VSM Sodba IV Kp 54975/2017

I. Pritožba zagovornikov obdolženega D.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 54975/2017 z dne 9. 3. 2020 spoznalo obdolženega D.K. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem in prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 944,94 EUR, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca, stroške v zvezi z izdanimi refundacijskimi potrdili in sodno takso. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca T.H. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 16.000,00 EUR napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovorniki z navedbami, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko ni zaslišalo sodnega izvedenca za informatiko in programsko opremo dr. B.K. in pritegnilo drugega izvedenca oziroma pridobilo strokovno pomoč, uveljavljajo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Iz vsebine v tej smeri obrazložene pritožbene graje pa je razbrati, da sodišču prve stopnje očitajo „zgolj“ bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko z navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo na neprotisloven način presoditi protislovne dokaze, saj po njihovem mnenju nesporno izhaja, da je obdolženec obravnavanega dne imel oblečeno temno oblačilo z dolgimi rokavi, podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. S tem pa pritožniki uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5Neutemeljen pa je izpodbojni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, saj zagovornikom ni mogoče pritrditi, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati sodnega izvedenca dr. B.K. in postaviti novega izvedenca ali pridobiti strokovno pomoč policije. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 9. 3. 2020 v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B.K. z dne 28. 2. 2020 in da stranke na prebrano niso imele pripomb. Na istem naroku za glavno obravnavo je obramba vložila posebno vlogo, v kateri je izpostavila posamezne trditve izvedenca, prav tako pa je v zadnjem odstavku navedla, da v kolikor sodišče šteje za potrebno, je možno naprositi policijo, da pregleda in analizira telefon, da pa je sicer po njenem mnenju dovolj podatkov in dokazil in tudi izvedensko mnenje izvedenca računalniške stroke, da se lahko postopek zaključi in obdolženca oprosti obtožbe (list. št. 447). Obramba neposrednega zaslišanja izvedenca dr. B.K. na glavni obravnavi izrecno ni predlagala, niti kaj takega ne izhaja smiselno iz njenih navedb. Na pisno izvedensko mnenje ni imela nobenih pripomb, zaradi česar je mogoče zaključiti, da se je z njim strinjala, medtem ko je odločitev, ali naj telefon pregleda tudi policija, prepustila sodišču prve stopnje glede na potrebe dokaznega postopka, ni pa tega izrecno predlagala, kot to sedaj neuspešno navaja pritožba. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov, medtem ko obramba neposrednega zaslišanja izvedenca ni predlagala, v pritožbi uveljavljana kršitev pravice do obrambe in s tem relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Zagovorniki niso uspešni niti, ko grajajo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovorniki ne soglašajo, saj menijo, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno verjelo izpovedbi oškodovanca T.H., medtem ko dokazov, da je obdolženec obravnavane noči imel oblečeno temno oblačilo, ni upoštevalo.

8S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanega oškodovanca T.H. ter prič D.Č., K.N., A. H., G.Š., M.M., P.S. in A.Ž., priloženi listinski dokumentaciji ter v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M.V. in izvedenskem mnenju sodnega izvedenca za informatiko in programsko opremo dr. B.K.. Zagovor obdolženca, ki je zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec bil tisti, ki je kritične noči potisnil oškodovanca tako močno, da je ta padel po tleh na svojo levo nogo ter pri tem utrpel poškodbe, kot so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe in ki izhajajo iz mnenja sodnega izvedenca dr. M.V., pritožba pa jih v ničemer ne izpodbija.

9Zagovorniki v pritožbi vso pozornost usmerjajo v okoliščino, kako je bil obdolženec kritične noči oblečen, vendar prezrejo dokaze, ki so sicer bistveni za presojo odločilnih dejstev in ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ocenilo ter na njihovi podlagi sprejelo utemeljene zaključke. Pritrditi je namreč sodišču prve stopnje, da je oškodovanec ves čas kazenskega postopka izpovedoval enako, prav tako je svoje prepričanje, da ga je v prireditvenem prostoru potisnil obdolženec, izkazal že neposredno po spornem dogodku. V tej zvezi sta namreč izpovedala zdravstvena tehnika P.S. in M.M., ki sta oškodovancu nudila prvo pomoč. Oba sta namreč potrdila, da je oškodovanec večkrat povedal, da ga je porinila znana oseba in da je pri tem šlo za politično obračun. Enako izhaja iz izpovedbe policista G.Š., ki je z oškodovancem opravil razgovor v reševalnem vozilu in kasneje v bolnišnici. Oškodovanec mu je povedal, da ga je poškodoval sošolec iz osnovne šole, po imenu D.K.. Kasneje je preveril podatke o obdolžencu v policijskih operativnih evidencah in ugotovil, da je obdolženec policist, zaradi česar je bila zadeva predana Specializiranemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, kot to tudi izhaja iz dopisa z dne 19. 10. 2016. Sicer pa je tudi oškodovančeva sestra A.H. povedala, da je oškodovanec v reševalnem vozilu najmanj dvakrat ponovil, da ne ve, kaj je naredil K., da ga je potisnil. Nenazadnje sta oškodovančevo izpovedbo v bistvenem potrdila zaslišani priči D.Č. in K.N., ki sta oškodovancu nudila pomoč pred prihodom reševalcev. Prvi oškodovanca pozna zgolj na videz, drugi pa ga sploh ne pozna, zaradi česar sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo pomislekov v njuni izpovedbi. D.Č. je videl, kako je oškodovanca nekdo porinil, osebe ni poznal, misli pa, da je imel oblečeno svetlejšo majico, medtem ko K.N. padca sicer ni videl, je pa videl, kako so odpeljali osebo s svetlejšimi oblačili, sam pa ji je tudi rekel, zakaj je porinila oškodovanca. Oba navedena sta še potrdila, da sta si oškodovanec in oseba, ki je porinila oškodovanca, takoj po dogodku izmenjala nekaj besed, kar je dodatno prepričalo sodišče prve stopnje v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe (točka 8 razlogov izpodbijane sodbe).

