VSL Sodba IV Cp 1288/2020

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožnikoma v roku 15 dni povrniti 164,26 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožba na razvezo zakonske zveze, sklenjene 31. 8. 2016 med pokojnim A. A. in B. A. (B.), ki jo je 21. 8. 2017 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vložil pokojni A. A., utemeljena. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnikoma povrniti 1.197,17 EUR stroškov postopka.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo (po odvetniku in z osebno dopolnitvijo) toženka. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma odločitev razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Izpostavlja, da je tožba nesklepčna, saj iz nje ne izhajajo konkretna dejstva glede nevzdržnosti zakonske zveze, pa tudi ne, od katerega trenutka je ta postala nevzdržna. Napačno je stališče, da za odločitev ni pomembno, kaj si glede obstoja zakonske zveze mislijo prijatelji in sorodniki toženke, saj bi sodišče moralo ugotavljati obstoj življenjske in ekonomske skupnosti med zakoncema tudi v času smrti pokojnega moža in se opredeliti do vzrokov in posledic zatrjevane nevzdržnosti. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 336/2017. Ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov v tej smeri, je zagrešilo procesno kršitev, ni ji omogočilo enakovredne obravnave, dejansko stanje pa je ostalo zmotno ugotovljeno. Vztraja, da pokojni tožnik razveze ni želel in bi tožbo umaknil, ter podaja svoje videnje dejanskega stanja, kot bi ga moralo ugotoviti sodišče. Mož je tožbo vložil pod pritiskom otrok, na kar kaže tudi njegovo kasneje podano soglasje za prijavo bivališča za podaljšanje delovne vize. Tudi po vložitvi tožbe sta živela kot mož in žena v C., od koder je odšla le enkrat zaradi krajšega dela v Š. Ne soglaša z razlogi sodišča, da s tožnikom nista živela skupaj, da sta v isti hiši bivala v ločenih nadstropjih, da tam ni spala in da je pokojnega tožnika motila njena odsotnost. Sodišče pri oblikovanju dokazne ocene ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP in se je enostransko oprlo na izpoved tožnikov in prič, medtem ko toženki ni verjelo. A. A. v postopku zasleduje premoženjski interes, kar bi sodišče moralo upoštevati. Svoje ločeno bivanje od pokojnega moža pojasnjuje z ekonomskimi razlogi, saj je morala delati, ker je imel mož majhno pokojnino. Poleg tega se je morala večinoma zadrževati v Sloveniji zaradi vize. Kljub temu je med njima obstajala življenjska in ekonomska skupnost.

3V dopolnitvi pritožbe toženka sodbi pavšalno očita kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter vztraja pri nesklepčnosti. Sodišče je napačno povzelo njeno izpoved, saj ni pomagala nekemu moškemu, temveč invalidu Č. Č., ki ga je predlagala za pričo. Napačno je ocenilo dovoljenje tožnika in ni upoštevalo stališča VS RS iz odločbe II Ips 336/2017. Sodišče ni ugotovilo, kdo je dejansko vložil tožbo za razvezo, saj je bil v obdobju od junija 2017 do oktobra 2017 pokojni tožnik na Hrvaškem in tega ni mogel storiti. Prav tako se ni mogel zglasiti pri odvetnici, različni so tudi podpisi na pooblastilu in v vlogi s 30. 6. 2017. Prilaga zapis kronologije dogodkov. Volje umrle osebe ni mogoče ugotavljati s pričami, v verodostojnost listin dvomi. Poleg tega v pooblastilu ni navedeno, da se nanaša na razvezo zakonske zveze. Toženka je bila obveščena, da sta tožnika po smrti očeta dvignila denar z njegovega računa, kar je mogoče zaradi identitete imena in priimka očeta in sina. To bi omogočilo tudi, da bi sin namesto očeta podpisal pooblastilo in plačal takso. Dodatno prilaga še popis dogodkov iz družinskega življenja, ki kažejo, da zakonska zveza ni bila nevzdržna. Dejstvo, da sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala, kaže na enostransko, nepopolno in pristransko sojenje.

4Na pritožbo sta odgovorila tožnika in predlagala njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je pokojni A. A. 30. 6. 2017 vložil tožbo na razvezo zakonske zveze, sklenjene s toženko 31. 8. 2016. Po njegovi smrti tožnika kot dediča na podlagi 85. člena ZZZDR nadaljujeta začeti postopek, da bi dokazala utemeljenost tožbenega zahtevka. Spor se je iz statusnega spremenil v premoženjskopravnega, saj v njem stranke zasledujejo svoje interese na dednopravnem področju.

