VSL Sklep I Kp 41121/2019

Ob odločanju o pritožbi zagovornice tujca A. A. se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka odločilo, da so za obdolženega (pravilno: tujca) A. A., na podlagi Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Združenih držav Amerike (v nadaljevanju ZDA) o instrumentu iz drugega odstavka 3. člena Sporazuma o izročitvi med Evropsko Unijo in ZDA, podpisanega 25. 6. 2003, o uporabi Konvencije o izročitvi med Kraljevino Srbijo in ZDA, podpisane 25. 10. 1901 (v nadaljevanju Sporazum med RS in ZDA o izročitvi), ter na podlagi 522. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), za kazniva dejanja pod točkami ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem in osem do dvajset obtožnice Okrožnega sodišča Združenih držav, Severno okrožje države Illinois, Vzhodni oddelek, št. zadeve: 08 CR 417, vložene dne 31. 8. 2010, pogoji za izročitev Združenim državam Amerike izpolnjeni. Pod točko 2. izreka sklepa pa je, na podlagi istih zakonskih določb, prošnjo ZDA za izročitev tujca A. A. za kaznivo dejanje pod točko enaindvajset že navedene obtožnice, zavrnilo.

2Zoper točko 1. izreka sklepa se je pravočasno pritožila tujčeva zagovornica zaradi „nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopkovnih določb in kršitve določb materialnega prava“. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep v točki 1. izreka spremeni tako, „da ugotovi, da so pogoji za izročitev obdolženega ZDA neizpolnjeni in se prošnja za izročitev zavrne“.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov zagovornice, da je bila tujcu, ker mu ni bil zagotovljen 8-dnevni rok za njeno pripravo, kršena pravica do obrambe. Rok (najmanj) 8 dni je namreč, kot pravilno ugotavlja tudi pritožba, določen za pripravo obrambe na glavni obravnavi (tretji odstavek 288. člena ZKP), medtem ko procesne določbe, ki urejajo postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev (XXXI. poglavje; 521. člen – 537. člen ZKP) kakršnegakoli roka za pripravo obrambe ne predpisujejo, niti ni določen v Sporazumu med RS in ZDA o izročitvi. Naroka za glavno obravnavo ni mogoče enačiti z narokom, ki ga opravi preiskovalni sodnik zaradi prošnje tuje države za izročitev tujca, saj se na tem naroku ne odloča o krivdi tujca, kot to z izpostavljanjem določbe 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) trdi pritožnica, temveč le o izpolnjenosti pogojev za njegovo izročitev. Tujec se lahko v zagovoru opredeli do utemeljenosti prošnje tuje države za izročitev, obstoja pogojev za izročitev iz sklenjene mednarodne pogodbe oziroma določbe 522. člena ZKP, o samem kaznivem dejanju pa se tujca zaslišuje le, če je to nujno potrebno zaradi ugotavljanja, ali je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, zaradi katerega se zahteva izročitev¹. Iz zapisnika o zaslišanju zahtevane osebe z dne 7. 10. 2019 (list. št. 274) je razvidno, da je zagovornica sicer opozorila na prekratek rok za pripravo obrambe, vendar pa je v nadaljevanju obširno in vsebinsko podrobno utemeljila razloge, zaradi katerih po njeni oceni pogoji za izročitev tujca ZDA niso izpolnjeni, enake razloge pa navaja tudi v pritožbi, zato po presoji pritožbenega sodišča, kljub kratkemu roku za seznanitev z izročitveno dokumentacijo, tujcu pravica do obrambe ni bila kršena.

5Pritožbeni očitki, da je preiskovalni sodnik razpisal le narok v zvezi z odreditvijo ekstradicijskega pripora, ne pa tudi naroka o izročitvi, zaradi česar tujcu naj ne bi bila dana možnost izjasnitve o vsebini prošnje za izročitev, so neutemeljeni in protispisni. Iz zapisnika o naroku z dne 7. 10. 2019, ki je bil opravljen po prejemu formalne prošnje za izročitev s priloženo listinsko dokumentacijo (tretji odstavek 523. člena ZKP), izrecno izhaja, da je bil tujec seznanjen, zakaj in na podlagi katerih dokazov se zahteva njegova izročitev, poučen je bil o možnosti podaje soglasja za izročitev ter o načelu specialnosti, o pravici do zagovora, kot tudi o pravici, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja. Tujec se glede vsebine zahteve za izročitev ni želel izjasniti, načelu specialnosti se ni odpovedal, izročitvi ZDA pa je nasprotoval. Kot je bilo že pojasnjeno, je zagovornica v nadaljevanju naroka z obrazloženimi razlogi nasprotovala izročitvi tujca, opredelila pa se je tudi do predloga navzoče državne tožilke, da naj se iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 524. člena ZKP, zoper tujca odredi ekstradicijski pripor, ki ga je preiskovalni sodnik v nadaljevanju tega naroka tudi odredil.

