VSC Sodba Cp 155/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točka I. izreka za plačilo zneska 16.864,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 9. 2015 dalje do plačila, točka II. izreka za plačilo nadaljnjega zneska 24.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2015 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 14.000,00 EUR od 10. 9. 2015 do 15. 9. 2015 ter od zneska 20.108,00 EUR od 10. 9. 2015 do 15. 9. 2015, ter v celoti točki III. in IV. izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko I., da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 20.462,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 20.108,00 EUR od 16. 9. 2015 dalje do plačila, od zneska 61,75 EUR od 15. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 292,50 EUR od 14. 4. 2016 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 14.000,00 EUR od 16. 9. 2015 do 11. 1. 2016, pod točko II. je v presežku za plačilo nadaljnjih 43.882,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 40.892,00 EUR od 10. 9. 2015 dalje do plačila, od zneska 33,25 EUR od 15. 1. 2015 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 14.000,00 EUR od 10. 9. 2015 do 15. 9. 2015 in od zneska 20.108,00 EUR od 10. 9. 2015 do 15. 9. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo, pod točko III. je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.436,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod točko IV. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju v roku 15 dni plačati 392,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka, dalje do plačila.

2Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) sodbo izpodbija delno v zavrnilnem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v skupnem znesku 21.600,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnikov nadaljnji zahtevek iz naslova premoženjske škode v znesku 2.800,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in njegov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 14.000,00 EUR ter 20.108,00 EUR za čas od 10. 9. 2015 do 15. 9. 2015 ter v stroškovnem delu. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 24.400,00 EUR skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka oziroma podredno, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnik v pritožbi navaja, da je le-ta prenizka in je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju neutemeljeno zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v znesku 10.000,00 EUR; prestanega primarnega in sekundarnega strahu v znesku 300,00 EUR; prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 10.000,00 EUR ter prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi skaženosti v znesku 1.300,00 EUR. Sklicujoč se na v izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke - specialista splošne kirurgije in travmatologije, prof. dr. V. M. (v nadaljevanju: izvedenec medicinske stroke) ugotovljene poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 29. 7. 2013, tožnik izpostavlja, da je že na podlagi ugotovljenih poškodb razvidno, da gre za zelo hud obseg poškodb, ki so pri tožniku zapustile tudi izjemno hude posledice. Tožnik meni, da je odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti, ki jo je odmerilo zgolj v višini 27.000,00 EUR, sodišče prve stopnje odmerilo prenizko glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti. Sodišču prve stopnje očita, da je v tem delu prenizko vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke kot tudi samo izpovedbo tožnika, ob tem pa izpostavlja trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter vse nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Sodišču prve stopnje sicer priznava, da je vse te bolečine in nevšečnosti v izpodbijani sodbi povzelo, ni pa jih primerno ovrednotilo, še zlasti pa je premalo upoštevalo obstoj trajnih telesnih bolečin, ki dosegajo tudi srednje hudo intenziteto. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo niti dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 62 let in da bo moral takšne bodoče telesne bolečine, upoštevaje pričakovano življenjsko dobo, trpeti vsaj še 15 let, kar je po njegovem mnenju izjemno dolga doba. Sodišču prve stopnje tudi še očita, da je v tem delu premalo ovrednotilo tudi njegovo izpoved, ko je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je naslednji dan po škodnem dogodku trpel grozne bolečine, ki so se nekoliko umirile šele po operaciji. Ves čas hospitalizacije pa je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine že pri vsakem najmanjšem premiku. Tudi kasneje po odpustu iz bolnišnice je trpel hude bolečine, dalj časa je moral uporabljati invalidski voziček in nato bergle, saj ni zmogel samostojne hoje. Tožnik tako sodišču prve stopnje očita, da je vse tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti vrednotilo prenizko in je v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, saj bi mu moralo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti prisoditi vseh zahtevanih 37.000,00 EUR in ne le znesek 27.000,00 EUR. Glede odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah tožnik prav tako meni, da je upravičen tudi do celotne odškodnine. Sodišču prve stopnje v zvezi s to odškodnino najprej očita, da je napačno zaključilo, da v obravnavanem škodnem dogodku ni utrpel primarnega strahu, ker je izgubil zavest, katera je bila nato še med prevozom zožena. Meni namreč, da je v zvezi s prisojo te oblike strahu potrebno ločiti tri različne momente - dogajanje pred trkom (ki je neposredno povezano z njim), dogajanje ob trku in dogajanje po samem trku, pri čemer je za prisojo primarnega strahu potrebno upoštevati prva dva. Tožnik namreč tik pred samim trkom in ob njem še ni bil v nezavesti in je torej doživel vso grozo oziroma smrtni strah, saj se trku ni mogel izogniti, bil pa je izjemno silovit. Dejstvo, da je po samem trku padel v nezavest, torej ne pomeni, da primarnega strahu ni utrpel. Glede sekundarnega strahu pa tožnik meni, da je sodišče prve stopnje premalo vrednotilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, saj je v skladu z njegovimi ugotovitvami tožnik zaradi hudih poškodb prestajal intenzivni sekundarni strah v trajanju 14 dni; manj intenziven sekundarni strah do odpusta iz SB P. ter nato občasen malo do srednje intenziven sekundarni strah do zaključenega zdravljenja. Upoštevaje intenziteto prestanega primarnega strahu pri tožniku in obdobje ter intenziteto prestanega sekundarnega strahu ter upoštevaje veljavno sodno prakso v podobnih primerih, bi moralo po njegovem mnenju sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino v skupni višini 2.000,00 EUR in ne zgolj 1.700,00 EUR. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa prav tako meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje odmeriti višjo odškodnino in je zavrnitev odmere nadaljnjih 10.000,00 EUR po njegovem mnenju neutemeljena. Tudi v tem delu sodišču prve stopnje očita, da je prenizko vrednotilo v tem postopku pridobljeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke in pri tem posledično napačno uporabilo materialno pravo. Sklicujoč se na ugotovitve izvedenca medicinske stroke glede trajnih posledic obravnavane poškodbe tožnik še posebej izpostavi, da zaradi navedenih poškodb ne more več planinariti in izvajati aktivnosti planinskega vodiča ter alpinista, kar zanj predstavlja izjemno hud „hendikep“, saj se je pred škodnim dogodkom s tem redno ukvarjal, da tudi ne more več opravljati fizičnih del na kmečkem gospodarstvu, ker zmore zgolj krajšo hojo po urejenem terenu, po naravnem terenu pa le s povečanimi napori, prav tako pa ne zmore opravljati niti del v čepečem/klečečem položaju, niti ne more plezati po odrih in lestvah, zaradi vsega navedenega pa je prikrajšan tudi v družabnem/socialnem življenju. Priznava, da je sodišče prve stopnje vse te posledice sicer povzelo, ni pa tako ugotovljenih dejstev ustrezno ovrednotilo, s čemer je napačno uporabilo materialno pravo in tožniku posledično prisodilo prenizko odškodnino iz tega naslova. Nadalje pa mu še očita, da pri odmeri odškodnine ni ustrezno upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 62 let in je njegova škoda ogromna, saj je tožniku praktično še vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njegovega življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajal intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še vsaj 15 let, kar je zelo dolga doba. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na vsa zgoraj objektivno ugotovljena dejstva, tožniku odmerilo zgolj 23.000,00 EUR odškodnine iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ob pravilni uporabi materialnega prava pa bi mu moralo po njegovi oceni iz tega naslova odmeriti celotno zahtevano odškodnino v znesku 33.000,00 EUR. Tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti tožnik meni, da bi mu moralo odmeriti iz tega naslova višjo odškodnino. Sklicujoč se na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke najprej označi kot pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi po izvedencu ugotovljene spremembe tožnika motijo in mu povzročajo duševne bolečine zaradi skaženosti, očita pa mu, da glede na objektivno ugotovljeno intenziteto teh duševnih bolečin in pri tem upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih, tožniku po tej postavki ni odmerilo pravične višine odškodnine in je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, bi mu moralo po njegovi oceni prisoditi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v celotnem zahtevanem znesku. Tudi sicer pa tožnik meni, da je celotna prisojena odškodnina iz naslova nepremoženjske škode prenizka. Te svoje pritožbene navedbe pa utemeljuje tudi s sklicevanjem na sodno prakso v zadevah, za katere sam meni, da so primerljive z obravnavano, t.j. v zadevah Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1077/2007 (št. VS002069), opr. št. II Ips 474/2006 (št. VS001729) in opr. št. II DoR 381/2015 (št. VS002632), v katerih so bile oškodovancem prisojene odškodnine v višini 70, 74 oziroma 81 povprečnih mesečnih neto plač v RS. Ob pravilni uporabi materialnega prava ter upoštevaje dosedanjo sodno prakso in načelo enakosti pred zakonom, bi moralo sodišče prve stopnje tožniku po njegovem mnenju prisoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, zmanjšano za tožnikov soprispevek v višini 35%. Tožnik se pritožuje tudi glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za nastalo premoženjsko škodo iz naslova stroškov tuje nege in pomoči, saj meni, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova povračila stroškov tuje nege in pomoči. Na račun stroškov tuje nege in pomoči je tožniku prisodilo le 450,00 EUR (oz. ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 35% 292,50 EUR), čeprav bi bil tožnik iz te postavke upravičen do prejema celotne zahtevane odškodnine v znesku 3.250,00 EUR. Sklicuje se na svoje navedbe med postopkom, da je neposredno po škodnem dogodku potreboval tujo pomoč in nego drugih oseb, predvsem svoje žene V. M., da je bil en mesec (v obdobju od 15. 4. 2015 do 15. 5. 2015) v celoti odvisen od svoje žene, ki mu je v tem obdobju nudila v strnjeni obliki 8-urno dnevno nego in pomoč, da je bil takrat popolnoma odvisen od svoje žene pri elementarnih fizioloških potrebah, kot so oblačenje, intimna nega, osebna higiena, obuvanje in sezuvanje, pri hoji, kot tudi pri prinašanju potrebščin iz trgovine, tudi po tem obdobju pa je bil še vedno (vsaj 2 uri dnevno) odvisen od pomoči svoje žene, saj si ni mogel zavezovati čevljev, pobirati stvari s tal, pomoč je potreboval tudi pri osebni higieni, pomoč in postrežbo pa je v nadaljevanju nekaj časa potreboval še po 1 uro dnevno. Tožnik meni, da je v tem delu sodišče prve stopnje nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca, ob tem pa se ni niti z eno samo besedo opredelilo do navedb tožnika, zato v izpodbijani sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Trdil je, da je potreboval bistveno več ur nege in pomoči. Ob tem pa še meni, da je že na podlagi same utrpele poškodbe, dolžine zdravljenja in njenih posledic popolnoma jasno, da je bilo število ur potrebne tuje nege in pomoči bistveno višje, kot je to ugotovilo sodišče. Tožnik meni in vztraja, da je skupno potreboval 650 ur tuje nege in pomoči in ne zgolj 90 ur, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodbo tožnik izpodbija tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine, saj je po njegovem mnenju tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna. Očita mu, da je napačno zaključilo, da je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela dne 31. 8. 2015 in ne že 26. 8. 2015. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo je tožena stranka skladno z veljavno sodno prakso prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, ki ga je tožnik v predpravdnem zahtevku določil za plačilo škode (299. člen OZ). Tožnik je dne 25. 8. 2015 toženi stranki poslal odškodninski zahtevek, zato ga je le-ta, glede na redni poštni tek, morala prejeti najkasneje dne 26. 8. 2015, petnajstdnevni izpolnitveni rok pa je toženi stranki tako potekel najkasneje 10. 9. 2015, zato je tožena stranka od tega dne tudi v plačilni zamudi in mora tožniku od tega dne dalje poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti, skladno z določbo 378. člena OZ. Sodišče prve stopnje je po njegovem mnenju tako neutemeljeno delno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti za vtoževano nepremoženjsko škodo, saj bi mu moralo ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi celotne, tekom postopka vtoževane, zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo (t.j. že od dne 10. 9. 2015, kot je to zahteval tožnik, in ne šele od 15. 9. 2015 dalje). Nadalje se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj meni, da je stroškovni del sodbe napačen. Po mnenju tožnika je zmoten zaključek sodišča prve stopnje glede uspeha tožnika v pravdi. Tožnik je uspel s skupnim zneskom 20.462,25 EUR, in sicer z zneskom 20.108,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode ter zneskom 354,25 EUR iz naslova premoženjske škode, upoštevaje prvotno postavljeni zahtevek v skupnem znesku 64.345,00 EUR, to predstavlja 31,80% uspeh tožnika po višini. Tožnik pa meni, da je pri tem potrebno upoštevati, da je tožnik po temelju uspel s 65%, po višini pa s 31,80%, kar pomeni, da znaša njegov uspeh v tem postopku 48,40% (po izračunu: 65 + 32,80 = 96,80 1 2 = 48,40) in bi moralo sodišče prve stopnje v tem odstotku tudi priznati in prisoditi stroške postopka. Če bi sodišče prve stopnje pravilno izračunalo uspeh tožnika (skupno 48,40%), pa bi mu moralo prisoditi ustrezno višje pravdne stroške. Nadalje tožnik sodišču prve stopnje še očita, da je tudi stroške izvedenin zmotno upoštevalo zgolj v sorazmerju z doseženim uspehom tožnika v pravdi. Mnenja je, da bi mu moralo sodišče prve stopnje glede na določilo 1. odstavka 155. člena ZPP v povračilo priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj (tiste, katere je predlagal in plačal tožnik), ne glede na dosežen uspeh v pravdi iz razloga, ker so bili stroški za izvedence potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha in ker je bistvena okoliščina pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov, vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti ta, da stranka postopka ne pričakuje, da ji bo pravno varstvo prineslo le zadoščenje v glavni stvari, temveč tudi tisti ekonomski položaj, v katerem bi bila stranka, če sploh ne bi bilo škodnega dogodka, ki ji je povzročil stroške. Ob tem se sklicuje na sodno prakso in sicer sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1454/2014 z dne 8. 10. 2014, ki je zavzelo stališče, da so stroški izvedencev oziroma njihova višina neodvisni od postavljenega tožbenega zahtevka in torej tudi neodvisni od tožnikovega končnega pravdnega uspeha. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi po njegovem mnenju moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati celotne stroške z njegove strani plačanih izvedenin, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila izvedenine dalje do plačila. Upoštevaje njegove trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati celotni vtoževani znesek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, pa bi mu moralo tudi sicer prisoditi celotne na prvi stopnji zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka.

