VSL Sodba I Cpg 651/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka A. A. s.p., je dolžna plačati tožeči stranki Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, znesek 5.134,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2016 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.383,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5V proizvodnem prostoru tožene stranke je 7. 11. 2013 prišlo do nesreče, v kateri se je poškodovalo 6 delavcev tožene stranke in serviser B. B. Slednji je za posledicami hudih poškodb kasneje umrl.

6Tožeča stranka vlaga tožbo na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ), po katerem ima tožeča stranka pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu, ki jih opredeljuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD-1). Skladno s 86. členom ZZVZZ ima tožeča stranka pravico zahtevati povrnitev škode tudi od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, pa je odgovoren delodajalec.

7V proizvodnih prostorih tožene stranke je potekala proizvodnja snegolovov in opreme za strehe, v kateri je bila tudi linija za prašno lakiranje kovinskih izdelkov, sestavljena iz dveh komor za elektrostatičen nanos prahu in ene sušilne komore. Dan pred nesrečo je serviser B. B. na sušilni komori opravil servis. Na komori proizvajalca C. C. je bil nameščen toplotni izmenjevalnik z oljnim gorilnikom in ventilatorjem. Serviser je na oljni gorilnik namestil razpršilno šobo in zamenjal filter za gorivo. Naslednji dan peč ni dosegala želene temperature, zato je serviser ponovno prišel in neuspešno poskušal nastaviti gorilnik. A. A. (v nadaljevanju: toženec) je poklical proizvajalca peči C. C., ki je po telefonu dal navodila za vžig peči. Po zagonu je temperatura v peči narasla, ko je dosegla 150º C, pa je prišlo do eksplozije.

8Iz poročila Slovenskega inštituta za kakovost in meroslovje Ljubljana (SIQ) izhaja, da je bil nastanek eksplozivne snovi v sušilni komori posledica poškodbe zgorevalne komore. Pri pregledu so našli razpoko, ki ni bila posledica eksplozije, razpoka pa je povzročila, da zgorevalna komora ni bila več fizično ločena od sušilne komore. Zaradi zatajitve vžiga gorilnika se je lahko v sušilno komoro razširilo kurilno olje, in ker je bila temperatura v sušilni komori višja od temperature plamenišča kurilnega olja, je v sušilni komori nastala eksplozivna zmes hlapov kurilnega olja z zrakom, ki jo je vžgal gorilnik. Podobno so ugotovili tudi strokovnjaki Laboratorija za kovine na Zavodu za gradbeništvo Slovenije.

9V kazenskem postopku, ki je zoper toženca tekel zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, sta se do teh poročil opredelila tudi izvedenca D. D. in E. E. Prvi je še povedal, da pred samo eksplozijo ni bilo nobenih znakov, ki bi kazali na nevarnost in na nujnost po ukrepanju, da je ob servisiranju oljnega gorilnika običajno, da je prisoten vonj po kurilnem olju, ter da je bil dim, ki se je pokadil iz sušilne komore ob odprtju vrat, posledica nedokončanega procesa polimerizacije praška iz praškaste barve. Izvedenec E. E. je izpostavil manko varnostnega temperaturnega omejevalnika v območju zgorevalne komore kot zaščitnega elementa v primeru pregrevanja naprave, ki pa bi moral biti nameščen s strani proizvajalca. Prav tako je izpostavil, da navodila proizvajalca navajajo, da komora posebnega vzdrževanja ne potrebuje in se to omejuje na dvakrat letno umerjanje izgorevanja, preverjanje brezhibnosti gorilnika, preizkušanje napetosti jermena na ventilatorju in pregled stanja turbine, ventilatorja in ležajev. Napačno naj bi ravnal tudi toženec, ko se je v prostoru čutil vonj po kurilnem olju, iz komore pa je predhodno uhajal bel dim. Komoro je bilo potrebno takoj ugasniti in počakati na serviserja oziroma proizvajalca.

