VSL Sodba I Cpg 804/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 23. 4. 2019 in 7. 5. 2019 (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke: »1. Ugotovi se, da so pravni posli Prodajna pogodba z dne 28. 11. 2007, Prodajna pogodba z dne 29. 12. 2008, Pogodba o finančnem lizingu nepremičnine št. 000449 z dne 28. 11. 2007 in Dodatek št. 1 k Pogodbi o finančnem lizingu št. 000449 z dne 31. 12. 2008, ki so bile sklenjene med toženo stranko in tožečo stranko, nični. 2. Ugotovi se, da so vknjižene lastninske pravice pri nepremičninah: - ID znak: parcela ... 003/1, - ID znak: parcela ... 003/52, - ID znak: parcela ... 003/51, ki so bile vknjižene v korist tožene stranke, neveljavne. 3. Vknjižbe lastninske pravice pri nepremičninah: - ID znak: parcela ... 003/1, - ID znak: parcela ... 003/52, - ID znak: parcela ... 003/51, ki so bile vknjižene v korist tožene stranke, se izbrišejo in se pri navedenih nepremičninah znova vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke. 4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki 2.562.815,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2018 dalje do plačila. 5. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki znesek 182.815,77 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 49.209,77 EUR od 24. 2. 2016 dalje do plačila in od zneska 133.606,00 EUR od 1. 12. 2017 dalje do plačila.« (II. točka izreka). Prav tako je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek tožeče stranke: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.500.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2019 dalje do plačila.« (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 10.904,77 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter kršitev temeljnih procesnih jamstev iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je nad tožečo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 000 začel stečajni postopek, kar pa ne predstavlja ovire za odločitev o pritožbi tožeče stranke, ki jo je vložila skoraj štiri mesece pred začetkom stečajnega postopka (drugi odstavek 207. člena ZPP).

6V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi se je tožeča stranka sklicevala na njene ugovore, vezane na cenitev cenilca Z. J., ne drži, da izpodbijana sodba nima razlogov o teh ugovorih. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 11. in 12. točki izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je ugovore tožeče stranke, vezane na cenitev upoštevalo, vendar jim ni sledilo. Ugotovilo je namreč, da je cenitev naslovljena na tožečo stranko, pri čemer listina – cenitev (B4), ki jo je predložila tožena stranka v potrditev svojih navedb, ni v nasprotju z navedeno ugotovitvijo sodišča. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila cenitev opravljena 15. 10. 2007, Pogodba o finančnem lizingu nepremičnine št. 000449 in Prodajna pogodba pa sta bili sklenjeni dober mesec kasneje 28. 11. 2007. Kljub časovni razliki med cenitvijo in sklenitvijo spornih pravnih poslov, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča s strani tožeče stranke naročena in pridobljena cenitev dokaz, da tožena stranka ni enostransko določila vrednosti spornih nepremičnin. Ne glede na navedeno, pa je ključen zaključek sodišča prve stopnje, da v „sale and lease back“ poslu nižja pogodbena vrednost predmeta lizinga od njegove dejanske vrednosti še ne dokazuje oškodovanja lizingojemalca. Bistveno namreč je, da je bila vrednost predmeta lizinga v prodajnih pogodbah določena v enaki višini kot v Pogodbi o lizingu in njenemu Dodatku. Navedeno stališče je sicer tožeča stranka v pritožbi izpodbijala, vendar neuspešno. Iz samih navedb tožeče stranke izhaja, da je imela pred sklenitvijo spornega posla s toženo stranko, posojila tudi pri drugih bankah oziroma konkretno pri X banki. Ni bila torej prvič v položaju nekoga, ki se zadolži (kreditojemalca ali lizingojemalca). Ker je potrebovala finančna sredstva, je bila ona tista, ki se je obrnila na toženo stranko kot lizingodajalca. Vedela je torej oziroma bi morala vedeti kašen posel sklepa. Predvsem pa bi višja pogodbena vrednost spornih nepremičnin pomenila tudi višji znesek financiranja in s tem višji obrok lizinga za tožečo stranko, kar niti ni sporno. Glede na vse navedeno dejstvo, da je bil predmet lizinga ocenjen po nižji vrednosti od dejanske, samo po sebi ne pomeni oškodovanja tožeče stranke s strani tožene stranke. Do navedenega se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje in sicer v 12. točki izpodbijane sodbe, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7Glede pritožbenih trditev vezanih na Dodatek z dne 31. 12. 2008 je ključno, da je treba Pogodbo o finančnem lizingu in Dodatek k njej ter Prodajni pogodbi obravnavati kot enoten pravni posel (t. i. »sale and lease back posel«), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba posebej opredeljevati zgolj do vsebine Dodatka, temveč je za odločitev o obravnavanem zahtevku ključno, da je presojalo obstoj oškodovanja tožeče stranke s strani tožene stranke oziroma protipravnost ravnanja tožene stranke pri celotnem spornem pravnem poslu, ki je sicer obsegal več korakov. Zato zgolj dejstvo, da je tožeča stranka sklenila Dodatek k Pogodbi, pri čemer je pred tem že odplačevala lizing obroke po Pogodbi o lizingu, ki jo je prostovoljno podpisala, nato pa se je sama obrnila na toženo stranko za dodatno financiranje, ne omogoča zaključka, da jo je k sklenitvi Dodatka prisila tožena stranka. Jasno je namreč, da se je z namenom pridobitve dodatnega financiranja na toženo stranko obrnila tožeča stranka. Dejstvo je, da v sklenitev Dodatka ni bila prisiljena oziroma le-tega ob zanjo nesprejemljivih pogojih pač ne bi sklenila. Poleg tega je tožeča stranka gospodarska družba, od katere se pričakuje večja skrbnost kot od potrošnika in bi zato morala vedeti, da sklenitev Pogodbe o lizingu pomeni, da bo pravni lastnik spornih nepremičnin postala tožena stranka. Zato prelaganje odgovornosti oziroma trditve, da zaradi sklenjene lizing pogodbe ni mogla skleniti drugih kreditnih pogodb, v katerih bi obveznost zavarovala s spornimi nepremičninami, ne more biti razlog za zaključek o nepoštenem ali protipravnem ravnanju tožene stranke.

