VSL Sklep I Cp 1441/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede pristojnosti:

1Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je postopek priznanja tuje sodne odločbe nepravdni postopek, ki se vodi po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku.¹ V petem odstavku 109. člena ZMZPP je določeno, da je proti sklepu, s katerim sodišče predlog za priznanje zavrne, in proti sklepu, s katerim sodišče odloči o ugovoru, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. V Zakonu o sodiščih² je določeno, da so višja sodišča (med drugim) pristojna za odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč s svojega območja (104. člen ZS), Vrhovno sodišče pa je (med drugim) pristojno za sojenje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe sodišča prve stopnje v zadevah iz prejšnje točke³ ter o pritožbah zoper odločbe sodišč prve stopnje, za katere tako določa zakon (2. točka prvega odstavka 106. člena ZS). V ZMZPP je pristojnost Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča (kar je izjema od splošnega pravila, da o pritožbah odločajo višja sodišča) izrecno določena le za pritožbe zoper dve vrsti sklepov (sklep, s katerim sodišče predlog za priznanje zavrne, in sklep, s katerim sodišče odloči o ugovoru), ki po vsebini pomenita meritorno odločitev o (ne)priznanju tuje sodne odločbe. O pristojnosti v pritožbenem postopku zoper druge vrste sklepov (procesni, taksni ipd. sklepi) ZMZPP nima posebnih določb, zato sodišče druge stopnje z uporabo argumenta po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) ugotavlja, da je na podlagi splošnih določb o pristojnosti (104. člen ZS) pristojno za odločanje o obravnavani pritožbi (zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za plačilo sodne takse).

Odločitev prvostopenjskega sodišča in pritožbeni postopek:

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice priznanja tuje sodne odločbe za vrnitev v prejšnje stanje z dne 15. 6. 2020, s katerim je predlagateljica skušala sanirati svojo zamudo roka za vložitev ugovora zoper taksni nalog z dne 5. 2. 2020 oziroma posledično neplačilo sodne takse za pritožbo (v znesku 33,00 EUR) zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 1. 2020, s katerim je prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru prve nasprotne udeleženke, razveljavilo svoj sklep z dne 30. 11. 2018 in zavrglo predlog za priznanje in razglasitev izvršljivosti več odločb srbskih sodišč.

3Zoper izpodbijani sklep se pritožuje predlagateljica in med drugim navaja, da je do zatrjevane zamude roka prišlo zaradi napake, ki je izven sfere predlagatelja oziroma njegove pooblaščenke. Ugovor je bil poslan po redni pošti, saj dežurna pošta zvečer tisti dan ni bila več odprta, pozneje, v času do izteka roka za vložitev ugovora, pa je bila pooblaščenka predlagateljice službeno odsotna v tujini. Ugovor je poslala osem dni pred iztekom roka, zato je več kot upravičeno pričakovala, da bo ugovor preko Pošte Slovenije kot ponudnika univerzalne poštne storitve pravočasno dostavljen naslovnemu sodišču v Ljubljani. Pri dostavi oddane pošiljke je prišlo do napake bodisi na strani pošte bodisi naslovnega sodišča. Sodišče je pavšalno navedlo, da se pogoj nekrivde pri odvetnikih presoja strožje, ne da bi obrazložilo, kakšni kriteriji se pri tem uporabijo.

4Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

Odločitev pritožbenega sodišča:

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi pravzaprav ni sporno: pooblaščenka predlagateljice je ugovor zoper taksni nalog kot navadno pošto oddala v nedeljo, 16. 2. 2020, v poštni nabiralnik Pošte Slovenije... Rok za ugovor oziroma plačilo sodne takse se je iztekel 24. 2. 2020, sporna pošiljka pa nikoli ni prispela na sodišče.