10Tožnica tožencu očita, da ga je na nevarnost opozarjal vonj po kurilnem olju in bel dim iz sušilne komore, zato bi moral za zagotovitev varnosti delavcev serviserju odrediti, naj ugasne peč, in počakati na proizvajalca peči, C. C. Ta je bil edini pooblaščen za izmero izgorevanja in preveritev gorilnika, medtem ko serviser B. B. za to ni bil usposobljen in certificiran. Toženec bi moral tudi opisati in oceniti postopke ravnanja v primeru okoliščin, ki predstavljajo tveganje za varnost delavcev pri sušilni komori, in sprejeti ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe. Izvajati bi moral redne obdobne preglede in preizkuse komore v skladu s 17. in 19. členom ZVZD-1 ter pridobiti elaborat o eksplozijski ogroženosti in certifikat o skladnosti elaborata o eksplozijski ogroženosti z opremo za eksplozivno okolje v skladu z 19. členom Pravilnika o proti eksplozijski zaščiti. Toženec je zato v celoti odgovoren.

11Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je proizvajalec prihajal na vsak klic zaradi težav s pečjo, na dan nezgode pa je serviserju razložil, da mora peč razdreti, da bo videl, če kje poka v izmenjevalcu. Serviser B. B. je poznal delovanje celotne naprave, saj jo je servisiral vsako leto, zato je sodišče štelo, da je bil za to delo ustrezno usposobljen in je imel več znanj in izkušenj kot sam toženec. Posebno vzdrževanje za komoro ni bilo predvideno. Za toženca je bila leta 2007 izdelana ocena požarne ogroženosti, v letu 2006 pa s strani F. d.o.o. tudi potrdilo, da sušilna komora ustreza predpisom varstva in zdravja pri delu in zagotavlja varno delo (veljavno do junija 2009). Toženec je pri uporabi peči sledil navodilom proizvajalca, vendar v samih navodilih ni bil predpisan ustrezen obseg preverjanja delovanja varnostnih elementov. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da so bila navodila proizvajalca sušilne komore neustrezna in pomanjkljiva predvsem v varnostnih pogledih. Naprava se je očitno uporabljala skladno z navodili; sodišče je tudi verjelo tožencu, da peč kritičnega dne sploh ni bila vklopljena, ker je ni bilo možno zagnati. Sodišče je nadalje ugotovilo, da zato, ker proizvajalec ni prišel, je ta dajal navodila, kako naj ravna serviser v delavnici, in sicer, kako naj razdre peč, verjetno z razlogom, da bo nato možno ugotoviti pomanjkljivost in zagnati peč. Toženec je prepustil strokovne razgovore njima.

12Iz dejanskih ugotovitev izhaja še, da je toženec ob ugotovljenem vonju po kurilnem olju in belem dimu, ki je po takšnem servisnem posegu običajen, zjutraj poskrbel za ugasnitev naprave in nato za klic serviserja in proizvajalca. Pri tem sodišče ni našlo zasledovanja ekonomskih interesov toženca, torej da bi on silil k čim prejšnjemu nadaljevanju dela. Sodišče prve stopnje se tudi ne strinja s tožnico, da predložena ocena tveganja F. d.o.o. toženca ne odvezuje odgovornosti, saj bi bili v takih primerih vsi papirji zunanjih strokovnih služb nepotrebni.

13Na podlagi vsega tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da škoda, ki jo je imela tožnica zaradi nastale eksplozije, ni bila povzročena zaradi ravnanja ali neravnanja toženca. Sodišče se je sklicevalo na prvi odstavek 153. člena OZ, po katerem je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Po drugem odstavku istega člena je imetnik stvari prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