10Glede s strani obrambe predloženih fotografij, ki bi naj bile posnete kritične noči in iz katerih izhaja, da je obdolženec bil oblečen v temna oblačila, se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 13 in 14 razlogov izpodbijane sodbe in v tej zvezi ni podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kot to uveljavlja pritožba. Z razlogi sodišča prve stopnje v tej smeri se namreč pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo v verodostojnost posnetih fotografij, pri tem pa izhajalo iz neskladij zaslišanih prič T.Š. in D.K. glede okoliščine, kdo je posnel fotografiji. Prav tako je pravilno izpostavilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca dr. B.K., da je mogoče barve fotografije in posameznih njenih delov spreminjati, preprosto pa je s programi za manipulacijo časovnih točk naknadno spreminjati tudi čas nastanka fotografij, za vse to pa ni potrebno posebno računalniško znanje. Barv na fotografiji pa ni mogoče spremeniti zgolj z aplikacijo Snapchat, kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba, pač pa tudi z drugimi aplikacijami, od preprostih in brezplačnih do plačljivih in profeisonalnih aplikacij za urejanje fotografij, kar je pojasnil izvedenec. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je nenavadna poteza obrambe, ki je kot dokaz predložila samo fotografiji in posnetek zaslona z metapodatki fotografij ter poškodovani mobilni telefon, iz katerega izvedenec ni mogel prenesti originalnih fotografij, medtem ko fotografij v elektronski obliki ni priložila, čeprav je tudi izvedenec dr. B.K. v svojem pisnem mnenju pojasnil, da sta morali biti sporni fotografiji, preden sta bili natisnjeni, poslani iz enega telefona na drug telefon in šele nato preneseni na računalnik oziroma poslani po elektronski pošti, in da obstoji velika verjetnost, da so fotografije shranjene tudi na drugih napravah in ne zgolj na telefonu, na katerem bi naj bile prvotno ustvarjene. K takšnim pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče še dodaja, da priloženi fotografiji, tudi v kolikor bi bili verodostojni, ne bi vodili h gotovemu zaključku, da je obdolženec v trenutku, ko je prišlo do dogodka, nosil temna oblačila, saj se je lahko v tem času preoblekel, na kar se je mogoče prepričati že na podlagi samih fotografij, domnevno posnetih kritične noči, iz katerih je razvidno, da je priča D.K. na eni fotografiji v temnih oblačilih, na drugi pa v svetli majici s kratkimi rokavi.

11Dokazna presoja sodišča prve stopnje ni enostranska in neprepričljiva, kot se to prizadeva prikazati pritožba, pač pa zajema skrbno oceno vseh izvedenih dokazov, tudi tistih, ki jih je predlagala obramba. V točki 12 razlogov izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje izpovedb zaslišanih prič D.N., T.Š., S.M. in D.K., ki so bile obravnavane noči z obdolžencem, ni selektivno povzelo, ampak je na tem mestu utemeljeno izpostavilo njihove neskladnosti. Še zlasti, da sta D.N. in D.K. izpovedala, da sta pred padcem v bližini oškodovanca zaznala prerivanje, S.M. je prerivanje izrecno izključil, medtem ko je T.Š. povedal, da bi oškodovanec lahko padel sam od sebe (kar je z gotovostjo izključil izvedenec medicinske stroke). Različne so bile tudi njihove izpovedbe glede okoliščine, ali so padec slišali, saj je D.N. povedal, da je padec slišal, T.Š. pa, da se je zaradi glasbe težko slišal pogovor v družbi in da padca ni slišal. Tudi po oceni pritožbenega sodišča so navedene priče svoje izpovedbe prilagodile potrebam obravnavanega kazenskega postopka, na njihovo neverodostojnost pa poleg izpostavljenih neskladnosti in okoliščine, da so si vse priče nenavadno natančno zapomnile, da bi naj bil obdolženec oblečen v temna oblačila, kažejo tudi drugi izvedeni dokazi, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v prejšnjih točkah. Tako ne gre za to, da bi sodišče prve stopnje verjelo zgolj tistim pričam, ki so za obdolženca obremenilne, ampak je svoje zaključke argumentirano sprejelo na podlagi celovite dokazne ocene, zaradi česar pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov, da je obdolženec iz malomarnosti storil očitano kaznivo dejanje.

12Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

13Odločbe o kazenski sankciji pritožniki ne grajajo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na težo kaznivega dejanja, kazensko odgovornost obdolženca, stopnjo ogrožanja oziroma kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, kakor tudi osebne in premoženjske razmere obdolženca, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo opozorilne narave, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Pri tem je kot olajševalno okoliščino pravilno upoštevalo predhodno nekaznovanost, medtem ko posebnih obteževalnih okoliščin utemeljeno ni zasledilo.

14Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa odmerjena na podlagi tarifne št. 7122 v zvezi s tarifno št. 7112 in 71113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje premoženjske razmere obdolženca.