VSRS Sodba III Ips 40/2020

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se:

a) v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje;

b) v II. točki izreka pa spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 1.706,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 2.137,16 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je v delu, relevantnem za odločitev o reviziji, toženi stranki naložilo vračilo zneska „preplačanih“ stroškov pritožbenega postopka v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko v znesku 68.577,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 44.394,02 EUR zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 395,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 48/2020 z dne 16. 6. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbi 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika.

4Tožeča stranka drugostopenjsko sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

5Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP)

6Nad toženo stranko kot dolžnico je tekel postopek prisilne poravnave, ki se je 7. 7. 2015 zaključil s sklepom Okrožnega sodišča v Celju o potrditvi prisilne poravnave St 1138/2014. Zoper ta sklep se je pritožilo šest upnikov, med njimi tožeča stranka. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom Cst 538/2015 z dne 8. 12. 2015 pritožbe upnikov zavrnilo in jim naložilo plačilo dolžničinih stroškov pritožbenega postopka v znesku 141.034,32 EUR. Tožeča stranka je toženi stranki plačala polovico stroškov v znesku 70.517,16 EUR, in sicer je to storila zase in za še dva upnika A., d. d. in B. B., s katerima je bila interesno povezana. Vrhovno sodišče je 13. 6. 2018 s sklepom III Ips 54/2016 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in dolžničine stroške pritožbenega postopka znižalo na 3.879,60 EUR.

7Tožeča stranka v tem postopku vtožuje razliko med toženi stranki plačanim zneskom 70.517,16 EUR in zneskom 1.939,80 EUR, kolikor znaša dolg tožeče stranke ter upnikov A., d.d. in B. B. iz naslova pritožbenih stroškov v skladu s sklepom VS RS III Ips 54/2016.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor aktivne legitimacije. Tožeča stranka je trdila, da so bili upniki solidarno zavezani za plačilo stroškov postopka, tožena stranka pa temu ni ugovarjala. V dopisu ob nakazilu pritožbenih stroškov je tožeča stranka toženi stranki pojasnila, da jih plačuje zase ter za upnika A. d.d. in B. B., ki so solidarni zavezanci, tožena stranka pa je njeno izpolnitev v znesku 70.517,16 EUR sprejela brez ugovorov.

9Prehod koristi s tožeče stranke na toženo se je odrazil v plačilu 70.517,16 EUR. Ker je VS RS znižalo pritožbene stroške s 141.034,32 EUR na 3.879,60 EUR, je bila tožeča stranka (zase, A. d.d. in B. B.) dolžna toženi stranki plačati le 1.939,80 EUR. Za razliko, to je za znesek 68.577,36 EUR je odpadla pravna podlaga in je zato tožena stranka ta znesek tožeči stranki dolžna vrniti (tretji odstavek 190. člena OZ).

10Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin ugovor prostovoljnega plačila in posledične nezmožnosti uveljavljanja kondikcijskega zahtevka za vrnitev preveč plačanega. Plačilo, ki je bilo dano samo zato, da se je tožeča stranka izognila izvršbi in na plačilo sicer ni pristala, kar je izkazala z vložitvijo izrednega pravnega sredstva, je izenačeno s plačilom, pri katerem si dolžnik pridrži pravico zahtevati nazaj, kar je plačal. Tožeča stranka je tekom postopka pojasnila, da bi morebitna izvršba zanjo predstavljala padec bonitetene ocene, omejitev pri uveljavljanju participacije na javnih sredstvih, izgubo ugleda ipd.

11Sodišče druge stopnje je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje. Postavilo se je na stališče, da obveznost plačila pritožbenih stroškov ni solidarna obveznost šestih upnikov, ki so vložili pritožbe zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave, ampak gre za deljeno obveznost. Tožena stranka je tožečo stranko po sklepuVSL Cst 538/2015 pozvala samo k plačilu alikvotnega dela prisojenih stroškov. Ker si tožeča stranka ob plačilu zneska 70.517,16 EUR ni pridržala pravice zahtevati plačilo tistega dela plačanega zneska, ki ga je plačala v imenu in za račun A. d.d. in B. B., za vračilo tega dela zneska ni aktivno legitimirana.

12Tožeča stranka je bila torej toženi stranki po prvotni odločitvi o pritožbenih stroških (sklep VSL Cst 538/2015) dolžna plačati le svoj sorazmerni del stroškov 23.536,74 EUR (glavnica 23.505,72 EUR plus zakonske zamudne obresti). Upoštevaje spremenjeno odločitev (VS RS III Ips 54/2016), po kateri je tožeča stranka dolžna toženi plačati 646,60 EUR, je tožeča stranka upravičena le do vračila razlike med tema dvema zneskoma, to je do zneska 22.890,14 EUR. Zato je sodišče druge stopnje v presežku, to je za znesek 44.394,02 EUR, pritožbo zavrnilo.

Revizijske navedbe

13Revidentka graja stališče sodišča druge stopnje, da je za odločitev v zadevi ključna pravna narava zaveze plačila pritožbenih stroškov. Po mnenju revidentke pravna narava zaveze glede na vsebino 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne more imeti nobenega vpliva na utemeljenost zahtevka. Za utemeljenost zahtevka je pomembno zlasti, kakšen je bil subjektivni odnos tožeče stranke do izvedenega plačila. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi pritožbeno sodišče sploh ugotavljalo subjektivna zavedanja in voljo tožeče stranke ob plačilu. Revidentka meni, da je premik premoženja iz njene sfere v sfero tožene stranke zaradi kasnejše spremembe sklepa o pritožbenih stroških (do višine 1.939,80 EUR) izgubil pravni temelj in da je do takšnega neutemeljenega premika premoženja prišlo (le) v razmerju med tožečo in toženo stranko (in ne še morebiti katerimi drugimi osebami) oziroma da je bila tožena stranka okoriščena le na račun prikrajšanja tožeče stranke (in ne še morebiti katerih drugih oseb).

