VSL Sodba in sklep I Cp 230/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v I., II., V., VI. in VII. točki izreka razveljavi ter tožba v drugem odstavku V. točke izreka zavrže, sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo glede ugotovitve, da je nepremičnina ID znak 0000-535/1-0 skupno premoženje pok. A. A., roj. X, in prvega toženca, na katerem sta solastninska deleža zakoncev polovična (I. točka izreka), in zavrnilo tožbeni zahtevek, da polovico te nepremičnine spada v zapuščino po pok. A. A. (II. točka izreka). Nadalje je zavrnilo ugotovitveni zahtevek, da sta toženca solastnika sobe v izmeri 25 m2 v stari stavbi, stoječi na nepremičnini ID znak 0000-535/1-0, vsak do ½ (III. točka izreka), in zavrglo tožbo glede ugotovitve, da sta toženca solastnika stanovanja na naslovu R. 8, v približni izmeri 143,9 m2, ki ima v katastru stavb oznako ID 0000-2191-1 ter v naravi predstavlja stanovanje v prizidku stavbe z lastnim vhodom v stavbi z ID znakom 0000-2191, vsak do ½ celote (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka na ugotovitev ničnosti pogodbe o preužitku, sklenjene med tožencema 2. 8. 2016, in na ugotovitev, da predstavlja delež 5/6 nepremičnine ID znak 0000-535/1, ki jo je drugi toženec prejel po tej pogodbi, darilo (V. točka izreka) ter nadaljnji zahtevek za izbris na podlagi pogodbe o preužitku izvedenih vknjižb lastninske pravice in osebne služnosti in na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tako da se pri nepremičnini ID znak 0000-535/1-0 vpiše nazaj lastninska pravica na prvega toženca do 1/6 celote (VI. točka izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta tožencema dolžna povrniti 4.806,24 EUR stroškov pravdnega postopka (VII. točka izreka).

2Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Grajata materialnopravno stališče sodišča, da delež zapustnice A. A. na skupnem premoženju s prvim tožencem ne more predstavljati naknadno najdenega premoženja, o katerem bi se odločalo v zapuščinskem postopku. Opozarjata, da je takšno stališče v nasprotju s sodno prakso¹, tudi tisto, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče (VSL I Cp 884/2017). Tožničin zahtevek ni dednopraven in ni podvržen rokom iz 141. člena ZD, temveč gre za izvajanje originalnega upravičenja zapustnika². Razlaga sodišča glede novo najdenega premoženja je preozka, razlogi sodišča, s katerimi pojasnjuje svoje stališče v odnosu na sprejeto sodno prakso, pa so v nasprotju z vsebino odločb, ki jih je povzelo. Sodišče je v sodbi izpostavilo, da vprašanje skupnega premoženja v zapuščini ni bilo obravnavano, nato pa zaključilo, da je tožnica njegov obstoj zamolčala. Gre za notranje neskladje, pri čemer sodišče odgovornost neutemeljeno pripisuje tožnici, ko ji očita, da ni poskrbela za kvalitetno zastopanje ali zaprosila za preložitev naroka iz opravičljivih razlogov. Prava neuke stranke ni mogoče sankcionirati zaradi izgube pravice, ki sploh ni bila obravnavana. Neustrezno je sklicevanje sodišča na sklepa VSL II Cp 1612/2013 in VSL I Cp 2238/2009, ki ne obravnavata vsebinsko identičnih vprašanj. Da nepremičnina predstavlja skupno premoženje pok. tožničine matere in prvega toženca, je ta potrdil tudi ob zaslišanju.