8Na strani lizingodajalca sicer obstoji pojasnilna dolžnost v zvezi z valutnim tveganjem, a je treba njen obseg presojati v vsakem konkretnem primeru posebej. Glede na to, da je tožeča stranka gospodarska družba, ki je imela nedvomno pred sklenitvijo spornega pravnega posla že sklenjeno vsaj kakšno kreditno pogodbo, zagotovo obseg pojasnilne dolžnosti tožene stranke ni bil enak, kot bi bil, če bi bil lizingojemalec potrošnik. Predvsem pa je ključno, da iz trditev same tožeče stranke nedvomno izhaja, da je vedela oziroma, da je bila seznanjena z običajnim tveganjem vezanim na valutno klavzulo, da je torej vedela, da lahko pride do (običajnih) nihanj med valutama, kar je tudi sicer znano vsaki povprečni osebi, kaj šele gospodarski družbi, da pa ni vedela, da lahko pride do tako znatnega nihanja. Vendar pa tega ni mogla vedela niti tožena stranka. Tako stališče je bilo namreč že zavzeto v sodni praksi in sicer iz sodbe VS RS II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018 izhaja, da zanesljive napovedi gibanja menjalnega tečaja v prihodnosti niso mogoče. Še zlasti pa nihče, tudi strokovnjak, ne more predvideti enostranskih ukrepov, kakršni je bil ukrep švicarske nacionalne banke, ki je odločilno in znatno vplival na gibanje tečaja CHF/EUR. Glede na vse navedeno je bilo to, da je gibanje tečaja negotovo bodoče dejstvo, nedvomno znano obema strankama. Tožeča stranka, ki je gospodarska družba, bi se morala zavedati, da ni stvarno pričakovanje, da v več letih dobe odplačevanja lizinga, vrednost švicarske valute ne bo nihala, česar se je kot je sama trdila, tudi zavedala. Toženi stranki pa na drugi strani ni mogoče očitati, da je vedela oziroma da bi morala predvideti tako znatno nihanje, do kakršnega je prišlo zaradi ukrepa tretje osebe (švicarske nacionalne banke) in na to opozoriti tožečo stranko. Tudi v zvezi s Poročilom Banke Slovenija iz leta 2005 in Dopisi Banke Slovenije iz leta 2006 in 2007 je VS RS že zavzelo stališče, da kljub navedenim dokumentom zanesljiva napoved gibanja tečaja ni bila mogoča. Strokovnjakom so sicer lahko znani vplivi določenih dejavnikov na realizacijo tveganja, noben strokovnjak pa ne more predvideti enostranskih ukrepov, kakršen je bil ukrep švicarske nacionalne banke v letih 2010 in 2015, ko je prišlo do znatnega porasta švicarske valute (VS RS II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, točka 32 in II Ips 195/2018 z dne 25. 10. 2018, točka 11). Zato o opustitvi pojasnilne dolžnosti tožene stranke ni mogoče govoriti. Posledično je izključena nadaljnja presoja (ne)poštenosti pogodbenih pogojev, saj že o protipravnosti ravnanja tožene stranke ni mogoče govoriti (prim. sklep VS RS II Ips 141/2017 (točka 13) in Koritnik B., Ude L., Vprašanje enotnosti sodne prakse VS RS v zvezi s kreditnimi pogodbami v tuji valuti, Podjetje in delo, št. 1, 2020). Iz enakega razloga, ker gre za ukrep tretje osebe, nenadno znatno nihanje tečaja tudi ne more biti razlog za ničnost sporne pogodbe.

