VSL Sodba in sklep I Cp 2460/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, razen v delu, v katerem se nanaša na obveznost prve tožene stranke, da tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti od 3.326,94 EUR od 16. 2. 2016 dalje, razveljavi in se tožba v tem delu zavrže.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem so toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati 3.326,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2006, in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev.

2Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Ker je bila prvotna prva toženka M. F. ob podpisu pooblastila procesno nesposobna, pritožba v prvem sojenju ni bila veljavno vložena in se ta postopek ne bi smel voditi.

Ni sporno, da je drugi toženec v izvršilnem postopku na račun terjatve, ki je predmet te pravde, plačal 7.178,89 EUR. Ker še ni bil odtegnjen celoten znesek dolga, se izvršilni postopek še ni zaključil. Po 288. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se najprej odplačajo stroški, nato obresti in šele nato glavnica. Napačen je zaključek sodbe, da je drugi toženec poravnal celotno obveznost.

Odločitev o stroških je napačna. Ker je takoj, ko je bilo razjasnjeno stanje glede plačila, delno umaknil tožbo, ni dolžan nositi bremena plačila stroškov, povezanih z delnim umikom. Ni podlage za priznanje 30 % povišanja skupne vrednosti storitve zaradi zastopanja več strank. Predmet odločanja v novem sojenju je bil le zahtevek zoper eno osebo, zoper drugo pa le glede zamudnih obresti.

3Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da zaradi procesne nesposobnosti M. M. ni mogla veljavno pooblastiti odvetnice za vložitev pritožbe in da zato ni bilo podlage za delno razveljavitev zamudne sodbe v prvem sojenju. Predmet preizkusa je sodba, izdana v drugem sojenju. Morebitne nepravilnosti, do katerih je prišlo v prvem sojenju, bi bile v tem postopku odpravljive le, če bi vplivale na pravilnost in zakonitost v tem postopku izpodbijane sodbe.

6Sicer pa je pritožbeno sodišče s tem, ko je v prvem sojenju v dvomu štelo, da je bilo pooblastilo za vložitev pritožbe, vložene v korist M. M., veljavno, le prispevalo k čim hitrejši odločitvi o zahtevku. Morebitna neveljavnost pooblastila namreč ne bi privedla do zavrženja pritožbe, kot meni pritožnik, temveč bi bilo sodišče tedaj dolžno M. M. postaviti skrbnika in tega pozvati k odobritvi opravljenega pravdnega dejanja (81. člen ZPP). Glede na skrbnost, ki se pričakuje od skrbnika, ni bilo razumno pričakovati, da vložitve pritožbe zoper zamudno sodbo, s katero je bilo M. M. naloženo plačilo denarne obveznosti, ne bi odobril. Na drugi strani tožnik z navedenim ravnanjem pritožbenega sodišča ni bil prikrajšan v svojih pravicah. Če bi se bilo namreč izkazalo, da dvom o procesni sposobnosti M. M., izražen v pritožbi, ni bil upravičen¹ in je bila M. M. ob vročitvi tožbe v odgovor procesno sposobna, bi bila podana podlaga za ponovno izdajo zamudne sodbe.

7Glede dela izpodbijane sodbe je podana bistvena kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.

8Z zamudno sodbo, izdano v prvem sojenju, je bilo ugodeno zahtevku, po katerem so (sedaj pokojna) M. M. in ostali trije toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati 3.326,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2006 dalje. Pritožbeno sodišče je pritožbi M. M. in (sedanje) prve toženke delno ugodilo in sodbo sodišča razveljavilo v delu, v katerem je bilo odločeno o zahtevku zoper M. M. in o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti zoper (sedanjo) prvo toženko. Pred izdajo sodbe v novem sojenju je M. M. umrla. V njen položaj so kot dediči po njej vstopili (ostali trije) toženci. Z novo sodbo, ki je predmet pritožbenega preizkusa, je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, po katerem so toženci dolžni tožniku plačati 3.326,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2016 dalje.²

9Potem ko so na mesto pokojne M. M. vstopili toženci, zoper katere je bilo v prvem sojenju že ugodeno zahtevku, je v pravdi nastal položaj, v katerem je bilo o istem zahtevku že pravnomočno odločeno. Ker je bilo o zahtevku zoper tožence - razen glede zakonskih zamudnih obresti zoper toženko - že pravnomočno odločeno, je nastopila ovira za vsebinsko odločitev o njem. V tem delu je bilo zato treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in tožbo zavreči (prvi odstavek 274. člena ZPP).

