (četrti odstavek 84. člena ZJU).

11Iz opisane ureditve torej res ne izhaja omejitev imenovanja v višji naziv, če je javni uslužbenec premeščen na zahtevnejše delovno mesto. Po mnenju Vrhovnega sodišča take izrecne omejitve ni, ker je zakonodajalec pri določbah ZJU upošteval, da gre pri imenovanjih v višje nazive od izhodiščnih za napredovanje, ki ga ureja ZSPJS. ZJU pa ne daje drugačne podlage za napredovanje v nazivih določenega delovnega mesta. Določa le, da je uradnik na drugo delovno mesto premeščen zaradi delovnih potreb ali s soglasjem oziroma na lastno željo (prvi odstavek 147. člena ZJU). Določba osmega odstavka 55. člena Uredbe, ki določa, da se uradnika tudi ob premestitvi na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu, imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu, pa v ničemer ne posega v pravice uradnika, ki se ga premešča, saj zgolj izpeljuje logiko premestitve na zahtevnejše delovno mesto ne glede na razlog premestitve.

12Na drugačno stališče ne more vplivati to, da ZJU v četrtem odstavku 84. člena imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, izrecno določa le za uradnika, ki je izbran na javnem natečaju. To, da zakonodajalec ni enako določil tudi za uradnika, ki se ga na tako uradniško delovno mesto premesti, samo po sebi ne zadošča za sklepanje, da za imenovanje premeščenega uradnika v višji naziv zadošča že, da zanj izpolnjuje pogoje. Drugačna razlaga bi pomenila neenako obravnavanje uradnika, ki je izbran na javnem natečaju in uradnika, ki je premeščen na tako delovno mesto (če tudi uradnik, izbran na javnem natečaju izpolnjuje pogoje za imenovanje v višji naziv).

13Tudi črtanje petega odstavka 120. člena ZJU (na kar se sklicuje revident),¹ ki je določal, da lahko uradnik izjemoma napreduje za eno do dve stopnji višji naziv v primeru premestitve na zahtevnejše delovno mesto, ne utemeljuje zatrjevane nezakonitosti osmega odstavka 55. člena Uredbe. Člen 55 te uredbe namreč ureja le povezavo med uradniškimi delovnimi mesti in nazivi. Kot revident sam pravilno navaja, pa je bila ob reformi plačnega sistema v ZSPJS premeščena ureditev napredovanj, vključno z napredovanji v nazivih. Opustitev navedene določbe v ZJU torej ni posledica omilitve pogojev, kot to zmotno meni revident, ampak drugačne sistemske ureditve plačnega sistema in sistema napredovanj.

14Pri imenovanju v višji naziv gre namreč za napredovanje. Zanj pa ne zadošča, da so izpolnjeni pogoji za imenovanje v naziv, temveč morajo biti izpolnjeni tudi pogoji, ki utemeljujejo tako napredovanje. Napredovanje v nazivu je namreč oblika vertikalnega napredovanja javnih uslužbencev (16. člen ZSPJS).² Za imenovanje v višji naziv pa morajo obstajati posebni razlogi za tako napredovanje (drugi odstavek 111. člena ZJU in četrti odstavek 19. člena ZSPJS). Če teh ni, tudi zahteva po imenovanju v višji naziv nima podlage.

15Iz 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive sicer izhaja, da gre tudi pri premestitvi na zahtevnejše delovno mesto za napredovanje, vendar pri tem ocene za napredovanje niso pogoj. Zato kljub temu, da premestitev na zahtevnejše delovno mesto po naravi stvari pomeni napredovanje, ta premestitev sama po sebi še ne omogoča tudi napredovanja v višje nazive tega delovnega mesta. Ta oblika napredovanja se ob premestitvi odrazi že v imenovanju uradnika v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, saj sta (delovno mesto in naziv) praviloma uvrščena v višje plačne razrede.³ Za eno stopnjo višji naziv (pospešeno napredovanje) pa lahko napreduje uradnik le, če so izpolnjeni pogoji za tako napredovanje (8. člen Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive).

16Glede na opisano zakonsko ureditev, je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. Ne ZJU, ne Uredba o napredovanju uradnikov v nazive ne dopuščajo imenovati uradnika v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu zgolj zato, ker ta izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Imenovanje v višji naziv ureja ZSPJS, ki pa tako imenovanje povezuje le z napredovanjem.