6Pritožnica nadalje zatrjuje, da je bila tujcu s tem, ko mu obtožnica s prilogami ni bila prevedena v nemški jezik, temveč mu je bila vročena le v angleškem jeziku, kršena pravica do uporabe svojega jezika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tujec na naroku dne 10. 8. 2019 izjavil, da angleški jezik obvlada, pri čemer pritožbeno sodišče še ugotavlja, da na naroku dne 7. 10. 2019, ko mu je bila že vročena obtožnica v angleškem jeziku, ni zahteval prevoda izročitvene dokumentacije v nemški jezik, niti ni zatrjeval, da obtožnice ne razume. Pritožbene navedbe o tujčevem zgolj delnem razumevanju angleškega jezika torej temeljijo na lastni oceni zagovornice, ki v podatkih spisa oziroma v zagovoru tujca nima podlage, zato jih pritožbeno sodišče ocenjuje kot neprepričljive. V kolikor pa bo tujec v ponovljenem postopku izrecno zahteval, da se mu v nemški jezik prevede tudi obtožnica, pa bo moralo sodišče prve stopnje oziroma preiskovalni sodnik takšni njegovi zahtevi ugoditi.

7Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v točki 13 obrazložitve sklepa, da določbe Sporazuma med RS in ZDA o izročitvi ter določbe 522. člena ZKP, v katerih so pogoji za izročitev taksativno našteti, ne predvidevajo preizkusa sorazmernosti predpisane kazni za določeno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je skladno z določbo 9. točke 522. člena ZKP, le v primeru, če se zahteva izročitev tujca zaradi kaznivega dejanja, za katerega je v državi prosilki predpisana smrtna kazen, ta država dolžna podati ustrezna zagotovila, da smrtna kazen ne bo izrečena ali izvršena. Zagovornica v pritožbi izpostavlja drugi odstavek 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki določa, da se nihče ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju ter zatrjuje, da višina v Zakoniku ZDA predpisanih kazni za tujcu očitana kazniva dejanja (za prvo dejanje do pet let zapora, za druga pa do dvajset let zapora) že sama po sebi predstavlja nečloveško in ponižujoče kaznovanje. Sodišče druge stopnje takšnega stališča zagovornice ne sprejema, saj je potrebno določbo drugega odstavka 19. člena Listine razlagati v smislu telesnega ali psihičnega mučenja, nečloveškega ravnanja, poniževanja oziroma kaznovanja izročene osebe, ali drugačnega načina izpostavljanja posameznika prepovedanemu slabemu ravnanju, ne pa v luči višine predpisane kazni za kaznivo dejanje za katero se tujec izroča. Zato v Zakoniku ZDA višje predpisane kazni (v primerjavi s slovenskim Kazenskim zakonikom), ne predstavljajo ovire za izročitev tujca, kot to neutemeljeno trdi pritožnica. V pritožbi izpostavljena sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Soering proti Veliki Britaniji z dne 7. 7. 1989 pa obravnava problematiko smrtne kazni, ki pa v Zakoniku ZDA za tujcu očitana kazniva dejanja ni predpisana, in torej za konkretno zadevo ta sodba ni relevantna.

8Sodišče prve stopnje je v točki 13 razlogov izpodbijanega sklepa zavzelo napačno stališče, da o tem, ali obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, odloča minister za pravosodje. Takšna zakonska ureditev (določba tretjega odstavka 530. člena ZKP-M) je namreč veljala do začetka uporabe novele procesnega zakona ZKP-N dne 20. 10. 2019, v kateri je presoja navedenih okoliščin določena med pogoji za izročitev in sicer v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP-N, o katerih pa odloča sodišče, medtem ko minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje (tretji odstavek 530. člena ZKP-N). Ker sodišče prve stopnje izpolnjenosti pogoja za izročitev določenega v 14. točki prvega odstavka 522. člena ZKP ni presojalo, izpodbijanega sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti ter se sodišče druge stopnje do preostalih tosmernih pritožbenih navedb ne more opredeliti.

