VDSS Sklep Pdp 225/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo in sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Poudarja, da dejstvo obstoja delovnega razmerja pri enem delodajalcu ne izključuje možnosti ugotavljanja obstoja delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Ni pomembno poudarjanje sodišča, da tožnica s toženo stranko ni imela sklenjene civilne pogodbe (13. člen ZDR-1). To ni pogoj za ugotovitev faktičnega delovnega razmerja. Sodišče je tožbo napačno zavrglo iz razloga pomanjkanja pravnega interesa in neizpolnjene procesne predpostavke po ZJU v zvezi z ZUJIK. Tožnici je s prejemom dopisa tožene stranke z dne 7. 10. 2019 postalo jasno, da ji ta odreka delovno razmerje pri njej. Ko razmerje, glede katerega se uveljavlja elemente delovnega razmerja, preneha, se lahko uveljavlja sodno varstvo v roku 30 dni od dneva, odkar je delavec zvedel za kršitev (VIII Ips 70/2013). Šteti je, da tožnica od 7. 10. 2019 dalje dela pri toženi stranki ne bi več opravljala, zato se ji s tem dnem odpre rok 30 dni za vložitev tožbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno potrditev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6Tožnica je tožbo (z delno nesklepčnim zahtevkom, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki s priznanjem pravic iz tega naslova od 1. 10. 2008 dalje, na ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 8. 10. 2019 ter na prijavo v zavarovanja od 8. 10. 2019 do vrnitve na delo) vložila 7. 11. 2019. Uveljavljanje direktnega sodnega varstva je vezala na prejem dopisa tožene stranke z dne 7. 10. 2019, na podlagi katerega ji je postalo jasno, da ji ta odreka delovno razmerje pri njej. Tožnica se je nazadnje zaposlila pri podjetju A. d. o. o., ki je opravljalo storitve čiščenja za toženo stranko. Pred tem je bila zaposlena pri drugih čistilnih podjetjih, delo pa je vseskozi od leta 2008 dejansko opravljala pri toženi stranki. Meni, da je takšno dejansko opravljanje dela za toženo stranko (kljub formalni zaposlitvi pri drugem delodajalcu) možna podlaga za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki po 18. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.).

7Sodišče prve stopnje je tožbo napačno zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa in procesne predpostavke predhodnega postopka (274. člen ZPP).

8Veljavni obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje onemogoča ugotovitev istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Vendar pa iz tega stališča ne izhaja vprašanje pomanjkanja pravnega interesa, ampak vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka.

9Zato tudi, če bi sodišče ugotovilo dejanske elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1) pri toženi stranki, ne bi moglo ugoditi tožničinemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki za tisti čas, ko je že imela delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Relevantno je lahko kvečjemu obdobje za čas od tožničinega prenehanja delovnega razmerja pri A. d. o. o. dalje (dne 28. 6. 2019 je namreč A. d. o. o. tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, a tožnici delovno razmerje zaradi bolniškega staleža (116. člen ZDR-1) na dan izdaje izpodbijanega sklepa 19. 2. 2020 še ni prenehalo), s tem da v sodni praksi še ni dorečeno, ali je res možno v času, ko je bil delavec formalno zaposlen pri enem delodajalcu ugotoviti elemente delovnega razmerja pri drugem delodajalcu ter mu nato na tej podlagi priznati delovno razmerje za vnaprej pri drugem delodajalcu.

10Sicer pa slednja materialnopravna dilema že presega okvir preizkusa pravilnosti procesne odločitve o zavrženju tožbe. Iz tega razloga pritožbeno sodišče le še na kratko pritrjuje pritožbi, da za odločitev v tem sporu ni pomembno, da med tožnico in toženo stranko ni bila sklenjena civilna pogodba, kar pomeni, da podlaga iz 13. člena ZDR-1 ni relevantna podlaga spora.

11Ko delavec uveljavlja obstoj delovnega razmerja, dokler razmerje, ki naj bi imelo značilnosti delovnega razmerja, še traja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja; če delodajalec tega v osmih dneh ne stori oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v tridesetdnevnem roku zahteva sodno varstvo. Če pa razmerje, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja, ne traja več, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo v tridesetdnevnem roku od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Ta rok se po sodni praksi nanaša tudi na zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

12Ker je tožnica tožbo vložila v skladu z navedenim pravilom o direktnem sodnem varstvu, se razlogovanje sodišča prve stopnje o napačno izpolnjeni procesni predpostavki dvostopenjskega predsodnega postopka v času, ko je razmerje še trajalo (po 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v zvezi s 45. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUIJK, Ur. l. RS, št. 96/2002 in nasl.)), pokaže kot nerelevantno.

13Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.