14Tožnica v pritožbi vztraja, da toženec popravila sušilne komore ni zaupal strokovno usposobljeni osebi, ker je serviser predhodno zanj opravljal le redne servise oljnega gorilnika, nikoli pa ni servisiral in popravljal sušilne komore in za popravilo te ni bil usposobljen. Trdi, da je na komori opravljal servise le proizvajalec C. C., kritičnega dne pa vsekakor ni šlo za reden servis oziroma klasično vzdrževanje oljnega gorilnika, ampak se je, kot je izpovedala izvedenka dr. G. G., dejansko odpravljalo napako, to pa naj bi po trditvah pritožnice potrjevali tudi listinski dokazi (pisno izvedensko mnenje dr. G. G.). Toženec naj bi vedel, da nepravilno delovanje sušilne komore presega vprašanje delovanja oziroma nastavitve oljnega gorilnika, zaradi česar je tudi klical proizvajalca. Tudi izvedenka naj bi izpovedala, da je serviser B. B. očitno ugotovil, da ni z gorilcem nič narobe, ker je deloval zunaj, ne pa tudi znotraj toplotnega izmenjevalnika. Zato pritožnica meni, da je napačen zaključek sodišča, da naprava ni delovala zaradi napake na gorilniku, in s tem tudi zaključek, da je bil B. B. ustrezen serviser.

15Višje sodišče ugotavlja, da je tako razlogovanje preozko in iztrgano iz konteksta celotnega dejanskega stanja zadeve. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja več okoliščin, ki so pripeljale do nesreče. O teh se bo višje sodišče podrobneje izreklo v nadaljevanju, na tem mestu pa ocenjuje, da se pritožnica neutemeljeno sklicuje zgolj na stavek, v katerem je sodišče prve stopnje navedlo, da naprava ni delovala zaradi napake na gorilniku. Ne drži niti očitek, da je toženec serviserju oljnega gorilnika zaupal popravilo komore. Nesporno je serviser redni servis opravljal prejšnji dan in kljub pritožničini trditvi, da na dan nezgode ni šlo za redni servis, iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bil naslednji dan ponovno klican zato, ker peč ni dosegala želene temperature. Stvar serviserja pa je, da nastavi gorilnik, za kar je bil, s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, dobro strokovno usposobljen. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (na strani 7), je sušilno komoro servisiral tudi že v preteklosti, o čemer je bil proizvajalec obveščen in se je s tem strinjal.

16Ker se je šele po nesreči ugotovilo, kaj je bil dejanski vzrok eksplozije, ki ga pred nezgodo tudi po tudi po oceni izvedencev ni bilo mogoče opaziti, je zato neutemeljeno za nazaj očitati tožencu, da je za odpravo okvare izbral napačno osebo. Toženec je, kot nadalje izhaja iz sodbe, kritičnega dne poklical tudi proizvajalca in mu opisal dogajanje ter v pogovor vključil serviserja, ki je nato ravnal po neposrednih navodilih proizvajalca. Pri tem je sodišče, ko je ugotovilo, da je toženec s tem, ko je prepustil strokovne pogovore njima, torej serviserju in proizvajalcu, tudi pravilno ocenilo, da je ravnal razumljivo, ker sam ni imel takih izkušenj. Kljub temu, da se pritožnica ne strinja z zaključkom sodišča, da je serviser B. B. poznal delovanje celotne naprave, pa se višje sodišče strinja z bistvenim, da je namreč v dani situaciji toženec pravilno prepustil naloge serviserju in proizvajalcu, ki je po telefonu dajal navodila serviserju.

17Pritožničino sklicevanje na ugotovitve izvedenke dr. G. G., ki da je izpovedala, da se je pri posegu tistega dne dejansko odpravljalo napako, kar ni bilo del rednega servisa, pa je iztrgano iz konteksta izpovedbe. Tudi izvedenka¹ sama je namreč s tem v zvezi ocenila, da so se, upoštevaje še servis prejšnjega dne, pokazale napake, ki so posledično vezane na sam gorilnik, pri čemer je poudarila, da ne trdi, da bi moral toženec prepoznati, da je bila razpoka v sami napravi, saj je dejansko nihče ni mogel v tisti fazi ugotoviti (prim. izpovedbo v prilogi B16, na str. 8). V nadaljevanju je izpovedala tudi, da je bilo glede na indice, da gre za drugo vrsto okvare, pravilno, da so poklicali proizvajalca, ker je tako navedeno v navodilih in je tak pravilen postopek, ter je bila komunikacija pravilno sprovedena, seveda pa je bilo to, da je prišlo do drugih tveganj, ki so bila na strani proizvajalca, šele naknadno ugotovljeno – torej po nesreči (opomba višjega sodišča) (prim. izpovedbo v prilogi B16, na str. 9). V nadaljevanju je izvedenka tudi jasno povedala, da je ob poročanju zaposlenih, da naprava ne deluje, prišlo pravilno navodilo, da je treba napravo ustaviti, zato ni bilo nikakršnega napačnega ukrepanja ne s strani delavcev, ne s strani delodajalca – toženca.

18Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil B. B. kot dolgoletni profesionalni serviser oljnih gorilnikov zelo dobro usposobljen. Pritožnica niti ne oporeka drugim razlogom, zaradi katerih je sodišče prve stopnje tak zaključek napravilo in ki so v izpodbijani sodbi navedeni, da je namreč sušilno komoro servisiral tudi že v preteklosti, in sicer na način, kot ga je predvideval proizvajalec sušilne komore. Da je bil dober strokovnjak, je izpovedal tudi proizvajalec C. C. Da je proizvajalec serviserju v zvezi s svojo komoro zaupal, pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da mu je po telefonu naročil razdreti peč, da bi s tem ugotovil razlog za njeno nedelovanje.

19Ker tudi višje sodišče v sposobnost serviserja ni podvomilo, so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da toženec po pojasnilu proizvajalca, da ne more priti, ni sprejel pravilnih odločitev, ni prekinil z deli, ampak je nalogo popravila sušilne komore prepustil B. B. in ga pustil brez nadzora. Da toženec ne bi prekinil z deli, nikjer v izpodbijani sodbi niti ni bilo ugotovljeno, nasprotno, sodišče prve stopnje je navedlo, da je bilo na obravnavi ugotovljeno, da peč ni bila prižgana in torej ni obratovala, niti se nihče ni lotil popravila peči. Prav iz zapisnika naroka z dne 13. 3. 2019, na katerega se sklicuje tudi pritožnica, izhaja, kar je v ugotovitev sodbe sprejelo sodišče prve stopnje (na str. 12 obrazložitve), da namreč proizvajalec niti ni dal nadaljnjih napotkov za popravilo, temveč je želel le informacijo, v kakšnem stanju je izmenjevalec, a je že ob razdelanju peči in torej ne pri njenem popravilu (poudarja višje sodišče) prišlo do eksplozije – torej v fazi, ko je serviser še iskal, kaj bi sploh bil razlog, da peč ne deluje dobro.

20Višje sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, ki je verjelo izvedencem, da je vonj po kurilnem olju normalen, kadar se menja filter, in je tako vonj po kurilnem olju ob takšnem servisnem posegu običajen (prim. sodbo na str. 9). Zato pritožnica ne more uspeti s trditvami, da je bil vonj neobičajen in intenzivnejši kot sicer po servisih in da se je po izpovedbi H. H. močno kadilo. Da je bil bel dim, kot je povedal izvedenec I. I., posledica nedokončanega procesa polimerizacije praškaste barve v komori (in ne morebitna napoved eksplozije), prav tako izhaja iz izpodbijane sodbe, zato so te pritožbene trditve nerelevantne, prav tako sklicevanje na izpovedbo izvedenke dr. G. G., da je pravilno postopanje terjalo ustavitev peči, ohladitev peči in da se vsa dela opravijo v hladnem stanju ter da se naredi popoln pregled naprave. Poleg tega, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da peč niti ni bila prižgana, saj je toženec zjutraj, in teh ugotovitev pritožnici ni uspelo izpodbiti, poskrbel za ustavitev naprave in klic serviserja ter proizvajalca, je nenazadnje tudi sam proizvajalec zaslišan izpovedal (prim. sodbo na str. 8), da ni bilo možno videti razpoke ali okvare v notranjosti niti, če bi bila peč ugasnjena.

