VSL Sodba I Cpg 1053/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II./2., II./3. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Ugodi se tožbenim zahtevkom tožeče stranke, ki se glasijo:

1Ugotovi se, da terjatev upnika D. Š., do stečajnega dolžnika K. d. o. o. - v stečaju, v višini 108.857,66 EUR z obrestmi po obrestmi meri, določeni z ZFPPIPP, ne obstoji.

2Ugotovi se, da ločitvena pravica D. Š., to je hipoteka, ustanovljena v zavarovanje terjatve na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 87457/2012 z dne 21. 6. 2012, vknjižena na nepreičnini z ID znakom 000 (parcelna št. ... k.o. ...) in z ID oznako pravice ..., last K. d. o. o.- v stečaju, do višine terjatve 108.857,66 EUR s pp, ne obstoji.

II. Zavrnejo se tožbeni zatevki tožeče stranke, ki se glasijo:

"1. Ugotovi se, da so posojilne pogodbe, sklenjene med D. Š. in K. d. o. o.- v stečaju in sicer:

- pogodba o posojilu z dne 31. 3. 2005

- pogodba o posojilu z dne 31. 8. 2000

- pogodba o posojilu z dne 1. 4. 2008

- pogodba o posojilu z dne 28. 10. 2008

- pogodba o posojilu z dne 30. 3. 2009

- pogodba o posojilu z dne 30. 9. 2009

- pogodba o posojilu z dne 30. 10. 2009

- pogodba o posojilu z dne 30. 11. 2009

- pogodba o posojilu z dne 10. 5. 2010

- pogodba o posojilu z dne 21. 5. 2012

- pogodba o posojilu z dne 21. 5. 2012

- pogodba o posojilu z dne 31. 3. 2005

- pogodba o posojilu z dne 31. 5. 2012,

nične.

2Ugotovi se, da terjatev upnika D. Š. do stečajnega K. d. o. o.- v stečaju v višini 155.005,02 EUR z obrestmi po obrestni meri, določeni v ZFPPIPP, ne obstoji.

3Ugotovi se, da ločitvena pravica upnika D. Š., to je hipoteka, ustanovljena v zavarovanje terjatve na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, pod opr. št. VL 87457/2012 z dne 21. 6. 2012, vknjižena na nepremičnini z ID znakom 000 (parcela št. ... k.o. ...) in z ID oznako pravice ..., last K. d. o. o. - v stečaju, do višine terjatve 155.005,02 EUR s pp, ne obstoji.

4Neveljavna je vknjižba hipoteka v korist D. Š., označena z ID pravice ..., last K. d. o. o.- v stečaju pri nepremičnini z ID znakom 000 (parcela št. ... k.o. ...), z začetkom učinkovanja 29. 8. 2012, vknjižena na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 87457/2012 z dne 21. 6. 2012 in se to hipoteko izbriše.

5Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 87457/2012 z dne 21. 6. 2012, izdan v izvršilni zadevi upnika D. Š. zoper dolžnika K. d. o. o.- v stečaju, zaradi izterjave 215.817,19 EUR s pp, nima učinkov v razmerju do stečajne mase stečajnega dolžnika K. d. o. o.- v stečaju."

III. Tožeča stranka je dolžna 1. toženi stranki povrniti del pravdnih stroškov v znesku 1.680,10 EUR in 2. točeni stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.080,20 EUR, obema v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

