VSK Sklep Cpg 79/2020

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 1.119,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nepristojnosti tožene stranke z dne 1. 6. 2019.

2Zoper sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo, da tožena stranka s tožečo stranko ni bila v samostojnem pravnem razmerju. Tožena stranka je namreč zgolj opravljala vlogo pomočnika in pooblaščenca v distribucijskem razmerju za družbo Ka., ki je dne 9. 10. 2009 s tožečo stranko sklenila distribucijsko pogodbo. Zato ni mogoče, da bi tožeča stranka proizvode, ki so zajeti v točki 1 distribucijske pogodbe, lahko neposredno in neodvisno od distribucijskega razmerja prodajala toženi stranki. Tožeča stranka je do leta 2002, ko je bila ustanovljena tožena stranka, prodajala in fakturirala proizvode neposredno družbi Ka. V letu 2002 pa je Ka. izvedla reorganizacijo, ustanovila družbo K.S.. in se preoblikovala v skupino Kr. P. med tožečo in toženo stranko je še naprej teklo v skladu z distribucijsko pogodbo, z edino razliko, da je tožeča stranka od tega trenutka dalje proizvode prodajala in fakturirala toženi stranki, ki je tako nastopala kot pomočnik in pooblaščenec Ka. pri izvedbi distribucije. Vse to je bilo ugotovljeno tudi v Arbitražni odločbi iz leta 2007, ko arbitražni senat ni sprejel dokazovanja tožeče stranke, da je s toženo poslovala neodvisno od distribucijske pogodbe. Dejstva torej kažejo, da je imela tožena stranka pomembno vlogo v distribucijskem razmerju po distribucijski pogodbi. To izhaja tudi iz aneksa 1 k pogodbi – cenika za leto 2009, kjer je tožena stranka izrecno navedena kot kupec za področje švicarskega trga. Tožena stranka je bila tako zgolj pomočnik in pooblaščenec Ka., ki je ravnala po navodilih Ka., medtem ko je bil zgolj slednji edini imetnik obligacijskih pravic iz distribucijske pogodbe s tožečo stranko. Tožeča stranka je ves čas vedela in se tudi strinjala s takšnim izvajanjem distribucijske pogodbe, kar je razvidno tudi iz medsebojne pisne korespondence med strankami, ki jo je v postopku predložila tožena stranka. Vsi računi, dopropisi, izpisi odprtih postavk in poboti, na katere se sklicuje tožeča stranka, se torej nanašajo na terjatve iz distribucijskega razmerja med tožečo stranko in Ka., pa čeprav slednja na njih ni navedena. Med tožečo stranko in Ka. je obstajal veljaven arbitražni dogovor, ki je vsebovan v arbitražni pogodbi. Da je ta dogovor veljaven, potrjuje tudi dejstvo, da je Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (v nadaljevanju: Arbitraža GZS) v letu 2017 že odločila v sporu med tožečo stranko in Ka.. Tudi v tem sporu je distribucija potekla na povsem enak način, kot v predmetni pravdni zadevi in so bili računi prav tako vsi naslovljeni na toženo stranko, pa je arbitražni senat kljub temu štel, da te terjatve sodijo v sklop širšega distribucijskega razmerja s Ka. in se zato štel za pristojnega za odločanje. Tožeča stranka je terjatve iz predmetne pravde že uveljavljala s tožbo zoper toženo stranko pred švicarskim sodiščem Obergericht des Kantons Argau, handelsgericht pod opr. št. HOR.2. Tudi v tej zadevi je tožena stranka ugovarjala pristojnosti zaradi arbitražne klavzule. Švicarsko sodišče je tak ugovor sprejelo in se izreklo za nepristojno, kar je potrdilo tudi švicarsko Vrhovno sodišče. Slovensko sodišče sicer na takšno odločitev ni vezano, ima pa ta odločba pomembno argumentacijsko in prepričevalno vlogo v tej zadevi. Glede na vse navedeno med pravdnima strankama ne obstoji nobeno samostojno pravno razmerje izven okvira distribucijske pogodbe. To pa pomeni, da so terjatve, ki jih uveljavlja tožeča stranka zoper toženo, pokrite z arbitražno klavzulo in slovensko sodišče zato ni pristojno za odločanje v tem sporu. Vse te terjatve so del distribucijskega razmerja s Ka., zato tudi pravni učinki razrešitve tega spora nujno zadenejo tudi Ka., ki je v tej zadevi nujni enotni sospornik tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je o pristojnosti odločalo, še preden bi ugotovila vsa ta navedena dejstva. Tožena stranka je predlagala tudi zaslišanje g. I.S., podpisnika distribucijske pogodbe in lastnika skupine Kr., pa sodišče temu predlogu ni sledilo. Hkrati sodišče ni upoštevalo vseh drugih navedb in dokazov tožene stranke v zvezi z zatrjevanim razmerjem in se je namesto tega oprlo zgolj na predložene račune in poslovne knjige tožeče stranke, posledično pa sprejelo formalistično in napačno razlago, da gre za avtonomne in od distribucijske pogodbe neodvisne terjatve. Sodišče tudi napačno zaključuje, da bi bila v primeru odreka sodne pristojnosti tožeči stranki kršena ustavna pravica do sodnega varstva. Ustavno sodišče je že odločalo, da ustavna pravica do sodnega varstva ne izključuje dogovora strank, da preneseta pristojnost za odločanje na arbitražo, pri čemer veljavni arbitražni dogovor izključi pristojnost sodišča (Up-331/03 z dne 4. 11. 2004). Tožeča stranka nima in ne bo imela težav pri uveljavljanju svojih terjatev, če bo le upoštevala distribucijsko pogodbo ter pred arbitražo tožila resničnega nosilca distribucije (stranko distribucijskega razmerja) za področje Švice, torej družbo Ka.. V zvezi z vsem navedenim tožena stranka k pritožbi prilaga tudi Strokovno mnenje Inštituta za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo Pravne fakultete v Mariboru ter glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter tožbo v tej zadevi zavrže oz. podrejeno izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je na podlagi preizkusa izpodbijane sklepa v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo (niti očitanih niti drugih) bistvenih kršitev določb postopka in je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in popolni in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