7Pritožbeno sodišče zavrača očitno neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje svoje odločitve ne obrazložilo, saj je navedlo natančne in preverljive razloge, ki so tako po obsegu kot po vsebini povsem zadostni za odločitev (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ni treba, da je sodna odločba znanstveni članek, ki bi znanstveno sistematično analiziral in utemeljil prav vsak element odločitve, temveč mora vsebovati razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je mogoče odločitev preizkusiti – torej ugotoviti, kako je sodišče odločilo in zakaj je takšno odločitev sprejelo. Navedenim kriterijem pa napadena odločba v celoti zadosti.

8Sodišče prve stopnje je pravilno napolnilo pravni standard upravičenega vzroka, ki dopušča vrnitev v prejšnje stanje v smislu 116. člena Zakona o pravdnem postopku⁴ v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.⁵ Prepričljivo in jasno je obrazložilo, da zgolj vložitev priporočene pošiljke omogoča zanesljiv in pred sodiščem upošteven dokaz o pravočasni oddaji vloge, medtem ko se za navadne poštne pošiljke šteje, da so izročene sodišču šele takrat, ko jih sodišče dejansko prejme (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP). Zato je jasno in razumljivo, da mora tveganje izgube ali zamude pošiljke, poslane z navadno pošto, nositi stranka sama.

9Prav tako ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče le pavšalno navedlo, da se pogoj nekrivde pri odvetnikih presoja strožje, ne da bi obrazložilo, kakšni kriteriji se pri tem uporabijo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da se uporablja kriterij dobrega strokovnjaka. Pritožbeno sodišče tudi soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da se v okviru ravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka od odvetnika pričakuje, da bo pravna sredstva, ki so vezana na rok, oddal na način, ki mu zagotavlja potrditev vložitve znotraj pritožbenega roka. Nasprotno pa pritožba ne uspe prepričljivo obrazložiti, zakaj meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka od odvetnika ne terja, da stori vse, kar je v njegovi moči, da zagotovi zanesljivo vložitev pisanj, vezanih na rok.

10Pritožbene navedbe, da predlagateljica »ne more vedeti, kaj se je zgodilo s pošiljko, utemeljeno pa je pričakovala, da bo dejansko pošiljka dostavljena v enem do dveh dneh,« pritožnici pravzaprav niso v korist: očitno je, da je za oddajo sodnega pisanja, vezanega na rok (zamuda katerega ima lahko za stranko hude posledice) izbrala nezanesljivo metodo (oddajo pisanja v nabiralnik za navadne pošiljke), ki ne zagotavlja dokazila o pravočasnosti oddaje pošiljke. Prav standard dobrega strokovnjaka (ki zahteva večjo skrbnost kot npr. standard dobrega gospodarstvenika ali dobrega gospodarja) odvetniku nalaga, da ukrene vse, kar je potrebno in kar je razumno storiti, da se zavaruje pravice strank. Od profesionalnega pooblaščenca (odvetnika) ni pretirano zahtevati, da računa tudi na tako malo verjetne dogodke, kot je izguba pošiljke. Četudi je možnost, da se poštna pošiljka izgubi, statistično zelo majhna,⁶ pa ta možnost obstaja.

11Za presojo skrbnosti dobrega strokovnjaka v tej zadevi je pomembno, da se je pred to (sicer statistično zelo malo verjetno) možnostjo, ki pa ima lahko za procesni položaj stranke usodne posledice, mogoče zelo učinkovito zavarovati s tem, da se vloga pošlje na sodišče priporočeno. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da navedbe o pooblaščenkini odsotnosti v tujini niso opravičljiv razlog, saj si mora odvetnik v primeru odsotnosti zagotoviti nadomeščanje ali kako drugače poskrbeti za to, da bodo neodložljiva opravila v odvetniški pisarni opravljena pravočasno. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da so (sicer z ničemer izkazane) navedbe o službeni odsotnosti v tujini in predhodno načrtovanih obveznostih nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), saj je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje pritožnica navedla le, da »ni bila prisotna v Sloveniji.«

12Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na splošno znano dejstvo, da je možno priporočene pošiljke oddati ne le na dežurni pošti, temveč tudi na nekaterih bencinskih črpalkah, ki obratujejo 24 ur na dan; poleg tega bi lahko pooblaščenka pošiljko priporočeno poslala tudi iz tujine.⁷ Te možnosti sodišče druge stopnje omenja zato, ker dokazujejo, da je standardu ravnanja s skrbnostjo dobrega strokovnjaka mogoče zadostiti brez posebnih težav ali stroškov. Neupoštevne in prepozne (337. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) so tudi pritožbene navedbe, da naj bi pooblaščenka že od leta 2012 brezhibno delovala v tujini in da se ji dotlej kaj takega (izguba pošiljke) še ni primerilo, saj je to ne more odvezovati dolžne skrbnosti, ki jo je od odvetnika mogoče pričakovati.

13Pritožnica sicer pravilno opozarja, da komentar zakona ni obvezen pravni vir, vendar so komentarji v pravni stroki splošno uveljavljeni način za spoznavanje možnih razlag prava. Ob tem se celo pritožnica sama sklicuje na isti komentar profesorja Galiča, ki mu poprej (ko ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče) odreka vsakršno argumentacijsko vrednost. Enako velja, da niso formalni pravni vir stališča sodne prakse, vendar se tudi na ta neformalni vir pritožnica sklicuje (kar je popolnoma pravilno).

14Neutemeljeni so očitki pritožbe, da bi moralo sodišče »ugotoviti vse relevantne okoliščine in pravni standard upravičenega vzroka za zamudo ustrezno zapolniti,« saj je sodišče standard upravičenega vzroka iz 116. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zapolnjevalo (5. točka obrazložitve) s pravilnimi razlogi. Vsebina tega standarda je bila večkrat obrazložena v sodni praksi, ki jo deloma citira tudi pritožnica (več razlogov o tem v nadaljevanju) in pravni teoriji (komentarjih).⁸ Katere relevantne okoliščine, ki jih je predlagateljica navedla v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, pritožba konkretizirano ne pojasni.

15V zvezi z odločbami sodne prakse, ki jih pritožnica citira, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se s temi stališči sodne prakse strinja in jih sprejema, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je razvidno, da je tudi sodišče prve stopnje sledilo nosilnim argumentom teh odločb. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeva VSL I Cp 2544/2014 z dne 19. 11. 2014⁹ v bistvenem pritrjuje stališčem prvostopenjskega sodišča (in ne pritožnici), saj omenja, da je upravičen vzrok dogodek, ki ga stranka » … kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti niti preprečiti.« Ko to stališče apliciramo na konkretni primer, ugotovimo, da bi izgubo ali založitev sodne pošiljke, ki ni bila poslana priporočeno, pooblaščenka lahko predvidela (četudi je ta možnost redka) in da bi lahko ta dogodek oziroma posledico (zamudo prekluzivnega roka) z zadostno skrbnostjo preprečila, če bi poskrbela za ustrezno pošiljanje vloge.

16V sodni praksi večkrat omenjeno »nezakrivljeno naključje« in »dogodek resnejše narave«¹⁰ tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru nista podana. Pritožnica ni ravnala z dolžno skrbnostjo (vložitev pošiljke po priporočeni pošti ali neposredno na sodišče), s katero bi lahko preprečila za stranko usodne posledice morebitne izgube ali zamude vloge, torej je vzrok zamude zakrivila s svojo opustitvijo. Za kakšen »dogodek resnejše narave« naj bi v tem primeru šlo, pritožnica ne uspe pojasniti, pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni izkazan noben resen, nepredvidljiv in neprepričljiv dogodek (npr. požar na pošti ali kaj podobnega).

