VSL Sodba I Cp 742/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 91.789,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2015; v stroškovnem delu pa tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 273.423,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 24.791,25 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da so nesporne vse ugotovitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ravnanje tožencev protipravno, višino škode je obrazložilo korektno. Graja pa zaključek sodišča prve stopnje, da med protipravnim ravnanjem tožencev (sklenitvijo zakupne pogodbe) in nastalo škodo (neizplačilom kupnine od prodanega lesa) ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo retrospektivno analizo vzročnosti. S protipravnim ravnanjem je bila tožnica prikrajšana za kupnino od posekanega lesa, toženca pa obogatena.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev pritožbe. Pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in ugotovljeno škodo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijana: da so tožnica, toženca in M. M. solastniki nepremičnin, ki tvorijo tako imenovane Gozdove; da med solastniki ni bilo dogovora o uporabi in upravljanju solastnega premoženja; da je bila solastnikom z odločbami Zavoda za gozdove o izvedbi sanitarne sečnje in preventivnih varstvenih delih v gozdovih naložena sanitarna sečnja in določen rok zanjo; da se solastniki niso dogovorili o tem, kako izvršiti sanitarno sečnjo; da sta toženca z gospodarsko družbo L., d. o. o., sklenila zakupno pogodbo za njima solastni delež nepremičnin, ki tvorijo tako imenovane Gozdove, z vsebino, ki jo je sodišče povzelo v 23. in 24. točki obrazložitve. Med pravdnima strankama je bilo nesporno tudi plačevanje zakupnine v skladu z zakupno pogodbo in aneksi. Zakupnino je družba L., d. o. o., plačevala iz sredstev sanitarne sečnje.

6Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno ugotovilo, da sta toženca, katerih solastninski delež ne presega polovice, s sklenitvijo zakupne pogodbe z aneksi, s katero sta razpolagala z nerazdeljenim solastninskim deležem na gozdnih in kmetijskih zemljiščih brez soglasja in brez vednosti ostalih solastnikov, ravnala protipravno in da je tožeči stranki nastala škoda, saj ji zakupnica, s katero sta toženca sklenila pogodbo, njenega deleža od pridobljenih plodov ni plačala.¹ S sklenitvijo zakupne pogodbe sta toženca kršila 66. člen SPZ, ki v prvem odstavku določa, da ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.² V skladu z 2. odstavkom 66. člena SPZ se plodovi, ki jih daje stvar v solastnini (kamor spada kupnina za posekani les kot tudi zakupnina) delijo med solastnike v skladu z njihovi idealnimi deleži. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca ob sklepanju zakupne pogodbe vedela, da sodelovanje in kakršenkoli dogovor med solastniki ni mogoč, prav tako pa sta se zavedala, da gospodarjenje zgolj z njunim idealnim deležem na nerazdeljeni stvari v solastnini ni možno, ampak je sanitarno sečnjo mogoče opraviti zgolj za vse solastnike skupaj. Ob upoštevanju tega in tudi okoliščin, ki bodo opisane v nadaljevanju obrazložitve te sodbe (8. točka), o povezanosti tožencev z družbo L., d. o. o., je pravilen zaključek, da sta toženca s sklenitvijo zakupne pogodbe ravnala nedopustno, v nasprotju s pričakovanimi normami obnašanja med solastniki; njuno ravnanje je preseglo okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljuje neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi in njihovih dobrin, in je zato protipravno.