4Tožena stranka pa sodbo izpodbija v ugodilnem delu za znesek odškodnine 16.864,00 EUR, t.j. za prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v preostalem delu pa ne, prav tako pa se ne pritožuje niti zoper prisojeno odškodnino za nastalo premoženjsko škodo. Tožena stranka pri tem ne navede izrecno, iz katerih pritožbenih razlogov vlaga pritožbo, iz same vsebine njene pritožbe pa je razvidno, da jo vlaga le iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožena stranka dolžna tožniku plačati le še 3.598,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo. V pritožbi najprej na kratko povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, nato pa oceni, da je sodišče prve stopnje z odmero odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 27.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 23.000,00 EUR odmerilo previsoko. Ob tem izpostavlja, da je bila tožniku odmerjena odškodnina v skupnem znesku približno 50 povprečnih mesečnih neto plač v RS, kar pa je po njenem mnenju previsoka odškodnina, ki odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse. Svoje stališče utemeljuje s sklicevanjem na sodno prakso v zadevah Vrhovnega sodišča RS št. VS001758, VS002658 in VS00282, v katerih je bila prisojena podobno visoka odškodnina za po mnenju tožene stranke poškodbe, ki po posledicah močno presegajo tožnikove.

5Na pritožbi ni bilo odgovorov.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8V tej pravdni zadevi je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 64.345,00 EUR (od tega za nepremoženjsko škodo iz naslova doslej prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 37.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 2.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 33.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 3.000,00 EUR, vse zmanjšano za plačani nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR, za premoženjsko škodo iz naslova stroškov najema invalidskega vozička po računu z dne 15. 1. 2015 in stroškov tuje nege in pomoči pa odškodnino v skupni višini 3.345,00 EUR).

9Prvotno je bil tožbeni zahtevek tožnika med pravdnima strankama sporen tako po podlagi kot tudi po višini, vendar je tekom postopka prišlo do izdaje vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank, s katero je bilo razsojeno, da je tožena stranka tožniku za škodo, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku dne 23. 12. 2014, odgovorna v 65%, v 35% pa je tožnik za škodo odgovoren sam. S to izpodbijano sodbo pa je tako sodišče prve stopnje odločalo le še o višini tožbenega zahtevka, t.j. o višini odškodnine za nastalo škodo tožniku.

10Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ zaključilo, da tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo pripada pravična denarna odškodnina v skupni višini 53.400,00 EUR (od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnina v višini 27.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnina v višini 1.700,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnina v višini 23.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti odškodnina v višini 1.700,00 EUR) oziroma upoštevaje tožnikovo soodgovornost v višini 34.710,00 EUR, za nastalo premoženjsko škodo pa upoštevaje tožnikovo soodgovornost odškodnina v višini 354,25 EUR (292,50 EUR iz naslova stroškov tuje nege in pomoči ter 61,75 EUR iz naslova stroškov najema invalidskega vozička), upoštevaje že plačani nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 14.000,00 EUR oz. v valoriziranem znesku 14.602,00 EUR pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še 20.462,25 EUR odškodnine, prav tako pa je še zaključilo, da je tožnik od prisojenih zneskov odškodnine upravičen tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti in sicer od zneska 61,75 EUR od dne 15. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 292,50 EUR od dne 14. 4. 2016 dalje do plačila, od zneska 20.108,00 EUR pa od dne 16. 9. 2015 dalje do plačila. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo:

11Glede odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer pa tožena stranka izpodbija le odmero odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tožnik pa se pritožuje zoper odmero odškodnine za vse vtoževane oblike nepremoženjske škode.

12Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Pri tem pa je pri presoji načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode posameznemu oškodovancu, saj je takšna nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnin in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami².

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem:

13V zvezi z odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode se pritožujeta obe pravdni stranki, vendar neutemeljeno.

14S pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v tem delu premalo ovrednotilo tudi samo izpoved tožnika, ko je zaslišan na glavni obravnavi pojasnil, da je naslednji dan po škodnem dogodku trpel grozne bolečine, ki so se nekoliko umirile šele po operaciji, da je ves čas hospitalizacije trpel zelo hude telesne bolečine že pri vsakem najmanjšem premiku, tudi kasneje po odpustu iz bolnišnice pa je trpel hude bolečine, dalj časa je moral uporabljati invalidski voziček in nato bergle, saj ni zmogel samostojne hoje, tožnik podaja lastne dejanske zaključke, lastno videnje rezultata dokazovanja in lastno enostransko dokazno oceno, s katero pa ne more izpodbiti življenjsko logične in z razumni razlogi utemeljene dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki jo je le-to obrazložilo v točki 7. izpodbijane sodbe in na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Bistvo dokazne ocene sodišča prve stopnje pa je v tem, da se je pri ugotavljanju dejanskega stanja, pomembnega za določitev višine odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo, oprlo na pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, upoštevalo pa je tudi tožnikovo izpoved, vendar je pri tem ocenilo, da je dokazna moč tega dokaza ob upoštevanju dejstva, da je izpoved tožnika subjektivno obarvana in obremenjena s subjektivnim zaznavanjem in podajanjem okoliščin, nekoliko manjša od dokazne moči, ki jo ima izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, ki subjektivno izpoved objektivizira v skladu s pravili stroke in znanosti, zaradi česar je v primeru razhajanja med izpovedjo tožnika in izvedenskim mnenjem, sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke, ker gre pri njem za objektivno argumentirano mnenje strokovnjaka z obravnavanega medicinskega področja, na katerega tudi pravdni stranki nista imeli pripomb v smislu njegove dopolnitve. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zaradi neupoštevanja oziroma premajhnega upoštevanja izpovedi tožnika v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, se tako izkažejo za povsem neutemeljene.

15Dokazno podprte, temelječe na izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke ter izpovedi tožnika, in s tem pravilne so tako ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel pretres možganov, udarnino glave, dve rani na čelno temenskem predelu, pretrganje vezi med sramnicami, zlom križnice, zdrobljen zlom zgornjega dela desne golenice, zdrobljen sklepni zlom spodnjega dela leve golenice, pa tudi da se je kasneje kot kasen zaplet obravnavane nesreče pojavila tudi obojestranska ingvinalna kila ter najverjetneje tudi paraumbilikalna kila, da je zaradi teh poškodb tožnik trpel trajne zelo hude telesne bolečine v skupnem trajanju 10 dni, trajne hude telesne bolečine v trajanju teden dni, trajne srednje hude telesne bolečine z občasnimi hudimi telesnimi bolečinami do odpusta v negovalno bolnišnico in nato trajne srednje hude telesne bolečine do odpusta iz SB Ptuj, v trajanju 8 tednov, trajne lahke telesne bolečine z občasnimi srednje hudimi telesnimi bolečinami v trajanju 4 mesece in odtlej občasne lahke in srednje hude telesne bolečine, pa tudi, da je zaradi kasnejšega zapleta kile prestajal tudi trajne hude telesne bolečine v trajanju 1 dan, trajne srednje hude telesne bolečine v trajanju 3 dni, trajne lahke in občasne srednje hude bolečine v trajanju približno 3 tedne in nato občasne lahke telesne bolečine v trajanju 3 tedne, pri napenjanju, vstajanju in večjih dnevnih naporih. Nadalje so dokazno podprte tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zaradi omenjenih poškodb tožnik prestal tudi številne nevšečnosti zaradi zdravljenja in sicer: nujna medicinska pomoč na mestu nesreče, transport z reševalnim vozilom, pregled, diagnostični postopki, priprava na operacijo, 2x operacija v splošni anesteziji, dolgotrajno prejemanje analgetikov, terapij za zaščitno želodčne sluznice, protitrombotične zaščite, pomirjeval, številni prevezi rane ob zunanjem fiksatorju, odstranitev drenažnih cevk in šivov, 24 dni hospitalizacija v SB C., 54 dni hospitalizacija v negovalni bolnišnici na P., gastroskopska preiskava, jemanje zdravil proti H. pylori, 14 dni nepremičnega ležanja, 3 mesece uporaba invalidskega vozička, 3 mesece hoja ob opori bergel in palice, 16 seans ambulante fizioterapije, 3 tedne stacionarne rehabilitacije v zdravilišču, CT preiskava glave, 40x RTG preiskava, 6x pregled pri specialistu in 6x pregled pri osebnem zdravniku.