21Višjega sodišča pritožničino sklicevanje na to, da so toženca vodili ekonomski razlogi in je želel čim prej vzpostaviti delovanje sušilne komore, kar naj bi izhajalo iz izpovedi C. C., zaslišanega na naroku 13. 3. 2019 (stran 4 in 8 zapisnika), ni prepričalo. Logično in življenjsko je, da si je toženec želel, da bi bila sušilna komora čim prej popravljena, a to ostaja v notranji sferi toženca. Tožeča stranka namreč ni izkazala, da je to, da je toženec po telefonu povedal proizvajalcu, da mora opraviti še eno peko, kar uveljavlja sedaj v pritožbi, kakorkoli vplivalo na odločitve serviserja in proizvajalca, ko sta iskala način, kako odpraviti napako na peči. Sodišče je ugotovilo, da je toženec upošteval navodila za uporabo peči, in to tudi v situaciji, ko peč ni obratovala, ter delo prepustil usposobljenim osebam. Glede na ugotovitve o tem, kdaj je do eksplozije prišlo, pa je neutemeljeno tudi sklicevanje na to, koliko je C. C. štel B. B. za usposobljenega za popravilo komore. Zato so neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena izvajanja, da je C. C. dal B. B. zgolj navodila, kako razdreti toplotni izmenjevalnik, da bi se tako ugotovila napaka, nikakor pa ni menil, da bo B. B. lahko napako odpravil sam in mu kaj takega tudi ni naročil ter da zato sodišče v nasprotju z izpovedjo C. C. zaključuje, da je B. B. dajal navodila verjetno z razlogom, da bo možno ugotoviti pomanjkljivosti, odpraviti težavo in zagnati peč v delovanje. Zakaj meni, da sodišče tudi nekritično navaja, češ da je tožena stranka izpovedala, da peč sploh ni bila vklopljena, pritožnica ni pojasnila.

22Po stališču pritožnice je bistvo nepravilnega ravnanja tožene stranke v nadaljevanju z deli, saj trdi, da vsekakor ni preprečila ponovnega zagona, ni ukazala prenehanja z deli ter čakanja na prihod proizvajalca. A so vsi ti očitki po stališču višjega sodišča neutemeljeni zato, ker je v tej zadevi pomen izključevalnih okoliščin večji od samega vzroka, za katerega sicer odgovarja objektivno odgovorna oseba. V postopku je bilo ugotovljeno, da skladno z navodili proizvajalca sama komora posebnega vzdrževanja ni potrebovala in je bilo njeno servisiranje omejeno na dvakrat letno umerjanje izgorevanja in ostala preverjanja gorilnika in jermena na ventilatorju, kar je tudi v preteklosti opravljal pokojni serviser. Kljub temu, da je toženec sledil danim navodilom proizvajalca peči, pa se je na podlagi ugotovitev izvedencev pokazalo, da so bila ta pomanjkljiva predvsem v obsegu preverjanja varnostnih elementov, na primer varnostnega temperaturnega omejilnika. V zvezi s slednjim pa je bilo ugotovljeno tudi, da zaščita pred pregrevanjem zgorevalne komore niti ni bila projektirana in vgrajena v napravo (izvedenec J. J. na str. 5 sodbe). Glede temperaturne varnosti je bila torej sama komora že načrtovana pomanjkljivo. Pol leta pred eksplozijo je bila pregledana tudi s strani proizvajalca, in medtem ko po njegovih trditvah v njej ni bilo vgrajenih nobenih neustreznih delov, iz ugotovitev tako izvedenca K. K. (str. 5 sodbe) kot dr. G. G. (str. 11 sodbe) izhaja, da bi se moral proizvajalec, ko je komoro pregledal, prepričati, kakšna šoba je vgrajena, oziroma bi moral opraviti pregled pomanjkljivosti na delovni opremi in ugotoviti razpoko na toplotnem izmenjevalcu. Vzrok za eksplozijo je tako bila navzven nevidna razpoka zgorevalne komore, poleg vsega pa pred samo eksplozijo tudi ni bilo nobenih znakov, ki bi kazali na nevarnost in nujnost po ukrepanju.

23Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec odkrivanje težave z delovanjem prepustil serviserju in proizvajalcu, ki sta bila oba nesporno usposobljena za ravnanje s komoro (drugi odstavek 153. člena OZ)², pritožnica z golim očitanjem tožencu, da je na opisan način deloval v smeri popravila svoje delovne opreme, ne more uspeti. Neutemeljen je tudi očitek, da so protispisni zaključki sodišča, da tudi če je priča H. H. videla pri kadeči sušilni komori B. B. na lestvi, poleg pa toženca A. A., ni podana vzročna zveza z eksplozijo in to ne pomeni, da je toženi kaj preganjal serviserja, naj čim prej usposobi komoro za nadaljevanje proizvodnje. Ne gre namreč za protispisnost, pač pa očitek o zmotnih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje glede na izvedene dokaze, ki pa so po stališču višjega sodišča prepavšalni, da bi višje sodišče nanje lahko še kaj odgovorilo. Glede na že zgoraj povedano je zato nepomembno, da tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da je odredila počakati proizvajalca, zaradi česar naj bi bile te navedbe prvostopenjskega sodišča protispisne. Dejanski zaključki sodišča prve stopnje so izčrpni, logični in prepričljivi in jih pritožničino pavšalno kritiziranje ni omajalo.

24Pritožnica trdi, da je sodišče spregledalo pomembno pravno vprašanje, ki je vplivalo na pravilnost sodbe in predstavlja kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. V sodbi naj se sodišče niti s stavkom ne bi opredelilo do trditev tožeče stranke, da je B. B. šteti kot delavca tožene stranke v smislu ZVZD-1 in ZZVZZ, toženca pa kot njegovega delodajalca. Pritožnica trdi, da je toženec na podlagi civilnopravnega razmerja B. B. vključil v svoj delovni proces oziroma v svoje delovno okolje in mu zaupal popravilo, enako pa naj bi v kazenskem postopku izpovedala tudi izvedenka dr. G. G., da namreč storitve lahko opravlja nek pravni subjekt (s.p., d.o.o.), fizična oseba, na osnovi neke pogodbe, pa je znotraj delodajalčeve odgovornosti.

25Glede na to, da je šlo za dogodek, ki je zunaj okvira rednega delovanja sušilne komore, da je bil dogodek objektivno nepričakovan in tudi nepreprečljiv (prim. prvi odstavek 153. člena OZ)³, je po stališču višjega sodišča toženec že s tem razbremenjen (objektivne) odgovornosti za nastalo škodo, zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče v zvezi s tem zato le dodaja, da je v smislu delavca mogoče upoštevati le razmerja, za katera je značilen položaj nadrejenosti oziroma podrejenosti, medtem ko podjemnik, kot je bil serviser B. B., ni delavec niti v smislu ZVZD-1 in ZZVZZ, saj delo opravlja v lastnem interesu, čeprav mora pri tem upoštevati navodila naročnika. Kadar pa kdo tretji prevzame stvar z namenom samostojne oprave določenega posla (npr. servisa ali popravila) in v celoti tudi prevzame nadzor nad nevarno stvarjo, kot je v tej zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje in s čimer se višje sodišče strinja, pa pride na tej podlagi tudi do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne stvari.

26Zato vzročne zveze ne morejo vzpostaviti niti pritožbene trditve, da je tudi v primeru, da gre za dva pravna subjekta na istem delovišču – kot je ugovarjala toženka – potrebno dogovoriti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Ker je v tej zadevi tako šteti, da je toženec izročil komoro tretji osebi – serviserju in se je objektivna odgovornost z imetnika prenesla nanj, saj mu je zaupal stvar v pregled, bi bil tak očitek utemeljeno lahko naslovljen le na serviserja. A za slednjega pritožnica tudi sama trdi, da v nobenem primeru ne bi mogel biti odgovoren za varnost in zdravje pri delu drugih delavcev tožene stranke.

27Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28O pritožbenih stroških: tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker v svoji zahtevi stroškov ni opredeljeno navedla (drugi odstavek 163. člena ZPP).

¹ Izvedenka s področja varnosti in zdravja pri delu.
² Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja (oškodovanca ali koga) tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.
³ Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.