VSC Sodba Cp 197/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

″I. Ugotovi se, da izvršba na 1/2 nepremičnine z ID znakom: parcela ..., ki je predmet izvršilnega postopka upnika R. S., ... -tožene stranke, proti dolžniku H. A., P. ..., in ki se pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah vodi pod opr. št. I 65/2016, ni dopustna.

II. Tožena stranka R. S., ..., je dolžna tožeči stranki A. N., P. ..., v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 4.583,63 EUR, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.″

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.026,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala, da se ugotovi, da izvršba na 1/2 nepremičnine z ID znakom: parcela ..., ki je predmet izvršilnega postopka upnika R. S., ...-tožene stranke, proti dolžniku H. A., P. ..., in ki se pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah vodi pod opr. št. I 65/2016, ni dopustna, ter da ji tožena stranka povrne njene pravdne stroške, pod točko II. izreka pa je tožeči stranki še naložilo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.153,63 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi s tekom od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa navaja, da se strinja z ugotovijo sodišča, da nepremičnina z ID znakom: parcela ... (v nadaljevanju: obravnavana nepremičnina) spada v skupno premoženje zakoncev, to je tožnice in njenega moža (dolžnika v izvršilnem postopku). Ne strinja pa se z odločitvijo in stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je potrebno zahtevek na nedopustnost izvršbe zavrniti zaradi dejstva, ker je tožeča stranka državljanka R. K. Tožnica meni, da takšno stališče pomeni neposredno kršitev pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS) ter pravice do zasebne lastnine po 33. členu URS. Sklicujoč se na besedilo 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), ki določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje, tožnica še izpostavlja, da gre pri takšni pridobitvi lastninske pravice za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Glede na navedeno, po mnenju tožeče stranke pomeni prodaja celotne nepremičnine, ki nesporno spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega izmed zakoncev, poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine, kakor to izhaja iz 33. člena URS, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiško knjigo ni vpisana kot njuno skupno premoženje. Čeprav se lastninska pravica na nepremičninah praviloma dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, pa se v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice, slednja dokazuje z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice, saj je vknjižba v zemljiško knjigo v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice le deklaratornega pomena. Ob drugačnem zaključku sodišče prve stopnje ne priznava stališča, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče RS, obenem pa bi to pomenilo tudi zanikanje ustavno zagotovljene pravice do zasebne lastnine. Tožnica prav tako meni, da je z izpodbijano sodbo obravnavana neenako, saj se ji neutemeljeno ne priznavajo pravice iz originarno pridobljene lastninske pravice. Čeprav je dokazala obstoj vseh dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice, ji bo v posledici izpodbijane sodbe premoženje, na katerem ima lastninsko pravico, v okviru izvršilnega postopka odvzeto za namene poplačila dolga njenega moža. Tožnica ob tem še izpostavlja, da sama ni dolžnica tožene stranka, ravno tako pa terjatev ne izvira iz skupnega premoženja. Nadalje še izpostavlja, da ima tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba pravno podlago v 3. odstavku 65. člena v zvezi s 1. odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Tako za samo izločitveno tožbo kot za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice. Glede na dejanske ugotovitve konkretnega primera, po katerih je izkazala obstoj lastninske pravice na skupnem premoženju, saj jo je pridobila na skupnem premoženju na originaren način (z delom v času trajanja zakonske zveze), tožnica meni, da ima s tem pravico, ki preprečuje izvršbo. Ravno tako je lastninsko pravico pridobila originarno pred izdajo sklepa o izvršbi. V nadaljevanju pritožbe tožnica izpostavlja, da je lastninska pravica najvišje varovana stvarna pravica in se v njo brez privolitve lastnika ne sme posegati, zato je izvršba nedopustna, s strani dolžnika pa tudi nemožna. S posegom tožene stranke-upnika v nepremičnino, ki je last tožnice, bi bila po njenem mnenju kršena osnovna pravica lastnice tu predmetne nepremičnine, poseganje bi bilo protizakonito, zato bi moralo sodišče izvršbo izreči za nedopustno, saj se s