9Tožeča stranka je trdila, da je Pogodbo o lizingu z valutno klavzulo sklenila zaradi prepričevanja oziroma zagotovil tožene stranke, da je zanjo to najugodneje. Tožena stranka je sicer nedvomno in logično imela interes poslovati z dobičkom, vendar je to običajno za vsako gopsodarsko družbo. Glede na to, da je tožeča stranka tista, ki je potrebovala financiranje in sklenila sporno pogodbo, pri čemer je vedela, da vsebuje valutno klavzulo in kaj to pomeni, je očitno, da je tudi ona valutno tveganje sprejemala kot običajno poslovno tveganje. Nekaj časa je odplačevala lizing po ugodnih pogojih, nakar je prišlo do izpolnitve negotovega bodočega dejstva njej v škodo. Zgolj zato pa se ne more naknadno sklicevati na ničnosti sporne pogodbe, ki je sicer napaka sklenitvene faze. Glede na vse navedeno o ničnosti Pogodbe o lizingu, kot tudi o protipravnem ravnanju tožene stranke ni mogoče govoriti.

10Nadalje niso utemeljeni pritožbeni očitki, da je tožena stranka sporni predmet lizinga prodala v nasprotju z 28. členom Pogodbe o lizingu oziroma pod ceno, saj je bilo v Pogodbi o lizingu dogovorjeno (drugi odstavek 28. člena), da se da predmet lizinga v ponudbo za nabavno vrednost, kar je tožena stranka tudi storila. Tožena stranka je v vlogi z dne 23. 4. 2019 navedla, da je imela tožeča stranka kot lizingojemalec možnost, da sama najde kupca za višjo ceno in s tem prepreči prodajo po domnevno prenizki ceni (list. št. 71), kar izhaja tudi iz prvega odstavka 28. člena Pogodbe o lizingu in česar tožeča stranka ni izpodbijala. Poleg tega pa je tožeča stranka tudi sama trdila (list. št. 56), da je skladno z 28. členom Pogodbe obstajala možnost za sklenitev sporazuma o zvišanju ponudbene oziroma izhodiščne vrednosti iz utemeljenih razlogov, pri čemer pa ni trdila, da je v tej smeri tudi postopala oziroma poskušala s toženo stranko navedeni sporazum doseči. Ob takem dejanskem stanju tožeča stranka ne more biti uspešna s tudi sicer pavšalnimi trditvami, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker je predmet lizinga prodala pod njegovo dejansko vrednostjo oziroma ceno.

11Glede prodaje predmeta lizinga tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka predmet lizinga prodala v nasprotju z drugim odstavkom 28. člena Pogodbe o lizingu, ki določa, da se lahko v primeru neuspešnega trženja predmeta lizinga ponudbena cena zniža zgolj za 5 % mesečno. Glede na to, da je tožena stranka že v februarju 2016 odstopila od Pogodbe o lizingu, predmet lizinga pa je bil prodan v prvi polovici leta 2018, je jasno, da držijo trditve tožene stranke iz postopka na prvi stopnji, da je predmet lizinga prodala po dolgotrajnem oglaševanju in iskanju kupcev s postopnim zniževanjem cene. Glede na navedeno in dejstvo, da tožeča stranka kljub možnosti, da sama najde kupca, ki bi plačal višjo kupnino in kljub možnosti sporazumnega zvišanja prodajne cene, le-te ni izkoristila, trditev o tem, da je tožena stranka predmet lizinga prodala v nasprotju z določili Pogodbe o lizingu, ni dokazala.

12Tožeča stranka s tožbo ni uveljavljala odškodnine zaradi nepravilno sestavljenega končnega obračuna. Trdila je namreč, da ji je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke in sicer prenizko ocenjene nabavne vrednosti predmeta lizinga, opustitve pojasnilne dolžnosti v zvezi z valutno klavzulo ter prodaje predmeta lizinga v nasprotju z 28. členom Pogodbe o lizingu, česar ni dokazala. Ker torej obstoja temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke ni dokazala, se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev tožeče stranke glede nepravilnosti sestave končnega obračuna, ki ni predmet tega spora, ni opredeljevalo.

13Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vse tožbene zahtevke tožeče stranke. Pri tem se je opredelilo do odločilnih trditev obeh strank in v izpodbijani sodbi navedlo razloge o odločilnih dejstvih, izpodbijana sodba pa je tudi preizkusljiva. Glede na navedeno pritožbeni očitek o kršitvi ustavnih pravic ni utemeljen.

14S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločanju pritožbenega sodišča, zaradi česar ti stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP).