VSC Sodba Cp 464/2019

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je v delu, v katerem je odločeno, da obstoji povračilna zaveza tožene stranke, da povrne tožeči stranki škodo, ki je nastala v prometni nesreči dne 5. 4. 2012, v obsegu 65 %, potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da obstoji povračilna zaveza tožene stranke, da povrne tožeči stranki škodo, ki je nastala v prometni nesreči dne 5. 4. 2012, v obsegu 65 %, v obsegu 35 % pa trpi škodo tožeča stranka sama.

2Tožena stranka s pritožbo izpodbija odločitev sodišča glede priznanja temelja zahtevka tožnika v višini 65 % ter uveljavlja pritožbene razloge nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana odločitev nima osnove ne v zatrjevanih ne v ugotovljenih dejstvih. Meni, da je sodišče spregledalo bistvene ugotovitve, podane s strani izvedencev, kot tudi ugotovitve, ki izhajajo iz drugih izvedenih dokazov. Tožena stranka višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko v celoti zavrne ter odmeri stroške glede na uspeh v pravdi. Ostale pravnopomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje po določbi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je po opravljeni presoji pritožbenih navedb ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju zato vseh ugotovitev ne povzema in se sklicuje na obrazložitev le-teh v izpodbijani sodbi. Zgolj zaradi jasnosti pa povzema nesporne in bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje.

6Prometna nesreča se je zgodila 5. 4. 2012 ob 19.35 uri v kraju ..., ko je tožnik jahal konja iz smeri ... proti ... po levem smernem vozišču lokalne ceste glede na smer jahanja, po tem vozišču pa je nasproti pripeljal R. V. (v nadaljevanju tudi: zavarovanec tožene stranke) z osebnim vozilom Volkswagen Golf, ki je bilo obvezno zavarovano pri toženi stranki. Hitrost vožnje je bila omejena na 70 km/h. Istočasno je v smeri proti ... z osebnim vozilom peljala V. K., ki je ob približevanju konju s tožnikom in V. vozilu zmanjšala hitrost in se začela umikati v desno ter zapeljala tudi na bankino. Kot je izpovedal tožnik, je videl nasproti vozečega golfa na razdalji 100 m do 150 m, konj pa je začutil, da se mu približuje vozilo, in je začel poplesavati po cesti. Zato je zategnil uzdo in tesneje prijel konja z nogama, da bi ga pomiril, z desno roko pa je signaliziral vozniku golfa, naj upočasni vožnjo. Ob približevanju je konj postajal vedno bolj nemiren. Tožnik se je s konjem želel pomikati proti bankini, pa je takrat konj začel še bolj poplesavati, zadnji del mu je šel proti sredini in prišlo je do trčenja z golfom. Konj je po trčenju padel ter se nato pobral in opotekel. Sodišče prve stopnje ni sledilo V., da ni opazil tožnikovih znakov za upočasnitev vožnje, saj so policisti na podlagi razgovorov takoj po nesreči zapisali, da je tožnik z roko signaliziral V., da naj upočasni vožnjo. Ugotovilo je, da se je V. umikal konju in zapeljal na nasprotni vozni pas. Ko so se tožnik s konjem ter vozili znašli v neposredni bližini in se srečali, je konj ritnil oziroma premaknil zadnjo stran proti sredini in V. vozilo je zadelo v zadnji del konja. Pri tem je tožnika vrglo v zrak in padel je ob vozilo K. na tla. Glede srečevanja obeh vozil je ugotovilo, da je šlo za tesno vožnjo mimo in da bi, če se K. ne bi umikala v desno, vozili trčili. Ugotovilo je, da je konj že pred trčenjem premikal zadnjo stran in noge v desno oziroma proti sredini. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke je sodišče ugotovilo, da je vozišče (širina smernih vozišč je 2,80 m, bankine pa 0,5 m) na kraju nezgode zelo pregledno in da se nasproti vozeča vozila lahko zaznajo na oddaljenosti najmanj 150 m. Ker vidnih sledov zaviranja vozila Golf ni bilo (bili so le sledovi kopit na cestišču), na tehnični način ni bilo mogoče ugotoviti hitrosti vožnje tega vozila. Glede na poškodbe tožnika, konja in vozila ter mesta tožnikovega padca pa je izvedenec izračunal, da je vozilo Golf pred in ob trčenju peljalo s hitrostjo okrog 50 km/h. V trenutku trčenja je bilo usmerjeno nekoliko v levo, kar kaže na to, da se je V. odzval na nevarno situacijo s spremembo gibanja vozila v času 1,3 sekunde in da se je takrat nahajal najmanj 18,1 m pred mestom trčenja. Mesto trčenja je bilo 1,5 m levo od desnega roba, gledano v smeri vožnje V., vzdolž pa 0,5 m pred mestom, ki ga je na skici označila policija. Vozilo Golf je bilo v trenutku trčenja s sprednjim delom kolesa na razdalji 1,1 m levo od desnega roba vozišča. Izvedenec je ocenil, da je V. skušal konja obvoziti na razdalji okrog 0,45 m.