prisilno izvršbo ne sme posegati v tujo nepremičnino, še posebej ker tožnica kot lastnica sporne nepremičnine ni v zadevnem izvršilnem postopku dolžnica. Izvršilni naslov je tako nedopusten in nemogoč zoper tožnico, ki je dejanska lastnica predmetne nepremičnine, ki predstavlja nerazdeljeno skupno premoženje zakoncev. Tožnica se v nadaljevanju sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1292/08, v kateri je zavzeto stališče, da je ena od najpomembnejših značilnosti skupne lastnine skupno odločanje vseh skupnih lastnikov (posledično tudi njihova solidarna odgovornost za vse obveznosti, ki nastanejo iz skupne stvari). Iz narave obeh oblik lastninske pravice več oseb na isti stvari izhaja, da sta v teh razmerjih avtonomija in svoboda vsakega posameznega lastnika omejeni z enako ustavno varovanim položajem drugih lastnikov. Vendar ne smeta biti bistveno okrnjeni ali celo izključeni, posebej ne tako, da bi imelo večjo težo in pomen samovoljno ravnanje drugega od solastnikov ali skupnih lastnikov, ki bi ustvarjalo neravnotežje v lastninskem razmerju. S tem, ko bo na podlagi izpodbijane sodbe zaradi obveznosti dolžnika v izvršilnem postopku prodana celotna nepremičnina z ID znakom: parcela ..., na kateri ima tožnica lastninsko pravico, bo po njenem mnenju gotovo poseženo v njeno ustavnopravno pravico ter bo ravnotežje v lastninskem razmerju porušeno. Tožnica meni, da je v zvezi z ugovorom nevknjiženega zakonca, da spada nepremičnina v skupno premoženje, pomembno tudi vprašanje, ali poteka izvršba zaradi izterjave posamičnega dolga enega od zakoncev ali skupnega dolga obeh zakoncev (56. člen ZZZDR). Če poteka izvršba zaradi izterjave posamičnega dolga enega od zakoncev, je po mnenju tožnice relevantno stališče iz zadeve Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010 z dne 3. junija 2010, v kateri je Vrhovno sodišče pojasnilo, da sme ob dejstvu, da spada nepremičnina v skupno premoženje zakoncev, izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve do enega izmed zakoncev poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz 1. odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca. Navedenega zahtevka pa tožena stranka kot upnik do sedaj ni uveljavljala, kar pomeni, da že v začetnem delu pri izvršbi postopek ni bil izpeljan pravilno. Sodišče je tako z izpodbijano odločbo preuranjeno presojalo pogoje za vpis v zemljiško knjigo, saj do delitve skupnega premoženja še ni prišlo. Sklicujoč se na 68. člen URS, ki določa, da lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor, tožnica še izpostavlja, da je lastninsko pravico pridobila originarno (pod pogoji, ki jih določa zakon in sicer drugi odstavek 51. člena ZZZDR in 39. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)), vpis v zemljiško knjigo, ki bo pa tako le deklaratorne narave, pa bo izvršen, ko bo prišlo do delitve skupnega premoženja. Šele takrat se bodo lahko presojali posebni pogoji. Tožnica ob tem še meni, da je potrebno upoštevati, da ima do konca postopka delitve skupnega premoženja, ko pa bo morebiti že izpolnjevala pogoje za vpis, pričakovalno pravico na vpisu lastninske pravice. Šele ko bo prišlo do delitve skupnega premoženja, se bo presojalo tudi, ali lahko tožnica opravi tudi deklaratoten vpis v zemljiško knjigo. To ne more spremeniti dejstva, da je do takrat (torej do delitve skupnega premoženja) izvršba nedopustna, saj se bo sicer z njo nedopustno poseglo v lastninsko pravico tožeče stranke. Namen tožbe na nedopustnost izvršbe je ravno preprečiti, da se z izvršbo posega na premoženje, ki ni dolžnikovo. Predmetna pravda je pravda na nedopustnost izvršbe in ne na delitev premoženja, saj se na podlagi odločbe v predmetni zadevi tožnica v nobenem primeru ne bi mogla v zemljiško knjigo vpisati kot solastnica nepremičnine, zato je presojanje v predmetni pravdi, ali se lahko vpiše v zemljiško knjigo ali ne, povsem irelevantno in zavrnitev zahtevka iz tega razloga, nezakonita. Tožnica sodišču prve stopnje tudi še očita, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče štelo, da je že v predmetni pravdi potrebno presojati posebne pogoje in da gre torej za ugotovitev in delitev skupnega premoženja ter zakaj pravica do deleža na skupnem premoženju ni pravica, ki bi preprečevala izvršbo, ko pa je očitno, da bo v izvršilnem postopku poseženo na premoženje tožnice, zato v tem delu sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba v tem delu ne da preizkusiti. Poudarja še, da 64. člen ZIZ določa, da kdor verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, lahko vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Lastninska pravica tretjega na predmetu izvršbe (pa četudi je (še) v obliki skupnega premoženja), pa je še vedno