VDSS Sklep Pdp 386/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče je izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Zadrži se učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 7. 2020 do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi.

2Tožena stranka je dolžna tožnici še naprej omogočiti opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto sektorja A., jo v roku 3 dni pozvati nazaj na delo na navedeno delovno mesto, ji obračunati in po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati osnovno plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo in druge pripadajoče dodatke, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo.

3Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve v tem delovnem sporu.

4Ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve.

5Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti vse stroške tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila."

2Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ga izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe in utemeljevala "utemeljenost terjatve" ter navedla, da je sodišče protispisno ugotovilo, da obdolžitev tožene stranke ne zadosti kriterijem obrazloženosti (vsebinsko in časovno). Zgolj prva kršitev je delno časovno opredeljena, pri čemer časovni okvir preseže dovoljen čas, v katerem je mogoče voditi postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče zmotno in protispisno ugotavlja, da naj bi bilo opredeljeno celotno obdobje 2019 in prvih pet mesecev 2020. Obrazloženost obdolžitve torej ne dosega kriterija obrazloženosti. Sodišče spregleda dejstvo, da se tožena stranka z zagovorom tožnice sploh ni seznanila, pri čemer je tožnica izrecno opozorila, da je namen zagovora seznanitev delodajalca z vsebino zagovora delavca, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno. Namen zagovora je lahko dosežen zgolj v primeru, če se delodajalec z zagovorom tudi dejansko seznani. Tožnica opozarja, da se sodišče ni opredelilo do razloga utemeljenosti terjatve, ki ga je tožnica opredelila na strani 5 in 6 predloga, hkrati pa je šlo za povračilni ukrep direktorja tožene stranke zaradi osebnih okoliščin tožnice, tj. kandidature za direktorja in opravljanja funkcije v. d. direktorice. Tožnica je od 16. 5. 2019 do 21. 10. 2019 že opravljala funkcijo v. d. direktorice tožene stranke, nato pa je bil za direktorja tožene stranke 21. 10. 2019 imenovan sedanji zakoniti zastopnik B.B.. Dne 24. 2. 2020 je skupščina tožene stranke B.B. pred potekom mandata razrešila s funkcije direktorja tožene stranke, na ponovni skupščini dne 2. 3. 2020 pa je bil zapisnik skupščine z dne 24. 2. 2020 potrjen, tožnica pa (ponovno) imenovana za v. d. direktorico. Zaradi procesnih napak pri sklicu skupščine je 24. 2. 2020 pristojno registrsko sodišče s sklepom Srg 2020/8410 z dne 6. 3. 2020 zavrnilo vpis tožnice v sodni register kot zakonite zastopnice tožene stranke, tako da je njen zakoniti zastopnik ostal B.B.. Podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila izdana zgolj z namenom okrniti njen ugled in s tem preprečiti njeno imenovanje za (v. d.) direktorico tožene stranke. Po mnenju tožnice je izpodbijani sklep sodišča glede predpostavk po 272. členu ZIZ delno nepravilen, delno pa obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka, saj je v zvezi s 3. alinejo neobrazložen. Navaja, da je zatrjevala izkazanost pogojev po 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar pa se sodišče ni opredelilo, tako da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (predvsem na področju zdravstvenega stanja tožnice). Sodišče ugotavlja, da so predloženi izvidi tožnice, da se ji je rak v preteklosti že ponovil (leta 2008 in leta 2012/2013) po prepričanju sodišča ne izkazujejo nastanka škode tožnici v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana. Tožnica ocenjuje, da je rak v preteklosti razlog, da ji lahko nastane težko nadomestljiva škoda. Številne raziskave so pokazale, da je bila velika večina bolnikov z rakom v obdobju, preden je zbolela intenzivno izpostavljena stresu. Splošno znano je tudi, da so razlogi za sprožitev raka tudi najintenzivnejši dolgotrajni stresi, izguba ljubljene osebe, izguba otroka, izguba staršev, zamenjava delovnega mesta, če je povezana s stresom in nezadovoljstvom. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče je lahko preverilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev, razlogi so jasni in prepričljivi ter tako ni podana bistvena kršitev pravil postopka po tej določbi, saj sklep zatrjevanih pomanjkljivosti nima. Pritožba neutemeljeno uveljavlja neobrazloženost po 2. in 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, do česar se sodišče ni opredelilo. Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča o verjetnosti obstoja terjatve in v kolikor ugotovi, da verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, mu drugih razlogov ni potrebno obrazlagati. Tožnica si tako v predlogu za izdajo začasne odredbe kot v pritožbi povsem nepravilno razlaga, da sodišče odloča o "utemeljenost terjatve", pač pa, kot že navedeno, odloča o verjetnosti obstoja terjatve, tako da tudi v tem sodišče ni storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka.

6V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

7Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Poleg verjetnosti pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatnost škode.

8Tudi sicer zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po njenem prenehanju praviloma ni mogoče, razen v primerih, ki jih urejata 113. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) ter drugi odstavek 215. člena ZDR-1. Tako zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi ni mogoče na podlagi določb ZIZ mimo pogojev iz drugega odstavka 215. člena ZDR-1. Tožnica navedenega niti ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je tožnica z vlogo z dne 27. 7. 2020 sodišče obvestila, da je podpisala pogodbo o zaposlitvi za ponujeno delovno mesto "strokovni sodelavec operative I", delo pa bo pričela opravljati z dnem 25. 10. 2020.

9Pri odločanju glede začasne odredbe je znižan dokazni standard odločanja na stopnjo verjetnosti (ne pa standard utemeljenosti zahtevka). Tožnica pa je tudi predlagala ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo, katere bistveni namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja do pravnomočnosti sodne odločbe. Pri izdaji takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop, pri čemer pa iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila dosedaj izkazana verjetnost terjatve, saj je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pri čemer je odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi dovolj konkretizirana, tožnici pa je tožena stranka omogočila zagovor, prav tako pa ji je ponudila pogodbo za ustrezno zaposlitev. ZDR-1 ne določa posebnega postopka za seznanitev z razlogi odpovedi, prav tako sama odpoved ni nezakonita zgolj iz razloga, ker je bila vročena tožnici takoj po zagovoru. Redna odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je tudi obrazložena z jasnimi razlogi. Sodišče pa bo zakonitost odpovedi presojalo v rednem kontradiktornem postopku, tako da v tej fazi postopka razlogi za ugoditev regulacijski začasni odredbi s stopnjo verjetnosti, niso podani.

10Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

11Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.