9Skladno z določbo 7. točke prvega odstavka 522. člena ZKP izročitev ni dopustna, če je bil zoper tujca v Republiki Sloveniji ali tuji državi zaradi istega dejanja kazenski postopek pravnomočno ustavljen. Pritožnica zatrjuje, da je bila v zvezi s tujcu očitanimi kaznivimi dejanji pri Državnem tožilstvu v Hamburgu pod opr. št. 3404 AR 5/12 že opravljena preiskava in je bil postopek zoper tujca pravnomočno ustavljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaza v prilogi B8 (ki se v spisu ne nahaja) zaključilo, da je bila v Nemčiji zoper tujca izvedena preiskava zaradi suma kršitve živilskih pravnih predpisov in da je bil postopek ustavljen, ker pa je spis že uničen, ni mogoče ugotoviti, ali gre za ista dejanja, kot so predmet obtožbe ZDA, niti ni jasno, v kateri fazi naj bi bil preiskovalni postopek ustavljen. Ocenilo je tudi, da v kolikor bi tujec razpolagal z dokazom, da je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, bi tak dokaz tudi predložil, vendar ga ni. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so z listinami v prilogah od B1 do B6 izkazane pritožbene navedbe, da je Državno tožilstvo v Hamburgu tujca v letu 2012 dejansko obravnavalo v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji. Iz podatkov spisa je razvidno, da je zagovornica tekom postopka za izročitev tujca to okoliščino večkrat izpostavila (v pravnih sredstvih zoper odreditev (začasnega) ekstradicijskega pripora in na naroku dne 7. 10. 2019) in zatrjevala, da je bil kazenski postopek zoper tujca za očitana kazniva dejanja pravnomočno ustavljen. Posledično bi preiskovalni sodnik te navedbe moral neposredno preveriti pri Državnem tožilstvu v Hamburgu, torej opraviti natančne poizvedbe, zakaj je obravnavalo tujca, v zvezi s katerimi kaznivimi dejanji, kakšno naravo je imel ta postopek, kako se je zaključil in kakšne pravne učinke ima končna odločitev, saj listinska dokumentacija v prilogah od B1 do B6 za presojo izpolnjenosti pogoja iz 7. točke prvega odstavka 522. člena ZKP ne zadošča, česar pa ni storil. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu preuranjeni, oziroma je odločilno dejstvo, ki je lahko razlog za zavrnitev prošnje za izročitev, ostalo nerazjasnjeno.

10Obtožnica Okrožnega sodišča Združenih držav, Severno okrožje države Illinois, Vzhodni oddelek, vložena dne 31. 8. 2010, tujcu očita, da naj bi pod točko 1. storil kaznivo dejanje zarote za storitev kaznivega dejanja ali za ogoljufanje Združenih držav po členu 371, naslovu 18 Zakonika ZDA², pod točkami od 2. do 20. pa kazniva dejanja tihotapljenja blaga v Združene države po členu 545, naslovu 18 Zakonika ZDA³. Sodišče prve stopnje je vsa navedena kazniva dejanja pravno opredelilo kot kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/1994, 70/1994, 23/1999, 40/2004, 95/2004 – v nadaljevanju KZ). Zagovornica se s takšno pravno opredelitvijo ne strinja, temveč v pritožbi navaja, da kaznivo dejanje pod točko 1. obtožnice ustreza pravni opredelitvi kaznivega dejanja dogovor za kaznivo dejanje po 298. členu KZ, za katero je predpisana kazen do enega leta zapora, dejanja pod točkami od 2. do 20. obtožnice pa kaznivemu dejanju tihotapstva po prvem odstavku 255. člena KZ, za katero je predpisana kazen do petih let zapora in denarna kazen. Ob takšni pravni kvalifikaciji kaznivih dejanj pa je po oceni pritožnice, upoštevaje čas storitve (do avgusta 2005), po slovenskem zakonu kazenski pregon za vsa dejanja že zastaral, zato tudi iz tega razloga izročitev tujca ni mogoča (6. točka prvega odstavka 522. člena ZKP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svoje presoje o pravni opredelitvi tujcu očitanih dejanj ni obrazložilo, zato tudi v tem delu sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih ter ga ni mogoče preizkusiti, posledično pa se sodišče druge stopnje do v pritožbi zatrjevanega zastaranja kazenskega pregona ne more opredeliti.