lastninska pravica in zato preprečuje izvršbo. Tožnica zato meni, da je povsem utemeljeno zahtevala naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Opozarja še na to, da ima upnik, sedaj tožena stranka, ravno zaradi tozadevnih primerov pravico zahtevati delitev stvari, pa tega ni storila. Sodišču prve stopnje pa nadalje še očita, da ni sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/2010 z dne 3. junija 2010 in 57. člena ZZZDR ni uporabilo oziroma je materialno pravo zmotno uporabilo. Izvršilni upnik sme za poplačilo svoje terjatve poseči na premoženje dolžnika šele po uveljavitvi zahtevka iz 1. odstavka 57. člena ZZZDR oziroma ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca. Skupno premoženje res daje stvarnopravna upravičenja na skupnem premoženju kot celoti, vendar je v predmetni zadevi nesporno, da je predmetna nepremičnina del skupnega premoženja, sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, da bi obstajalo še kakšno drugo premoženje, ki bi ga kot skupno premoženje bilo mogoče deliti in bi se torej lahko vrednostno upoštevalo pri morebitni delitvi, vse navedeno pa bo dolžno ugotavljati v okviru pravde na ugotovitev in delitev skupnega premoženja. Tožnica je še vedno v zakonski zvezi z dolžnikom in bo morebiti z njim ustvarila še kakšno skupno premoženje, ni pa nujno. In ravno zaradi možnosti obstoja slednje situacije je nedopustno, da se z izvršbo poseže na premoženje, ki še ni razdeljeno, saj ob morebitni kasnejši delitvi ne bo več premoženja, ki bi se delilo. Upnik mora zato, preden lahko poseže z izvršbo na predmetno nepremičnino, najprej zahtevati delitev skupnega premoženja v skladu s 57. členom ZZZDR. Dejstvo, da nepremičnina še spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv, ne pa da jima v skladu z deležem na skupnem premoženju pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Tožnica je namreč originarno pridobila lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Tožnica se tako strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je prispevala skupaj s svojim možem k pridobivanju skupnega premoženja, vendar pa se ne strinja, da to ne pomeni lastninske pravice na konkretni nepremičnini, temveč le pravico do deleža na skupnem premoženju, ki se vrednostno upošteva pri morebitni delitvi kar pa ni pravica, ki bi preprečevala izvršbo, odločitve pa v tem delu, kot že navedeno niti ne obrazloži. Tožnica ponovno izpostavlja, da imata zakonca, dokler skupno premoženje ni razdeljeno, lastninsko pravico na predmetu skupnega premoženja. Ker je predmetna nepremičnina skupno premoženje ima tožnica na njej (skupno z možem) lastninsko pravico, kar je nesporno. Vse navedeno pa nujno preprečuje izvršbo na zadevnem predmetu izvršbe. V kolikor bi veljala uporaba materialnega prava, kot jo podaja sodišče prve stopnje v točki 15. obrazložitve, bi po mnenju tožnice v vseh primerih, ko zakonca nimata drugega skupnega premoženja (kar je situacija tudi v predmetni zadevi), sodišča dovoljevala izvršbo na premoženje tretjih, ob delitvi skupnega premoženja pa le tega več ne bi bilo, ob tem pa tožnica še izpostavlja, da se delitev prioritetno opravi v naravi, le če to ni mogoče, se opravi izplačilo v denarju ali civilna delitev. Tožnica meni, da če pritožbeno sodišče ne bo spremenilo izpodbijane sodbe, bo napačna uporaba prava privedla do situacije, ko bo tožnica brez dela skupnega premoženja (njenega doma), saj se bo predmetna nepremičnina prodala v izvršbi, ki poteka zoper njenega moža in ob delitvi skupnega premoženja le tega ne bo, četudi bo takrat morebiti izpolnjevala tudi posebne pogoje, ampak bo že v lasti kupca v izvršilnem postopku, predmetne nepremičnine potem ne bo mogoče niti deliti niti je vrednostno upoštevati pri morebitni delitvi, saj ne bo več predstavljala skupnega premoženja zakoncev. Tožnica ponovno citira določili 64. in 65. člena ZIZ in se sklicuje na to, da je je v pravdi za ugotovitev, da je izvršba na določen predmet nedopustna, legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (tako imenovani izločitveni zahtevek) je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba). Gre za tako pravico glede predmeta izvršbe, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, omogočala preprečitev take odtujitve. Z drugimi besedami: če dolžnik sam ne sme odtujiti določene stvari (ker bi s tem protipravno posegel v pravni položaj tretjega), potem tudi dolžnikovemu upniku takega ravnanja v izvršilnem postopku ni mogoče dopustiti. Kadar je temelj za uveljavljanje izločitvenega ugovora oziroma tožbe lastninska pravica tretje osebe, se ta dokazuje z vknjižbo v zemljiški knjigi, v primeru originarnega načina pridobitve lastninske pravice pa z obstojem tistih dejstev, ki so