16. člen ZSPJS

Tožnik neutemeljeno vztraja pri svojem stališču, da bi glede na 2. člen Uredbe o spremembi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 121/21; Uredba o spremembi Uredbe), ki je določila, da se preverja, ali javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za napredovanje v plačnih razredih do 15. 11., moral s 1. 12. 2021 avtomatično napredovati v 44. plačni razred brez ponovnega preverjanja pogojev za napredovanje. Uredba o spremembi Uredbe, ki je začela veljati dne 7. 8. 2021, se pri preverjanju pogojev za napredovanje tožnika še ni uporabljala.

Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v k

Kot ponavlja tožnica v pritožbi, je pri toženki od leta 1996 opravljala delo svetovalke zaposlitve. Za to delo so se izobrazbeni pogoji z uveljavitvijo Zakona o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) spremenili. Prvi odstavek 81. člena ZUTD, ki ga citira že sodišče prve stopnje, določa, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve iz tega zakona izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. ZUTD se je uveljavil 1. 1. 2011. V letu 2013 je bila pri toženki sprejeta nova sistemizacija; skladno z novo sistemizacijo sta stranki 28. 10. 2013 sklenili novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Strokovni svetovalec I, ki sodi v VII/1. tarifni razred. Pri določitvi plače na tem delovnem m

Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče. Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju

Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo). Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesl

Tožnik ni bil premeščen niti njegovo delovno mesto ni bilo preimenovano (oziroma ni pridobil drugačnega naziva), ampak je prejel za en plačni razred višjo plačo na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi; ne pa še za en plačni razred, kot zahteva, pri čemer se sklicuje na povišanje za dva plačna razreda, ki je bilo za nekatera delovnega mesta oziroma nazive določeno z Aneksom št. 4 h KPDU.

Tožnici, ki ima le višješolsko izobrazbo in ki ji z odločbo ministra naziv višjega svetovalca ni bil nikoli podeljen, tega naziva in nanj navezujoče plače ni mogoče priznati.

Določba drugega odstavka 8. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, a contrario daje podlago za razlago, da se napredovalno obdobje prekine, če javni uslužbenec zasede oziroma se ga premesti na delovno mesto v višjem tarifnem razredu.

Utemeljeno je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, da se tožniku prizna en dodatni plačni razred iz naslova napredovanja v obdobju od 1. 10. 2017 na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS. Ker sta pogoja za napredovanje v višji plačni razred tako potek določenega časa (triletno napredovalno obdobje) kot delovna uspešnost javnega uslužbenca, izkazana z ocenami v napredovalnem obdobju, je sodišče prve stopnje zmotno zgolj na podlagi triletnega napredovalnega obdobja, ki ga je štelo od 1. 10. 2014 dalje, ko je tožnik dejansko pričel opravljati višje vrednoteno delo, presodilo, da bi tožnik v tem napredovalnem obdobju napredoval za vsaj en plačni razred. Ocen delovne uspešnosti ne morejo nadomestiti pohvale tožnikovega dela s strani njegovih sodelavcev.

Pritožba zmotno meni, da mora tožena stranka zaposlenemu, ki je razporejen v naziv brez možnosti napredovanja, v nasprotju z Uredbo določiti za 5 plačnih razredov višje izhodiščne plače. Tega drugi odstavek 16. člena ZSPJS ne določa, niti ni iz besedila člena ali zakonodajnega gradiva povzeti, da je namen člena v tem, da se Uredbe ne upošteva. Nasprotno, namen določbe je ravno nasproten, in sicer v tem, da lahko tudi javni uslužbenci, ki ne morejo napredovati v naziv, kljub temu napredujejo v plačnih razredih, in s tem tudi brez napredovanja v naziv dosežejo višjo plačo, medtem ko javni uslužbenci, ki delajo na delovnih mestih, kjer je takšno napredovanje mogoče, po doseženih petih napredovanjih ne morejo več napredovati v plačnem razredu (saj imajo možnost napredovanja v naziv).

V pritožbi tožnica utemeljeno navaja, da ocena delovne uspešnosti javnega uslužbenca ne more biti utemeljena z razlogi, ki so povezani z zdravstvenim stanjem javnega uslužbenca, saj to predstavlja kršitev prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Utemeljeno tožnica navaja, da bolniške odsotnosti po naravi stvari (praviloma) ni mogoče sporočiti vnaprej, zato podana ocena ne more biti utemeljena z navedbo, da je nenadna in večkratna bolniška odsotnost tožnice vplivala na sodelovanje med delavci. Ocene delovne uspešnosti tudi ni mogoče utemeljiti s predodeljevanjem spisov drugim delavcem zaradi bolniške odsotnosti. Poleg tega, da gre za nedopustno diskriminacijo, je predodeljevanje spisov zaradi odsotnosti javnega uslužbenca stvar organizacije dela, ki je v domeni delodajalca, in ni del izvajanja nalog javnega uslužbenca, ki je podvrženo letnemu ocenjevanju. Sodišče prve stopnje je utemeljitev ocene v tem delu povzelo, vendar pa ni zavzelo jasnih razlogov, ali je izpodbijana ocena po tem kriteriju (tj. kriteriju sodelovanja) utemeljena ali ne.