16Ob tako ugotovljenih telesnih poškodbah, ob tako ugotovljenem trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je tožnik utrpel in upoštevaje dejstvo, da bo tudi v bodoče še lahko občasno trpel telesne bolečine tako lažje kot tudi srednje hude intenzitete, ter upoštevaje vse neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in starost tožnika (62 let ob škodnem dogodku), ki jo je v nasprotju s trditvami tožnika v pritožbi sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. in 182. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 27.000,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožnika za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na celotni vtoževani znesek 37.000,00 EUR in zavzemanje pritožbe tožene stranke za znižanje prisojene denarne odškodnine, pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova prestanega strahu:

17V zvezi z odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode se pritožuje le tožnik.

18Ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da primarnega strahu tožnik sploh ni utrpel, ker je potrebno upoštevati, da sklop ugotavljanja primarnega strahu zajema tako dogajanje pred samim trkom kot tudi dogajanje ob trku, tožnik pa pred samim trkom in ob njem še ni bil v nezavesti in je doživel vso grozo oziroma smrtni strah, saj se trku ni mogel izogniti, bil pa je izjemno silovit. Ta dejstva, da naj bi tožnik doživel vso grozo oziroma smrtni strah, ker se trku, ki je bil izjemno silovit, ni mogel izogniti, namreč nimajo opore v izvedenem, dokaznem postopku. O grozi oziroma smrtnem strahu tako ni izpovedoval niti tožnik sam, ko je bil zaslišan na naroku dne 10. 5. 2018, prav tako pa groze oziroma smrtnega strahu ne potrjuje niti izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, zato z zaključkom, da primarnega strahu tožnik ni utrpel, sodišče prve stopnje ni niti zmotno niti nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

19Je pa sodišče prve stopnje dokazno podprto ugotovilo obseg in intenziteto sekundarnega strahu. Predvsem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke je tako pravilno ugotovilo, česar pritožba niti ne izpodbija, da je tožnik zaradi hudih poškodb prestajal intenzivni sekundarni strah v trajanju 14 dni, manj intenziven sekundarni strah do odpusta iz SB P. ter nato občasen malo do srednje intenziven sekundarni strah do zaključenega zdravljenja. Ob pravilnem zaključku, da primarnega strahu tožnik ni utrpel in upoštevaje intenziteto in trajanje sekundarnega strahu, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 1.700,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožnika za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na celotni vtoževani znesek 2.000,00 EUR pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti:

20Obe pravdni stranki glede te oblike nepremoženjske škode sodbo izpodbijata le zaradi napačne uporabe materialnega prava pri odmeri višine pravične denarne odškodnine. Vendar sta v tem delu obe pritožbi neutemeljeni.

21Dokazno podprte in s tem povsem pravilne so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi niti ne izpodbijata, da je zaradi posledic škodnega dogodka prisotno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, da so trajna posledica bolečine pri obremenitvi leve strani medeničnega obroča, pri pripogibanju zlasti v levo stran in pri prisiljenih držah zgornjega dela telesa, pri fizičnih obremenitvah, dvigih in prenašanju težjih bremen, daljši hoji in spremembah vremena, da ima zaradi posledic sklepnega zloma v predelu desnega kolena in levega gležnja tožnik bolečine pri počepanju, poklekanju, hoji navkreber in navzdol ter po neravninah, v zvezi z zdrobljenim zlomom obeh golenic pa se lahko pričakuje razvoj potravmatske artroze z zgodnejšo obrabo hrustanca in bolečinami pri obremenitvah, da tožnik ne more več hoditi na ture v planine, izvajati aktivnosti planinskega vodiča in alpinista, da ne more več opravljati fizičnih del na bratovem kmečkem gospodarstvu, da zmore le krajši hojo po urejenem terenu, po neravnem terenu pa le s povečanimi napori, da ne more opravljati del v čepečem in klečečem položaju, da ne more plezati po odrih in lestvah ter da je zaradi tega prikrajšan v družabno/socialnem življenju. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje in nadaljnjih zaključkih, da tožnika trajne posledice omejujejo v vsakdanjem življenju, vendar ne stalno, temveč le pri že pri zgoraj navedenih aktivnostih, ter ob ustreznem upoštevanju dejstva, da je imelo v tožnikovem življenju planinarjenje pred škodnim dogodkom poseben ″status″, saj je šlo za več kot le hojo v hribe in starosti tožnika ob škodnem dogodku (62 let), ki jo je v nasprotju s trditvami tožnika v pritožbi sodišče prve stopnje povsem ustrezno upoštevalo, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava 179. in 182. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v višini 23.000,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožnika za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na celotni vtoževani znesek 33.000,00 EUR in zavzemanje pritožbe tožene stranke za znižanje prisojene denarne odškodnine, pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti:

22V zvezi z odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode se pritožuje le tožnik, sodbo pa v tem delu izpodbija le zaradi napačne uporabe materialnega prava pri odmeri višine pravične denarne odškodnine. Tudi v tem delu pa je pritožba tožnika neutemeljena.

23Ob dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, da ima tožnik številne brazgotine po spodnjem delu trebuha, po desnem stegnu, kolenu in goleni, po levi goleni, ki skupaj, kadar so razkrite, pri drugih lahko vzbujajo radovednost in neprijetne občutke, da tožnika moti predvsem zadebeljen gleženj, da se brazgotine nahajajo na takih mestih, kjer jih je v večini leta mogoče zakriti z oblačili in so dejansko vidne le v poletnih mesecih, je sodišče prve stopnje upoštevaje tudi nadaljnje neizpodbijane zaključke, da tožnik ni potrdil svojih trditev o hudem duševnem trpljenju zaradi brazgotin, prav tako pa tudi ne navedb o šepajoči hoji, ob pravilni uporabi materialnega prava 179. in 182. člena OZ povsem pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen tudi do pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode in sicer v višini 1.700,00 EUR. Zavzemanje pritožbe tožnika za zvišanje prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode na celotni vtoževani znesek 3.000,00 EUR pa nima podlage v ugotovljenih dejstvih sodišča prve stopnje.

24Odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 53.400,00 EUR tako, upoštevajoč razmere v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje, predstavljala nekaj več kot 50 povprečnih mesečnih neto plač, kar pa je povsem primerljivo z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode tožnika. Zadeve, na katere se v pritožbi sklicuje tožnik (odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1077/2007, II Ips 474/2006 in II DoR 381/2015), pa ni mogoče uporabiti kot primerljive zadeve, saj je šlo pri vseh teh zadevah za precej mlajše oškodovance (npr. zadeva II Ips 1077/2007 starost 30 let, II Ips 474/2006 starost 26 let in II DoR 381/2015 starost 53 let) in bistveno večji obseg škode (tridesetletni oškodovanec v zadevi opr. št. II Ips 1077/2007 je tako bil hospitaliziran skoraj 3 mesece in imel skupaj štiri operativne posege v splošni anesteziji, bil je 35 dni nepokreten, eno leto je uporabljal bergle, invalidski voziček, kolensko oporo pa uporablja stalno še sedaj, trajne posledice pa ima tudi na duševnem področju zaradi kronične depresivnosti z nevrotsko simptomatiko; šestindvajsetletna oškodovanka v zadevi opr. št. II Ips 474/2006 je utrpela tudi udarnino trebuha, kri v seču in središčno raztrganino jeter, pri njej pa se je razvil tudi psihoorganski sindrom, ki se v obliki trajne posledice odraža kot delni izpad inteligenčnih sposobnosti, predvsem spominskih funkcij, prožnosti mišljenja in novega učenja ter posttravmatska osebnostna spremenjenost, ki se odraža v čustvenih motnjah, oslabljenem obvladovanju afektov in socialne neprilagojenosti; triinpetdesetletni oškodovanec v zadevi II DoR 381/2015 pa je utrpel še zlome reber, hospitaliziran je bil 86 dni in imel 4 operacije v splošni anesteziji, živi pa na gorski kmetiji, ki mu je edini vir preživljanja, sedaj pa pri delu potrebuje tujo pomoč). Tudi zadeve, na katere se sklicuje tožena stranka, t.j. zadeve Vrhovnega sodišča RS št. VS001758, VS002658 in VS00282, niso primerljive zadeve, saj že sama tožena stranka v pritožbi navaja, da so oškodovanci v teh zadevah utrpeli drugačne poškodbe in tudi drugačen obseg škode.

25Ob pravilni uporabi materialnega prava in ob upoštevanju njegove soodgovornosti za nastali škodni dogodek v deležu 35%, je tako sodišče prve stopnje povsem pravilno razsodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 34.710,00 EUR. Upoštevaje že plačani nesporni del odškodnine v višini 14.000,00 EUR oziroma v valoriziranem znesku na dan izdaje sodbe 14.602,00 EUR, kar pritožbeno ni izpodbijano, pa je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati 20.108,00 EUR odškodnine za utrpelo nepremoženjsko škodo.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova prevoznih stroškov tožnika na pregled k cenzorju tožene stranke:

26V zvezi z odmero odškodnine za to obliko premoženjske škode se pritožuje le tožnik, vendar neutemeljeno.

27Ni pritrditi tožniku, da v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca, ni pa se niti z eno besedo opredelilo do navedb tožnika, da je neposredno po škodnem dogodku potreboval tujo pomoč in nego drugih oseb, predvsem svoje žene V. M., da je bil en mesec (v obdobju od 15. 4. 2015 do 15. 5. 2015) v celoti odvisen od svoje žene, ki mu je v tem obdobju nudila v strnjeni obliki 8-urno dnevno nego in pomoč, da je bil takrat popolnoma odvisen od svoje žene pri elementarnih fizioloških potrebah, kot so oblačenje, intimna nega, osebna higiena, obuvanje in sezuvanje, pri hoji, kot tudi pri prinašanju potrebščin iz trgovine, tudi po tem obdobju pa je bil še vedno (vsaj 2 uri dnevno) odvisen od pomoči svoje žene, saj si ni mogel zavezovati čevljev, pobirati stvari s tal, pomoč je potreboval tudi pri osebni higieni, pomoč in postrežbo pa je v nadaljevanju nekaj časa potreboval še po 1 uro dnevno. Opredelitev do teh navedb tožnika je namreč vsebovana v dejanskih ugotovitvah, zaključkih sodišča prve stopnje glede obsega tuje nege in pomoči in v razlogih izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ta zahtevek tožnika. Tako je sodišče prve stopnje v točki 29. obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo te trditve tožnika, v točkah 31. in 32. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, da je v zvezi z obsegom te škode sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca medicinske stroke, ki je mnenja, da je tožnik osnovne dnevne aktivnosti po odpustu iz negovalne bolnišnice opravljal sam, čeprav s povečanimi napori in je (samo) delno potrdil tožnikova zatrjevanja, da je v nadaljevanju cca 3 mesece rabil pomoč pri oskrbi, transportih, pospravljanju, domačih fizičnih opravilih in sicer cca povprečno, kumulativno 30 ur mesečno oziroma v treh mesecih skupaj 90 ur. Izpodbijana sodba tako v tem delu vsebuje povsem zadostne in ustrezne razloge o odločilnih dejstvih, da jo je mogoče preizkusiti, po tožniku zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

28Obseg oziroma število ur potrebne tuje nege in pomoči je sodišče prve stopnje tako ugotovilo dokazno podprto, na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca, iz katerega izhaja, da je tožnik cca 3 mesece rabil pomoč pri oskrbi, transportih, pospravljanju, domačih fizičnih opravilih in sicer cca povprečno, kumulativno 30 ur mesečno oziroma v treh mesecih skupaj 90 ur. Pravilnosti teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožnik ne more omajati z golim vztrajanjem pri svojih trditvah, da je bilo število ur potrebne tuje nege in pomoči bistveno višje, da je skupno potreboval 650 ur tuje nege in pomoči saj te njegove trditve nimajo osnove v izvedenem dokaznem postopku, zato so njegovi očitki o zmotni oziroma nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na obseg potrebne tuje nege in pomoči, neutemeljeni.