podlaga za originarno pridobitev lastninske pravice (tako sklep VSRS II Ips 67/2010). Tako ne drži, da tožnica ni izkazala zakonskih pogojev, da bi se ji priznala lastninska pravica na nepremičnini. Tožnici lastninske pravice ni potrebno priznati, saj jo je pridobila na skupnem premoženju originarno - na podlagi zakona. Tožnica se sklicuje še na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 680/2008, v katerem je pojasnilo, da se pridobitev lastninske pravice zakoncev na stvari, ki je skupno premoženje, načeloma ne razlikuje od siceršnjega pridobivanja lastninske pravice na stvareh, ki tvorijo posebno premoženje vsakega od njiju. V poštev pridejo tako originarni kot izvedeni načini pridobivanja. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, ali pogodbo skleneta oba zakonca ah le eden od njiju. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR namreč velja, da je vse premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota), ne pa da vsakemu od zakoncev pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Po oceni revizijskega sodišča v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice zato za veljavnost njenega prenosa iz premoženja prodajalca v premoženje pridobitelja oziroma v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje izpolnjuje le zakonec, ki sklepa pogodbo. Le taka razlaga omogoča dosledno upoštevanje kolektivne narave skupne lastnine. Državljanstvo drugega zakonca (v zadevnem primeru tožeče stranke) tako za veljavnost prenosa in presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne more biti odločilno. Tožnica tudi še izpostavlja, da ima še vedno pričakovalno pravico glede vpisa v zemljiško knjigo, saj vloga za sprejem v državljanstvo ni bila pravnomočno zavrnjena, zato lahko tožeča stranka vlogo ponovno poda in pridobi državljanstvo Republike Slovenije kadarkoli. Skupno premoženje lahko preneha le z delitvijo in z načelom realne subrogacije, po katerem spada v skupno premoženje tudi stvar, ki je kupljena iz skupnih sredstev. V zadevnem primeru bo glede na izpodbijano sodbo skupno premoženje prenehalo, ker bo skupno premoženje v okviru izvršilnega postopka odsvojeno, za poplačilo dolga dolžnika tj. moža tožnice (pri čemer ne gre za dolg iz skupnega premoženja), to pa ni zakonit način prenehanja skupnega premoženja. Ovire v zvezi z izpolnjevanjem posebnih pogojev lahko pridejo do izraza šele pri delitvi, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev oziroma ko kolektivno lastninsko obliko (skupno lastnino) zamenja individualna (solastnina - izključna lastnina). Sodišče prve stopnje po mnenju tožnice ni upoštevalo oz. ni pravilno upoštevalo dejstva, da predmetna pravda poteka zaradi nedopustnosti izvršbe - za razliko od dejanskega stanja v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 680/2008 (kjer je potekala pravda na ugotovitev solastninskega deleža na skupnem premoženju in posledično delitev skupnega premoženja). V posledici predmetne pravde se tako tožnica ne bi mogla vpisati ko solastnica predmetne nepremičnine, medtem ko je v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 680/2018 tožeča stranka hotela doseči ravno slednje. To pa je ključno razlikovalno dejstvo, zaradi katerega se je ob zaključku pravde, v posledici katere je bil izdan sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 680/2008 presojalo, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za vpis v zemljiško knjigo. V predmetni zadevi, pa je sodišče o posebnih pogojih odločalo preuranjeno, saj skupno premoženje še ni razdeljeno niti še ne teče postopek na ugotovitev in delitev skupnega premoženja. Edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca v predmetni zadevi tako še ni nastopil. Če bo takrat tožnica že imela slovensko državljanstvo, se bo lahko tudi vpisala v zemljiško knjigo kot solastnica predmetne nepremičnine.

3Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

4Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5Pritožba tožnice je utemeljena.

6Tožnica v tej pravdni zadevi zahteva, da se ugotovi, da izvršba na 1/2 nepremičnine z ID znakom: parcela ..., ki je predmet izvršilnega postopka upnika R. S., ...-tožene stranke, proti dolžniku H. A., P. ..., in ki se pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah vodi pod opr. št. I 65/2016, ni dopustna. Trdi, da je na navedeni nepremičnini, pri kateri je v zemljiški knjigi sicer kot lastnik do celote vpisan njen mož, t.j. dolžnik v izvršilni zadevi, pridobila lastninsko pravico do 1/2 celote originarno, saj ta nepremičnina, ki je bila pridobljena v času trajanja njune zakonske zveze z delom, spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža, njuna deleža na skupnem premoženju pa sta enaka.

