UPRS Sodba I U 574/2019-10

Tožba se zavrne.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril zbornični prispevek za leto 2017 v znesku 13,04 EUR. Zbornični prispevek je bil odmerjen v višini 4,8 % od osnove, ta pa predstavlja katastrski dohodek v višini 271,73 EUR. Določil je še način plačila. V obrazložitvi je povzel določbe Zakona o kmetijsko-gozdarsko zbornici (v nadaljevanju ZKGZ), ki predpisujejo zavezance za plačilo prispevka, osnovo za odmero ter način plačila (8., 9., 22., 23. člen).

2Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami je navedel, da je tožnik kot lastnik kmetijskih in gozdnih zemljišč v deležu do ½ obvezen član KGZS in kot tak zavezan za plačilo prispevka.

3Tožnik je tožbo vložil zaradi kršitev 2., 3., 3.a, 14., 15., 22., 23., 24., 25., 26., 27., 29., 35., 36., 125., 127., 153. člena Ustave, 138., 257., 258. in 288. člena Kazenskega zakonika in 6., 7., 13., 17. člen EKČP s protokoli, sodišče pa naj pri svoji odločitvi upošteva naslednje sodbe ESČP v primerih: Flisar proti RS, Kariž proti RS, Mesesnel proti RS, Milenovič proti RS, Mavrič proti RS, Kastelic proti RS, sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (razveljavitev 19. člena ZP-1). Navedel je, da zaradi nizkih prihodkov in slabega socialnega stanja ni zmožen izvesti plačila zborničnega prispevka. 8. člen ZKGZ je v nasprotju s 1. členom Ustave, saj je član zbornice zaradi prisile države in primoran k plačilu prispevka. Izvedenega ni bilo nobenega postopka, v katerem bi bil spoznan za krivega, zato je prišlo do kršitev 22., 14., 23. člena Ustave. Po 27. členu Ustave pa vsak velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. To je tudi v nasprotju s 5. členom Ustave. Ker je RS pravna in socialna država (2. člen Ustave), je treba upoštevati njegovo socialno stanje in pravico do svobodne izbire. Tudi po 42. členu Ustave ima vsak pravico do svobodnega združevanja, torej ima posameznik pravico do svobodnega odločanja, v katerih institucijah se bo združeval. Predlagal je, da sodišče tožbi v celoti ugodi, da opravi pošteno in javno sojenje, upošteva njegovo socialno stanje in nemožnost plačila prispevka.

4Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka vse tožbene navedbe, in predlagala zavrnitev tožbe.

5Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 12. 2. 2020, dodatno prerekal navedbe toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe in drugostopne odločbe, ponovil že navedene kršitve Ustave, navedel kot pravni temelj ZUP, ZIN, Zakon o nalogah in pooblastilih policije, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, ponovil sodbe ESČP, ki naj jih sodišče upošteva, dodal sodbo ESČP Unterpertinger proti Avstriji, navedel še, da mu ni bila dana možnost izjave, s čimer je bil kršen 9. člen ZUP, in predlagal kot doslej.

6Tožba ni utemeljena.

7V zadevi je sporno, ali je tožnik obvezen član KGZ in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka.

8Pogoji za obvezno članstvo fizičnih oseb so določeni v zvezi s prvim odstavkom 8. člena v prvem odstavku 9. člena ZKGZ; po prvi alineji štejejo med obvezne člane fizične osebe, če kot lastniki, zakupniki, uživalci, imetniki pravice uporabe ali uporabniki kmetijskih zemljišč in gozdov na območju Republike Slovenije za svoj račun opravljajo kmetijsko oziroma gozdarsko dejavnost in katastrski dohodek teh zemljišč dosega v letu 2017 najmanj 66,80 EUR. Po drugem odstavku 22. člena ZKGZ člani zbornice obvezno plačujejo zbornični prispevek. Po prvi alineji prvega odstavka 23. člena navedenega zakona pa med zavezance za plačilo šteje ena izmed oseb iz prve alineje prvega odstavka 9. člena tega zakona. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen zbornični prispevek za leto 2017 kot lastniku kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, katerih katastrski dohodek je v letu 2017 dosegel 271,72 EUR (ta dejstva v zadevi niso sporna). Po razlogovanju organa, ki ga ta opira na upravnosodno prakso, pa dejstvo, na katero (med drugim) ZKGZ veže obvezno članstvo, to je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti, zakon določa kot zakonito domnevo na podlagi lastništva kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganja katastrskega dohodka iz teh zemljišč in gozdov, ter zato za odmero zborničnega prispevka zadostuje izkazano lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter doseganje predpisanega katastrskega dohodka za svoj račun.

9Sodišče še dodaja, da lahko stranka navedeno zakonito domnevo izpodbija ter dokazuje, da je opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti na podlagi kakšnega pravnega naslova prepustila drugim. Navedeno ima podlago v 7. členu ZKZ, po katerem mora vsak lastnik, zakupnik ali drug uporabnik zemljišča obdelovati kmetijsko zemljišče kot dober gospodar, v določbah Uredbe o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar, po katerih dober gospodar (med drugim) redno obdeluje in vzdržuje kmetijska zemljišča ter v primeru svoje nezmožnosti za delo poskrbi za ustrezno obdelavo zemljišč (3. člen), ter določbah Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka (v nadaljevanju ZUKD), po katerih se katastrski dohodek pripiše vsaki parceli kmetijskega in gozdnega zemljišča (10. člen).

10Tožnik ne ugovarja, da te dejavnosti ne opravlja in da posledično nima nobenih prihodkov od opravljanja kmetijske ali/in gozdarske dejavnosti, ugovarja pa, da zaradi nizkih prihodkov prispevka ni zmožen plačati. Na podlagi 13. člena ZKGZ in 17. ter 78. člena Statuta Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije je bil (kot za vsako leto) sprejet Sklep o stopnjah, načinih in rokih zbiranja zborničnega prispevka Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije za leto 2017. Ta v 12. členu določa pogoje za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje zborničnega prispevka. V prvem odstavku so določeni primeri, ko je možen odpis zborničnega prispevka, med drugim, ko zavezanec izkaže utemeljen razlog, ki ni zajet v (zgornjih alinejah prvega odstavka) utemeljenih primerih (npr. če ne dosega usklajenega zneska minimalnega mesečnega dohodka na družinskega člana, ki ga na podlagi Zakona o socialnem varstvu objavi minister za delo, družino in socialne zadeve, v primerih naravnih in drugih nesreč, ipd.), če bi plačilo zborničnega prispevka ogrozilo preživljanje zavezanca ali njegovega družinskega člana. V nadaljnjih odstavkih je določeno predpisano ravnanje zavezanca in zbornice, med drugim, da se vloga za odpis zborničnega prispevka vloži na posebnem obrazcu v roku 60 dni od dne izdaje odločbe o odmeri zborničnega prispevka; zbornični prispevek se zavezancu odpiše deloma ali v celoti in sicer za odmero, za katero je zavezanec vložil vlogo za odpis. Če je iz okoliščin mogoče sklepati, da se premoženjsko stanje zavezanca ne bo popravilo, se zbornični prispevek lahko odpiše za več let ali trajno. Glede na citirane določbe bi tožnik torej lahko (oziroma je lahko) zaprosil za odpis zborničnega prispevka, po tem, ko mu je bil ta odmerjen, na v Sklepu predpisan način. V tem upravnem sporu, ko se presoja zakonitost same odmere zborničnega prispevka, pa njegovih navedb o nezmožnosti plačila tega prispevka ni mogoče upoštevati.

11Tožnik še ugovarja, da je 8. člen ZKGZ v neskladju s 1., 2., 5. ter 42. členom Ustave. Tudi tega ugovora sodišče ne sprejema. Kot je sodišče navedlo že v več svojih sodnih odločbah (npr. I U 440/2011), je Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-283/99 z dne 20. 3. 2003, že odločilo, da prvi odstavek 8. člena, prva alineja prvega odstavka 9. člena ter drugi in četrti odstavek 22. člena ZKGZ niso v neskladju z Ustavo. V odločbi je navedlo, da je že v več svojih odločbah presojalo, ali zakonsko predpisano obvezno članstvo v določeni obliki združevanja pomeni poseganje v svobodo združevanja iz drugega odstavka 42. člena Ustave. Sprejelo je stališče, da zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je KGZ javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v KGZ in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato je odločilo, da te določbe ZKGZ niso v neskladju z Ustavo.

12Glede na to tožnik brez podlage zatrjuje, da je ta določba tudi v nasprotju s 1. členom Ustave, ki določa, da je Slovenija demokratična republika, kar po mnenju tožnika pomeni tudi pravico do svobodne izbire, kot tudi v nasprotju z 2. členom Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Zakon je bil sprejet po predpisanem zakonodajnem postopku, presojan pred Ustavnim sodiščem in sicer ravno v delu, ki je za tožnika sporen, socialno šibkejšim posameznikom pa tudi omogoča odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačevanje prispevka. Iz enakega razloga zato tudi 8. člen ZKGZ ni v nasprotju s 5. členom Ustave, ki obvezuje državo, da varuje človekove pravice in temeljne svoboščine.