17Pri čemer napredovanje v naziv ne izhaja, kot to zmotno meni revident, iz določitve plačnega razreda ob premestitvi. Revident napačno razume stališče Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 111/2016, da je del dejanskega stanja imenovanja v naziv obstoj premestitve. To stališče sicer pomeni, da je premestitev pogoj za imenovanje v naziv, ampak odločitev o premestitvi ne pomeni, da je vprašanje imenovanja v naziv odvisno od plačnega razreda uradnika, kot to meni revident.

18Čeprav je treba pritrditi toženi stranki, da je odločanje o prenosu plačnih razredov napredovanj v pristojnosti sodišča za delovne spore, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je treba v obravnavani zadevi v tem upravnem sporu revidentu odgovoriti na njegovo vztrajanje pri očitno zmotni razlagi prvega odstavka 20. člena ZSPJS, na kateri pravzaprav izpeljuje bistvene razloge, s katerimi utemeljuje revizijo.

19Revident namreč nezakonitost in neustavnost osmega odstavka 55. člena Uredbe utemeljuje prav na napačnem izhodišču, da je prvi odstavek 20. člena ZSPJS podlaga za prenos napredovalnih plačnih razredov, doseženih na nižjem delovnem mestu, na način, da izhodiščnemu plačnemu razredu novega delovnega mesta prišteje število napredovalnih plačnih razredov.⁴ To pa ne izhaja ne iz besedila navedene zakonske določbe, niti ni taka razlaga logična.

20Prvi odstavek 20. člena ZSPJS namreč določa: Če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

21Če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, po navedeni zakonski določbi obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu. To pomeni, da se mu število plačnih razredov, ki jih je dosegel z napredovanji, ne more zmanjšati, čeprav bi bil premeščen na delovno mesto, za katero je določen nižji izhodiščni plačni razred. Tudi iz mnenj MJU, ki jih revizija povzema, izhaja, da je javni uslužbenec ob premestitvi upravičen ohraniti dosežena napredovanja. Razlaga, za kakršno se zavzema revident, pa bi pomenila, da bi javni uslužbenec zgolj s premestitvijo na zahtevnejše delovno mesto, tudi na tem delovnem mestu že dejansko napredoval tako v plačnih razredih kot v nazivih, ne da bi bil ocenjen za delo na tem zahtevnejšem delovnem mestu.

22Prvi odstavek 20. člena ZSPJS torej pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, drugi odstavek tega člena pa ureja določitev plačnih razredov pri napredovanju v naziv ali višji naziv.⁵ Tudi iz te določbe jasno izhaja, da gre za prenos prej doseženih plačnih razredov, ki se lahko zaradi napredovanja povečajo za največ tri plačne razrede, pri čemer javnega uslužbenca niti ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem.

23Ob pravilnem razumevanju pravice do ohranitve plačnih razredov, doseženih z napredovanjem, in varstva te pravice, kot jo zagotavljajo določbe ZSPJS, tudi ni mogoča situacija, da bi imenovanje v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, revidenta prikrajšala za z napredovanji dosežene plačne razrede.⁶ Po navedenem so neutemeljene tudi revizijske navedbe o poseganju v zakonsko določene pravice in diskriminatorni obravnavi različnih kategorij javnih uslužbencev, saj revident vse te trditve gradi na napačnem razumevanju pomena ohranitve oziroma prenosa plačnih razredov napredovanj. Zato so neutemeljeni tudi revizijski ugovori zoper stališče, da je določitev plačnega razreda tudi v revidentovem primeru odvisna od imenovanja v naziv in ne obratno.

24Po obrazloženem uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

25Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

26Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-B), Uradni list RS, št. 113/2005.
² Glej 14. točko odločbe Ustavnega sodišča U-I-256/08 z dne 18. 2. 2010.
³ Določitev višjega plačnega razreda v primerih, ko je naziv delovnega mesta uvrščen v nižji ali isti plačni razred, določa prvi odstavek 19. člena ZSPJS.
⁴ Revident sam navaja, da je na prejšnjem delovnem mestu dosegel 8 plačnih razredov napredovanj, da je izhodiščni plačni razred novega delovnega mesta 41 (od 8. 12. 2018 dalje je to 42. plačni razred – op. Vrhovno sodišče) in da bi moral biti glede na prvi odstavek 20. člena ZSPJS uvrščen v 49. plačni razred.
⁵ Drugi odstavek 20. člena ZSPJS določa: Javni uslužbenec, ki napreduje v naziv ali višji naziv, prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv tako, da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede. Ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem.
⁶ Prim. sodbi VIII Ips 286/2015 z dne 8. 3. 2016 in VIII Ips 295/2015 z dne 22. 3. 2016.