VSL Sklep I Cp 1748/2019

I. Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan v roku osem dni na nepremičnini parc. št. 000/1 k. o. ... vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da z makadamske poti, razvidne iz fotografij št. 16, 18, 3, 12, 5, 7 in 8, narejenih na ogledu dne 10. 1. 2019, in ki predstavlja dostop do nepremičnine parc. št. 000/44 k. o. ..., ki jo uporablja drugi tožnik, odstraniti kup peska, ki leži na tej dostopni poti (I. točka izreka); tožencu v bodoče prepovedalo, da bi s takšnimi ali podobnimi ravnanji posegal v posest drugega tožnika (II. točka izreka); odločilo, da so zgoraj navedene fotografije sestavni del izreka sklepa (III. točka izreka); tožbeni zahtevek prvega tožnika zavrnilo (IV. točka izreka); odločilo, da pravdni stranki sami krijeta stroške postopka (V. točka izreka).

2Zoper ugodilni del sklepa je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tudi tožbeni zahtevek drugega tožnika zavrne, s stroškovno posledico. Meni, da sodišče prve stopnje v zvezi z dokazno oceno ni pravilno uporabilo določbe 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni se v zadostni meri opredelilo do dokazov: da je toženec izpovedal, da po 24. 2. 2018 tožnika nista uporabljala sporne poti; da je prvi tožnik izpovedal, da drugega tožnika ni videl, da bi se vozil po tej poti; da je na komentar drugega tožnika, da se je zmotil, prvi tožnik odgovoril, da se ni zmotil; da je priča A. K. izpovedal, da v obdobju pol leta pred nasutjem peska ni opazil tožnikov, da bi po sporni poti vozila, pa je dnevno na vrtu ali na klopci pred hišo. Neprepričljiva je obrazložitev sodišča, da izpovedbe drugega tožnika ter prič A. B. in A. H. utemeljujejo zaključek, da se je sporna pot uporabljala tudi po izgradnji nove delavnice, zaradi dovažanja in odvažanja kovin oziroma avtomobilskih delov. Sodišče ni vpogledalo v prostor nekdanje delavnice, da bi se prepričalo, ali se res uporablja kot skladišče za večje stvari, ki bi jih bilo mogoče dostaviti le z vozilom. Priči nista izpovedali, katere stvari naj bi se v letu 2018 po sporni poti dovažale ali odvažale, uporaba poti z avtovleko pa se že od leta 2017 ni več izvajala. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage za prepričljiv zaključek, da je drugi tožnik sporno pot uporabljal za vožnjo z vozilom za potrebe skladiščenja stvari v kleti objekta, tudi po 24. 2. 2018. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je nasutje peska na sporno pot protipravno dejanje. Toženec je pojasnil, da materiala ni nasul z namenom, da se komurkoli prepreči uporaba poti (ki se tako ali tako ni uporabljala), ampak v sklopu ureditvenih zemeljskih del, ki so se izvajala na širšem območju zemljišč v lasti toženca. Kupa peska ni izravnal zato, ker je tik ob njem drugi tožnik postavil kombi in s tem sam preprečil zaključek del.

3Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Katera dejstva se štejejo za dokazana odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V konkretnem primeru dokazna ocena sodišča prve stopnje sledi tej določbi, je pa tudi življenjsko dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje je v tej pravdi zaradi motenja posesti opravilo ogled ter zaslišalo tožnika in toženca ter priče. Presodilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka zaključilo, da je bil drugi tožnik pred motilnim dejanjem (dne 23. 7. 2018) posestnik stvari, da je bila posest motena, da je posest motil toženec, njegovo ravnanje pa je bilo samovoljno in protipravno. Presojalo je trditev toženca, ki jo je potrdil z izpovedbo, da po 24. 2. 2018 tožnika sporne poti nista uporabljala ter tudi izpovedbo prvega tožnika, da drugega tožnika ni videl, da bi se vozil po tej poti in to, po komentarju drugega tožnika, ponovno potrdil (točka 22 obrazložitve), kakor tudi trditve in izpovedbe drugega tožnika ter prič A. H. in A. B., da se je pot tudi po 24. 2. 2018¹, občasno uporabljala za vožnjo z vozilom za potrebe skladiščenja stvari v kleti objekta. To je potrdila tudi priča A. K. (oče toženca), ki je na vprašanje sodnice, ali je tožnika v obdobju od januarja do poletja 2018 videl peljati po sporni poti, odgovoril “da ene petkrat“ (list. št. 151), šele naknadno, na vprašanje pooblaščenca toženca pa, da se je nazadnje vozilo pred kakšnimi dvemi leti (list. št. 158), torej spomladi 2017 (narok z dne 15. 3. 2019). Tega pa ni trdil niti toženec, saj med postopkom tudi zanj ni bilo sporno, da sta tožnika do poteka roka iz dogovora z dne 24. 2. 2016, sporno pot uporabljala v namen dostopa z vozili do kleti.² Dovolj utemeljeno je zato sodišče prve stopnje kot bolj verodostojno upoštevalo prvotno izjavo te priče o vožnjah tudi po februarju 2018. Da se v kleti nahajajo razni predmeti, tudi večje velikosti, je razvidno iz fotografije na strani 5 zapisnika ogleda z dne 10. 1. 2019. Da bi bilo potrebno opraviti podrobnejši pregled kleti, toženec ni predlagal.

6Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je drugi tožnik tudi v obdobju od februarja do motilnega dejanja 23. 7. 2018 pot nekajkrat uporabil za dostop z vozilom do kleti, v kateri so spravljeni razni, tudi večji predmeti, je tako dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema. Tudi občasna uporaba poti, celo manj kot enkrat na mesec, kot je uporabo ocenilo sodišče prve stopnje, izkazuje posest. Tudi ni življenjsko, da bi tožnika oziroma drugi tožnik z uporabo poti povsem prenehala, če pa sta pot do februarja 2018 uporabljala, česar tudi toženec ni nikoli zanikal. Ali je drugi tožnik imel pravico do posesti in ali je bil dobroveren, pa za odločitev ni bistveno (prvi in drugi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Motilno dejanje – nasutje peska na pot, s čimer je bila preprečena njena uporaba, nedvomno pomeni motenje, dejanje pa je bilo tudi samovoljno in protipravno (glej točki 26 in 27 obrazložitve). Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da nasutje peska prav na sporno pot, četudi se je urejala okolica, ni bilo nujno potrebno in ker je šlo za nasutje na pot, ki jo je po sprejemljivih zaključkih sodišča prve stopnje prvi tožnik uporabljal in jo torej imel v posesti, s tem dejanjem pa mu je bila uporaba preprečena, je šlo za samovoljno in protipravno ravnanje.³ Če je pot neprevozna tudi zaradi kombija prvega tožnika, postavljenega ob kup peska, za odločitev ni bistveno.

7Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, dokazna ocena je dovolj prepričljiva, da jo pritožbeno sodišče sprejema, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 24. člena, 32. do 36. člen SPZ). Ker tudi ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji za toženca na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnika pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

¹ Ko je prenehal dogovor o dvoletni uporabi poti z dne 24. 2. 2016 (priloga B8).
² Kot je bilo ugotovljeno v postopku, predvsem s strani drugega tožnika, ki ima v nadstropju stavbe v najemu delavnico.
³ Čeprav je toženec menil, da ima do tega kot lastnik zemljišča, po kateri pot poteka, vso pravico, ki pa jo lahko uveljavlja le v drugi, petitorni pravdi.