7Sodišče prve stopnje je sledilo oceni izvedenca cestno-prometne stroke, da je s stališča varnosti v obravnavani nesreči ključna bočna varnostna razdalja, to je razdalja med konjem (konj z jahačem ob normalnem gibanju zasede cca 1 m širine vozišča) in vozilom, ki ga obvozi, ki znaša 0,5 m. Če je gibanje konja umirjeno, lahko osebni avtomobil glede na širini prometnih pasov zapelje varno mimo konja le tako, da delno oziroma skoraj s polovico vozila Golf zapelje preko sredinske črte na nasprotno smerno vozišče. To lahko izvede le, če je le-to prazno oziroma, da ne ovira nasproti vozečih vozil. V nasprotnem primeru mora vozilo pred oviro in počakati. Če pa gibanje konja ni umirjeno, pa tehnično ni mogoče definirati minimalne bočne varnostne razdalje. Izvedenec je ugotovil, da je preglednost na mestu nesreče takšna, da bi voznik Golfa lahko pravočasno in primerno ustavil svoje vozilo in pustil mimo nasproti vozeča vozila. Pojasnil je, da način srečanja osebnega avtomobila in konja v prometu predpisi ne določajo; s stališča varnosti pa je priporočljivo, da se pri takšnem srečanju konja ustavi ob skrajnem robu vozišča oziroma na bankini, voznik pa ga obvozi z zmanjšano hitrostjo na maksimalni možni varnostni razdalji. Tožnik se je imel možnost pred trčenjem umakniti v levo na bankino. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikovo izpovedbo, da je sicer poskušal konja umiriti in se umikati proti bankini, vendar je takrat začel konj še bolj poplesavati, pravilno zaključilo, da tožnik konja pred trčenjem ni obvladal, prav tako pa je jahal po levem robu vozišča v smeri ježe, namesto po desnem. Jahač, ki jaha po vozišču, mora namreč skladno z osmim in petim odstavkom 92. člena ZPrCP (Ur. l. RS št. 109/10) jahati ob desnem robu vozišča v smeri ježe in mora obvladati žival, na kateri jezdi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi trditvi, da je jahanje po levem robu varnejše. S tem ko je jahal po levem voznem pasu, tožnik ni poskrbel za varnejše ravnanje v prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik, s tem ko ni jezdil po desnem robu vozišča v smeri gibanja, pač pa po levem, in ko konja ni obvladal, tako da se je konj tik pred trčenjem premaknil še bolj na V. vozni pas (proti sredini), oviral vožnjo nasproti vozečega V. in s tem ravnanjem povzročil nevarno prometno situacijo.