17Za odločitev v tej zadevi tudi ni uporabljiv sklep VSL I Cpg 47/2019, na katerega se sklicuje pritožnica, saj je bistvena razlikovalna okoliščina med citiranim sklepom in tu obravnavano zadevo v tem, da je v zadevi I Cpg 47/2019 stranka pošiljko oddala priporočeno na pošto (torej je storila vse, kar je bilo v njeni moči, ravnala je torej pomembno drugače in skrbneje kot pooblaščenka predlagateljice v tej zadevi), nato pa je (ko je pošiljka že bila v sferi pošte), poštni delavec to pošiljko pomotoma obravnaval kot navadno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadevo VSL II Cp 28/2019, kjer je bil kot upravičen vzrok spoznan izreden zastoj na cesti; v citiranem primeru je šlo za laično, neizobraženo stranko (po poklicu kmeta) in ne odvetnika, poleg tega pri cestnih zastojih, prometnih nesrečah, padcih oseb, ki so na poti na sodišče, nenadnih obolenjih itd. gre za vzroke, ki jih res ni mogoče v naprej zanesljivo predvideti in tudi ne učinkovito preprečiti. V konkretnem primeru bi bilo zamudo roka mogoče enostavno preprečiti z vložitvijo priporočene pošiljke.

18Stališče, ki ga je prvostopenjsko sodišče sprejelo, ni pretirano strogo do pritožnice in je skladno s stališči pravne teorije in sodne prakse.¹¹ Četudi gre pri tem za neformalne pravne vire, pa je zahteva, da sodišča v primerljivih primerih odločajo enako oziroma primerljivo, del načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče strank ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v posamezni zadevi samovoljno in arbitrarno odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih.¹²

19Ker je pritožbeno sodišče glede na vse povedano ugotovilo, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo niti izrecno navedenih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

20Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

¹ Uradni list RS, št. 56/99 in 45/2008 – ZArbit, v nadaljevanju ZMZPP.
² Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZS.
³ Gre za upravne in računsko upravne spore (1. točka prvega odstavka 106. člena ZS).
⁴ Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁵ Uradni list SRS, št. 30/86 in nadaljnji, v nadaljevanju ZNP.
⁶ Pritožba navaja, da iz odziva Pošte Slovenije na navedbe sindikata poštnih delavcev v zvezi z razmerami na pošti z dne 4. 1. 2018 izhaja, da je bil od januarja do novembra 2017 delež izgubljenih paketnih pošiljk zgolj 0,0046 % vseh prenesenih paketnih pošiljk. Pritožbeno sodišče v ta podatek ne dvomi, vendar pripominja, da je zavajajoč: govora je o paketnih pošiljkah, torej pošiljkah, ki se prenašajo s pisno sledljivostjo, podobno kot priporočene pisemske pošiljke, ne pa o deležu izgubljenih navadnih pisemskih pošiljk.
⁷ Lahko pa bi, navsezadnje, za stranko založila (npr. s plačilom prek spletne banke, ki je v 21. stoletju običajen način poslovanja, ki je na voljo 24 ur na dan) sicer bagatelno takso (33,00 EUR) in tako stranki zagotovila pravno sredstvo.
⁸ Npr. A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, I. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2010, stran 472.
⁹ Katere evidenčni stavek se glasi: »Upravičeno zamudo povzroči le upravičen vzrok, ki ga lahko predstavlja naključje, dogodek, ki ga stranka ni zakrivila s svojim ravnanjem, oziroma ki ga stranka, kljub izkazani zadostni skrbnosti, ni mogla predvideti niti preprečiti.«
¹⁰ Pritožnica v zvezi s tem pravilno citira sklep VDSS Pdp 66/2020 z dne 12. 3. 2020, sklep VSL I Cp 1522/2019 z dne 27. 11. 2019 in komentar profesorja Galiča (nav. delo, str. 478).
¹¹ Poleg že citiranega komentarja profesorja Galiča in sodne prakse glej tudi: sklep VSRS III Ips 77/2015 z dne 29. 9. 2015, sklep VDSS Pdp 751/2019 z dne 12. 12. 2019, sklep VSL II Cpg 484/2019 z dne 23. 10. 2019 in sklep VSM I Cpg 322/2018 z dne 8. 11. 2018.
¹² Odločba Ustavnega sodišča RS Up-797/04 z dne 25. 5. 2006; glej tudi sklep VSRS II Ips 1/2020 z dne 29. 5. 2020.