7Po izvedenem dokaznem postopku¹, je sodišče prve stopnje v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje zakoncev, torej tožnice in njenega moža, ter da se šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Kljub takšni ugotovitvi o obstoju skupnega premoženja, pa je v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se na sodno prakso, t.j. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 67/010 in II Ips 680/2008, zaključilo, da kot državljanka R. K. zaradi kogentnih zakonskih omejitev tožnica ni nosilka lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet izvršbe in da zato ni izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje, ker ni zakonskih pogojev, da bi se ji lastninska pravica na nepremičnini priznala. Ob tem je zaključilo, da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Pojasnilo je še, da dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv, ne pa da jima v skladu z deležem na skupnem premoženju pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Ker posamezni zakonec pridobi izključna lastninska upravičenja na stvari oziroma na njenem delu šele z delitvijo, je edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, le trenutek delitve skupnega premoženja, državljanstvo zakonca pa lahko v tem primeru vpliva samo na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali nepremičnina spada v skupno premoženje. Pri delitvi skupnega premoženja med zakoncema, od katerih je eden tujec, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, se kogentna prepoved upošteva na način sorazmernega obračuna vrednosti tako, da ta zakonec pridobi ustrezno več ostalih pravic, denarja ali premičnih stvari iz skupnega premoženja, tako da vrednost ustreza nepremičnini, ki jo prevzame drugi zakonec ali pa na način civilne delitve nepremičnine. V točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje končno še pojasnilo, da ne dvomi, da je tožnica prispevala skupaj s svojim možem k pridobivanju njunega premoženja, vendar to ne pomeni avtomatsko lastninske pravice na konkretni nepremičnini, temveč le pravico do deleža na skupnem premoženju, ki se vrednostno upošteva pri morebitni delitvi, kar pa ni pravica, ki bi preprečevala izvršbo, zato je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo kot neutemeljen.

8Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni sprejelo zaključka, da bi šlo pri predmetni pravdi (tudi) za pravdo zaradi ugotovitve in delitve skupnega premoženja zakoncev (tožnice in njenega moža), v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je izrecno pojasnilo, da je, ker posamezni zakonec pridobi izključna lastninska upravičenja na stvari oziroma na njenem delu šele z delitvijo, edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, le trenutek delitve skupnega premoženja, zato so povsem neutemeljeni očitki tožnice, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je štelo, da je že v predmetni pravdi potrebno presojati posebne pogoje in da gre torej za ugotovitev in delitev skupnega premoženja, posledično pa ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako tudi ni utemeljen očitek tožnice, da je sodišče prve stopnje isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka zagrešilo tudi zato, ker ni navedlo razlogov, zakaj pravica do deleža na skupnem premoženju ni pravica, ki bi preprečevala izvršbo in da se zato sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč za takšen zaključek navedlo povsem dovolj razlogov, da se izpodbijana sodba da preizkusiti. V točkah 14. in 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč izrazilo svoje pravno stališče, da ugotovitev, da določena nepremičnina spada v skupno premoženje zakoncev in določitev deležev na skupnem premoženju še ne pomeni pridobitve izključne lastninske ali solastninske pravice na konkretni stvari, v tem primeru na obravnavani nepremičnini, temveč le pravico do deleža na skupnem premoženju, ki se vrednostno upošteva pri morebitni delitvi, kar pa po mnenju sodišča prve stopnje ni pravica, ki bi preprečevala izvršbo.