8Tožena stranka v pritožbi navaja, da do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik upošteval veljavne predpise. Ker je te predpise kršil, pa je v nevarno situacijo spravil tudi zavarovanca tožene stranke. Tožnik sam s konjem je bil vzrok nezgode, saj do te tudi ne bi prišlo, če se konj ne bi ustrašil približajočega vozila, zaradi česar je stopil/skočil na sredino cestišča v trenutku prehitevanja s strani zavarovanca, kar pa po njenem njen zavarovanec niti ne bi mogel pričakovati. In sicer ker je bil še mlad voznik in se še ni srečal s številnimi jahači, saj je običajno, da se ti na cesti nahajajo redko; če pa že, pa jahajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Tožnik ni kršil pravila samo s tem, da je jahal na napačni strani cestišča, ampak tudi s tem, da se, ko je zagledal približajoče vozilo in ko je po njegovih navedbah ugotovil, da je konj postal živčen, ni umaknil na bankino, s čimer bi prav tako lahko preprečil samo nesrečo, katere vzrok je bil sam. Priporočljivo je, da jahači ob takšnem čelnem srečanju konja ustavijo ob skrajnem robu vozišča oziroma bankini, vendar tožnik tudi tega ni storil, saj kot je sam izpovedal, se s pravili cestnega prometa, ki se nanašajo na jahače, ne strinja in jih zatorej tudi ne upošteva. Meni, da niso ustrezna in jih je zatorej primerno kršiti in s tem v nevarnost spravljati tudi druge udeležence v prometu. Tožnik je namreč očitno zaznal, da je njegov konj živčen, kar je več kot zadosten pokazatelj, da bi se s cestišča moral umakniti, še posebej, če je tožnik za to, da je konj postal živčen, okrivil zavarovanca tožene stranke.

9Pritožbeno sodišče glede na v prejšnji točki povzete pritožbene navedbe ugotavlja, da je nedopustna pritožbena navedba, da tožnik, zato, ker je bil še mlad voznik in se še ni srečal s številnimi jahači, saj je običajno, da se ti na cesti nahajajo redko; če pa že, pa jahajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi, ne bi mogel pričakovati zgoraj opisanega ravnanja konja. Tožena stranka je namreč to navedla prvič šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

10Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, pravilno ugotovilo, da je nevarno prometno situacijo povzročil tožnik. V. je pred nesrečo vozil v okviru dovoljenih 70 km/h in je ob približevanju konju s tožnikom zmanjšal hitrost in se mu izogibal, da bi ga obvozil. Ob pravilni oceni, da je V. skušal obvoziti konja na bočni razdalji okrog 0,45 m, je sodišče prve stopnje utemeljeno V. očitalo, da je bila bočna razdalja do konja premajhna, glede na konjevo nemirno gibanje pa bistveno premajhna. Ob tem, ko je imel dobro preglednost in je lahko zaznal tožnika na konju na razdaljo vsaj 150 m in dobro videl tudi nasproti vozeče vozilo K., ter ob tem, ko mu je tožnik ob približevanju dajal z roko znak za upočasnitev hitrosti, konj pa je postajal vedno bolj nemiren in je že pred trčenjem poplesaval po vozišču, bi moral V., kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, svojo vožnjo še bolj upočasniti in pred konjem s tožnikom ustaviti. Glede na prometno situacijo je namreč lahko pričakoval, da se bo konj še nadalje premikal po vozišču in da glede na bližajoče se vozilo K. ne bo mogel konja varno obvoziti ter se hkrati brez nevarnosti srečati z vozilom K.. V. bi moral svoje vozilo pred konjem s tožnikom ustaviti, pustiti mimo vozilo K., nato pa konja obvoziti na primerni bočni razdalji. Po opisanem torej tudi V. ni ravnal v skladu s cestnoprometnimi predpisi, in sicer ni ravnal v skladu z določbo 45. člena ZPrCP. Pritožbena navedba, da je bilo iz dodatnega izvedeniškega mnenja nedvoumno ugotovljeno, da zavarovanec tožene stranke ni kršil cestnoprometnih predpisov, je lastna dokazna ocena, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo.

