UPRS Sodba I U 681/2019-13

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 19.280,00 EUR, po stopnji 25% v znesku 4.820,00 EUR. V obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnjuje, da je tožnica v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine, parc. št. 978/5, k.o. .... Pojasnjuje, da je v prvem odstavku 97. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) določeno, da je osnova za davek od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi, v nadaljevanju pa pojasnjuje, kaj se všteva v vrednost kapitala ob pridobitvi oziroma odsvojitvi v skladu z 98. in 99. členom ZDoh-2. Tožnici so se priznali normirani stroški, povezani s pridobitvijo kapitala, v višini 30,00 EUR, normirani stroški, povezani z odsvojitvijo kapitala, v višini 230,00 EUR in znesek davka na promet nepremičnin v znesku 460,00 EUR, ki ga je tožnica plačala ob odsvojitvi nepremičnine. V skladu s 132. členom ZDoh-2 je bila od davčne osnove 19.280,00 EUR odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala po stopnji 25% v znesku 4.820,00 EUR.

2Drugostopenjski davčni organ je ugodil pritožbi tožnice zoper sklep Finančne uprave RS št. DT 42152-13653/2017-2 z dne 18. 1. 2018, navedeni sklep (o zavrženju pritožbe kot prepozne) odpravil ter vzel v reševanje pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka), delno ugodil zahtevi tožnice za povračilo stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka), pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo pa zavrnil (3. točka izreka). V obrazložitvi toženka uvodoma pojasnjuje, da tožnica izpodbijane odločbe ni prejela dne 27. 12. 2017, kot je to ugotovil prvostopenjski organ s sklepom št. DT 42152-13653/2017-2 z dne 18. 1. 2018, ampak šele dne 1. 1. 2018, ko se je vrnila iz Bosne. To pomeni, da je tožnica pritožbo zoper odmerno odločbo vložila znotraj 15 dnevnega pritožbenega roka, zato je bilo potrebno sklep z dne 18. 1. 2018 odpraviti in vzeti v reševanje pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V zvezi s pritožbo zoper izpodbijano odločbo pa toženka ugotavlja, da le-ta ni utemeljena. Toženka se sklicuje na 92., 97., 98., 99., 101. in 102. člen ZDoh-2. Prvostopenjski organ je kot vrednost nepremičnine ob pridobitvi upošteval 3.000,00 EUR, kot vrednost ob odsvojitvi 23.000,00 EUR, tožnica pa je pritožbi priložila cenitev kot dokazilo, iz katerega izhaja očitno previsoka cena nepremičnine v času odsvojitve. Iz tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izhaja, da pritožnik v pritožbi lahko navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko uporabljajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti. Nov dokaz je tisti, ki je obstajal v času odločanja na prvi stopnji. Gre za dokaz, s katerim je stranka v času odločanja na prvi stopnji razpolagala, pa ga iz opravičenega razloga ni predložila ali pa za dokaz, s katerim ni razpolagala (čeprav je obstajal) in ga zato upravičeno ni predložila. Dokazilo, na katerem drugačno vrednost nepremičnine v času odsvojitve utemeljuje tožnica, v času odločanja o zadevi na prvi stopnji ni obstajalo, saj je bila odmerna odloča izdana dne 29. 11. 2017, cenitveno poročilo pa je bilo izdelano 21. 12. 2017. Dokazila ni mogoče šteti kot pritožbeno novoto v smislu določbe 238. člena ZUP in je zato odmera davka po podatkih, ki jih je uporabil prvostopenjski organ, pravilna in zakonita. Vrednost nepremičnine v času odsvojitve je bila določena v pogodbi o odsvojitvi, uporabljena kot davčna osnova v postopku odmere davka na promet nepremičnin, končanem z izdajo odločbe dne 21. 10. 2017, prav tako je bila napovedana v napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala. Spreminjanje tako določene vrednosti v pritožbenem postopku na podlagi naknadno izdelanih dokazil, zato po mnenju toženke ni upravičeno.