9Je pa pritrditi tožnici, da je tako izraženo pravno stališče sodišča prve stopnje materialno pravno zmotno. Tožnica pravilno opozarja, da v tem pravdnem postopku ni postavila stvarnopravnega zahtevka za ugotovitev (so)lastninske pravice na obravnavani nepremičnini in da se na podlagi izdane ugodilne sodbe v tem postopku ne bo mogla vknjižiti kot (so)lastnica na obravnavani nepremičnini v zemljiški knjigi. Uveljavlja namreč zgolj zahtevek na nedopustnost izvršbe oziroma t.i. izločitveni zahtevek, za katerega je v skladu s 3. odstavkom 65. člena v zvezi s 1. odstavkom 64. člena ZIZ legitimiran tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Namen ugovora tretjega oziroma njegove tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je, da se osebam, ki niso stranke izvršilnega postopka, omogoči učinkovito obrambo njihovih premoženjskih pravic pred posegi v izvršilnih postopkih, ki so v razmerju do njih tuji. Pri tem pa gre za take pravice glede predmeta izvršbe, ki bi tretjemu tudi v primeru, če bi dolžnik sam odtujil to stvar, omogočala preprečitev take odtujitve. Z drugimi besedami: če dolžnik sam ne sme odtujiti določene stvari (ker bi s tem protipravno posegel v pravni položaj tretjega), potem tudi dolžnikovemu upniku takega ravnanja v izvršilnem postopku ni mogoče dopustiti. Pravice, ki jih uveljavlja tretji, so po svoji naravi lahko stvarnopravne, druge absolutne pravice in tudi obligacijske pravice (na primer zakup, hramba). Tožnica je sicer res v tem postopku pravico, ki preprečuje izvršbo na obravnavani nepremičnini v deležu 1/2, res utemeljevala z navedbami, da ima na tej nepremičnino solastninsko pravico do 1/2 celote nepremičnine in da jo je pridobila na originaren način, saj gre pri predmetu izvršbe za stvar, ki spada v skupno premoženje nje in njenega moža, sicer dolžnika tožene stranke. Povsem pravilno je v zvezi s temi navedbami tožnice tudi pravno naziranje in pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe, da skupno premoženje sicer daje stvarnopravna upravičenja, vendar na skupnem premoženju, ki zajema aktivo in pasivo, v okviru aktive pa stvari, pravice oziroma terjatve in denar, kot celoti, ne pa še na individualni stvari oziroma predmetu, saj se v taki definirani obliki na posameznem predmetu lastninska pravica pridobi šele z delitvijo skupnega premoženja, kar pa se praviloma izvede v nepravdnem postopku, na način naturalne ali civilne delitve premoženja. Vendar pa v tem konkretnem primeru, ko gre za pravdo za nedopustnost izvršbe, trditve o pridobitvi (so)lastninske pravice na obravnavani nepremičnini za odločitev v tej zadevi niso pravno odločilne, bistvene za odločitev v tej zadevi so namreč trditve tožnice, da spada obravnavana nepremičnina v skupno premoženje zakoncev, nje in njenega moža, t.j. dolžnika tožene stranke. Že samo dejstvo, dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, ki pritožbeno ni izpodbijana, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža, namreč pomeni, kar v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe nenazadnje zaključuje tudi samo sodišče prve stopnje, da sta nosilca lastninske pravice na skupnem premoženju kot celoti oba zakonca skupaj kot kolektiv (kot enota) in to ne glede na to, da tožnica sicer posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, kot enem od predmetov, ki spadajo v skupno premoženje, ne izpolnjuje in da tudi (zato) ni vpisana v zemljiški knjigi kot skupna lastnica te nepremičnine. Institut skupnega premoženja se namreč razlikuje od instituta solastnine. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim solastnim deležem, zakonec pa, ko gre za skupno premoženje zakoncev, brez soglasja drugega zakonca ne more veljavno razpolagati s svojim deležem, ki praviloma sploh še ni določen, niti na posamezni stvari niti na premoženju kot takem. Sodna praksa je že zavzela stališče, da za veljavnost prenosa nepremičnine iz premoženja prodajalca v skupno premoženje zakoncev, ni potrebno, da bi posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice, med katerimi je tudi državljanstvo RS, izpolnjevala oba zakonca, da zadošča, da le-te izpolnjuje tisti zakonec, ki pogodbo sklepa². Povedano drugače, dejstvo, da eden od zakoncev ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, na nastanek in obstoj skupnega premoženja kot takega nima prav nobenega vpliva, to pa pomeni, da ima tudi drugi zakonec, ki sicer pogodbe ni sklepal, na skupnem premoženju, pa tudi na posameznih predmetih, ki spadajo v skupno premoženje, torej tudi na nepremičnini, določena premoženjska upravičenja. Skupaj z zakoncem, ki je pogodbo sklepal, ima tako, ne glede na to, da sicer ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na njej, tudi na nepremičnini kot stvari, ki spada v skupno premoženje, kolektivno pravico, zaradi katere zakonec brez njegovega soglasja, četudi je v zemljiški knjigi vknjižen kot njen (izključni) lastnik, z nepremičnino v skladu s 54. členom ZZZDR, podobno pa določa tudi 69. člen sedaj veljavnega Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ), ne more pravno veljavno razpolagati, ne more je s pravnimi posli med živimi odsvojiti ali obremeniti, to pa pomeni, da tudi kolektivna pravica na skupnem premoženju, katere nosilka je skupaj s svojim možem tudi tožnica, nedvomno predstavlja takšno pravico, ki preprečuje izvršbo tudi na posameznem predmetu, ki spada v skupno premoženje zakoncev in to ne glede na to, da sicer tožnica v tem trenutku (še) ne izpolnjuje posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, saj takšna kolektivna pravica ni zgolj pravica do deleža na skupnem premoženju, kot to materialno pravno zmotno zaključuje sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, temveč daje nosilcu le-te tudi druga materialnopravna upravičenja in to na vseh predmetih, ki spadajo v skupno premoženje, in to vse dokler skupno premoženje ni razdeljeno. Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da obravnavana nepremičnina spada v skupno premoženje tožnice in njenega moža, dolžnika tožene stranke, ki do zaključka glavne obravnave v tem pravdnem postopku še ni bilo razdeljeno in posledično še ni prišlo do transformacije kolektivne lastninske pravice v izključno lastninsko pravico ali v solastninsko pravico posameznega od zakoncev na posameznih predmetih, ki sicer sodijo v njuno skupno premoženje, že ta okoliščina sama za sebe predstavlja oviro za izvršbo na to nepremičnino, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (64. in 65. člena ZIZ) ob sicer nespornem dejstvu, da je tožena stranka poplačilno pravico pridobila šele v izvršilnem postopku s sklepom o izvršbi, ki je bil, kar je med strankama postopka nesporno, izdan šele po tem, ko je obravnavana nepremičnina že postala del skupnega premoženja tožnice in dolžnika izvršilnega postopka, tožbenemu zahtevku tožnice za nedopustnost izvršbe na obravnavano nepremičnino ugoditi. Ob tem je le še dodati, da ta ugotovitev še ne pomeni, da izvršilni upnik, t.j. tožena stranka, za poplačilo svoje terjatve ne more poseči na premoženje svojega dolžnika, vendar to lahko stori šele potem ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca³ oziroma po uveljavitvi zahtevka iz 1. odstavka 57. člena ZZZDR oziroma sedaj 1. odstavka 83. člena DZ, ki je izrecno uredil tudi položaj, ki nastane, ko ima upnik terjatev do enega od zakoncev, zakonec pa nima premoženja v izključni (ali v so)lastnini, ampak ima le pravice iz naslova skupnega premoženja, saj lahko v takem primeru zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež⁴.

10Pritožbeno sodišče je tako glede na zgoraj navedeno utemeljeni pritožbi tožnice v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je v celoti ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

11Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice na nedopustnost izvršbe nasprotovala tudi iz razloga, ker naj bi njena terjatev do dolžnika v izvršilnem postopku predstavljala obveznost njenega dolžnika v zvezi s podjetniškim premoženjem, ki prav tako spada v skupno premoženje zakoncev, t.j. tožnice in njenega moža, dolžnika tožene stranke, zaradi česar naj bi bila tudi njegova obveznost obveznost v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev, za takšne obveznosti pa po pravilih družinskega prava zakonca odgovarjata solidarno. Do tega ugovora tožene stranke se v izpodbijani sodbi sicer sodišče prve stopnje ni opredelilo, kljub temu pa pritožbenemu sodišču izpodbijane sodbe iz tega razloga ni bilo potrebno razveljaviti, temveč jo je lahko spremenilo, saj ta ugovor tožene stranke ob izostanku trditev, da tožena stranka glede te terjatve že razpolaga tudi z izvršilnim naslovom zoper tožnico in da je zoper njo zaradi izterjave te terjatve tudi že dovoljena izvršba, ni pravno relevanten v pravdi na nedopustnost izvršbe. Sodna praksa je namreč že sprejela stališče, da je upnik pred prisilno uveljavitvijo takšne terjatve, za katero v skladu z 2. odstavkom 56. člena ZZZDR odgovarjata zakonca solidarno, dolžan najprej pridobiti izvršilni naslov zoper vsakega od njiju. Dokler pa z izvršilnim naslovom zoper tožnico tožena stranka ne razpolaga in zoper njo tudi ne predlaga izvršbe ter doseže njene dovolitve, za uveljavitev njene terjatve ni dovoljeno seči na premoženje, ki sodi v skupno premoženje tožnice in izvršilnega dolžnika⁵.