2Zoper II./2., II./3. in III. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in višjemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da ugotovi neobstoj terjatve in ločitvene pravice prvega toženca do druge toženke še v znesku 97.489,33 EUR s pripadki, podrejeno pa v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico za prvega toženca. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je druga toženka v stečajnem postopku, iz sklepa o preizkusu terjatev in ločitvenih pravic pa izhaja, da je prvi toženec prijavil terjatev v višini glavnice 215.817,19 EUR, izvršilnih stroškov in kapitaliziranih obresti (skupno 263.862,68 EUR) ter ločitveno pravico - hipoteko na nepremičnini stečajnega dolžnika (druge toženke) ID znak 000, k.o. ... Tudi tožeča stranka je v stečajnem postopku prijavila terjatev, glavnico v višini 303.303,97 EUR, zneske obresti in stroškov sodnih postopkov (skupno 408.789,46 EUR) ter ločitveno pravico na isti nepremičnini kot prvi toženec in še ločitveno pravico na premičninah druge toženke. Stečajni upravitelj je terjatve obema priznal, tožeča stranka pa je v celoti prerekala prijavljeno terjatev in ločitveno pravico prvega toženca. Tožeča stranka zato s tožbo uveljavlja, da prijavljena terjatev in ločitvena pravica prvega toženca ne obstojita. Zahtevek je utemeljevala z zatrjevanjem ničnosti 12 posojilnih pogodb, sklenjenih med prvim tožencem in drugo toženko, preko katerih se je po vložitvi predloga za izvršbo prvega toženca in nevložitvi ugovora zoper sklep o izvršbi s strani druge toženke pri zgornji nepremičnini v korist prvega toženca vknjižila hipoteka za terjatev 215.817,19 EUR, zaradi česar ločitvena pravica ne obstaja. V zvezi s tem tožeča stranka vlaga zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

6Tožeča stranka je v postopku trdila tudi, da prijavljena terjatev in ločitvena pravica prvega toženca ne obstojita iz razlogov po 498. členu ZGD-1, ker so bile posojilne pogodbe sklenjene v obdobju od leta 2005 do 2012, ko je druga toženka poslovala z izgubo in imela negativni kapital. Zato je uveljavljala, da prvi toženec v stečajnem postopku proti drugi toženki ne more uveljavljati zahtevka za vračilo posojila, saj se tako posojilo šteje za premoženje družbe.

7Sodišče prve stopnje je zgornjemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo. Tožeča stranka zoper sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu uveljavlja, da je odločitev nepravilna glede neugotovitve neobstoja terjatve in ločitvene pravice prvega toženca v višini 97.489,33 EUR s pripadki in se zato pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka glede posojil, danih 31. 8. 2006, 1. 4. 2008, 28. 10. 2008, 30. 3. 2009, 30. 9. 2009, 30. 10. 2009 in 30. 11. 2009, ne pa glede posojila z dne 31. 3. 2005.

8V pritožbi se tožeča stranka najprej sklicuje na 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo, da je bilo stanje v smislu 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) pri drugi toženki izkazano šele na dan 31. 12. 2009, in očita sodišču prve stopnje, da v zvezi s presojo pogojev po 498. členu ZGD-1 uporablja pojem negativni kapital, ki pa ga ne pojasni oziroma ne opredeli z ustrezno pravno podlago, predvsem določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), temveč negativni kapital opiše le s sklicevanjem na konkretni znesek iz bilanc, kar je napačno. Trdi, da takega kriterija ZFPPIPP (predvsem 14. člen) sploh ne določa, in se sklicuje na 2. točko tretjega odstavka 14. člena tega zakona, ki je neobrazloženemu negativnemu kapitalu sodišča vsebinsko najbližja. Meni, da je sodišče zato na aktivni strani nepravilno upoštevalo tudi osnovni kapital, čeprav ta postavka pri obračunu po ZFPPIPP sploh ni predvidena in določena. Tako je stanje kriterija po 2. točki tretjega odstavka 14. člena na dan 31. 12. 2009 po mnenju pritožnice pravilno znašalo - 54.365,00 EUR in ne - 9.947,00 EUR, kot napačno zaključuje sodišče. Ker je sodišče enak kriterij in vsebino negativnega kapitala uporabilo tudi pri presoji insolventnosti oziroma izpolnitve pogojev po 498. členu ZGD-1 za leta 2006 - 2008, je po stališču pritožnice za vsa ta leta napačno uporabilo materialno pravo in posledično tudi napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno zaključilo, da druga toženka v teh letih ni bila insolventna oziroma da niso bili izpolnjeni pogoji iz 498. člena ZGD-1.

9V pravu kapitalskih družb velja, da družba (oziroma imetniki njenih deležev) načeloma samostojno odloča o načinu (virih) svojega financiranja, torej o tem, ali bo svoje finančne potrebe krila s sredstvi, ki so bila vanjo vnesena v obliki vložkov oziroma so rezultat njenega poslovanja, ali pa bo svoje finančne potrebe krila s sredstvi, pridobljenimi s krediti ali posojili, ki jih mora ob zapadlosti vrniti. V financiranje družbe se zato aktivno vključujejo tudi družbeniki, ki lahko s svojimi odločitvami pomembno vplivajo na to, koliko se bo družba financirala iz posameznega od obeh navedenih virov. Izbira virov financiranja je torej stvar avtonomne odločitve družbenikov, seveda dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki odločiti, ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.¹

10V 498. členu ZGD-1 določa, da družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe.

11Do prekvalifikacije posojila v lastni kapital torej pride le, ko bi družbeniki "kot dobri gospodarstveniki morali družbi zagotoviti lastni kapital," pa so namesto tega družbo dolžniško financirali. Družbo je, da se ji omogoči nadaljnje poslovanje, potrebno dokapitalizirati tudi v drugih primerih in ne samo, kadar je insolventna (na primer zaradi spremenjenih razmer na trgu). Po zakonski ureditvi ZGD-1 pa družbenik ne more uveljavljati zahtevka za vračilo takega posojila v stečajnem postopku družbe zato, ker družbenik, ki se odloči za nadaljnje poslovanje in sanacijo družbe, tega ne sme storiti v breme upnikov, temveč mora finančna sredstva pustiti družbi toliko časa, da se kriza družbe uspešno premaga.² V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo, kot če so bila zagotovljena s posojili, ki jih je treba vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase.

12Odločilno je torej, kdaj bi moral družbenik kot dober gospodarstvenik družbo dokapitalizirati, saj zakon ne govori o času, v katerem je družba izpolnjevala predpostavke insolventnosti. V teoriji se tak položaj imenuje finančna kriza, pojem pa je relativno nedoločen. Za presojo, kdaj je družba v slabem finančnem stanju, je relevantno predvsem, ali bi družba posojilo lahko dobila od tretjih oseb (na primer od banke) po običajnih komercialnih pogojih.³ Če posojila ne bi mogla dobiti, se šteje, da je kreditno nesposobna. Kreditna nesposobnost pa je lahko posledica kapitalske neustreznosti. Sodne prakse o takih primerih ni veliko, v večini primerov, ko je bila uporabljena določba 498. člena ZGD-1, pa je bila družba tudi insolventna skladno s pogoji 14. člena ZFPPIPP. A gre poudariti, da zakonski standard v 498. členu ZGD-1 ni jasno opredeljen, niti se izrecno ne sklicuje na finančne kazalnike ali kar pojem insolventnosti, temveč se uporabljajo nedoločni koncepti in testi.⁴ Če bi zakonodajalec želel uporabo 498. člena ZGD-1 omejiti na primere, ko je družba že insolventna, bi lahko tako tudi določil.⁵ Taka omejitev pa niti ne bi bila v skladu z namenom določbe 498. člena ZGD-1. Le če krize ni mogoče premagati, je zaradi varstva upnikov potrebno šteti dano posojilo za premoženje družbe.

13Zato višje sodišče ugotavlja, da čeprav so lahko pri ugotavljanju gospodarske krize podjetja v pomoč tudi merila, ki jih v 14. členu določa ZFPPIPP,⁶ ni mogoče avtomatsko reči, da se izpolnjevanje pogojev 498. člena ZGD-1 v vseh primerih ugotavlja zgolj na podlagi zakonskih določil ZFPPIPP o insolventnosti. Uporaba 498. člena ZGD-1 namreč ni omejena samo na primere insolventnosti, ampak lahko finančna kriza nastopi tudi že prej.⁷

14Ne drži torej, da temelj za presojo pogojev iz 498. člena ZGD-1 predstavlja (le) 14. člen ZFPPIPP. Zato višje sodišče zaključuje, da sodišču prve stopnje, ki pogojev iz 498. člena ZGD-1 ni ugotavljalo s pomočjo kriterijev ZFPPIPP in konkretnih členov tega zakona, ki jih našteva pritožnica, zgolj iz tega razloga ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava, na katero se posledično sklicuje pritožnica. Tudi sama se namreč strinja, da ZGD-1 ne določa vsebine pravnega položaja družbe, določenega z zakonskim besedilom 498. člena ZGD-1, in trdi, da jo je treba presojati v okviru ostalih zakonskih določb, kar izhaja tudi iz sodne prakse (sklicuje se na sklep VSL I Cpg 257/2013 z dne 25. 9. 2013 ter sodbo in sklep VS RS III Ips 28/2014 z dne 14. 7. 2015 po ZFPPIPP).

15Na tem mestu višje sodišče dodaja, da je zakonske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za ugoditev zahtevku tožeče stranke, mogoče preverjati zgolj na podlagi trditev strank. Stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (ali izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, prim. 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Iz tožbenih in nadaljnjih trditev tožeče stranke izhaja, da tudi sama zakonskega standarda iz 498. člena ZGD-1 ni napolnjevala po kriterijih ZFPPIPP, na katere se sedaj sklicuje. V tožbi je trditveno podlago gradila na podatkih o prihodkih druge toženke med leti 2009 in 2011⁸ in zneskih izgube v istem obdobju, medtem ko za leto 2008 drugega, kot da je drugo toženka poslovala z izgubo, ni navedla. Se pa je sklicevala na negativni kapital, ki da ga ima druga toženka od leta 2009.

16Višje sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (skladno z 212. členom ZPP) sledilo izvajanjem tožeče stranke o negativnem kapitalu druge toženke, v zvezi s katerim pritožnica sedaj uveljavlja, da sodišče pojma ni pojasnilo. Tudi to ne drži, saj je sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, kdaj je druga toženka imela (tožbeno zatrjevani) negativni kapital, v 7. točki obrazložitve pojasnilo, da to pomeni stanje, v katerem višina obveznosti presega vrednost sredstev oziroma premoženja, in torej da je družba podkapitalizirana, kar po stališču višjega sodišča ustreza zgoraj ugotovljenemu o vsebini pojma finančne krize podjetja iz 498. člena ZGD-1.

17Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo nobenega od kriterijev, ki naj bi jih zatrjevala in izkazovala (prva, druga in tretja alineja 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in 1. ter 2. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP in četrti odstavek 14. člena) in je zato napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno oziroma napačno ugotovilo dejansko stanje, hkrati pa kršilo določbe postopka, ko se ni opredelilo do vseh odločilnih navedb tožeče stranke. Konkretiziranih trditev po postavkah navedenih točk 14. člena ZFPPIPP namreč tožeča stranka v trditveni podlagi ni ponudila, niti se ni na definicije insolventnosti v ZFPPIPP sklicevala. Zato sodišče prve stopnje iz bilančni podatkov, ki jih je naštela, ni bilo dolžno po uradni dolžnosti preverjati, ali je mogoče zaključiti, da je izpolnjen kateri od položajev 14. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče nobenega od teh kriterijev ni presojalo, je tudi zato neutemeljen. Če sodišče kriterijev ZFPPIPP ni uporabilo, to še ne pomeni, da je bilo v zvezi s 498. členom ZGD-1 materialno pravo napačno uporabljeno.

18Pritožnica nadalje trdi, da sodišče pogojev za posamezne posojilne pogodbe ni presojalo v času, ko so bila posojila prejeta, temveč kasneje, na podlagi datumov izdelave bilanc, kar ni pravilno in je zato na podlagi stanja insolventnosti na dan 31. 12. 2009 neutemeljeno zaključilo, da druga toženka ni bila insolventna v času vseh ostalih posojil v letu 2009 (30. 3., 30. 9., 30. 10. in 30. 11.), čeprav se podatki o poslovnem izidu in bilanci stanja nanašajo na celotno poslovno leto in je splošno znano, da izguba ne nastane zadnji dan v poslovnem letu, temveč skozi celotno leto. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati enakomerno povečevanje izgube skozi celotno leto 2009 (povprečna čista izguba na mesec je 4.728,16 EUR) in enako za leto 2008 (pri čemer za stanje na dan 31. 12. 2008 ni pojasnjena višina tekoče izgube tega poslovnega leta, ki jo je sodišče upoštevalo in zaključkov ni mogoče preizkusiti).

19Ker je že bilo pojasnjeno, da sodišče prve stopnje stanja insolventnosti po kriterijih ZFPPIPP ni bilo dolžno samo preverjati brez podlage v trditvah tožeče stranke, enako velja za očitke o upoštevanju enakomernega povečevanja izgube skozi celotno leto 2009. Tudi sicer pa je te trditve pritožnica podala šele v pritožbi, zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, o katerih se višje sodišče ni dolžno podrobneje opredeljevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Se pa je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo do tega, da je za kvalifikacijo posojil po 498. členu ZGD-1 relevanten trenutek, ko so bila posojila dana, in ne datum zapadlosti njihovega vračila, in sicer v 7. točki obrazložitve na strani 7 sodbe, zato tudi pritožbeni očitek, da sodišče pogojev ni presojalo v času, ko so bila posojila prejeta, ni utemeljen. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje jasno navedlo datume posojilnih pogodb, s katerimi so bila posojila dana in za katere je presodilo, da jih je mogoče uvrstiti med kapitalsko nadomestna posojila.

20Ker se ni izrecno izrekalo o tem, kdaj je bil izpolnjen kateri od pogojev ZFPPIPP za insolventnost, na čemer tožeča stranka gradi pritožbo, pa sodišču prve stopnje tudi ni utemeljeno očitati napačnega zaključka, da naj v letu 2006 druga toženka ne bi bila insolventna (saj je imela čisto izgubo - 57.691,00 EUR, ki je nedvomno presegla osnovni kapital (44.417,00 EUR)) in da je očitno, da je kriterij insolventnosti po ZFPPIPP prisoten (ob upoštevanju enakomerno ustvarjane čiste izgube (4.807,58 EUR na mesec) je že na sam dan posojila 31. 8. 2006 čiste izgube 38.460,64 EUR, kar presega polovico osnovnega kapitala in je ni bilo mogoče pokriti v breme neobstoječega prenesenega dobička oziroma rezerv).

21V zvezi z utemeljevanjem insolventnosti že pri posojilu z dne 31. 8. 2006 zato višje sodišče zaključuje, da je (upoštevaje pojasnjeno o ugotavljanju pogojev 498. člena ZGD-1 v tej zadevi) pritožbeno sklicevanje na kriterije insolventnosti v ZFPPIPP neutemeljeno. Tudi sicer se je v postopku pred sodiščem prve stopnje⁹ za to leto ob skupnih prihodkih 524.120,00 EUR tožeča stranka sklicevala zgolj na izgubo v višini 57.691,00 EUR. V pritožbi pa tudi spregleda upoštevani kriterij negativnega kapitala, pri katerem višina obveznosti presega vrednost sredstev oziroma premoženja. Samo opredmetenih osnovnih sredstev in dolgoročnih finančnih naložb in torej premoženja je imela druga toženka v letu 2006 še za 586.776,00 EUR, zato so te pritožbene trditve neutemeljene.

