VSL Sodba II Cpg 403/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 95,40 EUR za čas od 31. 1. 2018 do 18. 6. 2019, II. točka izreka pa se spremeni tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške izvršilnega postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu I. točke izreka in v celoti III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi .

III. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v roku 8 dni plačati: 95,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018 do plačila (I. točka izreka); 114,90 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka) ter 271,32 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

6Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka za toženo stranko na podlagi njenega naročila z dne 22. 12. 2017 opravila mesečno kurirsko storitev. Tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka toženi stranki za opravljene storitve izdala račun št. 4044/2017 z dne 31. 12. 2017 v višini 95,40 EUR, ki ga je tožena stranka zavrnila, ker ni vseboval vseh podatkov, ki so predpisani občini za njegovo plačilo. Med pravdnima strankama pa je bilo sporno, ali je tožeča stranka navedeni račun izdala skladno s Pravilnikom o načinu izmenjave elektronskih računov prek enotne vstopne in izstopne točke pri Upravi Republike Slovenije za javna plačila (UL RS, št. 26/17, v nadaljevanju Pravilnik) in ali ga je tožena stranka utemeljeno zavrnila.

7Sodišče prve stopnje je presojalo določbe Pravilnika in ugotovilo, da nikjer v Pravilniku ni navedeno, da je pravna podlaga oziroma številka naročilnice obvezen element e-računa. Zato je zaključilo, da je račun pravilno izpolnjen. Poleg tega je ugotovilo, da je imela tožena stranka na voljo vse potrebne podatke za plačilo spornega e-računa in da bi zato morala izpolniti obveznost plačila opravljene storitve tudi v primeru, če tožeča stranka računa res ne bi izdala skladno s Pravilnikom. Zato je zahtevku v celoti ugodilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2018, ker je bil v e-računu naveden datum plačila računa 30. 1. 2018.

8Tožena stranka v pritožbi sodišču očita zmotno uporabo pozitivnih predpisov, ki zavezujejo toženo stranko, da jih spoštuje. Vztraja pri stališču, da tožeča stranka ni pravilno izpolnila računa ter da terjatev na podlagi računa, na katerega se predmetna pravda nanaša, še ni zapadel v plačilo in da zato tožeča stranka ni upravičena do nobenih zamudnih obresti. V kolikor zakonodaja za upravičenost do plačila predpisuje določeno obliko in postopek in ti pogoji niso izpolnjeni, o zapadlosti terjatve ni mogoče govoriti, saj je v nasprotnem primeru ogrožena pravna varnost subjektov, ki nastopajo v pravnem prometu (tretji odstavek na strani 3 pritožbe).

9Vprašanje, na katerega je glede na pritožbene trditve moralo najprej odgovoriti višje sodišče je, ali je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pravna podlaga (oziroma v konkretnem primeru naročilnica in njena številka) ni obvezna sestavina e-računa. Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da je takšno stališče sodišča prve stopnje materialnopravno zmotno.

10V drugi točki prvega odstavka 10. člena Pravilnika je med obveznimi sestavinami e-računa navedena tudi vrsta in številka referenčnega dokumenta. V polje vrsta referenčnega dokumenta se vpisuje podlaga izdanemu računu, npr. pogodba ali naročilo kupca, v polje številka referenčnega dokumenta pa se vpisuje številka npr. pogodbe, naročila kupca.¹ Iz zapisanega jasno sledi, da navedba pravne podlage (ki jo Pravilnik zgolj drugače poimenuje – s terminom referenčni dokument) in njena številka (oziroma t. i. številka referenčnega dokumenta) sta obvezni sestavini e-računa. Čim je tako pa se posledično izkaže, da je tožena stranka plačilo e-računa tudi upravičeno zavrnila, za kar je imela podlago v drugi točki drugega odstavka 10. člena Pravilnika.

11Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi računa 4044/2017 z dne 31. 12. 2018, na podlagi katerega je okrajno sodišče izdalo sklep o izvršbi VL 25392/2019 z dne 28. 3. 2019, ki pa ga je po ugovoru dolžnice s sklepom z dne 10. 4. 2019 razveljavilo. O zahtevku glede sporne terjatve tožeče stranke za plačilo denarnega zneska za opravljeno storitev in o stroških je odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi zahtevka tožeče stranke v dopolnjeni tožbi. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka utemeljila pravno podlago zahtevka, ki ni v računu, pač pa v pogodbi. Sodišče prve stopnje je sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno sklepalo, da je tožeča stranka pri izdaji računa za opravljeno storitev izpolnila vse svoje obveznosti, vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstaja obveznost plačila tožene stranke tudi v primeru, če račun ne bi bil izdan pravilno.

12Pritožba, s katero tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi s tem stališčem očita, da terjatev še ni zapadla in da obresti ne tečejo, je glede prisojenih zamudnih obresti delno utemeljena.

13Ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi e-računa tožena stranka še vedno ni imela vseh potrebnih podatkov za plačilo spornega računa na podlagi določb Pravilnika, saj po zavrnitvi računa tožeča stranka ni izdala novega. Pridobila pa je tožena stranka vse potrebne podatke za izvedbo plačila vtoževane terjatve takrat, ko ji je bila vročena dopolnitev tožbe, tj. dne 18. 6. 2019. Od takrat dalje je tožena stranka neutemeljeno vztrajala pri zahtevi, da ji tožeča stranka izstavi nov račun. Odločitev sodišča prve stopnje, da je glavnico dolžna plačati, je pravilna. Kot neutemeljeno se izkaže torej pritožbeno stališče, da do konca glavne obravnave terjatev tožeče stranke še niti ni zapadla. Vtoževana terjatev je do izdaje prvostopenjske sodbe zapadla, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo toženi stranki (prvi odstavek 311. člena ZPP). Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

14Materialnopravno napačna pa je odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zamudnih obresti od prisojene glavnice od 31. 1. 2018. Prvi dan zamude je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatka iz e-računa, iz katerega izhaja datum plačila 30. 1. 2018. S tem, ko je po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka nepravilno oziroma pomanjkljivo izpolnila e-račun, je sama preprečila, da bi pravočasno prejela izpolnitev. Tožena stranka glede na Pravilnik ni mogla odrediti plačila, dokler e-račun ni bil izdan skladno s Pravilnikom. Gre za t. i. upniško zamudo (prvi odstavek 300. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), katere posledica je, da od dneva upnikove zamude obresti nehajo teči (drugi odstavek 301. člena OZ). Kot materialnopravno zmotno se posledično zato izkaže stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka račun plačati ob v računu navedenem datumu.

15V zamudo s plačilom pa je lahko tožena stranka prišla šele naslednji dan po tem, ko ji je bila vročena dopolnitev tožbe², v kateri so bili glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje navedeni vsi relevantni podatki za plačilo terjatve. To je 19. 6. 2019, ko so tudi začele teči zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člen OZ).

16Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo (355. člen ZPP) tako, da je v delu zakonskih zamudnih obresti zahtevek tožeče stranke zavrnilo, kar pomeni, da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od zneska 95,40 EUR od 19. 6. 2019 do plačila. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

17Ker je tožena stranka uspela v delu glede obrestnega zahtevka za čas do sprejema dopolnitve tožbe, je njen uspeh pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine konkretnega primera (drugi odstavek 154. člena ZPP) upoštevalo tako, da je spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o izvršilnih stroških tako, da jih nosi tožeča stranka sama. V preostalem delu pa je glede na neuspeh s pritožbo potrdilo odločitev v III. točki izreka prvostopenjske sodbe, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Medtem pa delen uspeh s pritožbo na pritožbene stroške ni imel vpliva, zato jih nosi tožena stranka sama (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Glej tudi Navodila za uporabo portala UJP eRAČUN, https://eracuni.ujp.gov.si/Content/Doc/UJPeracun_NAVODILA_ZA_DELO_portal_03102016.pdf.
² Po podatkih spisa ji je bila dopolnitev tožbe vročena 18. 6. 2019.