11Glede na to, da pa je zavarovanec tožene stranke upravljal z avtomobilom, ki šteje za nevarno stvar, je sodišče prve stopnje pravilno odgovornost tožene stranke (zavarovanca tožene stranke) presojalo na podlagi določila 149. člena in prvega, drugega in tretjega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Imetnik motornega vozila se odgovornosti oprosti, če dejanja ni mogel pričakovati, niti se posledicam izogniti ali jih odstraniti. Nepričakovanost dejanja oškodovanca se presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Glede na ugotovljene okoliščine nastanka prometne nesreče sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženi stranki, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, saj bi se zavarovanec tožene stranke mogel posledicam takega dejanja izogniti, če bi svoje vozilo pred konjem s tožnikom ustavil, pustil mimo vozilo K., nato pa konja obvozil na primerni bočni razdalji. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je zavarovanec tožene stranke prost odgovornosti v obsegu 35 %, kolikor je k nastanku škodnega dogodka oziroma škode prispeval tožnik sam, oziroma da obstoji povračilna zaveza tožene stranke, da povrne tožeči stranki škodo, ki je nastala v prometni nesreči v obsegu 65 %, v obsegu 35 % pa trpi škodo tožeča stranka sama. Ob nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo, je namreč tudi neskrbno ravnanje voznika V. prispevalo k nastanku škode. Ker bi zavarovanec tožene stranke mogel ustaviti svoje vozilo pred konjem s tožnikom, pustiti mimo vozilo K., nato pa konja obvoziti na primerni bočni razdalji, je njegova odgovornost pravilno ovrednotena višje od oškodovančeve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da tožnik, s tem ko ni jezdil po desnem robu vozišča v smeri gibanja (ježe) in ko konja ni obvladal, kršil cestno-prometne predpise. Že v ugotovitvi, da tožnik konja ni obvladal, je evidentna tudi ugotovitev izvedenca, da je imel možnost pred trčenjem umakniti se v levo na bankino ob vozišču, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnik ni kršil pravila samo s tem, da je jahal na napačni strani cestišča, ampak tudi s tem, da se, ko je zagledal približajoče vozilo in ko je po njegovih navedbah ugotovil, da je konj postal živčen, ni umaknil na bankino, s čimer bi prav tako lahko preprečil nesrečo. Prvostopenjsko sodišče pa se je pravilno opredelilo tudi do navedb tožnika, da je bila izbira leve strani z vidika obnašanja konja v prometu in varnosti ustreznejša, in sicer jim upravičeno ni sledilo.