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da so bile kršene osnovne določbe ZDavP-2 in ZUP. Prvostopenjski organ je ob prejemu napovedi razpolagal tako s kupoprodajno pogodbo z dne 25. 5. 2016, sklenjeno med tožnico ter prodajalcem A.A., kot tudi s kupoprodajno pogodbo z dne 18. 10. 2017, sklenjeno med tožnico ter kupcem B.B.. Iz pogodbe o pridobitvi izhaja vrednost nepremičnine 3.000,00 EUR, iz pogodbe o odsvojitvi pa vrednost 23.000,00 EUR. Ob tej razliki in ob vpogledu v podatke GURS bi prvostopenjski organ moral ugotoviti neskladje ter pozvati tožnico k razjasnitvi okoliščin take razlike v pogodbeni vrednosti, tega pa organ ni storil, s čimer je kršil 9. člen ZUP. Tožnica je izpodbijano odločbo prejela dne 29. 11. 2017, brez seznanjenosti in možnosti aktivne udeležbe v postopku in je lahko šele naknadno naročila izdelavo cenitve. Toženka je pritožbo zavrnila, saj navajanje novega dejstva v pritožbenem postopku ni bilo mogoče šteti kot pritožbeno novoto. Ker tožnica v postopku pred prvostopenjskim organom ni bila opozorjena na možnost predložitve cenitvenega poročila, bi ga lahko ob takem dejanskem stanju zadeve upošteval vsaj drugostopenjski organ, ki bi s tem popravil napako prvostopenjskega organa. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

4Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe toženke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po določbah 97. člena ZDoh-2 je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. Zakonska podlaga za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi pa je vsebovana v določbah 99. člena ZDoh-2, po katerih se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost ob odsvojitvi. Šele v primeru, če vrednost kapitala ni razvidna iz pogodbe, ali v primeru, če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.

7V konkretnem primeru je nesporno, da je bila edina znana vrednost nepremičnine parc. št. 978/5, k.o. ..., ob odsvojitvi 23.000,00 EUR. Organ se je glede tržne vrednost nepremičnine ob odsvojitvi oprl na podatke, ki jih je tožnica sama navedla v napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala. Napovedi je bila priložena kupoprodajna pogodba z dne 18. 10. 2017, iz katere je razvidna vrednost nepremičnine v času odsvojitve, tj. 23.000,00 EUR, taka vrednost pa je bila upoštevana tudi v postopku odmere davka na promet nepremičnin. Kot rečeno, enako vrednost, kot je navedena v kupoprodajni pogodbi, je kot vrednost nepremičnine v času odsvojitve navedla tudi tožnica v davčni napovedi. Glede na navedeno davčni organ ni imel podlage za to, da bi podvomil v vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Upoštevaje 73. člen ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ odločbo izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi oziroma vloge stranke popolni in pravilni ter jim sledi, davčnemu organu ni bilo potrebno izvesti ugotovitvenega postopka in tožnice pozivati k razjasnitvi.

8Za odločitev je pomembno pravno in dejansko stanje v času izdaje odločbe organa prve stopnje. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se vprašanje formalne in materialne zakonitosti odločbe presoja po pravnem in dejanskem stanju ob izdaji odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. Ob izdaji izpodbijane odločbe je bila edina znana vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 23.000,00 EUR, in to vrednost je davčni organ upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe. Cenitveno poročilo, izdelano po izdaji izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja drugačna cena nepremičnine v času odsvojitve, je tožnica predložila šele v pritožbenem postopku. V zvezi z navedenim je toženka pravilno uporabila procesno določbo 238. člena ZUP in v pritožbenem postopku predloženega cenitvenega poročila ni upoštevala kot pravno relevantnega. V 238. členu ZUP je namreč določeno, da se lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 29. 11. 2017, cenitveno poročilo pa je bilo izdelano dne 21. 12. 2017, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Gre za spreminjanje napovedane vrednosti v pritožbenem postopku na podlagi naknadno izdelanih dokazil, kar pa tudi po mnenju sodišča ni upravičeno.

9Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

10Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.