12Spremenjena odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je pritožbenemu sodišču glede na določbo 2. odstavka 165. člena ZPP narekovala tudi ponovno odločitev o obsegu povrnitve pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje je ugotoviti, da je tožnica v celoti uspela s svojim tožbenim zahtevkom, zato ji je tožena stranka dolžna v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP povrniti vse njene potrebne pravdne stroške (1. odstavek 155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici, upoštevaje Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), priznalo naslednje stroške pred sodiščem prve stopnje: sestava tožbe 1.100 točk (Tarifna številka 18/1 OT), sestava 1. pripravljalne vloge 1.100 točk (Tarifna številka 19/1 OT), sestava 2. pripravljalne vloge 825 točk (Tarifna številka 19/2 OT), sestava 3. pripravljalne vloge 550 točk (Tarifna številka 19/3 OT), zastopanje na 1. naroku dne 22. 9. 2017 1.100 točk (Tarifna številka 20/1 OT), zastopanje na naroku dne 21. 11 2017 550 točk (Tarifna številka 20/2 OT), zastopanje na naroku dne 12. 12 2017 550 točk (Tarifna številka 20/2 OT), zastopanje na naroku dne 20. 2 2018 275 točk (Tarifna številka 20/3 OT), zastopanje na naroku dne 12. 3. 2018 550 točk (Tarifna številka 20/2 OT), zastopanje na naroku dne 19. 12. 2018 550 točk (Tarifna številka 20/2 OT), odsotnost iz pisarne v času potovanja na šest narokov za glavno obravnavo 6 x 80 točk (4. odstavek 6. člena OT), materialni stroški priglašenih 71,05 točk (2% oz. 1% po 3. odstavku 11. člena OT), kilometrine in parkirnine v zvezi s šestimi naroki za glavno obravnavo (70 km x 0,37 EUR kilometrine in 1,80 EUR parkirnine) skupaj 166,20 EUR (3. odstavek 10. člena OT), 22% DDV na stroške odvetniških storitev v višini 777,65 EUR (2. odstavek 12. člena OT) in stroški za tolmača 105,00 EUR. Skupaj tako znašajo priznani in potrebni pravdni stroški tožnice za postopek pred sodiščem prve stopnje, upoštevaje vrednost točke po OT na dan zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (t.j. 0,459 EUR), 4.583,63 EUR, tožena stranka pa ji jih je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno plačilo.

13Pritožbeno sodišče tožnici za postopek pred sodiščem prve stopnje ni priznalo priglašenih 50 točk za sestavo predloga za taksno oprostitev, saj je le-tega podala tožnica skupaj s tožbo in je tako ta stroške zajet že v sami sestavi tožbe, nadalje ji tudi ni priznalo 100 točk za pregled in poročilo o odgovoru na tožbo ter priglašenih 200 točk za sestanke s stranko, saj so ta opravila zajeta v opravilih sestave vloge oziroma zastopanja na narokih, poleg tega pa jih tožnica tudi ni izkazala, priznalo ji tudi ni za 275 točk preveč priglašenih stroškov za zastopanje na naroku dne 20. 2. 2018, saj se ta narok sploh ni opravil in je zato tožnica upravičena do nagrade po Tarifni številki 20/3, t.j. v višini 25% in ne po Tarifni številki 20/2 OT, prav tako pa ji tudi ni priznalo za 195,00 EUR preveč priglašenih stroškov za sodnega tolmača, saj je ta strošek v skladu s sklepom sodišča prve stopnje z dne 31. 7. 2018 znašal le 105,00 EUR, preostanek predujma v višini 195,00 EUR za stroške izvedbe tega dokaza pa je bil že vrnjen pooblaščenki tožnice. Posledično je tožnica upravičena tudi do povračila nižjega zneska za DDV.

14Tožnica je tudi v pritožbenem postopku s svojo pritožbo uspela v celoti, zato je upravičena do povračila vseh potrebnih pritožbenih stroškov v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje utemeljeno priglašene potrebne pritožbene stroške: sestava pritožbe 1.375 točk (Tarifna številka 21/1 OT), materialni stroški 27,50 točk (2% oz. 1% po 3. odstavku 11. člena OT) in 22% DDV v znesku 185,13 EUR (2. odstavek 12. člena OT). Pritožbeni stroški tožnice tako, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov na pritožbeni stopnji (0,60 EUR), skupaj znašajo 1.026,63 EUR, tožena stranka pa jih je tožnici dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ii Ips 680/2008 z dne 10. 5. 2010 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 2742/2009 z dne 2. 6. 2010 in I Cp 1153/2016 z dne 21. 9. 2016.
³ Ko bo prišlo do delitve skupnega premoženja, bo nastopil tudi trenutek, ki je edini relevanten za presojo obstoja posebnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, tudi državljanstva tožnice, ki ima lahko vpliv na način delitve skupnega premoženja.
⁴ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 67/2010 z dne 3. 6. 2010.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 452/2010 z dne 29. 9. 2011.