Tožnica je glede ugotovitve lastninske pravice na stanovanju v prizidku, ki vključuje tudi sobo v stari zgradbi v izmeri 25 m2, postavila enoten zahtevek, ki se je nanašal opredelitev stanovanja, kot je v katastru stavb, in na katerem bi bila mogoča vzpostavitev etažne lastnine. Odločitev sodišča, ki ga je obravnavalo deljeno in ne kot res species, je ostala neobrazložena, predvsem pa je bilo odločeno o zahtevku, ki ni bil postavljen. Sodišče se ni opredelilo do trditev, da soba v izmeri 25 m2 predstavlja dnevno sobo stanovanja ID znak 0000-2191-1, ki s preostankom stanovanja deli centralno in električno ogrevanje, tlake in parket. Spregledan je temelj trditev, da sta z izgradnjo celotnega stanovanja pridobila lastninsko pravico, saj sta izgradila novo stvar, stanovanje v izmeri 149 m2. Napačen je zaključek, da v stari sobi ni bilo gradnje in da ta ne izpolnjuje pogojev za novo stvar, saj se je porušil zid, uredilo novo ogrevanje, preuredila elektrika, izravnali so se tlaki in zgradila preklada. Iz sobe v izmeri 25 m2 je bilo zgrajeno novo stanovanje, ki je samostojno vpisano v kataster stavb. Neživljenjski je zaključek, da njuna lastninska pravica nima podlage v darilni pogodbi z 19. 4. 1976. Čeprav se stranki o lastninski pravici sobe ob daritvi nista pogovarjali, bi sodišče moralo ocenjevati pomen soglasja prvega toženca, upoštevati, da je tožnikoma podaril zemljišče za gradnjo ter presoditi vpliv tega namena na prepustitev sobe.

Sodišče je pri ugotovitvi ničnosti in prave narave pogodbe o preužitku zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Čeprav je uvodoma pravilno zaključilo, da sta stranki želeli skleniti izročilno pogodbo, nato ni navedlo razlogov, zakaj bi ta namen po štirinajstih dneh spremenili, če ne zato, da bi zaobšli določbo 550. člena OZ in tožnici preprečili uveljavljanje nujnega deleža in lastninske pravice matere iz naslova skupnega premoženja. Sodišče ni povzelo dokazov, ki bi potrjevali namen prvega toženca, da si zagotovi oskrbo za starost. Razlogi sodišča so v tem delu brez podlage v dokaznem gradivu, dokazna ocena pa je izdelana v nasprotju z določbami ZPP. Izročilna pogodba in pogodba o preužitku sta v bistvenem identični, kar sta potrdili tudi zaslišani priči, sodišče pa je o njeni vsebini presojalo na podlagi naknadne analize dogajanja. Pri tem je spregledalo, da je mogoče razloge za ničnost ugotavljati le z dejstvi o okoliščinah, nastalih v sklenitveni fazi pravnega posla, in je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče tudi ni ustrezno analiziralo izpovedi prvega toženca, ki je jasno povedal, da je šel k notarki z namenom, da premoženje prepusti sinu, hčerko pa je povabil k podpisu, ker je bila dedinja. Tega namena pri pogodbi o preužitku ni spremenil, kar izhaja iz izpovedi notarke in njene namestnice, ki ju sodišče ni ocenilo. Ker je sodišče zaključilo, da lahko dejstva, ki so nastopila po sklenitvi pogodbe, predstavljajo osnovo za ugotavljanje namena pred in po sklenitvi, bi moralo uporabiti pravila o konvalidaciji. Tudi za ta pa velja, da nedopusten namen onemogoča konvalidacijo, ki se lahko nanaša le na odpravo oblične pomanjkljivosti sklenjenega posla.

3Na pritožbo sta odgovorila toženca in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

O zahtevku na ugotovitev obstoja skupnega premoženja in na ugotovitev, da njegov del spada v zapuščino

5Tožbeni zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja, da nepremičnina ID znak 0000-535/1-0 predstavlja skupno premoženje prvega toženca in njene pokojne matere A. A., ima lastninskopravno naravo. Izvaja ga namreč iz materinega upravičenja proti prvemu tožencu, ki se z njeno smrtjo ni spremenilo. O tem je sodna praksa enotna že od sprejema pravnega mnenja občne seje VSS s 17. 12. 1991³, kar izhaja tudi iz nekaterih odločb, ki jih izpostavlja pritožba. Zato ni pravilna razlaga sodišča, ki jo je zavzelo v 13. točki sodbe, da ima tožnica kot dedinja zgolj pravico, ki je vezana na omejitve zaradi že pravnomočnega sklepa o dedovanju.

6Tožničin zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, torej ni vezan na rok, če bo z njim uspela, pa bo materin delež na skupnem premoženju predstavljal novo najdeno premoženje, glede katerega bo mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju. Pri tem ni odločilno, da je tožnica sodelovala na zapuščinski obravnavi po pokojni materi, saj takrat to premoženje ni bilo obravnavano. Bistvo sklepa o dedovanju je v ureditvah, ko zapuščina preide na dediče po samem zakonu, predvsem v določitvi dedičev zapustnikovega premoženja in ne toliko v njegovi podrobni specifikaciji. Če premoženje ni v celoti zaobseženo, se preostanek deli med dediči z dodatnim sklepom po enakem principu kot v prvotnem sklepu o dedovanju⁴. Takšno je tudi večinsko stališče sodne prakse⁵ in pritožbeno sodišče v konkretnem primeru ne vidi razloga, da bi od nje odstopilo. Zgolj dejstvo, da je bila po pok. A. A. opravljena zapuščinska obravnava, kjer je bila tožnica prisotna, ne predstavlja bistvenega razlikovalnega elementa, zaradi katerega dodatnega sklepa o dedovanju glede tam nepriglašenega deleža na skupnem premoženju ne bi bilo mogoče izdati.

7Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo zahtevka tožnice v zvezi z ugotovitvijo obsega in deležev na skupnem premoženju staršev, in sicer zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da dodatnega sklepa o dedovanju glede premoženja, ki je bilo dedičem, ne pa sodišču, znano že v času zapuščinskega postopka, ni mogoče izdati, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in sodbo v I. in II. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko sta toženca ugovarjala tudi znatno večjemu deležu prvega toženca na ustvarjenem premoženju⁶, je ocenilo, da bi s tem, ko bi prvič samo ugotavljalo pomemben sklop dejstev in dopolnjevalo postopek, stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe. Poleg tega bi pritožbeno sodišče moralo v primeru razpisa pritožbene obravnave zaradi načela neposrednosti samo ponoviti tudi vse do sedaj izvedene dokaze z zaslišanji strank, sodišče prve stopnje pa bo izvedbo teh dokazov lahko le dopolnilo glede dejstev, ki jih mora v zvezi s skupnim premoženjem še ugotoviti, zato tudi ne bo prišlo do kršitve načela ekonomičnosti postopka.

O lastništvu tožnikov na stanovanju z ID znakom 0000-2191-1, ki v naravi predstavlja stanovanje v prizidku stavbe z lastnim vhodom na nepremičnini z ID znakom 0000-535/2-0 in sobo v izmeri 25 m2 v stari stavbi, stoječi na nepremičnini z ID znakom 0000-535/1-0

8Tožnica v tožbenih trditvah poudarja, da je bila izgradnja prizidka in izdelava samostojne stanovanjske celote na delu nepremičnine, ki ji ga je v ta namen podari prvi toženec, izvedena in dokončana v letu 1976.⁷ Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja, pa izhaja, da je bila celotna gradnja prizidka, vključno s prebojem v staro stavbo v prvem nadstropju obeh stavb, zaključena najkasneje leta 1978. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da določb o gradnji na tujem svetu, ki jih je urejal ZTLR, v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, saj je ta pričel veljati šele s 1. 9. 1980. Sklicevanje tožnikov na omenjeni predpis je zato neutemeljeno.

9Tožnika sta prizidek gradila na svojem zemljišču, ki ga je tožnica pridobila z darilno pogodbo od prvega toženca in prenos tudi zemljiškoknjižno uredila, kar že pojmovno izključuje originalno pridobitev lastninske pravice na prizidku z gradnjo na tujem svetu. Ta način pridobitve lastninske pravice so sicer v času gradnje urejala pravna pravila ODZ, konkretno paragraf 418, ki je izključil možnost pridobitve lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu, če je šlo za nedobrovernega graditelja⁸. Pritožnika poudarjata, da je bil preboj stene v staro stanovanjsko stavbo, takrat last prvega toženca, narejen z njegovim soglasjem, kar izključuje njuno dobro vero, da gradnjo v delu, ki sega v tujo nepremičnino, izvajata na svojem svetu. Zato pogojev za originalno pridobitev lastninske pravice tudi glede sobe nista izkazala in so posledično nebistvene njune pritožbene navedbe glede obsega vlaganj, ki sta jih na tuji nepremičnini izvedla⁹.

10Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala niti pogodbene podlage za prenos lastninske pravice na sobi, ki jo uporabljata v stari hiši, temveč jima je bila ta zgolj dana v neodplačno uporabo. Nasprotne pavšalne pritožbene navedbe, da že namen prvega toženca pri sklenitvi darilne pogodbe za zemljišče kaže na darilo tudi glede prostora v prvem nadstropju njegove nepremičnine, ki v darilni pogodbi ni omenjen, dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede uporabe sporne sobe ne vzbudijo.

11Tožnika se v pritožbi na več mestih sklicujeta na gradbeno dokumentacijo in upravna dovoljenja, iz katerih izhaja, da del njunega stanovanja v prizidku predstavlja soba v stari stanovanjski zgradbi. Tako je njuno stanovanje evidentirano tudi v katastru stavb s svojo ID številko. Vendar gre v teh primerih za podatke, ki sta jih organom dala prav tožnika in ki na pridobitev lastninske pravice ne vplivajo, temveč kažejo zgolj na dejansko uporabo prostorov. To pa za pridobitev lastninske pravice v delu, ko ti segajo na sosednjo nepremičnino, ne glede na to, kako sta tožnika zahtevek oblikovala, ne zadošča. Ker tožnika lastninske pravice na sobi v izmeri 25 m2 v stari stavbi nista izkazala, tudi ni pomembno, da sodišče njunega zahtevka ni obravnavalo enovito glede stanovanja v celoti, saj bi bil ta tudi v tem primeru neutemeljen. Z razdelitvijo zahtevka na del, za katerega tožnika nimata pravnega interesa, saj sta že lastnika prizidka, in preostali del tako sodišče ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.

12Ker torej v konkretnem primeru ne gre za navidezno solastnino, ki bi prikrivala dejansko etažno lastnino, saj tožnika nista izkazala lastniških upravičenj na stari hiši niti v obliki solastnine niti posebej zgolj na sobi kot ločenem prostoru, ki bi skupaj z njunim prizidkom tvoril stanovanjsko enoto, je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O ničnosti pogodbe o preužitku

13Med tožencema je bila 2. 8. 2016 sklenjena pogodba o preužitku, s katero je prvi toženec razpolagal s celotno nepremičnino, ki je bila ustvarjena v zakonski zvezi s pokojno A. A. in glede katere tožnica v tej pravdi zahteva ugotovitev obsega in določitev deležev na skupnem premoženju. Praviloma je pogodba, s katero zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, lahko le izpodbojna in ne nična¹⁰. Navedeno pa ne izključuje uveljavljanja ničnosti po splošnih pravilih OZ. Ta med drugim določajo, da je posel ničen, če je na odločitev pogodbenika za sklenitev pogodbe odločilno vplival nedopusten nagib. Pri odplačnih pogodbah se zahteva, da je druga pogodbena stranka za nedopusten nagib vedela ali bi morala vedeti; pri neodplačnih pogodbah pa to ni potrebno (40. člen OZ). Kadar torej eden od zakoncev samovoljno razpolaga s skupnim premoženjem, to za sankcijo ničnosti ne zadošča, temveč bi moral biti hkrati podan nedopusten nagib, tj. da je bil posel sklenjen z izključnim ali pretežnim namenom oškodovati drugega zakonca. Tudi v primeru tovrstnega zavržnega nagiba se varujejo koristi drugega zakonca, vendar gre hkrati za tako intenziven poseg v javno sfero oziroma splošne družbene interese, da bi bilo z družbenega vidika nevzdržno posel ohraniti v veljavi. Tako je pri določitvi sankcije preseženo načelo relativnosti obligacijskih razmerij in kot sankcija določena absolutna neveljavnost pravnih poslov, na katero se lahko vsakdo sklicuje.¹¹

14Sodišče prve stopnje se do trditev tožnice o ničnosti izpodbijane pogodbe iz razloga, da tožnica ne bi mogla uveljavljati dednega deleža na materinem delu skupnega premoženja, ni opredeljevalo zaradi napačnega izhodišča, da sporna nepremičnina oz. delež tožničine matere na njej ne more predstavljati kasneje najdenega premoženja, ki bi bilo lahko predmet dedovanja. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, velja nasprotno, zato je pritožbi v delu, ki se nanaša na ničnost preužitkarske pogodbe in izbrisno tožbo, ugodilo, sodbo v V. in v VI. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Ker je odločitev o zahtevku tesno povezana z zahtevkom na ugotovitev obstoja in deležev na skupnem premoženju zakoncev A. ter z ugotovitvijo, da del tega spada v zapuščino po pok. A. A., tudi glede razveljavitve tega sklopa zahtevkov veljajo razlogi, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo v predhodni obrazložitvi.

O ugotovitvi, da predstavlja delež 5/6 nepremičnine, ki ga je drugi toženec prejel po pogodbi o preužitku, darilo

15Tožnica opira svoj pravni interes za zahtevek na ugotovitev, da predstavlja 5/6 nepremičnine, ki jo je drugi toženec prejel po pogodbi o preužitku, darilo, na določilo 550. člena OZ. Ta določa, da se v primeru, ko se kakšen potomec ne strinja z izročitvijo in razdelitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim potomcem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Zatrjuje, da namen tožencev ni bil v zagotovitvi oskrbe prvemu tožencu, temveč v neodplačni prepustitvi premoženja drugemu tožencu, pogodba o preužitku pa je bila sklenjena zgolj zato, ker sama ni podala soglasja k izročilni pogodbi.

16Tožnica ima kot hčerka prvega toženca položaj nujne dedinje in s tem pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (26. člen ZD). Ima torej pričakovano pravico, ki jo bo lahko uveljavljala po zapustnikovi smrti. Šele takrat bo znano, ali obstaja razpoložljivi del zapuščine¹² in ali je njen nujni delež prikrajšan, pri čemer bo ob tem treba upoštevati tudi vrednost vseh daril, ki jih je od drugega toženca prejela sama. Tožničin pravni interes za ugotovitveni zahtevek, da pogodba o preužitku prikriva darilno pogodbo, se bo tako vzpostavil šele v primeru, ko bo prišlo do dedovanja, če bo tožnica kot dedinja prikrajšana v svojem nujnem deležu. Ker je tožba v tem delu preuranjena, jo je pritožbeno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP.

Sklepno

17Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi zmotnega materialnopravnega stališča razveljavilo glede ugotovitev, da v skupno premoženje zakoncev A. (A. A. in B. A.) spada nepremičnina z ID znakom 0000-535/1-0, na kateri sta deleža zakoncev enaka, in da solastninski delež te nepremičnine do ½ sodi v zapuščino po pok. A. A., posledično pa je razveljavilo tudi zahtevek, da je pogodba o preužitku, sklenjena med tožencema, nična in zahtevek na delni izbris po tej pogodbi izvedenih vknjižb ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede 1/6 nepremičnine na prvega toženca (355. člen ZPP). Tožbo na ugotovitev, da predstavlja delež 5/6, ki ga je po pogodbi o preužitku prejel drugi toženec, darilo, je pritožbeno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (351. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in glede odločitve o lastništvu tožnikov na stanovanju z ID znakom 0000-2191-1 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek glede ugotavljanja deležev zakoncev A. na skupnem premoženju, nato pa naj o odprtih zahtevkih ponovno odloči.

18Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

PRAVNI POUK:

Zoper to odločbo je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Odločbo se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ Odločbe VSL I Cp 884/2017, VSL I Cp 1631/2018, VSL I Cp 1581/2016.
² Sklicujeta se na odločbo VSRS II Ips 119/2004.
³ Poročilo VSS 2/91.
⁴ Primerjaj dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, GV založba, str. 175.
⁵ Odločbe VSL I Cp 884/2017, I Cp 3350/2015, I Cp 1581/2016, I Cp 1631/2018.
⁶ Primerjaj navedbe v 17. točki druge pripravljalne vloge z 21. 1. 2019, listovna 88 spisa.
⁷ Trditev v III. točki tožbe na 4. strani drugi odstavek.
⁸ Tako VSRS v II Ips 256/2009, II Ips 216/2005, II Ips 617/2009, II Ips 22/2007 in druge.
⁹ Pritožbeno sodišče tudi sicer ocenjuje, da preboj stene iz prizidka v staro hišo, preureditev instalacij in izdelava novih tlakov ne predstavljajo del, ki bi lahko povzročila stvarnopravne posledice, saj ne gre za gradnjo, s katero bi se bistveno spremenila identiteta prvotne zgradbe.
¹⁰ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 62/94, II Ips 324/2017, II Ips 30/2013, II Ips 871/2009, II Ips 25/2011.
¹¹ Odločba VS RS II Ips 324/2017.
¹² Drugi toženec do smrti še vedno lahko pridobi novo premoženje.