29Ob pravilni, dokazno podprti ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik potreboval tujo nego in pomoč skupaj 90 ur in njegovi pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da znaša (običajna) urna postavka 5,00 EUR na uro, je ob pravilni uporabi materialnega prava t.j. 1. odstavka 174. člena OZ pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da znaša odškodnina iz tega naslova 450,00 EUR, ob upoštevanju njegove soodgovornosti (35%) za nastanek škodnega dogodka in škode pa je tožnik iz tega naslova upravičen do plačila odškodnine v višini 292,50 EUR.

30Ker odločitve sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova stroškov najema invalidskega vozička po računu z dne 15. 1. 2015 v višini 95,00 EUR oziroma ob upoštevanju soodogovornosti tožnika (35%) v višini 61,75 EUR pritožbeno ni izpodbijana, znaša celotna odškodnina za premoženjsko škodo, do katere je upoštevaje tudi njegovo soodgovornost upravičen tožnik, skupaj 354,25 EUR.

31Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upoštevaje njegov delež soodgovornosti in plačan nesporni del odškodnine za nepremoženjsko škodo upravičen do plačila odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo skupaj v višini 20.462,25 EUR.

Glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo:

32Tožnik sodišču prve stopnje v tem delu povsem neutemeljeno očita zmotno ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela dne 31. 8. 2015 in ne že 26. 8. 2015, da je tožnik že dne 25. 8. 2015 toženi stranki poslal odškodninski zahtevek, zato ga je le-ta, glede na redni poštni tek, morala prejeti najkasneje dne 26. 8. 2015, petnajstdnevni izpolnitveni rok pa je toženi stranki tako potekel najkasneje 10. 9. 2015, namreč nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Prav nasprotno, sodišče prve stopnje je v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe na podlagi s strani tožnika predloženega odškodninskega zahtevka, ki se nahaja v prilogi A33, pravilno ugotovilo, da je že sam zahtevek datiran (šele) na dan 26. 8. 2015 (kar pomeni, da ga tožnik ni mogel toženi stranki poslati po pošti že dne 25. 8. 2015), zato je glede na to, da tožnik o vročitvi dne 26. 8 2015 ni predložil nobenega dokazila, tožena stranka pa je v spis vložila ftc. kuverte, v kateri je prispel odškodninski zahtevek tožnika in iz katere izhaja, da je bila pošiljka na pošto dana 27. 8., 2015 ter da jo je tožena stranka prejela 31. 8. 2015, povsem pravilno, dokazno podprto, zaključilo, da je bil odškodninski zahtevek toženi stranki vročen šele 31. 8. 2015, kot je to trdila tožena stranka. Ker je tožnik od tožene stranke s tem odškodninskim zahtevkom zahteval plačilo odškodnine v roku 15 dni, je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno zaključilo, da je rok za plačilo odškodnine iztekel dne 15. 9. 2015 in da je zato ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 299. in 378. člena OZ tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 20.108,00 EUR (šele) od dne 16. 9. 2015, posledično pa je pravilno zavrnilo presežni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od 10. 9 2015 do 15. 9. 2015.

33Pritožbeno pa ni izpodbijana tudi sicer materialno pravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, t.j. da je tožnik od zneska prisojene odškodnine za stroške najema invalidskega vozička v višini 61,75 EUR upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od dne 15. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska prisojene odškodnine za tujo nego in pomoč v višini 292,50 EUR pa od dne 14. 4. 2016 dalje do plačila.

Glede stroškovne odločitve:

34Stroškovno odločitev izpodbijata obe pravdni stranki, vendar neutemeljeno.

35Tožena stranka stroškovne odločitve ne izpodbija vsebinsko, veže jo le na morebitni uspeh s pritožbo. Ker glede na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari s pritožbo ni uspela, je posledično neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje tako v točki III. kot tudi v točki IV. izreka izpodbijane sodbe.

36Neutemeljena pa je tudi sicer vsebinska pritožba tožnika glede stroškovne odločitve sodišča prve stopnje.