22Pritožnica nadalje uveljavlja, da ima na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani terjatve do druge toženke, katerih glavnica skupaj znaša 303.303,97 EUR, s katerimi so priznane terjatve iz delovnega razmerja in posojil, zapadle v letih 2007 in 2008. Vendar je po lastnih trditvah tožbo v delovnem sporu vložila v letu 2010, sodba pa je postala pravnomočna 6. 3. 2013, zato teh obveznosti v bilancah do leta 2013 ni bilo mogoče upoštevati in torej premoženjskega stanja druge toženke v letih 2008 do 2013 ne spreminjajo, ne glede na to, da je bilo drugi toženki s sodbo naloženo plačilo plač iz let 2007 in 2008, kar v pritožbi neutemeljeno uveljavlja pritožnica. Enako gre ugotoviti za sodbo v zadevi P 646/2011, ki je postala pravnomočna 15. 5. 2013, na katero se pritožnica prav tako sklicuje. Sodišče prve stopnje se pri tem res ni opredelilo do teh terjatev tožeče stranke, zato višje sodišče ugotavlja, da jih je očitno štelo za nerelevantne. Upoštevaje pravkar obrazloženo, pa se do njih, ker se je tudi v pritožbenem postopku izkazalo, da na odločitev v zadevi ne vplivajo, niti ni bilo dolžno obširneje izrekati. Ko sta ti terjatvi do druge toženke postali relevantni tudi v finančnem oziroma bilančnem smislu, je namreč sodišče prve stopnje zahtevku tožeče stranke na ugotovitev neobstoja posojilnih pogodb tako ali tako že ugodilo - kot kapitalsko nadomestna posojila je štelo že posojila po posojilnih pogodbah od l0. 5. 2010 dalje in sta torej obveznosti druge toženke zaobjeti v obdobjih, za katere je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno.

23Za leti 2008 in 2009 pa, upoštevaje obrazloženo o trditveni podlagi po kriterijih ZFPPIPP, tudi sklicevanje na izpolnjenost kriterijev iz četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP in 2. točke tretjega odstavka istega člena predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, do katere se višje sodišče posledično ne bo opredeljevalo.

24Pritožnica neutemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni imenovalo izvedenca računovodsko - finančne stroke. Sodišče lahko izvede dokaz z izvedencem, če oceni, da je za vsebinsko konkretizacijo pravne norme potrebno posebno strokovno znanje (pravila stroke), s katerim sodišče ne razpolaga. V okviru trditvene podlage je bilo sodišče prve stopnje dolžno sámo napolniti pomen pravnega standarda iz 498. člena ZGD-1 in je to storilo pravilno. Zato je očitno razpolagalo z zadostnim znanjem za ugotovitev spornega obdobja, v katerem je bila druga toženka podkapitalizirana in je bila torej odločitev o zavrnitvi takega dokaznega predloga pravilna in smotrna. Ker je višje sodišče zgoraj že ugotovilo, kakšna je bila vsebina trditvene podlage tožeče stranke, dokazni postopek pa je namenjen ugotovitvi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga tožbe, je tudi pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeno. Tudi sicer pa pritožnica ni navedla, zavrnitev katerega od predlaganih dokazov ji je preprečila izkazati odločilna dejstva in konkretno katera, zato se višje sodišče do tega pritožbenega razloga podrobneje ne more opredeliti.

25S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene trditve odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Zato jo je višje sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

26Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožnega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela.

¹ Tako Saša Prelič v: Posojilo družbe družbeniku - kapitalsko posojilo?, Podjetje in delo, 2010, št. 5, str. 896.
² P. Podgorelec v članku: Kapitalska posojila in zavarovanja, Podjetje in delo, št. 3-4/2006, str. 528-550.
³ Saša Prelič v: Posojilo družbe družbeniku - kapitalsko posojilo?, Podjetje in delo, 2010, št. 5, str. 896.
⁴ Tako tudi v: Problem lastniškega financiranja - kapitalska posojila, Pravna praksa, 2017, št. 9, str. 12-15.
⁵ Tako tudi VSK sodba Cpg 357/2015 z dne 24. 3. 2016.
⁶ Tako VSL sodba in sklep I Cpg 257/2013 z dne 25.9.2013, na katero se sklicuje tudi pritožnica.
⁷ Ibidem.
⁸ Prim. tožbo na red. št. 1, list. št. 10 spisa in nadaljnje pripravljalne vloge tožeče stranke.
⁹ Prim. drugo pripravljalno vlogo na red. št. 12, list. št. 48 spisa.