10Predmet odločanja je tako le še odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper toženko za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 3.326,94 EUR od 16. 2. 2016 (pravilno: od 16. 2. 2006) dalje. Zmotno je stališče izpodbijane sodbe, da je bilo s plačilom 7.178,79 EUR, ki ga je eden od tožencev plačal v izvršbi, plačana terjatev, ki je predmet te pravde, in da za odločitev v zadevi 288. člen OZ, na katerega se je skliceval tožnik, ni pomemben. Po navedeni določbi se v primeru, ko dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, ti vračunavajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Ker je izvršba tekla za plačilo glavnice, obresti in stroškov, je za presojo, kaj je bilo z zneskom 7.178,79 EUR poravnano oziroma ali so bile s tem zneskom plačane tudi zamudne obresti,³ treba upoštevati vrstni red poplačil, določen v navedeni zakonski določbi.

11Napačna uporaba 288. člena OZ pa ni vplivala na pravilnost sodbe. Med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je bil v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v prvem sojenju, plačan znesek 7.178,79 EUR. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je ob plačilu dolg tožencev po sodbi znašal 6.689,94 EUR. Glede na to, da glavnica znaša 3.326,94 EUR, tožnik pa je vztrajal le še pri plačilu 13,28 EUR, je očitno, da so bile s plačilom 7.178,79 EUR poravnane tudi zakonske zamudne obresti. Terjatev zoper toženko iz naslova zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice zato ob zaključku sojenja ni več obstajala. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v tem delu je iz navedenih razlogov pravilna.

12O stroških, ki so tožniku nastali z vložitvijo tožbe, je bilo že pravnomočno odločeno. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bila ta obveznost tudi že poravnana. Predmet odločanja z izpodbijano sodbo so bili tako le stroški, ki so nastali pravdnim strankam v drugem sojenju. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe ni več potreben odgovor na pritožbeni očitek, povezan z upoštevanjem delnega umika tožbe (ki so mu toženci nasprotovali). Ker tožnik s tožbo ni uspel (deloma je bila zavržena, deloma pa je bil zahtevek zavrnjen), ni upravičen do povrnitve navedenih stroškov. Pritožbeni očitek v zvezi s povišanjem nagrade odvetnici zaradi zastopanja več strank pa ni utemeljen. Stroški so tožencem nastali potem, ko so kot dediči vstopili v pravdo in je vsak zase nastopal samostojno.

13Po ugotovitvi, da je bilo z izpodbijano sodbo deloma odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, in da je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zahtevanih zamudnih obresti zoper toženko pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, razen v delu, v katerem se nanaša na obveznost prve tožene stranke, da tožeči stranki plača zakonske zamudne obresti od 3.326,94 EUR od 16. 2. 2016 dalje, razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, toženci pa zato, ker so utemeljenosti pritožbe nasprotovali iz drugih razlogov od teh, ki so bili podlaga za odločitev pritožbenega sodišča, in zato strošek za odgovor ni bil potreben.

¹ Glede na to, da je bil M. M. po pridobljenem izvedenskem mnenju v drugem sojenju postavljen skrbnik, tožnik pa ni nasprotoval niti izvedenskemu mnenju niti postavitvi skrbnika, je utemeljen sklep, da je bil dvom o nepravilnosti vročitve v prvem postopku upravičen.
² Navedbo letnice 2016 namesto 2006, kot je tožnik zahteval s tožbo, je pripisati pomoti.
³ Zaradi delnega zavrženja tožbe v pritožbenem postopku ni več pomembno, ali je bila plačana glavnica.