7Prvotni tožnik je v laični tožbi navedel razloge za nevzdržnost zakonske zveze, pri čemer je posebej izpostavil zelo pogosto odsotnost toženke, pogoste prepire, pa tudi neujemanje v spolnosti in občutek nezmožnosti zadovoljevanja toženkinih potreb. Ker tožba ni bila ustrezno oblikovana, jo je po sklepu sodišča s strokovno pomočjo odvetnice dopolnil, pri čemer je vztrajal, da je zakonska zveza zanj postala nevzdržna. Po določilu v času vložitve tožbe veljavnega 65. člena ZZZDR sme zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je ta iz kateregakoli razloga zanj nevzdržna. Ker zakon vsebinsko ne napolnjuje pojma nevzdržnosti, temveč presojo nevzdržnosti ob vložitvi tožbe prepušča tožniku, toženka ne more uspeti z ugovorom nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Tožnik je v tožbi opisal razloge, zaradi katerih je ocenil, da zakonska zveza s toženko ne izpolnjuje več svojega namena, kar povsem zadošča in so neutemeljeni nasprotni očitki, da bi iz tožbe morali izhajati še konkretnejši razlogi za nevzdržnost in časovna opredelitev njihovega nastanka.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi z razlogi za nevzdržnost zakonske zveze pritrdilo navedbam pokojnega tožnika, da sta zakonca v obdobju manj kot eno leto trajajoče zakonske zveze živela pretežno ločeno¹. Da je bil prav to eden bistvenih razlogov, da se je pokojni tožnik odločil za razvezno tožbo, je potrdila priča D. D., ki jo je pooblastil za zastopanje, ko je od sodišča prejel poziv na popravo tožbe. Toženka šele v dopolnitvi pritožbe pod vprašaj postavlja pristnost podpisa pokojnega tožnika na pooblastilu, s tem pa hkrati verodostojnost izpovedbe omenjene priče. Gre za prepozne pritožbene navedbe, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ob tem še dodaja, da omenjena priča kot odvetnica za izid postopka nima specifičnega interesa, prepričljivost njenih navedb o tožnikovem vztrajanju pri postopku pa izkazuje naknadno vložena pripravljalna vloga in predujem, ki ga je tožnik po pozivu sodišča 5. 1. 2018, torej pol leta po vložitvi lastnoročno napisane laične tožbe, plačal za stroške tolmača.

9Toženka v pritožbi in obširni laični dopolnitvi pojasnjuje svoj pogled na življenjsko skupnost s tožnikom, v kateri so nedvomno bila tudi obdobja medsebojne naklonjenosti, bližine, skupnih praznovanj, zaupanja in pomoči. Vendar ni zanemarljivo, da je pokojni tožnik neposredno pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prenesel premoženje na Hrvaškem na svoja otroka², enako pa je nameraval storiti tudi s premoženjem v Sloveniji, glede katerega je bil 22. 9. 2016 pri notarki pripravljen osnutek izročilne pogodbe. Toženka je v postopku trdila, da za prvo pogodbo ni vedela, glede druge pa je odklonila podpis, ker ni prišlo do dogovora, da bi ji pripadala osebna služnost stanovanja v C. Tudi omenjeno kaže na nezaupanje in nesoglasja med zakoncema, nastala neposredno po sklenitvi zakonske zveze, ki so ob odtujenosti zaradi odsotnosti toženke in večji starostni razliki nedvomno pripomogla k občutku nevzdržnosti, kot ga je v laični tožbi, z omembo številnih prepirov, opisal tožnik. Ob tem toženka izpodbijani primer neutemeljeno primerja zadevo VS RS II Ips 336/2017, kjer je sodišče ugotovitveni tožbeni zahtevek tožnikov na razvezo zakonske zveze zavrnilo. Dejanske okoliščine primerov se namreč bistveno razlikujejo, saj je v omenjeni zadevi šlo za dolgoletno zakonsko zvezo (1972-2014), tožba za razvezo je bila vložena le mesec dni pred smrtjo tožnika, ki je bil telesno zaradi bolezni že zelo oslabel, prejemal je močna zdravila in je sodišče ob presoji nevzdržnosti zakonske zveze ocenilo, da način sobivanja med zakoncema in spoprijemanje s težavami nevzdržnosti ne potrjuje. V obravnavani zadevi pa je tožnik, ki ni imel resnejših zdravstvenih težav, tožbo vložil že kmalu po sklenitvi zakonske zveze, saj se očitno njegova pričakovanja glede življenjske skupnosti niso uresničila, pri čemer niti ni pomembno, ali sta ga k temu zaradi nerešenih premoženjskih vprašanj vzpodbudila sedanja tožnika³.

10Toženka v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da ji je pokojni tožnik po vložitvi tožbe na razvezo zakonske zveze v oktobru in novembru 2017 podpisal dovoljenje za prijavo prebivališča za podaljšanje delovne vize. Vendar ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je pokojni tožnik spremenil svojo odločitev glede razveze zakonske zveze. Iz pripravljalne vloge iz decembra 2017 namreč izhaja, da želi postopek nadaljevati in je pripravljen založiti stroške za tolmača, kar je naknadno tudi storil. Tožnik je sodišču v (popravljeni) tožbi podal tudi soglasje, da zadevo zaključi brez glavne obravnave, kar nadalje nasprotuje toženkinim trditvam, da bi tožbo pred narokom umaknil. Gre zgolj za njeno domnevo, ki je ostala neizkazana.

11Toženka sodišču neutemeljeno očita procesno kršitev, ker ni zaslišalo vseh z njene strani predlaganih prič. Svojega dokaznega predloga namreč ni ustrezno substancirala, saj je navedla zgolj, da bi priče Č. Č., E. E., F. F. in G. G. potrdile obstoj dobrih zakonskih razmerij med zakoncema. Ob tem ni podala trditev, od kod priče poznajo pokojnega tožnika in toženko, v kakšnem razmerju so z njima, koliko so bile z njima v kontaktu in v katerem obdobju, kar bi po oceni pritožbenega sodišča morala storiti najkasneje ob ugovoru tožnikov⁴, da ne gre za osebe, ki bi bili očetovi prijatelji, ali osebe, s katerimi bi se zakonca pogosto družila, saj že sama nista bila veliko skupaj. Ker breme prepričevanja, da je dokaz smiselno izvesti, nosi predlagatelj dokaza, tega pa toženka glede omenjenih prič ni izpolnila, sodišče z opustitvijo njihovega zaslišanja ni kršilo njene pravice do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave RS. Sodišče ni prezrlo dokaznega predloga toženke z zaslišanjem sosede in poročne priče zakoncev K. K., ki pa je potrdila, da sta zakonca zelo malo časa preživela skupaj. Toženka niti v pritožbi ne pojasni, kaj bi katera od predlaganih prič, ki jih sodišče ni zaslišalo, lahko konkretno povedala o odnosih med zakoncema po sklenitvi zakonske zveze, da bi bilo treba tak dokaz izvesti. Pritožbeno sodišče glede na toženkine trditve in predloženo listinsko gradivo zgolj dodaja, da v spisu ni podatkov, da bi oba zakonca med zakonsko zvezo imela stike z F. F., ki živi v Moskvi, ali G. G., ki biva v Budimpešti, temveč je obiske v teh mestih opravila le toženka sama. Glede priče Č. Č. je toženka med postopkom pojasnila, da gre za invalida, pri katerem je bila zaposlena že po vložitvi razvezne tožbe, in sicer neposredno pred smrtjo moža, ki naj bi se z njim seznanil v decembru 2017, glede priče E. E. pa v spisu sploh ni podatkov, kako naj bi oba zakonca poznal. Očitno torej ne gre za priče, ki bi imele tesne in zaupne odnose z zakoncema, zato toženka tudi ni izkazala, da gre za dokaze za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, ki velja predvsem za priče iz tujine, da potrditev dobrih odnosov med zakoncema pred sklenitvijo zakonske zveze za odločitev o kasnejši nevzdržnosti ni odločilna.

12Odločitev sodišča prve stopnje ima vse bistvene razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, temveč pojasnjujejo odločitev, zato pavšalni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako sodišče ni zagrešilo procesne kršitve iz 15. točke drugega odstavka citiranega člena, ki jo pritožba le posplošeno uveljavlja, vsebinsko pa ne pojasni.

13Srž pritožbenih navedb v dopolnitvi pritožbe je usmerjena v opisovanje kronologije dogodkov v razmeroma kratkotrajnem poznanstvu pokojnega tožnika in toženke, ki k pritožbi dodaja še dve prilogi s popisom posameznih dogodkov. Ob tem deloma dopolnjuje predhodno trditveno podlago oziroma jo celo spreminja (glede odsotnosti pokojnega tožnika v času vložitve razvezne tožbe), kar v pritožbenem postopku ni dopustno. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da začetno razumevanje zakoncev, kasnejše (občasno) skupno bivanje in pomoč pokojnega toženki pri pridobivanju dokumentov za bivanje še ne vzbujajo dvoma v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da se pričakovanja pokojnega tožnika s sklenitvijo zakonske zveze niso uresničila, da je takšno zvezo štel za nevzdržno in se je zavestno odločil, da se razveže. To v konkretnem primeru glede na naravo razmerja med strankama za odločitev o tožbenem zahtevku zadošča.

14Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo toženke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

15Toženka, ki s pritožbo ni uspela, je tožnikoma dolžna v roku 15-dni povrniti 164,26 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Odmerjeni stroški predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za zastopanje dveh strank, materialne stroške in DDV. Pritožbeno sodišče tožnikoma ni priznalo stroškov za posvet s stranko, saj so že vključeni v strošek sestave odgovora na pritožbo, prav tako jim ni priznalo dodatnih stroškov z odgovorom na dopolnitev pritožbe, ker ta glede na vsebino dopolnitve ni bil potreben (155. člen ZPP).

¹ Toženka je v tem obdobju sprejela več zaposlitev, kjer je bila za več tednov nastanjena pri delodajalcih - družinah (v Š., na Hrvaškem, v L., v C.), kar izhaja tudi z predložene korespondence (B 47, pismo K. K., B 56, B 65, korespondenca s tožnikom, navedbe same toženke v pripravljalnih vlogah).
² Pogodba: „Ugovor o doživotnom uzdrživanju“, je bila sklenjena 12. 8. 2016, zakonska zveza pa 31. 8. 2016.
³ Tožnika sta se po materini smrti odpovedala dedovanju, saj nista pričakovala, da bi se oče lahko ponovno poročil.
⁴ pripravljalna vloga tožnikov z 11. 6. 2018, točka 6.