12Sodišče prve stopnje se je z razlogi, ki jih je navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno opredelilo do trditev tožene stranke, da je konj nevarna stvar. Ne drži, da je sodišče odločitev, da obstoji povračilna zaveza zavarovanca tožene stranke iz naslova objektivne odgovornosti v višini 65 %, saj naj bi avto zavarovanca predstavljal nevarno stvar, medtem ko konj tožnika pa ne, sprejelo zgolj na podlagi izpovedi tožnika, njemu privrženih prič in izvedeniškega mnenja izvedenca konjeniške stroke, ki je svoje mnenje oprl izključno na izpoved tožnika in njemu privrženih prič. Sodišče je navedeno odločitev sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov. Pravilno je upoštevalo, da je tožnik jahal v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, zato ni relevantna pritožbena navedba, da izvedenec konjeniške stroke ni upošteval dejstva, da je tožnik jahal v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi, saj da je predpostavljal, da je glede na izpovedi konj bil vajen jahanja po cestišču. Lasten, dokazno nepodprt zaključek predstavlja nadaljnja pritožbena navedba, da očitno temu le ni bilo tako, saj v nasprotnem primeru do škodnega dogodka ne bi prišlo. Drži, kar navaja pritožnica, da je izvedenec pojasnil, da bi tožnik lahko ocenil, ali je varno jahati po tem delu cestišča, pri čemer bi se lahko glede na konfiguracijo cestišča odločil za varnejšo pot, in sicer pot izven cestišča ob desni strani s travnato podlago ali pa bi lahko izbral vzporedne stranske ali gozdne poti. A je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da ni potrebno ugotavljati, ali in kje bi tožnik lahko jahal izven cestišča, saj toženka ni zatrjevala, da bi moral jahati izven cestišča. Ali je neka stvar nevarna stvar, je pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje lahko brez podlage s strani strokovnjakov odločilo, da konj ne predstavlja nevarne stvari, zato smiseln očitek, da tega samo, brez mnenja strokovnjakov, ne bi smelo storiti, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je z povsem sprejemljivimi in prepričljivimi razlogi, ki jih je navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ovrglo stališče tožene stranke, da je konj nevarna stvar. S pritožbenimi navedbami, da gre za žival s preko 500 kg, za katero da je splošno poznano, da lahko človeka z brco ubije, hkrati pa se številne hude nesreče dogajajo pri osnovnih padcih s konja, pritožba ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da lastnosti konja ne izpolnjujejo standarda za nevarno stvar. Ne drži, da je konj v trenutku, ko je postal del cestnega prometa, postal živčen in nepredvidljiv, s tem pa je tudi dejavnost jahanja postala nevarna dejavnost in konj nevarna stvar, saj ga tožnik ni mogel več ustrezno obvladati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je konj postal nemiren, ker sta se mu in ko sta se mu vsak iz ene smeri približevali obe vozili. Kljub temu je pritožbeno sodišče prepričano, da v ugotovljenih okoliščinah konj ni bil nevarna stvar. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 175/2003, je nevarna stvar samo tista, ki s svojimi negativnim vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato sama po sebi, ali zaradi svojih drugih lastnosti lahko pogostoma in v znatnem obsegu povzroči škodo. Pri konkretizaciji pravnega standarda nevarna stvar je treba tehtati dvoje. Najprej, ali obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda, ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti, zatem pa, ali je pri normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Običajne nevarnosti niso pozitivni kriterij nevarne stvari, in tudi ne potencialna (abstraktno preteča) škoda, ki je le manjšega obsega. Takih lastnosti pa konj nima, zlasti če gre za žival, ki je namenjena rekreativnemu jahanju. Kot navaja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, iz ugotovljenega dejanskega stanja obnašanje konja na cestišču ni pomenilo nevarne stvari, saj ni obstajala povečana nevarnost za nastanek večje škode, ki se ji tudi ob običajni skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti. Zavarovanec tožene stranke ni naredil vsega, kar bi lahko, za preprečitev prometne nezgode, saj vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, čeprav je jahača videl že na daleč in je lahko in moral videti, da konj postaja nemiren. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s tožečo stranko, da je tudi v odločbah revizijskega sodišča II Ips 111/2008 in II Ips 113/2008, na kateri se sklicuje pritožba, zavzeto stališče, da konj (zlasti če je namenjen rekreativnemu jahanju) ni nevarna stvar. Po obrazloženem tako ne more pritrditi pritožbi, da je konj, zato ker je v danem primeru zaznal približevanje dveh vozil in se počutil v nevarnosti, s svojim ravnanjem postal nevarna stvar, saj je postal nemiren, se začel približevati sredini ceste, tožnik ga ni imel več pod oblastjo, njegovo obnašanje je postalo nepredvidljivo, kar pa je vodilo v prometno nesrečo, ko je konj s svojim nemirnim obnašanjem „skočil“ proti sredini ceste, udaril v avtomobil zavarovanca tožene stranke, zaradi česar je tožnik padel s konja na avtomobil in nato na tla. Tudi sicer je sodišče na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je V. vozilo zadelo v zadnji del konja (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne obratno, kot navaja pritožba, da je konj udaril v avtomobil zavarovanca tožene stranke. Prav tako se pritožbeno sodišče glede na zgoraj obrazloženo ne strinja s pritožbo, da je konj v trenutku, ko je postal del cestnega prometa, že iz razloga, ker cestišče ne more predstavljati varnega kraja za rekreativno jahanje, postal nevarna stvar.

13Pritožbeno uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP.