VSL Sklep II Cp 1052/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu dedinje A. A. in izdalo dodatni sklep o dedovanju po umrli B. B. Sklep se nanaša na pozneje najdeno premoženje po Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) in obsega večje število nepremičnin, ki so naštete v izreku ter so bile v skupni lasti zapustnice in ostalih skupnih lastnikov, članov ... (X.), ter na denarno nadomestilo v višini 141.000 EUR po delni odločbi UE ... št. 0000 s 13. 11. 2018, ki je bilo izplačano v skupno last članom X. namesto vračila določenih zemljišč. Na podlagi prisojilne listine O 484/47 s 15. 12. 1947 ter sklepov o dedovanju D 165/84 s 16. 10. 1984 in D 258/2005 s 7. 2. 2006 se je pozneje najdeno premoženje preneslo na dedinjo A. A.

2Dedinja je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD). Nasprotuje odločitvi, da gre pri vrnjenem premoženju za nedoločene deleže v skupni lastnini. Takšna odločitev predstavlja kršitev 33. člena v zvezi z 22. členom Ustave RS (URS). Sodišču prve stopnje očita, da ne loči, kaj je bilo predmet denacionalizacije z upravnimi odločbami, in ne ve, kaj je predstavljal register deležnih pravic. Poleg tega sodišče ni upoštevalo v spis predložene delne upravne odločbe s 6. 7. 2018 in ni uporabilo določb prvega oddelka 16. poglavja Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je v paragrafih 825 do 849 urejal pravni položaj premoženjskih skupnosti, kakršna je X. Prav tako ni upoštevalo strokovnega dela prof. dr. C. C. Skupnosti civilnega prava. Zato je zgrešen zaključek, da naj ne bi bile z upravnimi odločbami denacionalizacijskim upravičencem povrnjene njihove 1/194 deležne pravice. Iz 2. točke izreka odločbe je razvidno, da za 10 deležnih pravic ni bilo postavljenih denacionalizacijskih zahtevkov, zaradi česar je te deleže na skupnem premoženju pridobila Občina. Predmet denacionalizacije je bilo tako le 184 deležnih pravic, v kvoto teh pa sodijo tudi deleži Občine. Upravni organ je lahko zapustnici povrnil le tisto, kar ji je bilo podržavljeno na celotnem premoženju skupnosti, to pa je bila le njena deležna pravica do 1/194. Pritožbi prilaga sklep Okrajnega sodišča v ... I D 351/1975 s 1. 10. 2019, iz izreka katerega je razviden obseg zapustniku pripadajočega deleža, med drugim tudi na odškodnini, izplačani zaradi nezmožnosti vračila zemljišč v naravi. Ta odškodnina tvori zapuščinsko maso vseh denacionalizacijskih upravičencev in ne predstavlja sredstev, ki bi bila plačana članom X. Pravila agrarne skupnosti ne predvidevajo delitve odškodnine. Glede na nezakonito odločitev o izplačani odškodnini v skupno last članov sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava zaradi nepoznavanja denacionalizacijskih predpisov in ODZ. Zaradi tega je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega zapuščine. Pritožba se sklicuje tudi na določbe ZPVAS in na Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarnih skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov. Kritizira sklicevanje sodišča na zakonske določbe Zakona o agrarnih skupnostih (ZAgrS). Meni, da je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da se ga ne dà preizkusiti, ker je v izreku ugotovljeno nacionalizirano premoženje v nasprotju z vsebino delnih upravnih odločb. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj razpiše pritožbeno obravnavo in pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da ugodi njenemu dednopravnemu zahtevku, podredno pa, naj sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Pritožba ni utemeljena.

4Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, katero premoženje in v kolikšnem obsegu je bilo zapustnici vrnjeno na podlagi določil ZPVAS kot članici nekdanje X., ki je bila ponovno vzpostavljena kot agrarna skupnost.¹ Zapustnici vrnjene premoženjske pravice je štelo za pozneje najdeno premoženje (221. člen ZD) in zanj izvedlo dedovanje po ZD, pri čemer je upoštevalo, da lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Dedinja v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega obsega na novo najdenega premoženja, nasprotuje pa obstoju skupne lastnine na tem premoženju.

5Smiselno uveljavljani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nista podani. Izpodbijan sklep vsebuje razloge, ki so jasni in preverljivi, tako da je mogoč preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa. Poleg tega o odločilnih razlogih ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v izreku in razlogih sklepa o vsebini delnih upravnih odločb, ter med samimi temi odločbami.