11Pritožba nadalje zatrjuje, da bi morala biti pred odločitvijo o izročitvi tujca ZDA, o možnosti izročitve obveščena njegova matična država Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZRN). Pri tem se sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (SEU) Romano Pisciotti proti ZRN z dne 10. 4. 2018, v kateri je, ob upoštevanju uresničevanja pravice do prostega gibanja v Evropski uniji, odločilo glede izročitve državljana države članice EU (Republike Italije), ki je bil prijet v državi članici, ki ni država, katere državljan je (ZRN), Združenim državam Amerike. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da v primeru, ko je državljan Unije, v zvezi s katerim je bilo v okviru Sporazuma o izročitvi med EU in ZDA z dne 25. 6. 2003 izdano zaprosilo za izročitev v ZDA, zaradi morebitne izvršitve tega zaprosila prijet v državi članici, ki ni država, katere državljan je, potrebno člena 18 in 21 PDEU razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zaprošena država članica na podlagi ustavnopravne določbe razlikuje med svojimi državljani in državljani drugih držav članic ter to izročitev odobri, medtem ko izročitve svojih državljanov ne dovoljuje, če je pristojnim organom države članice, katere državljan je ta državljan Unije, omogočila, da v okviru evropskega naloga za prijetje zahtevajo njegovo predajo in če zadnje navedena država ni sprejela nobenega ukrepa v zvezi s tem. Iz sodbe je razvidno, da so bili o položaju R. Piscottija pred izvršitvijo zaprosila za izročitev obveščeni konzularni organi R Italije, ki pa zanj evropskega naloga za prijetje niso izdali. V obravnavani zadevi je preiskovalni sodnik o ekstradicijskem priporu in uvedenem postopku za izročitev tujca obvestil Ministrstvo za zunanje zadeve RS (drugi odstavek 525. člena ZKP), ni pa podatka, ali je ministrstvo o položaju tujca obvestilo Veleposlaništvo ZRN. Upoštevaje povzeta stališča SE bo potrebno v ponovljenem postopku odločanja o izročitvi tujca opraviti ustrezne poizvedbe tudi v zvezi s tem vprašanjem.

12Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob odločanju o pritožbi tujčeve zagovornice izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

13Pred ponovno odločitvijo o prošnji ZDA za izročitev tujca bo moral preiskovalni sodnik opraviti ustrezne poizvedbe pri Državnem tožilstvu v Hamburgu (točka 9 obrazložitve tega sklepa) in pri Ministrstvu za zunanje zadeve ali pri Veleposlaništvu ZRN (točka 11 obrazložitve tega sklepa), sodišče prve stopnje pa bo moralo, če bo prošnji za izročitev tujca ponovno ugodilo, določno pojasniti, zakaj je tujcu očitana kazniva dejanja pravno opredelilo po tretjem odstavku 254. člena KZ in ponovno preizkusiti izpolnjenost vseh pogojev za izročitev določenih v prvem odstavku 522. člena ZKP ter svojo odločitev obrazložiti z argumentiranimi in prepričljivimi razlogi.

¹ Horvat,Š.: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str.1102
² Če se dve ali več oseb zaroti, da bodo storile kakršnokoli kaznivo dejanje proti Združenim državam ali ogoljufale Združene države ali katerokoli njeno agencijo na kakršenkoli način ali za kakršenkoli namen, in če ena ali več takšnih oseb stori kakršnokoli dejanje, ki vpliva na cilj zarote, se vsaka takšna oseba iz tega naslova kaznuje z globo ali zaporno kaznijo, ki ni višja od pet let, ali z obojim.
³ Kdor goljufivo ali namerno uvaža ali vnaša v Združene države kakršnokoli blago v nasprotju z zakonom ali prejema, prikriva, kupuje, prodaja ali na kakršenkoli način spodbuja prevoz, prikrivanje ali prodajo takšnega blaga po uvozu ob zavedanju, da je bilo blago uvoženo ali vneseno v Združene države v nasprotju z zakonom, se kaznuje z globo iz tega naslova ali z zaporno kaznijo, ki ni višja od dvajset let, ali z obojim.