Kljub temu, da premestitev na zahtevnejše delovno mesto po naravi stvari pomeni napredovanje, ta premestitev sama po sebi še ne omogoča tudi napredovanja v višje nazive tega delovnega mesta. Ta oblika napredovanja se ob premestitvi odrazi že v imenovanju uradnika v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, saj sta (delovno mesto in naziv) praviloma uvrščena v višje plačne razrede. Za eno stopnjo višji naziv (pospešeno napredovanje) pa lahko napreduje uradnik le, če so izpolnjeni pogoji za tako napredovanje. Ne ZJU, ne Uredba o napredovanju uradnikov v nazive ne dopuščajo imenovati uradnika v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu zgolj zato, ker ta izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Imenovanje v višji naziv ureja ZSPJS, ki pa tako imenovanje povezuje le z napredovanjem. Prvi odstavek 20. člena ZSPJS pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, drugi odstavek tega člena pa ureja določitev plačnih razredov pri napredovanju v naziv ali višji naziv. Tudi iz te določbe jasno izhaja, da gre za prenos prej doseženih plačnih razredov, ki se lahko zaradi napredovanja povečajo za največ tr

Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v drugem odstavku 8. člena določa, da se pri prehodu na drugo delovno mesto v okviru javnega sektorja javnemu uslužbencu napredovalno obdobje ne prekine v primeru, če zasede delovno mesto v istem ali nižjem tarifnem razredu, v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah, zato se je tožnici s premestitvijo oziroma zaposlitvijo na novem delovnem mestu dne 1. 8. 2015 prekinilo napredovalno obdobje, saj se je tožnica zaposlila na delovnem mestu, ki sodi v višji tarifni razred. Tožnici je ob premestitvi dne 1. 8. 2015 na novo delovno mesto v višjem tarifnem razredu pričelo znova teči napredovalno obdobje in je bil pogoj triletnega napredovalnega obdobja izpolnjen 1. 8. 2018. Tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora med napredovanji preteči tri leta. Določba drugega odstavka 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede, da je napredovalno obdobje opredeljeno kot čas od zadnjega napredovanja oziroma prve zaposlitve v javnem sektorju, v katerem javni uslužbenec pridobi tri letne ocene, ki mu omogočajo napre

Utemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je izpolnitev triletnega napredovalnega obdobja absoluten pogoj za napredovanje, na podlagi 16. člena ZSPJS. V tretjem odstavku 16. člena ZSPJS je določeno, da javni uslužbenec lahko na podlagi tega zakona napreduje vsaka tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Pristojni organ oziroma predstojnik najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. V skladu z določb prvega odstavka 5. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za vse javne uslužbence izvede do 15. marca. V 17.a členu ZSPJS je določeno, da če javni uslužbenec na osnovi veljavne ocene iz 6. odstavka 16. člena izpolni pogoje za napredovanje v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje na delovnem mestu oziroma v nazivu, napreduje od 1. aprila v letu, ko izpolni pogoje za nepredovanje v višji plačni razred.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba) od prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določbi tretjega odstavka 16. člena ZSPJS1 in tretjega odstavka 1. člena Uredbe tako, da mora javni uslužbenec do 1. 4. v letu, v katerem napreduje, poleg pridobitve treh ocen izpolniti tudi pogoj dopolnitve polnih treh let dela (pri delodajalcu ali po premestitvi).

Bistveno je, da bi morala tožena stranka v svojih navedbah jasno navesti, da je tožnik (eventualno) upravičen do pravic uradniškega delovnega mesta višji policijski inšpektor III, ter na takšni trditveni podlagi dokazovati, da je upravičen do 35., in ne 37. (izhodiščnega) plačnega razreda. Tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage, da bi bilo dopustno upoštevati njene pritožbene navedbe, da je tožnik v času dejanskega opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta upravičen do plače v višini 35. izhodiščnega plačnega razreda. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče tožniku dosoditi razliko v plači v bruto znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od bruto zneska. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do izplačila bruto zneska plače, ampak do neto zneska, saj mora izplačevalec (delodajalec oziroma tožena stranka) ob izplačilu prejemka pravilno obračunati in plačati tudi davke in prispevke, nato pa delavcu izplačati pravilen neto znesek.

Pritožbeno sodišče je že v drugih primerljivih zadevah, v katerih je bilo dejansko stanje v bistvenem podobno obravnavanemu zavzelo stališče, da tretjega odstavka 16. člena ZSPJS ni mogoče tolmačiti drugače, kot da mora miniti polna tri leta od dneva zaposlitve ali premestitve do 1. 4. v letu, ko se preverja izpolnjevanje pogojev za napredovanje.

Pritožba neutemeljeno nasprotuje materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da mora za izpolnitev pogojev za napredovanje po ZSPJS in Uredbi o napredovanju javnih uslužbenecev v plačne razrede od zaposlitve ali prejšnjega napredovanja miniti polna tri leta.