6Pritožnica nima prav, ko opozarja, da bi sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa moralo določiti solastniški delež na podedovanem premoženju. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bilo zapustnici kot nekdanji članici agrarne skupnosti X. podržavljeno premoženje vrnjeno v skupno last ter da ji ni bil vrnjen solastniški delež. Iz predloženih delnih upravnih odločb (A8, A19 in A20) je razvidno, da je bilo nekdanji X. odvzeto premoženje vrnjeno v skupno last in posest članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, torej je bil pravilno upoštevan drugi odstavek 8. člena ZPVAS.² Članom agrarne skupnosti niso bili odvzeti njihovi solastniški deleži, temveč jim je bilo odvzeto premoženje v skupni lasti. Kar je bilo predmet predloženih delnih upravnih odločb in zadeva zapustnico kot pritožničino pravno prednico, je tudi predmet izpodbijanega sklepa, ob tem pa je ustrezno upoštevan pravni status vrnjenega in podedovanega premoženja (skupna lastnina). Sodna praksa je v sodbi VS RS I Up 1059/2002 zavzela stališče, da je v primeru, če so bili člani nekdanje agrarne skupnosti skupni lastniki nepremičnin in je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana brez navedbe solastniških deležev, določene pa so bile deležne pravice vsakokratnih lastnikov hiš oziroma zemljišč, mogoče vrniti premoženje le kot skupno lastnino (saj niso bili odvzeti solastniški deleži). Če je dedinja menila, da bi moral biti zapustnici vrnjen solastniški delež, bi morala to uveljavljati v upravnem postopku s pritožbami zoper delne odločbe o vrnitvi premoženja.

7Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, kajti po predpisih, ki jih je moralo uporabiti, ni pravne podlage za to, da bi se na dedinjo preneslo solastniški delež na novem podedovanem premoženju. Tudi določila Občega državljanskega zakonika (ODZ - 16. in 27. poglavje, paragrafi od 825 in od 1175 naprej), na katera se v pritožbi sklicuje dedinja, ne dajejo takšne podlage. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje ni izrecno izreklo glede predloženega historičnega zemljiškoknjižnega izpisa (A3), je odločitev pravilna. Iz navedenega izpisa pod vložno številko Dn št. 0001 z dne 15. 12. 1937 izhaja, da je s temeljno parcelo št. 104 združena 1/194-inska deležna pravica do skupnih zemljišč X., ki so v treh vložnih številkah. Iz spisa torej ne izhaja, da bi bil v zemljiški vknjigi vpisan solastniški delež zapustnice. V zaznamku vpisana deležna pravica skladno s takrat veljavno (ODZ) in sedaj veljavno zakonodajo (ZPVAS, Obligacijski zakonik, Zakon o agrarnih skupnostih ter Stvarnopravni zakonik (SPZ)) ne daje podlage za enačenje deležne pravice in solastniškega deleža.

8Nenazadnje se dedinja v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na sklep Okrajnega sodišča v ... I D 351/1975 (A22). Iz izreka tega sklepa v točkah od a) do d) izhaja, da je dedič podedoval zapuščino v skupni lastnini zapustnika in ostalih skupnih lastnikov. Res je sodišče v oklepaju navedlo delež zapustnika 1/194, kar pa je kontradiktorno, saj je po stvarnopravnih pravilih skupna lastnina po nedoločenih deležih ravno nasprotna solastnini, kjer so solastniški deleži določeni.³ Pritožbeno sodišče je za dediča iz tega sklepa D. D. preverilo podatke v zemljiški knjigi (npr. za parcelo 873/48), iz katerih je razvidno, da je kljub takšnemu sklepu vpisan kot skupni lastnik (pri tej parceli pod zaporedno št. 50) in ne kot solastnik do deleža 1/194. Iz izreka priloženega sklepa je nadalje pod točko e) razvidno, da je dedič podedoval tudi odškodnino v vrednosti 1/194 oziroma v znesku 726,80 EUR, vendar ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče v predmetni zadevi na tak sklep nista vezana. Sodišče prve stopnje je dedinji pravilno pojasnilo, da se bo višina deleža, ki pripada posameznemu članu agrarne skupnosti, ugotavljala v morebitnem postopku delitve skupne lastnine.

9Dedinja se bo na podlagi izpodbijanega sklepa lahko vpisala v zemljiško knjigo kot skupna lastnica nepremičnin, ki so predmet zapuščine, pri znesku odškodnine pa je prav tako skupna lastnica z ostalimi člani agrarne skupnosti. Pritožbeno sodišče zato tudi ni našlo kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena URS ter pravic do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS.

10Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

¹ V upravnem postopku je bilo članom X. premoženje vrnjeno v skupno last in posest, vrnjeni so jim bili skupni deleži na premoženju in z njimi povezane deležne pravice, kar vse izhaja iz treh delnih upravnih odločb (A8, A19 in A20).
² Ta določa, da lahko član agrarne skupnosti po ZPVAS uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju.
³ Primerjaj prvi odstavek 72. člena SPZ in 44. člen ZAgrS ter prvi odstavek 65. člena SPZ.