Razlogi za ugoditev reviziji

14Vprašanje, na katerega mora odgovoriti Vrhovno sodišče je, ali je sodišče druge stopnje glede preplačila zneska stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka plačala toženi stranki za A. d.d. in B. B., pravilno uporabilo določbo 190. člena OZ.¹

15Pravilno je razlogovanje sodišča druge stopnje, da gre pri obveznosti plačila stroškov pritožbenega postopka Cst 538/2015 za deljivo in ne za solidarno obveznost pritožnikov. Domneva solidarnosti iz 394. člena OZ ne pride v poštev, ker ne gre za obveznost, ki je nastala z gospodarsko pogodbo. Za primer deljive obveznosti velja, če je več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti (drugi odstavek 393. člena OZ). Ker je bilo v primeru pritožbenega postopka šest pritožnikov, delitev obveznosti plačila stroškov postopka pa ni bila posebej določena, velja ureditev iz drugega odstavka 393. člena OZ. Vsak pritožnik je bil po sklepu VSL Cst 538/2015 zato dolžan toženi stranki plačati 23.505,72 EUR.

16Iz prvega odstavka 271. člena OZ izhaja, da obveznost (upniku) lahko izpolni ne le dolžnik, temveč tudi kdo tretji. Tretji odstavek istega člena pa določa, da je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, če se dolžnik s tem strinja, razen če mora po pogodbi ali po naravi same obveznosti to obveznost izpolniti osebno dolžnik. Plačilo stroškov pritožbenega postopka ni obveznost, ki bi jo moral izpolniti osebno dolžniki, dolžnika A. d.d. in B. B. pa sta se očitno z izpolnitvijo tožeče stranke strinjala, zato je tožeča stranka s plačilom 70.517,16 EUR toženi stranki veljavno izpolnila tako svoj del obveznosti, kot tudi obveznost upnikov A. d.d. in B. B.

17OZ v prvem odstavku 190. člena določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, v tretjem odstavku istega člena pa, da obveznost vrnitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

18V obravnavanem primeru gre za primer iz tretjega odstavka 190. člena, ko je pravni temelj obveznosti v času izpolnitve tožeče stranke obstajal (sklep VSLCst 538/2015), kar pomeni, da je bila obveznost takrat dolgovana in veljavno izpolnjena, vendar pa je pravni temelj, da bi tožena stranka prejeto izpolnitev tudi nadalje v celoti obdržala, zaradi spremenjene odločitve (sklep VS RSIII Ips 54/2016) pozneje (delno) odpadel.

19Teorija in sodna praksa stojita na stališču, da vsi položaji neupravičene obogatitve izhajajo iz splošnega pravila prvega odstavka 190. člena OZ in temeljijo na istih predpostavkah, katerih obstoj mora v postopku zatrjevati in dokazati upnik, v obravnavanem primeru tožeča stranka. Te predpostavke so: obogatitev, prikrajšanje, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo ter odsotnost veljavnega pravnega temelja.

20S plačilom 70.517,16 EUR je prišlo do prehoda premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke. S spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka je znašala obveznost tožeče stranke ter upnikov A. d.d. in B. B. do tožene stranke 1.939,80 EUR. To pomeni, da se v premoženjski sferi tožene stranke od odločitve VS RS dalje brez pravne podlage nahaja 68.577,36 EUR. Ker je do neposrednega prenosa premoženja prišlo od tožeče stranke k toženi stranki, ni najti razumnega razloga za to, da ni prav tožeča stranka tista, ki je aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za vračilo celotnega „preplačanega“ zneska. Tožeča stranka ima direktni zahtevek proti toženki tudi zato, ker ni bilo ugotovljeno, da bi za izpolnitveno ravnanje tožeče stranke na račun upnikov A. d.d. in B. B. obstajalo njuno veljavno naročilo.²

21Odgovor na dopuščeno vprašanje tako glasi, da sodišče druge stopnje pravil o neupravičeni obogatitvi ni pravilno uporabilo. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve preplačanega dela stroškov pritožbenega postopka v celotni vtoževani višini.

22Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Odločitev o reviziji

23Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji tožeče stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP; I. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

24Spremenjena odločitev o glavni stvari je narekovala drugačno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka z revizijo uspela na način, da je Vrhovno sodišče spremenilo drugostopenjsko odločitev o glavni stvari, ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT)³ in znašajo:

– 1. za pritožbeni postopek 1.706,47 EUR (1375 točk za odgovor na redno pravno sredstvo po 1. točki tar. št. 21 OT, 23,75 točk za izdatke za poštne in telefonske storitve po tretjem odstavku 11. člena OT ter 184,63 EUR za 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT; točka I.b izreka);

2za revizijski postopek 2.137,16 EUR (1000 točk za nagrado za predlog za dopustitev pravnega sredstva, 700 točk za nagrado izredno pravno sredstvo po 3. v zvezi s 5. točko tar. št. 21 OT, 27 točk za izdatke za poštne in telefonske storitve po tretjem odstavku 11. člena OT, 227,96 EUR za 22 % DDV ter 873,00 EUR za sodno takso; II. točka izreka).

¹ Sodišče druge stopnje svoje odločitve ni oprlo na 191. člen OZ, čeprav bi se morda lahko tako zdelo iz zadnjega stavka 8. točke obrazložitve, zato se Vrhovno sodišče ne izreka o vprašanju pravilnosti njene uporabe.
² K. Lutman: Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2020, str. 324.
³ Pri izračunu stroškov je upoštevana vrednost odvetniške točke v višini 0,60 EUR.