UPRS Sodba II U 436/2017-14

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba občinske uprave Občine Ormož št. 0142-1/2017 07/9 z dne 28. 6. 2017 v zvezi z odločbo župana občine Ormož št. 0142-1/2017 07/9 z dne 11. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je občinska uprava Občine Ormož na podlagi takratnega 42. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) zavrnila vloge vlagateljic A.A., B.B. in tožeče stranke v zvezi z dodelitvijo koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti na področju patronažnega varstva in nege na domu v Občini Ormož, za območje naselij Ormož, Hardek, Pušenci, Hum, Frankovci in Loperšice. Iz 2. točke izreka izhaja, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka.

2V obrazložitvi je navedeno, da je Občina Ormož dne 24. 2. 2017 v Uradnem listu RS, št. 9/2017 in dne 24. 2. 2017 na spletni strani Občine Ormož objavila javni razpis za dodelitev koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti na območju patronažnega varstva in nege na domu v Občini Ormož. Popolni sta bili vlogi vlagateljic B.B. in C.C., pri čemer je bila vloga vlagateljice A.A. višje vrednotena in je bil zato podan predlog za izbor koncesionarja občinski upravi Občine Ormož. Občinska uprava je na podlagi prejetih vlog, v skladu z merili in kriteriji iz javnega razpisa, opravljene ustne obravnave in po proučitvi pripomb vlagateljic odločila, da se vloga tožeče stranke najvišje ovrednoti. Dne 29. 5. 2017 je Ministrstvo za zdravje zaprosila za soglasje k podelitvi koncesije, ki je ugotovilo, da se glede na usmeritve Ministrstva za zdravje, ki izhajajo iz Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016 do 2025 "Skupaj za družbo zdravja" (v nadaljevanju ReNPZV16-25), koncesija ne more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, temveč takrat, ko javni zdravstveni zavod na določenem območju oz. področju ne bi mogel zagotoviti ustreznega izvajanja. Ministrstvo za zdravje je 31. 5. 2017 za mnenje k podelitvi koncesije zaprosilo območni zdravstveni dom, Zdravstveni dom X., ki je 1. 6. 2017 podal mnenje, iz katerega izhaja, da se s podelitvijo predmetne koncesije ne strinja. Ministrstvo za zdravje je zato zahtevo Občine Ormož za izdajo soglasja za opravljanje koncesijske dejavnosti tožeče stranke s sklepom zavrnilo.

3Zoper napadeno odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki pa jo je župan Občine Ormož z odločbo zavrnil. Drugostopenjski organ je glede navedb pritožnice, da izpodbija odločbo občinske uprave Občine Ormož in sklep Ministrstva za zdravje, ki se je v svoji obrazložitvi sklicevalo na prost preudarek ugotovil, da je občinska uprava v skladu z določili ZZDej povsem pravilno pred izdajo odločbe zaprosila Ministrstvo za zdravje za izdajo soglasja ter po zavrniti le-tega z odločbo popolno ugotovila dejansko stanje, da se zavrne vloga vlagateljice v zvezi s podelitvijo koncesije za opravljanje javne službe. Svojo odločitev na podlagi prostega preudarka, je Ministrstvo za zdravje v obrazložitvi izdanega sklepa tudi ustrezno obrazložilo in navedlo konkretna dejstva, ki jih je ministrstvo povzelo iz pojasnila Zdravstvenega doma X. in jih štelo za verodostojna in pravilna. Zdravstveni dom X. pojasnjuje, kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, da zagotavlja nemoteno izvajanje zdravstvene dejavnosti patronažne in zdravstvene nege na domu bolnika, kar je v dobro občanov, saj ima organizacija dela znotraj zavoda številne prednosti (strokovni razvoj, lažja koordinacija patronažnih medicinskih sester s CSD Ormož, Centrom za starejše občane Ormož ter drugimi deležniki, zagotavljanje nadomeščanj odsotnih patronažnih sester zaradi izobraževanj in bolniških odsotnosti,....), prav tako pa, da razpolaga tako s kadrom, opremo, prostori za strokovno in kakovostno opravljanje dejavnosti patronaže in zdravstvene nege bolnika na domu.

4Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Zatrjuje, da v konkretni zadevi ne gre za primer, ko bi bilo Ministrstvo za zdravje za soglasje zaprošeno na podlagi zahteve tožnice za podelitev koncesije, kot izhaja iz odločbe, saj je tožena stranka, ki je v skladu s svojo pristojnostjo iz 5. člena ZZDej, po katerem mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oz. mesto, sprejela odlok in objavila javni razpis za dodelitev koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti na območju patronažnega varstva in nege na domu v Občini Ormož. Zagotavljanje zdravstvenega varstva je izvirna naloga tožene stranke na podlagi 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) in v 8. členu Statuta občine Ormož. Tožena stranka se je odločila, da bo javno službo v osnovni zdravstveni dejavnosti na področju patronažnega varstva in nege na domu izvajala prek koncesionarja, kar je bila praksa tudi pred sprejemom odloka in objavo javnega razpisa. Nov koncesionar bi prevzel izvajanje javne službe od prejšnje koncesionarke D.D.

5Odločitev o načinu izvajanja javne službe na primarni ravni je izključno v pristojnosti tožene stranke. V konkretnem primeru se je ta odločila, da bo še naprej del zdravstvene dejavnosti patronažnega varstva in nege na domu v Občini Ormož zagotavljala s podelitvijo koncesije in torej nikakor ne bi šlo za prenos programa iz javnega zavoda na nosilca koncesije, pač pa bi javni zavod ohranil enak obseg programa, ki ga izvaja, del pa bi se še naprej izvajal prek nosilca koncesije.

6V zvezi z bistvenimi kršitvami postopka tožeča stranka navaja, da postopek dodelitve vodi tožena stranka, ki je po 42. členu ZZDej v postopku odločanja dolžna pridobiti mnenje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, pristojne zbornice ali strokovnega združenja in soglasje Ministrstva za zdravje. Ne more biti sporno, da gre za en sam postopek in ne dva, kot to razloguje tožena stranka in s tem opravičuje pridržanje sklepa Ministrstva za zdravje o zavrnitvi izdaje soglasja k podelitvi koncesije tožnici v izjasnitev. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla izključno na sklep Ministrstva za zdravje o zavrnitvi izdaje soglasja k podelitvi koncesije, tožnici pa pred odločitvijo ni dala možnosti, da se o tem izjavi.

7Kršitev pravice do izjave je evidentna še posebej upoštevaje dejstvo, da ministrstvo ni le odklonilo soglasja, pač pa je za svojo odločitev pridobivalo dodatne dokumente od Zdravstvenega doma X., tožnica pa z nobenim od teh dokumentov (ne s pozivom Ministrstva za zdravje Zdravstvenemu domu X., ne z odgovorom Zdravstvenega doma X., ne z razlogi Ministrstva za zdravje za odklonitev soglasja), ki so se kasneje izkazali kot odločilni za presojo toženke v izpodbijani odločbi, ni bila seznanjena.

8Odločitev v izpodbijani odločbi temelji na odklonitvi soglasja zaradi usmeritev Ministrstva za zdravje iz ReNPZV16-25, da se koncesija ne more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, temveč takrat, ko zdravstveni zavod na določenem območju oz. področju ne bi mogel zagotoviti ustreznega izvajanja, zdravstveni dom X. pa podelitvi koncesije nasprotuje. Tožnica nima možnosti, da bi soglasje izpodbijala kot samostojen akt, to lahko stori le v okviru nasprotovanja izpodbijani odločbi tožene stranke.

9V zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava tožnica navaja, da odločitev v izpodbijani odločbi temelji na odklonitvi soglasja zaradi usmeritev ministrstva za zdravje, da se koncesija na more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, temveč takrat, ko javni zdravstveni zavod na določenem območju ne bi mogel zagotoviti ustreznega izvajanja, na podlagi resolucije.

10Tožeča stranka je podala tudi predlog za vložitev zahteve za presojo ustavnosti takratnega prvega odstavka 42. člena ZZDej, ki naj bi bil v nasprotju s 140. členom Ustave Republike Slovenije, po katerem občina izvirne naloge ureja samostojno, država pa sme nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njenega dela izvajati zgolj, ko občina izvaja s strani države nanjo prenesene naloge. Prav tako je sporno določilo prvega odstavka 42. člena ZZDej v nasprotju s 144. členom Ustave RS, po katerem državni organi nadzorujejo le zakonitost dela lokalne skupnosti, ne pa primernosti.

11Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da občinska uprava potrebnega soglasja v postopku podelitve koncesije s strani Ministrstva zdravstvo ni pridobila, in je zato mogla zavrniti vlogo tožeče stranke v zvezi s podelitvijo koncesije za upravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti. Pojasnila je tudi, da četudi se je Ministrstvo za zdravje v svoji obrazložitvi sklicevalo na prosti preudarek, to še ne pomeni, da je odločalo po svoji volji, ampak je bilo pri tem vezano na načelo zakonitosti. Svojo odločitev pa je Ministrstvo za zdravje v obrazložitvi izdanega sklepa tudi ustrezno obrazložilo in navedlo konkretna dejstva, ki jih je povzelo iz pojasnila Zdravstvenega doma X. in jih štelo za verodostojno in pravilno.

12Tožba je utemeljena.

13Ustava v 156. členu določa, da mora sodišče pri odločanju, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča.

14Če pa sodišče pri odločanju meni, da zakon ni protiustaven oziroma da ga je mogoče ustavnoskladno razlagati, postopka ne prekine, temveč nadaljuje s sojenjem in razsodi. Do ocene, da je zakon protiustaven, lahko sodišče pride bodisi samo, bodisi prek navedb strank v postopku. Noben predpis ne ureja vprašanja, kako mora ravnati sodišče, če stranke uveljavljajo protiustavnost nekega zakona. Ustavno sodišče je že presodilo, da iz 156. člena ustave in 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) jasno izhaja, da sodišče ni dolžno vedno, kadar katera od strank zahteva, prekiniti postopka. Tako je dolžno ravnati tedaj, kadar samo dvomi o tem, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, skladen z ustavo. Pač pa je sodišče dolžno resne in ustrezno obrazložene navedbe stranke glede domnevne protiustavnosti vzeti na znanje in pretehtati njihovo utemeljenost, kar izhaja tudi iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 814/2017 z dne 12. 4. 2017.

15Sodišče v predmetni zadevi najprej pojasnjuje, da drži, da 5. člen ZZDej določa, da mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni določa in zagotavlja občina oziroma mesto. Država sodeluje pri zagotavljanju mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni le na demografsko ogroženih območjih v skladu s planom zdravstvenega varstva. Skladno z drugim odstavkom 21. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev, v okviru svojih pristojnosti ureja, upravlja in skrbi za lokalne javne službe. Opravljanje lokalnih javnih služb pa zagotavlja neposredno v okviru občinske uprave, z ustanavljanjem javnih zavodov in javnih podjetij, z dajanjem koncesij ali na drug način, določen v skladu z zakonom (drugi odstavek 61. člena ZLS). Upoštevati pa je potrebno dejstvo, da Ministrstvo za zdravje opravlja naloge na področjih javnega zdravja, zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja, zdravstvene dejavnosti idr., kot podrobneje navaja 40. člen Zakona o državni upravi (v nadaljevanju ZDU-1) in odgovarja za sistem zdravstvenega varstva in njegovo delovanje kot celoto, v skladu s tem pa odloča tudi o izdaji soglasja za podelitev koncesije po 42. členu ZZDej. Naloga ministrstva je, da zagotovi ustrezen sistem javnega zdravstva, ki bi na območju celotne države zagotovil vsem osebam potrebno in primerno zdravstveno oskrbo. Pri tem mora paziti, da v občinah ne pride do pomanjkanja primarne zdravstvene oskrbe, kar bi lahko ogrozilo življenja in zdravje ljudi, v izjemnih okoliščinah pa celo privedlo do kolapsa celotnega zdravstvenega sistema.

16Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da navedena zakonska določba ne pomeni kršitve 140. in 144. člena ustave, zato sodišče ni prekinilo postopka in vložilo zahteve za presojo ustavnosti pri Ustavnem sodišču RS.

17Predmet spora je podelitev koncesije za opravljanje javne službe v osnovni zdravstveni dejavnosti na področju patronažnega varstva in nege na domu v občini Ormož, za območje naselij Ormož, Hardek, Pušenci, Hum, Frankovci in Loperšice, ki jo skladno s takratnim 42. členom ZZDej s soglasjem ministrstva pristojnega za zdravstvo, z odločbo podeli občinski (oziroma mestni) upravni organ, pristojen za zdravstvo.

18Tožnica v tožbi navaja, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o sklepu ministrstva za zdravje o zavrnitvi izdaje soglasja k podelitvi koncesije št. 0142-152/2017/8 z dne 6. 6. 2017 in tako s svojim razlogovanjem ni mogla vplivati na odločitev tožene stranke, da ministrstvo opozori na napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter ministrstvo zaprosi za ponovno preučitev svoje odločitve.