13Na tak način pa je bilo tudi spoštovano načelo enakosti iz 14. člena Ustave, saj če organ tožniku, kljub temu, da so izpolnjeni pogoji za obvezno članstvo v KGZ in s tem obveznost za plačilo zborničnega prispevka, slednjega ne bi odmeril, bi to pomenilo, da je tožnik obravnavan neenako (favorizirano) od ostalih oseb, ki tudi izpolnjujejo pogoje iz 9. člena ZKGZ in jim je bil zbornični prispevek na tej podlagi odmerjen.

14Ker pa o tožnikovi tožbi zoper izpodbijano odločbo odloča sodišče, kršitev 23. in 22. člena Ustave ni podana, odločitev o odmeri zborničnega prispevka pa je bila tudi sprejeta po predpisanem postopku, tj. po določbah ZUP. Kolikor pa tožnik s tem ugovarja, da organ ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka (in mu dal možnost izjave pred izdajo odločbe), pa sodišče sodi, da tudi ta ugovor ni utemeljen. Določba 144. člena ZUP omogoča organu, da lahko po skrajšanem postopku takoj odloči v zadevi, med drugim tudi v primeru, če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka tega člena). In za tak primer gre tudi v tej zadevi. Kot že povedano, je organ za ta postopek relevantna dejstva (solastništvo kmetijskih oziroma gozdnih zemljišč tožnika in višino katastrskega dohodka), ki tudi niso sporna, ugotovil na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ti podatki pa so dali zadostno podlago za odločitev glede na določbe ZKGZ, ne da bi bilo treba v zvezi s tako ugotovljenimi dejstvi tožnika posebej zasliševati.

1527. člen Ustave (domneva nedolžnosti) pa se nanaša na kazenski postopek in se zato nanj ni mogoče sklicevati v upravnem sporu.

16Do tožbenih ugovorov, da so izpodbojni razlogi podani še v 3., 3.a., 15., 24., 25., 26., 29., 35., 36., 125., 127., 153. členu Ustave, 138., 257., 258. in 288. členu Kazenskega zakonika in 6., 7., 13., 17. členu EKČP s protokoli, se sodišče ni opredeljevalo, ker so pavšalni in zato nezmožni preizkusa.

17Tožnik je tudi predlagal, naj sodišče pri svoji odločitvi upošteva naslednje sodbe ESČP v primerih: Flisar proti RS, Kariž proti RS, Mesesnel proti RS, Milenovič proti RS, Mavrič proti RS, Kastelic proti RS. V vseh teh zadevah, ki so po vsebini prekrškovne zadeve, je ESČP ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Tožnik ni konkretiziral, v čem in na kakšen način naj bi v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 6. člena EKČP v primerjavi z zadevami, obravnavanimi v navedenih sodbah ESČP, sodi pa, ob sprejetem zaključku sodišča o pravilnosti in zakonitosti odmere zborničnega prispevka, kot izhaja iz zgoraj povzetih razlogov, da do kršitve 6. člena EKČP ni prišlo.

18Z odločbo (ne s sklepom, kot navaja tožnik), št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014, pa je Ustavno sodišče razveljavilo prvi, drugi, tretji in četrti odstavek 19. člena Zakona o prekrških, kolikor se nanaša na izvršitev uklonilnega zapora. Tudi za to odločbo tožnik ni konkretno navedel, v kakšni povezavi je z odločitvijo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, zato sodišče že iz tega razloga tudi ta ugovor zavrača.

19Navedbe tožnika, podane v pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2020, kolikor jih tožnik že ni navedel v tožbi (in jih je sodišče presojalo, kot navedeno zgoraj), ki jo je sodišče prejelo 12. 2. 2020, pa sodišče ne bo obravnavalo. Po 28. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30-dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. V tožbi pa mora tožnik (med drugim) razložiti, zakaj toži (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). To pomeni, da so navedbe iz vloge z dne 11. 2. 2020, s katerimi tožnik dodatno utemeljuje nezakonitost izpodbijane odločbe, podane nedvomno po izteku roka za vložitev tožbe (drugostopna odločba, s katero je bil postopek končan, je bila tožniku vročena 29. 3. 2019 (po fikciji vročitve po ZUP), 30-dnevni rok za vložitev tožbe je iztekel 29. 4. 2019), torej prepozno.

20Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba tožnika neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21Sodišče v zadevi ni izvedlo glavne obravnave (kljub predlogu tožnika), temveč je odločilo na nejavni seji, saj je bilo v zadevi sporno vprašanje materialnega prava (ali je tožnik glede na solastništvo kmetijskih in gozdnih zemljišč obvezni član KGZ in s tem zavezanec za plačilo zborničnega prispevka) (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).