6Neutemeljeno tako pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo obstoj distribucijskega razmerja po distribucijski pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in družbo Ka. in se v zvezi s tem ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke. Sodišče je namreč pojasnilo, da se pri odločanju o pristojnosti (17. in 18. člen ZPP) ni spuščalo v materialno pravno razmerje med pravdnima strankama oz. samo vsebino distribucijske pogodbe in vloge posameznih deležnikov v zvezi z izvrševanjem te pogodbe, temveč je presojalo zgolj, ali je med pravdnima strankama veljavno sklenjen arbitražni dogovor, s katerim bi pravdni stranki lahko izključili pristojnost sodišča za odločanje o njunem medsebojnem razmerju. Takšno stališče je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Glede na to je sodišče prve stopnje tudi pravilno svojo odločitev (v večini) oprlo na predloženo distribucijsko pogodbo, ki vsebuje arbitražno klavzulo¹, in na podlagi tega zaključilo, da se ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni podpisnica te pogodbe, arbitražna klavzula nanjo ne razteza.

7V teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ima arbitražna klavzula avtonomno naravo in je od same pogodbe, v kateri je vsebovana, neodvisna². Njeno veljavnost in zavezanost strank z njeno vsebino je torej potrebno presojati ločeno od materialnega razmerja, ki sicer obstoji med strankama. Z arbitražnim sporazumom se stranke dogovorijo, da predložijo arbitraži v reševanje vse ali določene spore v zvezi z medsebojnim pogodbenim ali nepogodbenim razmerjem in s tem izključijo pristojnost sodišča za odločanje o teh sporih, zato je bistveno, da je obstoj arbitražnega sporazuma med strankama jasen in nedvoumen. Za dosego tega namena pa mora biti arbitražni sporazum med strankami sklenjen pisno (drugi odstavek 10. člena Zakona o arbitraži – ZArbit)³, zato za njegovo sklenitev ne zadostuje, da listno, ki ga vsebuje, podpiše samo ena izmed strank, oziroma da je pogodba, ki ga vsebuje, sklenjena molče ali s konkludentnimi ravnanji⁴. Upoštevaje navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da arbitražna klavzula, vsebovana v distribucijski pogodbi, ki je tožena stranka ni podpisala, zanjo ne velja⁵.

8Vprašanje, kakšno vlogo ima tožena stranka pri izvrševanju distribucijske pogodbe, kdo je dejanski nosilec pravic in obveznosti iz te pogodbe in ali je v sporu tožena prava stranka⁶, pa je odločilno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, o čemer bo v nadaljevanju presojalo sodišče prve stopnje. Le-to je pristojno za odločanje v konkretnem sporu v zvezi z zatrjevano dobavo blaga (Izola) skladno z določbo 5.1(b) člena Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (t.im. nova Luganska konvencija), ki se uporablja med pravdnima strankama.

9Nenazadnje pa je pritrditi tudi stališču sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju dejstva, da je tožeči stranki v razmerju do tožene stranke pravno varstvo že odreklo tako sodišče v Švici, kot tudi Stalna arbitraža pri GZS, slednji ob upoštevanju ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) pred rednim sodiščem pravnega varstva ni mogoče odreči. Pri tem je upoštevati predvsem dejstvo, da tožeča svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na podlagi ločenega pogodbenega razmerja (sklenjene kupoprodajne pogodbe), ki sam po sebi niti ni zajet z distribucijsko pogodbo, ki vsebuje arbitražno klavzulo. O utemeljenosti takšnega tožbenega zahtevka, pa bo, kot že pojasnjeno, sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju postopka, ob upoštevanju vseh trditev in dokazov pravdnih strank.

10Upoštevaje vse navedeno pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči povrniti 1.119,96 EUR stroškov pritožbenega postopka. Ti obsegajo nagrado za odgovor na pravno sredstvo v višini priglašenih 1.500 točk oz. 900,00 EUR (tarifna št. 21/2 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 2 % materialne stroške v višini 18,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in pripadajoči 22 % DDV na odvetniško storitev v višini 201,96 EUR (drugi odstavek 12. člena OT).

¹ Sama veljavnost distribucijske pogodbe in arbitražne klavzule, vsebovani v tej pogodbi, sicer za stranki nista sporni.
² Prim. VS RS III Ips 92/2014, VSL I Cp 131/2015, VSL I Cp 2978/2015.
³ V skladu s 3.6. členom distribucijske pogodbe se za reševanje sporov po pogodbi uporabi slovensko pravo, v tem okviru pa se presoja tudi vezanost tožene stranke z distribucijsko pogodbo in arbitražno klavzulo.
⁴ Dr. Marko Ilešič, publikacija Arbitražno reševanje sporov, II. Izdaja, Maribor 1994/95, neobjavljeno.
⁵ Tako se je opredelila tudi stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS), ki se je po distribucijski pogodbi izrekla za nepristojno za toženo stranko, a vendar pristojno za družbo Ka. kot sopodpisnico distribucijske pogodbe (priloga A19 spisa).
⁶ Tožena stranka zatrjuje, da je bila po distribucijski pogodbi le izpolnitveni pomočnik, medtem je dejanski nosilec pravic in obveznosti družba Ka. kot podpisnica pogodbe, zaradi česar bi tako tožena stranka, kot družba Ka., morali nastopati kot nujna sospornika.