19Sklep ministrstva za zdravje, s katerim je zavrnilo izdajo soglasja, je akcesoren akt v smislu 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da če je v zakonu ali odloku samoupravne lokalne skupnosti določeno, da odloča en organ v soglasju z drugim organom, se zahteva soglasje vnaprej tako, da organ, ki zahteva soglasje, sporoči drugemu organu, kakšen je zahtevek stranke, oziroma, če gre za postopek po uradni dolžnosti, kakšno odločbo namerava izdati ter zahteva, da naj zaprošeni organ svoje soglasje ali razloge za odklonitev soglasja pisno sporoči. Organ, ki izda odločbo mora v njej navesti akt, s katerim je drugi organ dal soglasje ali ga odrekel oziroma navesti, da drugi organ v predpisanem roku niti ni dal niti ga odrekel. Ker akcesorni akt, v konkretnem primeru zavrnitev izdaje soglasja, ni samostojni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj s tem ni bilo odločeno o pravici tožeče stranke oziroma njeni pravni koristi, ga je možno izpodbijati s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o glavni stvari. Kljub temu pa mora biti stranki dana možnost, da se s to odločbo seznani in se o njej izjavi.

20Pravica do izjave izhaja iz načela zaslišanja stranke in je ena temeljnih pravic v upravnem postopku. Po prvem odstavku 9. člena ZUP je še pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tretji odstavek navedenega člena ZUP še določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pa se za bistveno kršitev pravil upravnega postopka v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

21Iz navedb tožnice (prav tako pa je to razvidno iz upravnega spisa) izhaja, da sklep Ministrstva za zdravje, s katerim je bila zavrnjena zahteva občine Ormož za izdajo soglasja k podelitvi koncesije, ni bil vročen tožnici. S tem ji je bilo onemogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s celotnim gradivom, in da bi se lahko izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za odločitev. Ker ji ni bilo omogočeno, da bi se pred izdajo odločbe seznanila s sklepom ministrstva z dne 6. 6. 2017, je bil s tem kršen tudi 22. člen ustave (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-582/17-16 z dne 21. 11. 2019, kjer pritožnici ni bilo vročeno mnenje zavoda in se pred izdajo odločbe o njem ni mogla izjaviti).

22Tožnica v tožbi utemeljeno navaja tudi, da je ministrstvo za zdravje z odklonitvijo soglasja za podelitev koncesije preseglo meje prostega preudarka.

23Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta.

24Iz obrazložitve odločbe Ministrstva za zdravje izhaja, da je glede na usmeritve Ministrstva za zdravje, ki izhajajo iz Resolucije o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016-2025 „Skupaj za družbo zdravja“, da se koncesija ne more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, temveč takrat, ko javni zdravstveni zavod na določenem območju oziroma področju ne bi mogel zagotoviti ustreznega izvajanja, za mnenje k podelitvi koncesije zaprosilo območni zdravstveni dom.

25Iz mnenja zdravstvenega doma X. izhaja, da se s podelitvijo koncesije ne strinja, saj je nosilec osnovne zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe ormoškega območja in zagotavlja nemoteno izvajanje zdravstvene dejavnosti patronaže in zdravstvene nege na domu bolnika. Nadalje iz mnenja izhaja, da je Zdravstveni dom tisti, ki ne soglaša s podelitvijo koncesije, saj razpolaga tako s kadrom, opremo, prostori za strokovno in kakovostno opravljanje dejavnosti patronaže in zdravstvene nege bolnika na domu. Nikjer pa tako iz odločbe ministrstva, kot tudi iz izpodbijane prvostopenjske odločbe (kjer je tudi izrecno navedeno, da se Zdravstveni dom X. s podelitvijo koncesije ne strinja) ne izhaja, zakaj konkretno je Ministrstvo za zdravje zavrnilo izdajo soglasja ter kakšne kriterije je pri tem uporabilo, ampak so le povzete navedbe Zdravstvenega doma X.

26Sodišče pripominja, da ni v pristojnosti javne zdravstvene službe, da se izraža o potrebi podelitve koncesije, ampak je to v pristojnosti občine. Zdravstveni dom se lahko izrazi zgolj ali zmore opravljati določeno zdravstveno dejavnost na način, da je pacientom zagotovljeno ustrezno zdravstveno varstvo. Prav tako zdravstveni dom ni organ, ki bi bil pristojen podajati mnenje glede podelitve koncesije.

27Tako izpodbijana odločba kot tudi sklep Ministrstva za zdravje temeljita na usmeritvah Ministrstva za zdravje iz ReNPZV16-25, da se koncesija ne more podeliti zgolj na zahtevo prosilca, temveč takrat, ko javni zdravstveni zavod na določenem območju oziroma področju ne bi mogel zagotoviti ustreznega izvajanja, pri čemer sodišče sledi grajam tožnice, da ReNPZV16-25 ne predstavlja splošnega akta, s katerim bi bilo dopustno uvajati pravice in obveznosti fizičnih in pravnih oseb, saj predstavlja le politični, deloma strokovni akt.

28Zadevna resolucija predstavlja le podlago za razvoj zdravstva v Sloveniji v desetih letih od njenega sprejetja in za pripravo in sprejem ustreznih zakonov s področja zdravstvenega zavarovanja in zdravstvene dejavnosti ter ohranja vizijo kakovostnega in vsem dostopnega javnega zdravstva, kar izhaja tudi iz njene 1.2 točke, ne predstavlja pa veljavne materialno pravne podlage za odločanje v upravnem postopku.

29Pri navedenem ne gre prezreti, da tožeča stranka ni samoiniciativno podala zahteve kot prosilec za podelitev koncesije, temveč se je prijavila na javni razpis za podelitev koncesije, ki ga je objavila tožena stranka.

30Sodišče še pripominja, da tožena stranka tudi ni argumentirano in z navedbo materialne podlage pojasnila, zakaj je kljub razpisu za podelitev koncesije kasneje ocenila, da tovrstne zdravstvene oskrbe prebivalcev tega območja več ne potrebuje v takšnem obsegu. Dejstvo je, da je bila patronažna služba, ki se je izvajala preko koncesije, ki je bila dodeljena D.D., organizirana že predhodno in tako iz izpodbijane odločbe ne izhaja katere so tiste okoliščine in pravna dejstva ter pravnorelevantni razlogi, ki opravičujejo neizbiro kandidatk na že objavljen razpis.

31Ker sodišče v upravnem sporu ne more samo odločiti o stvari, iz podatkov sodnega spisa pa tudi ne izhaja, da bi odprava odločbe nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi posameznikov, je sodišče zaradi ugotovljenih kršitev določb postopka ter zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem bo tožena stranka, ki je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), pred izdajo odločbe tožeči stranki morala dati možnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo skladno z 9. členom ZUP. Ta možnost se lahko da stranki na obravnavi ali izven nje ustno na zapisnik ali v pisni obliki. Bistvo tega načela ni zgolj v navzočnosti stranke na ustni obravnavi, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi, ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.¹ Načelo zaslišanja stranke velja tudi v postopku na drugi stopnji, če se pred organom druge stopnje izvaja ugotovitveni postopek ter navaja za odločitev pomembna dejstva.

32Prvostopenjski organ pa bo moral svojo odločitev tudi konkretneje obrazložiti (kot tudi Ministrstvo za zdravje pri sklepu o zahtevi za izdajo soglasja), na podlagi česa se bo jasno in nedvomno dalo razbrati in tudi preizkusiti zakaj in na kateri pravni podlagi je prišlo do odločitve o (ne)podelitvi koncesije. Z obrazložitvijo je upravni organ dolžan na konkreten način in z zadostnimi argumenti opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejel svojo odločitev. Pri tem ni nujno, da je odgovor na vsak argument stranke vedno izrecen, saj je v določenih primerih iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je organ seznanil z argumenti stranke, in da jih je obravnaval, kljub temu pa mora odgovoriti na navedbe stranke, ki so dopustne in dovolj argumentirane, kar je bilo v danem primeru izkazano, da se je do njih mogoče opredeliti, ki niso očitno neutemeljene, in ki za odločitev, ob razumni presoji upravnega organa, niso nepomembne. Za zagotovitev pravice do poštenega postopka, kot tudi za zagotovitev zaupanja v delo upravnega organa je namreč velikega pomena, da stranka še posebej, če njenem zahtevku ni bilo ugodeno lahko spozna, da se je organ z njenimi argumenti seznanil in jih obravnaval, in da ne ostane v dvomu ali jih morda ni enostransko prezrl. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

33Glede na dejstvo, da je sodišče ugotovilo tako bistveno kršitev določb postopka, kot tudi napačno uporabo materialnega prava, je sodišče že na podlagi teh kršitev tožbi ugodilo in se z dejanskim stanjem ni ukvarjalo.

34Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1.

35Ker je sodišče tožbi ugodilo in ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Te stroške skupaj z DDV ter morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

-------------------------------

¹ Komentar ZUP-a, 2004, stran 86.