7Utemeljeno pa pritožnica graja zaključek sodišča prve stopnje o neobstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožencev in škodo (neizplačanim deležem tožnici, za kolikor se je tožničino premoženje zmanjšalo). Sodišče prve stopnje je pri presoji vzročne zveze v 38. točki obrazložitve navedlo, da protipravno ravnanje tožencev ne predstavlja pravno odločilnega vzroka za zmanjšanje premoženja tožnice (škode), štelo je, da je za presojo vzročne zveze odločilno, da je sanitarno sečnjo izvedla tretja oseba, družba L., d. o. o., (torej ne toženca), ki tožnici kot solastnici ni izročila deleža prihodkov od poseka lesa (točka 39 obrazložitve). Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnici ob obstoju enakih okoliščin (obstoju odločb o sanitarni sečnji in nesodelovanja solastnikov pri kakršnemkoli dogovoru) nastala škoda tudi v primeru, če bi sanitarno sečnjo izvedel drug izvajalec, določen s strani ZGS, ni pravilno. Pooblastitev izvajalca s strani ZGS namreč sama po sebi ne pomeni, da bi tako določeni izvajalec sredstva, pridobljena s kupnino lesa, zadržal zase, zaradi česar tožnica ne bi prejela plodov svoje stvari (ustreznega deleža kupnine od posekanega lesa).³ Pri presoji obstoja vzročne zveze je sodišče prve stopnje napačno uporabilo retrospektivno analizo vzročnosti, kar tožnica v pritožbi utemeljeno graja. Za presojo vzročne zveze je pravilno uporabiti prospektivno analizo vzročnosti⁴, ki omogoča sodobnejšo in doslednejšo utemeljitev ter razlago teorije o adekvatni vzročnosti. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je odgovornost za škodni dogodek izključena, kadar dejanje povzročitelja škode ni adekvatno (pravno zadostno) v vzročni zvezi, ker škodni dogodek ni bil objektivno predvidljiva posledica takega ravnanja oziroma ker dejanje povzročitelja ni povečalo verjetnosti nastanka škodnega dogodka. Ravnanje tožencev ni bilo takšno, nasprotno, povečalo je verjetnost nastanka škodnega dogodka. Prospektivna analiza vzročnosti pa je usmerjena v prihodnost in se ukvarja z vprašanjem, ali je dejanje, katerega vzročno povezanost s škodnim dogodkom presojamo, povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka, škode. Pri tem pristopu ne upoštevamo samo dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo, temveč tudi verjetnost, da bi se podoben škodni dogodek zgodil tudi v drugačnih okoliščinah.

8Po presoji pritožbenega sodišča sta toženca s protipravno sklenitvijo zakupne pogodbe pomembno povečala verjetnost nastanka tožničine škode. Pri presoji obstoja vzročne zveze⁵ je pomembna okoliščina, da sta toženca tista, ki sta izbrala zakupnika L., d. o. o., ki je organiziral izvedbo sanitarne sečnje, pri čemer sta toženca z družbo L., d. o. o., osebno povezana, saj je direktorica družbe L., d. o. o., I. I. babica prve toženke in mama drugega toženca. Slednji pa je ob tem tudi družbenik v družbi L., d. o. o., kar nikakor ne kaže na naključno izbiro zakupnika, ampak prej na kak drug namen.^6,7 Upoštevaje prospektivno teorijo vzročnosti je sklenitev protipravne zakupne pogodbe povečala verjetnost nastanka škode z verjetnostjo, ki presega mejni prag verjetnosti. V drugačnih okoliščinah, torej če toženca protipravne zakupne pogodbe ne bi sklenila, tožnici škoda ne bi nastala, saj L., d. o. o., tožničinega dela kupnine ne bi zadržala (oziroma ga niti pridobila ne bi), hipotetična pooblastitev izvajalca s strani ZGS pa, kot že prej rečeno, ne pomeni, da slednji tožnici ustreznega dela kupnine za les ne bi izročil. Dejanje tožencev (sklenitev zakupne pogodbe z družbo, s katero sta osebno in poslovno povezana) tako ne predstavlja zgolj nepomembnega naključnega ravnanja v toku dogodkov, temveč dejanje, ki je odločilno prispevalo k zmanjšanju tožničinega premoženja. Ob sklenitvi zakupne pogodbe z aneksi sta toženca lahko predvidela tudi nastanek škode, saj (sta se zavedala, da) sanitarna sečnja ne bo opravljena zgolj za toženca, temveč le za vse solastnike skupaj, o sklenitvi zakupne pogodbe (in aneksa 3), s katero sta L., d. o. o., pooblastila za uveljavljanje zahtevkov zakupodajalcev proti tretjim osebam, pa tožnice nista obvestila (v postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica z zakupno pogodbo ni bila seznanjena). Po presoji pritožbenega sodišča tako ravnanji obeh: tožencev, ki sta sklenila protipravno zakupno pogodbo, in L., d. o. o., ki ustreznega dela kupnine od prodaje lesa (plodov) ni izplačala tožnici, tudi po tem, ko je tožeča stranka celo v tem postopku zoper njo postavila zahtevek, predstavljata vzroka za nastanek škode. Škoda je lahko posledica delovanja več vzrokov, ki delujejo sočasno, ali pa si sledijo v določenem časovnem zaporedju.⁸ Za škodo, ki jo je več oseb povzročilo skupaj, OZ v prvem odstavku 186. člena določa, da zanjo odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Četrti odstavek 186. člena OZ pa določa, da kadar ni dvoma, da je škodo povzročila neka izmed dveh ali več določenih oseb, ki so na neki način med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jo je povzročila, odgovarjajo te osebe solidarno. Ker deleža tožencev in L., d. o. o., s katerim sta prispevala k nastanku škode, ni mogoče ugotoviti, toženca za škodo, ki sta jo povzročila, odgovarjata na podlagi četrtega odstavka 186. člena OZ (to je skupaj solidarno s preostalim povzročiteljem škode L., d. o. o.).

9Za ugotavljanje višine škode je sodišče prve stopnje v postopku postavilo izvedenca gozdarske stroke, ki je ugotovil, da čista vrednost posekanega lesa znaša 430.261,85 EUR (vrednost posekanega lesa je znašala 1.034.305,04 EUR, vrednost vseh stroškov pa 604.043,19 EUR). V skladu s solastniškim deležem delež tožnice od posekanega lesa znaša 91.789,19 EUR. Ugotovitvam o višini škode, ki je tožnici nastala zaradi neizplačila sredstev od posekanega lesa, pravdni stranki v pritožbenem postopku ne nasprotujeta, neutemeljeno je tako pritožbeno zavzemanje za ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti (za plačilo 273.423,76 EUR).

10Zaradi opisanega je višje sodišče delno ugodilo pritožbi tako, da je tožencema naložilo, da morata tožnici plačati 91.789,19 EUR.

11O zakonskih zamudnih obrestih je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 299. člena OZ. Slednji v drugem odstavku določa, da dolžnik pride v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Tožnica plačilo zakonskih zamudnih obresti zahteva od 1. 7. 2015, predlog za izvršbo pa je, kot izhaja iz podatkov v spisu, vložila 9. 7. 2015. Na podlagi drugega odstavka 299. člena OZ sta torej toženca v zamudo prišla s tem dnem, zato zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine v znesku tečejo od 9. 7. 2015.

12Zaradi opisanega je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevku delno ugodilo v zgoraj opisanem obsegu. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Delna sprememba sodbe je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP terjala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje. Tožnica je tožbo vložila julija 2015. S prvotnim zahtevkom je zahtevala plačilo 84.704,71 EUR. Avgusta 2016 je svoj tožbeni zahtevek zvišala na 152.111,26 EUR, aprila 2018 je ponovno zvišala tožbeni zahtevek na plačilo 273.423,76 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje večji del postopka obravnavalo zahtevek v višini 152.111,26 EUR, s katerim je tožnica uspela več kot s polovičnim delom, in upoštevaje okoliščino, da sta si pravdni stranki med postopkom delili stroške izvedenca gozdarske stroke, je pritožbeno sodišče upoštevaje te okoliščine na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

14Pritožnica je s pritožbo delno uspela. Pritožbeni uspeh tožnice glede na zadnje zvišanje zahtevka znaša 33 %. Stroški odgovora na pritožbo ne predstavljajo potrebnega izdatka, ker odgovor ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Upoštevaje okoliščine, navedene v 11. točki obrazložitve, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena v zvezi s 155. in 165. členom ZPP tudi o stroških pritožbenega postopka odločilo, da sta dolžni pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške.

¹ Potem ko je tožnica za zakupno pogodbo izvedela, je tudi zoper L., d. o. o., vložila podrejeni zahtevek zaradi plačila, vendar L., d. o. o., v subjektivno spremembo tožbe ni privolila (187. člen ZPP).
² Podrobneje o tem v razveljavitvenem sklepu tega sodišča I Cp 522/2017 z 19. julija 2017 (9. točka obrazložitve): V skladu s 3. odstavkom 66. člena SPZ solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni le pravno razpolaganje, ker se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar. Samostojno je torej mogoče odtujiti idealni del, pri bremenih obstajajo omejitve. Dokler stvar ni razdeljena v naravi oziroma ni dogovora o uporabi, drugačna razpolaga ni dopustna, ker je vsak izmed solastnikov upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem.
³ Takšno ravnanje v poslovni praksi ni nekaj običajnega.
⁴ N. Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV, Ljubljana, 2003, stran 730.
⁵ Pa tudi protipravnosti, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno.
⁶ Pritožnica omenjene okoliščine v pritožbi ponovno izpostavlja, toženca jim nikdar nista nasprotovala.
⁷ Potem ko je tožnica za zakupno pogodbo izvedela, je tudi zoper L., d. o. o., vložila podrejeni zahtevek zaradi plačila, vendar L., d. o. o., v subjektivno spremembo tožbe ni privolila (187. člen ZPP).
⁸ D. Jadek Pensa: Obligacijski zakonik, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 671.