37Ni pritrditi tožniku, da je sodišče prve stopnje uspeh pravdnih strank v postopku nepravilno določilo, ker ni upoštevalo, da je bil v predmetni zadevi sporen tako temelj kot tudi višina tožbenega zahtevka in da bi zato moralo sodišče prve stopnje uspeh določiti ločeno glede na uspeh po temelju in po višini ter upoštevati tako izračunani skupni (povprečni) uspeh. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem stroškovnem delu sodbe odločalo o povračilu pravdnih stroškov na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da sodišče glede na doseženi uspeh lahko odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje se je pri tem odločilo za metodo vrednotenja uspeha v pravdi zgolj po višini. Uspeh v pravdi se praviloma določa le glede na vrednotenje uspeha „po višini“, t.j. s kolikšnim deležem svojega zahtevka po višini je tožeča stranka uspela v postopku. Sodna praksa³, ki je sicer glede tega vprašanja zelo neenotna, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je takšno sodno prakso celo izrecno že označilo za materialno pravno zmotno⁴, pa izjemoma dopušča tudi vrednotenje uspeha ločeno po temelju in višini, pri čemer je končno ovrednotenje uspeha rezultat aritmetične sredine med obema ugotovljenima deležema uspeha. Takšna metoda je sprejemljiva predvsem v odškodninskih sporih, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke sporen tako po temelju kot po višini in ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Po presoji pritožbenega sodišča pa v tej konkretni pravdi, kljub temu da je bil sporen tudi temelj tožbenega zahtevka, vendarle ne obstajajo takšne okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo te metode določanja uspeha v pravdi ločeno po temelju in po višini. V zvezi s temeljem tožbenega zahtevka v tem konkretnem pravdnem postopku sploh ni bilo potrebno izvajati nobenih posebnih dokazov, obseg izvedenega dokaznega postopka v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka je bil tako minimalen po trajanju in po vlaganju napora pravdnih strank v njegovo dokazovanje, prav tako pa tudi ni bil povezan s kakšnimi večjimi dodatnimi stroški, kot so npr. stroški za izvedbo dokaza z izvedencem, saj je že po izvedbi dokazov z zaslišanjem tožnika in prič v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka prišlo do izdaje vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank in zato tudi po stroškovni plati ni bistveno odstopal od nekega povprečnega obsega dokaznega postopka v drugih zadevah oz. ni povzročil tako znatnih stroškov, da bi opravičeval uporabo izjeme pri določanju uspeha v postopku. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno uporabilo 2. odstavek 154. člena ZPP, ko je uspeh pravdnih strank v postopku vrednotilo zgolj glede na uspeh po višini.

38Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno zavzemanje tožnika, da je upravičen do povračila stroškov za izvedenca v celotnem znesku, ki ga je plačal, ne pa zgolj v sorazmerju z doseženim uspehom v pravdi. Stroški pravdnega postopka se odmerjajo po načelu uspeha in po načelu krivde. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku le ustrezen del stroškov izvedenine, ni pa dolžna povrniti izvedenine v celoti in da je dolžna tudi od teh stroškov (enako kot od ostalih) plačati zakonske zamudne obresti šele od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Pritožba namreč nima prav, ko trdi, da so celotni stroški za delo izvedenca potrebni in niso odvisni od uspeha v pravdi, saj pri tem prezre, da ZPP enotno obravnava vse stroške postopka, ki se priznavajo strankam glede na uspeh v pravdi. Glede sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnik v zvezi z odmero stroškov za delo izvedenca in glede teka zamudnih obresti od plačila predujma, je res, da sodna praksa v Sloveniji na tem področju ni enotna, vendar pa tožnik prezre, da so v bazi podatkov sodnih odločb tudi drugačna stališča od tistih, na katere se sklicuje v pritožbi, ki so nekatera tudi novejšega datuma. Tako je tudi Višje sodišče v Celju v sodbah opr. št. Cp 962/2007 z dne 26. 3. 2008 in opr. št. Cp 712/2016 z dne 9. 3. 2017 ter v sklepu opr. št. Cp 229/2017 z dne 13. 10. 2017 zavzelo stališče, da so stroški za izvedenca pravdni stroški in da delijo usodo po uspehu v pravdi, enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi opr. št. I Cp 1787/2006 z dne 18. 3. 2008 in Višje sodišče v Ljubljani v sodbah opr. št. III Cp 1008/2009 z dne 6. 5. 2009, III Cp 913/2009 z dne 3. 6. 2009 in III Cp 2804/2010 z dne 29. 9. 2010 ter sklepu I Cpg 1678/2013 z dne 14. 1. 2014. Načelno pravno mnenje, ki ga je na občni seji dne 13. 12. 2006 sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, pa je ovrglo stališče o kvazideliktni naravi stroškov postopka, ki je utemeljevalo prisojo zamudnih obresti od posameznih pravdnih stroškov že pred njihovo odmero s sodno odločbo. Strošek izvedenin je namreč le eden izmed stroškov pravdnega postopka, zato ni razlogov za njegovo drugačno obravnavanje, kolikor tega ne opravičujejo posebne okoliščine konkretnega primera (prim. 2. odstavek 154. člena ZPP). Ravno zaradi okoliščin primera je sodna praksa na tem področju različna. Ker je odločitev sodišča prve stopnje odvisna od konkretnega primera, je zato neutemeljeno sklicevanje tožnika na primere, ko je bila izvedenina priznana v celoti, poleg tega pa se pritožbi priložena sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1454/2014 z dne 8. 10. 2014 niti ni ukvarjala s problematiko priznavanja stroškov izvedencev ne glede na uspeh v pravdi, temveč na vprašanje, ali je v primeru, ko je tožnik uspel s precej manj kot polovico tožbenega zahtevka, v celoti pa je kril stroške dveh izvedencev, in ob nadaljnjem dejstvu, da tožena stranka ni imela stroškov odvetniškega zastopanja, ustrezna odločitev sodišča prve stopnje, da v takšnih okoliščinah primera vsaka stranka krije svoje stroške postopka. V tem konkretnem primeru pa je po oceni pritožbenega sodišča vsekakor upoštevati tudi dejstvo, da izvedenec ni potrdil vseh trditev tožnika, zato je tudi edino pravilno, da stranki nosita te stroške v skladu z načelom uspeha v postopku.

39Obe pritožbi se ob obrazloženem pokažeta za neutemeljeni. Pri odločanju o pritožbah pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbi tožnika in tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijani sodbi v izpodbijanih delih potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

40Tožnik in tožena stranka s svojima pritožbama nista uspela, zato morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP vsak svoje stroške pritožbenega postopka nositi sama.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 636/2008, II Ips 156/2011, II Ips 131/2013, II Ips 312/2013 in druge.
³ Primerjaj sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1527/2016 z dne 28. 9. 2016, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 184472016 z dne 26. 10. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1292/2016 z dne 7. 9. 2016.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011.