UPRS Sodba I U 2089/2018-48

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je v Iranu njegovo življenje ogroženo zaradi spremembe vere iz islama v krščansko vero. Štiri mesece preden je zapustil Iran je preko prijatelja, ki je tudi spremenil vero v krščansko, spoznal to vero in začel obiskovati domačo cerkev. V domači cerkvi so molili in poglabljali spoznavanje vere, vabila na sestanke so prejemali preko Whatsappa nekaj ur pred sestankom. Približno en teden pred odhodom iz Irana je preko Whatsappa prejel sporočilo, da sestanek odpade, ker je tajna policija prijela nekaj vernikov, zato mu je bilo svetovano, da naj se skrije in izgine. Domneva, da sta ga izdala druga dva vernika, ki sta bila prijeta, saj mu je prijatelj povedal, da so dva iz skupine prijeli, drugi pa so pobegnili.

2Dalje tožena stranka navaja, da iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik v večji skupini migrantov prišel v Slovenijo 11. 2. 2016 z vlakom iz Hrvaške na mejni prehod Dobova in da so bili 13. 2. 2016 predani na mejnem prehodu Šentilj avstrijskim varnostnim organom. Ker so slednji ugotovili, da ne izpolnjujejo pogojev za vstop v Avstrijo, so bili zato dne 13. 2. 2016 vrnjeni v Slovenijo. Tedaj je bil tožnik sprva nameščen v Center za tujce Postojna, zatem pa dne 19. 2. 2016 premeščen v Zbirni center Stara Vrhnika. Dne 1. 3. 2016 se je sam zglasil na policijski postaji v Ljubljani, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker za mednarodno zaščito ni zaprosil v državah, ki jih je prečkal, niti v Sloveniji, ko prvič stopil na njeno ozemlje, kot tudi ne po tem, ko mu je bil zavrnjen vstop v Avstrijo s strani avstrijskih organov, po oceni tožene stranke za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je to bilo mogoče.

3Tožnikovi pooblaščenci so dne 6. 5. 2016 toženi stranki posredovali krstni list, izdan v evangeličanski cerkvi v Ljubljani, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik dne 13. 3. 2016 krščen v tej cerkvi. Naknadno so dne 7. 6. 2016 predložili še tožnikovo vozniško dovoljenje in rojstno knjižico, zatem pa je 19. 7. 2016 tožena stranka prejela še 11 strani informacij o tožnikovi izvorni državi, za katere navaja, da jih je skrbno preučila in upoštevala pri pripravi odločbe.

4V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika, kot jih je podal na osebnem razgovoru. Poleg tega, kar je povedal ob podaji prošnje, je med drugim povedal še, da se ni počutil kot musliman in da se je že v Iranu poglabljal v krščansko vero preko interneta in preko udeležbe v domači cerkvi. V Sloveniji se je krstil in hodi v protestantsko cerkev, to je v cerkev brata A..

5Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, opravljenega osebnega razgovora s tožnikom in predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v 2. odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Ocenjuje, da so tožnikove izjave glede okoliščin zapustitve izvorne države neprepričljive in malo verjetne in da so tudi njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Toženi stranki se zdi malo verjetno, da se je tožnik, ki je zatrjeval, da je od pubertete dalje približno 20 let živel tako, da mu vera v vsakdanjem življenju ni predstavljala kakšnega posebnega mesta, ravno štiri mesece pred odhodom iz izvorne države pričel zanimati in spoznavati krščansko vero. Prav tako se zdi toženi stranki malo verjetno, da bi tožnik glede na to, da je splošno znano, da je v njegovi izvorni državi dostop do interneta zelo omejen, do verskih vsebin lahko prihajal preko pametnega telefona, pri čemer ni vedel povedati internetnih strani. Malo verjetno je tudi to, da naj bi tožnik informacijo o tem, da sta bila prijeta dva pripadnika domače cerkve, prejel od svojega prijatelja, s katerim naj bi domačo cerkev tudi obiskovala in da tožnik ni niti poskušal poizvedeti, kako je prijatelj pridobil informacijo o odkritju domače cerkve, in ne nazadnje, kaj se je z njim zgodilo. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da se je v Sloveniji krstil dva tedna po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, medtem ko iz dokumentacije v spisu izhaja, da je bil krščen zgolj 6 dni po vložitvi prošnje in to brez posebne priprave, čeprav je pred tem zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava. Ti dve izjavi pa si nasprotujeta. Tudi tožnikov opis krsta je neprepričljiv. Krstni list tudi še ne pomeni, da je resnično spremenil vero. Krst je po mnenju tožene stranke zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Ker so po oceni tožene stranke imele dejavnosti in ravnanja tožnika v zvezi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (2. odstavek 30. člena ZMZ-1) in ker tožnik drugih razlogov ni uveljavljal, tožena stranka zaključuje, da ni upravičen do statusa begunca na podlagi 2. točke 20. člena ZMZ-1. Iz istega razloga pa tudi ni upravičen do priznanja statusa subsidiarne zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Prav tako ni upravičen so priznanja subsidiarne zaščite niti na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1, saj po ugotovitvi tožene stranke v konkretnem primeru ne obstaja niti utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo po 3. alineji 28. člena ZMZ-1, kar tudi pojasnjuje.

6Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Toženi stranki očita, da je pri ugotovitvi, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, spregledala, da je prišel v Slovenijo v okviru "begunskega vala", ko so si begunce države podajale iz rok v roke. Glede na navedeno tožnik meni, da mu ni mogoče očitati, da prošnje ni vložil nemudoma, temveč šele po določenem času, češ da je je bil povsod zavrnjen. Toženi stranki še očita, da tudi ni preverila, koliko in kako je bil seznanjen s stanjem v drugih državah, ki jih je prečkal in da je tudi spregledala, da je tožnik samoiniciativno pristopil na policijsko postajo in podal prošnjo za mednarodno zaščito. O teh okoliščinah se tožena stranka ni opredelila, ampak je to štela njemu v škodo, ne da bi mu dala možnost, da se o tem ustrezno izjavi. Nadalje se tožnik ne strinja z zaključki tožene stranke, da je v njegovi izpovedi prišlo do določenih neprepričljivih pojasnitev glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Pojasnjuje, da se ni najprej odločil za odhod iz izvorne države, ampak je moral oditi zaradi svojega zanimanja za krščansko vero. Kot neustrezen označuje tudi zaključek tožene stranke, da ni znal navesti, na katerih straneh je dostopal do informacij o krščanski veri, saj je to ustrezno pojasnil; če pa je tožena stranka menila, da do tovrstnih informacij v izvorni državi ni mogoče dostopati, bi ga morala o tem dodatno izprašati. Toženi stranki še očita, da je spregledala tudi to, da je za spremembo vere v tožnikovi izvorni državi predpisana najhujša kazen, kar je tudi zahtevalo takojšnje ukrepanje tožnika po tem, ko je prejel obvestilo, da so oblastni organi odkrili domačo cerkev in aretirali dva pripadnika, in sicer takojšnji odhod, ne da bi raziskoval, kaj se je zgodilo. Toženi stranki nadalje očita, da ga je ocenila kot neprepričljivega tudi zato, ker je njegov odgovor o tem, kako se je življenje zaradi vere spremenilo, ocenila kot zelo splošne narave, pri tem pa spregledala, da je težko konkretno in specificirano pojasniti, kaj se v posameznikovem življenju spreminja zaradi vere. Kot nepravilen šteje tudi zaključek tožene stranke, da je malo verjetno, da bi tožnik v tako kratkem času sprejel svojo notranjo odločitev v zvezi s krstom, pri čemer pa spregleda, da se je tožnik na to že prej pripravljal, saj se s krščansko vero ni spoznaval v Sloveniji, temveč že prej v svoji izvorni državi. Ker je tožena stranka tudi štela, da je zelo skopo opisal obred krsta, bi mu morala v zvezi s tem dati možnost dodatnih vprašanj ali podvprašanj, česar pa ni storila. Toženi stranki še očita, da ga tudi ni ustrezno izprašala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih ali širša okolica izvedela, da je tožnik spremenil vero. Tožnik meni, da kadar so podane nekonsistentnosti in neskladja v izjavah prosilca, mora uradna oseba prosilcu dati možnost, da neskladnosti pojasni oziroma razčisti skladno z 22. členom Ustave, ker je to sestavni del pravice do enakega varstva pravic. V nasprotju s tem pa mu tožena stranka pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je štela za protislovne ali malo verjetne, čeprav je na njih oprla svojo odločbo. V dokazne namene tožnik izrecno predlaga izvedbo dokazov z vpogledom v listine upravnega spisa in da se ustno zasliši tožnika v zvezi z vsemi okoliščinami, pri katerih tožena stranka ugotavlja nasprotja, predlaga pa tudi vpogled fotokopije izjave štirih prosilcev za mednarodno zaščito, s tožnikom kot prvim podpisnikom, iz katere sledi, da ko so skušali zaprositi za mednarodno zaščito, so prejeli odgovor, naj počakajo (tožbena priloga A 4). V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Glede virov, ki jih tožnik prvič navaja v tožbi, tožena stranka poudarja, da bi jih moral, če je menil, da so pomembni za postopek, predložiti še pred izdajo izpodbijane odločbe, zato gre za nedopustne tožbene novote. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8Tožnik v prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2017 navaja, da uspešno dela na Waldorfski šoli kot spremljevalec avtističnega otroka in kot pomočnik pri pripravi kulturnih prireditev starejših učencev, predvsem pripravi in praznovanju krščanskih praznikov. V zvezi z navedbami tožene stranke glede cenzuriranja interneta pojasnjuje, da so v Iranu v množični uporabi posebne aplikacije - programi proti cenzuri, s katerimi si ljudje množično pomagajo, da lahko dostopajo do internetnih strani. Poudarja, da je v Iranu sprememba vere iz islama v krščanstvo pogubno dejanje in da bi mu zato ob vrnitvi v Iran nastala resna škoda, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.

9Na naroku za glavno obravnavo dne 21. 5. 2018 obe stranki vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih in predlogih in razen tega tožnik vlaga še nadaljnjo pripravljalno vlogo - priloga A6, v kateri le povzema sodbo št. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018. Toženka v zvezi z njo navaja, da ker citirana sodba še ni postala pravnomočna, v predmetni zadevi tudi ne more biti pravno relevantna.

10Tožnik v tretji pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2018 še navaja, da je njegova sprememba vere pristna. Dodaja tudi, da krst pomeni formalno potrditev pripadnosti določeni veroizpovedi. Medtem ko se pristnost verskega prepričanja povezuje s prosilčevim notranjim sprejemanjem vere, se obred krsta povezuje z zunanjim, objektivno zaznavnim dogodkom sprejema osebe v krščanstvo. Zato je lahko krst sprejet kot materialni znak spremembe veroizpovedi osebe in na splošni ravni ni mogoče izključiti, da v izvorni državi ne bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstila. Ni pomembno, ali prosilec ima verske lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja. Zadošča, da mu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj pa je, da je potencialni izvajalec preganjanja s tem lahko seznanjen, upoštevaje, da je bil tožnik krščen v tujini in da se tovrstni obred javno ne razglaša in ne objavlja ter kot tak ostaja izključno v tožnikovi osebni sferi. Tožnik je spremembo vere javno razglasil na spletnih družbenih omrežjih, med drugim uporablja vzdevek B.B. kot krščansko ime. Družbena omrežja (kljub cenzuri) lahko uporabljajo tudi prebivalci Irana in so seznanjeni s tožnikovo spremembo vere. Življenjsko je, da družbena omrežja še toliko bolj spremljajo tudi oblasti v izvorni državi kot sredstvo nadzorovanja državljanov. V državi s takšno stopnjo nadzora nad prebivalci kot v Iranu, ni sporno, da državne strukture nadzorujejo tudi družabna omrežja in objave na njih ter tako vedo za tožnikovo spremembo vere, ki jo je preko družabnih omrežij razglasil.

11Tožba je utemeljena.

12Predmet sodne presoje je uvodoma navedena odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja za priznanje mednarodne zaščite, ki jo je tožnik utemeljeval na podlagi spremembe vere iz islama v krščanstvo in se je po podaji prošnje tudi krstil, tožena stranka pa se je pri zavrnitvi tožnikove prošnje oprla na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1. Ocenila je, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, glede na okoliščine, ki so nastale po njegovem odhodu iz izvorne države, oziroma po njegovem prihodu v Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS).

13V zadevi je sodišče predhodno že trikrat odločalo o tožnikovi tožbi na podlagi 2. člena ZUS-1. Tako je sodišče prvič, ko je o tožbi odločilo s sodbo št. I U 1288/2017 z dne 23. 8. 2017, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je presodilo, da je bilo njeno postopanje v nasprotju z zahtevami 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker tožniku pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da bi se izjasnil o okoliščinah, ki jih je tožena stranka štela za protislovne in malo verjetne, čeprav na njih temelji zavrnilna odločitev, tako da je s tem tožnik šele v upravnem sporu dobil možnost, da pojasni domnevno neskladnost svojih izjav in dokazuje, da določene okoliščine in dogodki, ki jih je navajal, niso malo verjetni. Ker je bila navedena sodba po pritožbi tožene stranke razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017, ker je spoznalo, da je le-ta nepravilna v zvezi z očitano kršitvijo pravice do izjave, ker je presodilo, da ni šlo za neskladnosti v izjavah, o katerih bi moral tožnik imeti pravico izjaviti se, pa tudi zaradi odsotnosti obrazložitve navedene sodbe v zvezi z vprašanjem, zakaj je seznanitev tožnika z dejstvom omejitve dostopa do interneta v Iranu pravno odločilna, kar je onemogočalo preizkus pravilnosti navedene sodbe. Pri ponovnem odločanju na podlagi navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 je bila v skladu z zakonskim pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ter v okviru in na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izdana sodba št. I U 2663/2017 z dne 10. 1. 2018, s katero je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Vendar je po tožnikovi pritožbi Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018 pritožbi ugodilo in navedeno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je ugotovilo, da tožnikov dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave ni bil zavrnjen iz dopustnih razlogov po 52. členu ZUS-1 ali po 2. alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po četrtem odstavku 75. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju na podlagi navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018 je sodišče opravilo glavno obravnavo 21. 5. 2018 in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je presodilo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, kot tudi zaradi absolutno bistvene kršitve pravil postopka. Navedena sodba je bila po pritožbi tožene stranke razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018, ker je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ali se zaradi veroizpovedi izvaja preganjanje, v katerih primerih se ter na kakšen način.¹ Ker sodišče tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodišče pa bi moralo tudi v zvezi z navedenimi dejstvi opraviti glavno obravnavo, saj na opravljeni glavni obravnavi v zvezi s tem ni izvajalo dokazov. Navedeno pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka (četrti odstavek 75. člena ZUS-1), sodišče bi moralo tudi v zvezi z navedenimi dejstvi opraviti glavno obravnavo.

14ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v RS pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Le-ta namreč določa, da resna škoda zajema: (1) smrtno kazen ali usmrtitev; (2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; ter (3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

15Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka štela, da tožnik ne izpolnjuje pogojev ne za status begunca ne za status subsidiarne zaščite. Tožnikove izjave glede zapustitve izvorne države je ocenila kot neprepričljive in malo verjetne, prav tako je za neprepričljive ocenila tožnikove odgovore glede njegovega zanimanja za krščansko vero. Ugotovila je, da se nekatere tožnikove izjave razlikujejo glede na to, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in kar je nato povedal na osebnem razgovoru. Svojo odločitev je med drugim oprla na tožnikovo izjavo, da je do verskih vsebin dostopal do interneta. Nadalje je svojo odločitev oprla tudi na neskladnost o tem, da je tožnik najprej zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava, potem pa se je v Sloveniji krstil brez predhodne priprave in na njegovo izjavo na osebnem razgovoru, da se je v Sloveniji krstil dva tedna po vložitvi prošnje, medtem ko je iz dokumentacije v spisu razvidno, da se je krstil šest dni po vložitvi prošnje. Naredila je tudi zaključek, da tožnik svoje prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času. Po mnenju tožene stranke so imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države zgolj namen ustvarjanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite in zato iz istega razloga tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v Iran soočen z resno škodo.

16Sodišče je v zvezi s preučevano zadevo preučilo slovensko sodno prakso in sodno prakso Sodišča EU (SEU) ter Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in priporočila št. 6 UNHCR². SEU je v povezavi z zatrjevano spremembo vere prosilca iz Irana izdalo sodbo v zadevi Fathi³. V njej je v zvezi z razlago člena 10(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU⁴, ki ustreza tretjemu odstavku 27. člena ZMZ-1, poudarilo, da ta določba vsebuje široko opredelitev pojma "veroizpoved". Glede vseh sestavin pojma veroizpovedi od prosilca ne more zahtevati, da v utemeljitev svojih verskih prepričanj poda izjave ali predloži dokumente o vsakem od teh elementov, ki so zajeti z izpostavljenim členom, pač pa mora svoje trditve ustrezno utemeljiti, pri čemer so zgolj izjave o verskem prepričanju ali pripadnosti verski skupnosti le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95.⁵ Če elementi niso utemeljeni z listinskimi ali drugimi dokazi, se upoštevajo le, če so izpolnjeni kumulativno določeni pogoji iz člena 4(5), od (a) do (e) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Med temi pogoji sta med drugim tudi, da se ugotovi, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom, ter okoliščina, da je bila ugotovljena splošna verodostojnost prosilca. Po potrebi mora pristojni organ upoštevati tudi pojasnila, ki so bila posredovana v zvezi z neobstojem dokazov in verodostojnostjo prosilca na splošno.⁶ SEU izrecno izpostavi, da je treba v teh primerih poleg individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca med drugim upoštevati tudi njegova prepričanja v zvezi z veroizpovedjo in okoliščine, v katerih jih je dobil, način, kako razume in doživlja svojo vero ali ateizem, njegov odnos do doktrinarnih, obrednih ali predpisanih vidikov veroizpovedi, v zvezi s katero izjavlja, da ji pripada ali da se želi od nje oddaljiti, njegovo morebitno posebno vlogo pri posredovanju svoje vere ali pa tudi povezave med verskimi, identitetnimi in etničnimi dejavniki ter dejavniki glede spola.⁷,⁸

17Že v svoji predhodni sodbi v zadevi Y in Z (C-71/11 in C-99/11 z dne 5. 9. 2012) pa je SEU navedlo, da »je verska svoboda eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje.“⁹ Da se določena dejanja štejejo za preganjanje, mora „obstajati huda kršitev svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na posameznika“,¹⁰ kajti ni vsak poseg v pravico do verske svobode že preganjanje v smislu Kvalifikacijske direktive.¹¹ Če je v zakonodaji izvorne države določena smrtna kazen ali zaporna kazen za spreobrnitev, potem mora pristojni organ oziroma sodišče ugotoviti, ali se ta zakonodaja uporablja v praksi.¹² Na navedeno sodbo se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018.¹³

18V zadevi A. proti Švici¹⁴ ESČP ni ugotovilo kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v situaciji, ko so švicarski organi šteli, da prosilec iz Irana ni izkazal nedvomno pristne in trajajoče spremembe vere, relevantno tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP pa bi bilo podano le, če bi ta oseba v primeru vrnitve vero izražala na tak način, da bi jo iranske oblasti lahko obravnavale kot sovražno sistemu. Razvidno je, da je ESČP sprejelo argumentacijo države, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere v tujini in to tudi upoštevajo, kar pomeni, da takšni osebi ne grozi resno tveganje mučenja oziroma nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran.¹⁵ ESČP je tudi poudarilo razliko s situacijo v zadevi F.G. proti Švedski¹⁶, kjer je sodišče predvsem ugotovilo, da bi prišlo do kršitve 2. in 3. člena EKČP, če bi bil pritožnik vrnjen v Iran brez ex nunc presoje nacionalnih organov posledic njegove spreobrnitve, v zadevi A. proti Švici pa so nacionalne oblasti takšno presojo opravile. Nadalje je ESČP v zadevi T.M. in Y.A. proti Nizozemski¹⁷ prav tako v primeru dveh prosilcev iz Irana, katerima nizozemske oblasti niso verjele, da sta pristno spremenila svojo vero, odločilo, da so nacionalne oblasti v najboljšem položaju, da ocenijo kredibilnost prosilcev, ker imajo možnost neposredno videti, slišati in oceniti njihovo obnašanje, in da ne vidi razlogov, da bi odstopilo od zaključkov nacionalnih oblasti, ki so nekredibilnost izjav obeh prosilcev presojali natančno, neposredno in to tako na upravni kot na sodni stopnji.¹⁸,¹⁹

19V najnovejši zadevi A. A. proti Švici²⁰ ESČP vzpostavlja standard, ko gre za prosilca z dvomljivo konverzijo veroizpovedi iz islama v krščanstvo²¹, in sicer ugotavlja kršitev 3. člena EKČP. Preden bi bil prosilec poslan v izvorno državo, bi moral pristojni organ preučiti, ali bo v izvorni državi tudi prosilec z dvomljivo konverzijo veroizpovedi izražal svojo novo vero. V ta namen bi moral pristojni organ ugotoviti, kako bo živel in izražal svojo vero v izvorni državi (v konkretni zadevi Afganistan), česar pa sicer v navedeni zadevi organ ni storil, saj je domneval, da prosilec ne bo imel nobenih težav zaradi bivanja pri svoji družini, s tem pa je domneval, da naj bi bil prosilec prisiljen izvrševati svojo vero v privatni sferi, glede na težave, s katerimi so konvertiti soočeni v Afganistanu (v tej državi glede konvertitov velja enaka nevarnost preganjanja kot v Iranu). Prosilec s strani organa tudi ni bil vprašan, kako je izražal svojo vero po krstu v Švici in kako bi lahko živel v izvorni državi.

20Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da če se z zadostno zanesljivostjo ugotovi, da do spremembe vere dejansko ni prišlo zaradi verskih razlogov, potem vprašanja o tem, kako bi prosilec izražal svojo vero v izvorni državi, niso potrebna oziroma smiselna, in tudi v tej zvezi ni treba preverjati, kako bi bil prosilec preganjan v izvorni državi.²² S sklepom I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 pa Vrhovno sodišče še dodaja, da je treba tudi v teh primerih obravnavati vprašanje, ali bi oblasti v izvorni državi lahko zavrnjenemu prosilcu za mednarodno zaščito, na primer zaradi prejema zakramenta krsta, pripisovale versko ali politično prepričanje, ki je sovražno državnemu sistemu (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1) in bi torej tožniku grozilo preganjanje na tej podlagi.^{23 24} To je bil tudi glavni očitek Vrhovnega sodišča toženi stranki - da ni ugotovila, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove osebne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.²⁵ To je torej eno izmed bistvenih vprašanj, ki jih mora sodišče razrešiti v tem upravnem sporu. Navedeno stališče Vrhovno sodišče dopolnjuje še s sodbo I Up 107/2019 s 23. 10. 2019 in sicer ugotavlja glede na obstoječa poročila o stanju v Iranu, da prosilec, ki sicer ni pristno spremenil vere v krščansko, zaradi golega dejstva izvršenega krsta v tujini, s katerim bi bile seznanjene tudi iranske oblasti, v povezavi z nepristnostjo novega verovanja ne bo izpostavljen dejanjem, ki bi narekovala njegovo zaščito z enim od statusov mednarodne zaščite. Poudarja tudi, da pri tem niti niso pomembne prosilčeve navedbe, ki se nanašajo na vprašanja, ali imajo iranske oblasti dostop do njegovega Facebook profila, na katerem je objavil svoje slike v evangeličanski cerkvi ob krščanskih simbolih, in do Instagram profila, ali ga prek tega lahko nadzirajo in ali ga bosta oblastem izdala njegova bivša sostanovalca, ki naj bi pobegnila nazaj v Iran.

21V zvezi s priporočili UNHCR je Upravno sodišče že izpostavilo²⁶, da je za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima po izkušnjah UNHCR lahko tri temeljne dimenzije. Te tri dimenzije religioznosti za potrebe odločanja o mednarodni zaščiti so: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja.²⁷ Od tega, katera dimenzija religioznosti pri prosilcu prevladuje oziroma je morebiti v prepletanju z drugo dimenzijo, je odvisna tudi natančnejša izbira vprašanj oziroma vsebinski potek zaslišanja, v vsakem primeru pa je potrebno začeti pri ocenjevanju (ne)verodostojnosti s splošnimi in odprtimi vprašanji, na katere je mogoče opisno odgovarjati. Če uvodna vprašanja razkrijejo, da na primer pri prosilcu prevladuje tretja dimenzija religioznosti v kombinaciji z drugo dimenzijo, in je tretja dimenzija prisotna v manjši meri, potem znanje prosilca o bogoslužju in verski doktrini ne bo nujno v korelaciji z resnostjo verskega prepričanja.²⁸ Če pa gre za nevarnost oziroma problem pripisanega verskega prepričanja, je znanje prosilca o verski doktrini in bogoslužju nepomembno.²⁹ V primeru, da je očitno, da je do spremembe vere prišlo po prihodu v državo, kjer je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, mora biti ugotavljanje pristnosti spremembe vere posebej rigorozno in podrobno - na primer - glede kakršnekoli povezave med novim in prejšnjim prepričanjem v državi izvora, glede nestrinjanja in nasprotovanja prvotni veri, glede načina, kako je prosilec izvedel za vrednote oziroma prednosti nove vere v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, glede izkušenj, ki jih ima prosilec z novo vero.³⁰, ³¹

22Sodišče v konkretni zadevi sicer pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da bi bil pred zapustitvijo izvorne države že deležen dejanj preteklega preganjanja v zvezi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščanstvo. Pri tem se sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe, zaradi česar, skladno z določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Med strankama sicer tudi ni spora o tem, da je bil tožnik krščen 13. 3. 2016 v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani (kot je sicer razvidno tudi iz potrdila o krstu v upravnem spisu). Prav tako med strankama ni sporno, da v Iranu življenjska nevarnost preti osebam, ki so bile, tako kot tožnik, rojene v muslimanski družini staršem muslimanske vere, pa so spremenile svojo vero iz islama v drugo vero ali ateizem (navedeno izhaja tudi iz s strani tožnika predloženih poročil o izvorni državi, ki se nahajajo v upravnem spisu in jih tožena stranka ni prerekala, zato jim sodišče sledi, navedeno pa sicer smiselno izhaja tudi iz zadeve Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018³²).

23Ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oziroma ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti sedaj utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. V skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 je do priznanja statusa begunca upravičena oseba, ki ima v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem. Gre torej za strah pred bodočim preganjanjem. Zgolj dejstvo, da oseba v izvorni državi ni bila izpostavljena dejanjem preganjanja, še ne pomeni, da oseba ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča³³, enako pa je razvidno iz določbe drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, ni pa torej takšno preteklo preganjanje, povzročena resna škoda oziroma pretekla neposredna grožnja pogoj za priznanje mednarodne zaščite.³⁴ Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi izrecno opredelila zgolj do zatrjevanih dejanj preteklega preganjanja, presoja, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode, pa je neupravičeno izostala.

24Toženka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, ker je ocenila, da njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in posledično, ker so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče je toženi stranki v zvezi s tem očitalo napačno uporabo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1. Tudi Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenim izpostavilo, da je mogoče uporabiti določilo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ko prosilec s povzročenimi dejavnostmi v času od odhoda iz izvorne države ustvari okoliščine za pridobitev mednarodne zaščite na nepristen način, ko ustvari zgolj navidezno potrebo po mednarodni zaščiti. Vrhovno sodišče izpeljuje, da se tudi v takem primeru prošnja lahko zavrne, a ne iz razloga, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ampak ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.³⁵ Ker tožena stranka drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 ni uporabila na takšen način, je s tem kršila materialno pravo, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upravno sodišče sledi napotkom Vrhovnega sodišča v tej zadevi in je z namenom dopolnitve in pravilne ugotovitve dejanskega stanja opravilo glavno obravnavo 21. 5. 2018, kjer je samo zaslišalo tožnika in vpogledalo v vse listinske dokaze in upravni spis ter jih prebralo.

25Sodišče mora oceniti, ali tožniku zaradi dejanj oziroma dogodkov, ki so se zgodili po njegovi zapustitvi Irana, grozi preganjanje oziroma nastanek resne škode ob njegovem povratku v Iran. To bi lahko tožniku grozilo, če bi bila njegova sprememba vere dovolj pristna in bi njeno izkazovanje ali celo širjenje, ki bi moralo biti za tožnika tudi dovolj pomembno, z dovolj visoko stopnjo verjetnosti lahko prišlo na znanje iranskim oblastem, in/ali če bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere oziroma krst in bi tožniku dejansko pripisale spremembo vere, ne glede na to, ali je bila ta pristna ali ne.

26Sodišče po opravljenem naroku z zaslišanjem tožnika – drugače kot toženka - ugotavlja, da je tožnik pristno spremenil vero v krščansko.

27Sodišče je pri svoji dokazni oceni o splošni verodostojnosti tožnika glede zatrjevane pristne spremembe vere iz islamske v krščansko sledilo shemi kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive). Gre za tri temeljne elemente: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tega tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje³⁶, da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov³⁷, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče³⁸, da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev³⁹ in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

28V zvezi z notranjo nekonsistentnostjo je toženka ugotovila, da se nekatere tožnikove izjave razlikujejo glede na to, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in kar je nato povedal na osebnem razgovoru, svojo odločitev pa je oprla tudi na tožnikovo izjavo, da je do verskih vsebin dostopal do interneta, kar nasprotuje splošno znanemu dejstvu o cenzuri interneta v njegovi domovini. Dodatno se je pri odločitvi oprla tudi na ugotovljeno neskladnost o tem, da je tožnik najprej zatrjeval, da je za krst potrebna temeljita priprava, potem pa se je v Sloveniji krstil brez predhodne priprave, in na njegovo izjavo na osebnem razgovoru, da se je v Sloveniji krstil 2 tedna po vložitvi prošnje, medtem ko je iz dokumentacije v spisu razvidno, da se je krstil 6 dni po vložitvi prošnje. Ob zaslišanju je tožnik na naroku 21. 5. 2018 pojasnil, da je tudi (ob osebnem razgovoru, kot je razvidno iz upravnega spisa) povedal, da je bil datum njegovega krsta drugi teden, ko je bil tukaj (in ne po dveh tednih, kot je to napačno ugotovila toženka – tega tožnik v postopku ni izjavil). Ob podaji prošnje je povedal, da je za krst potrebna priprava, on pa je bil še na začetku, na osebnem razgovoru pa je povedal, da mu priprava pomeni, da je v sebi prepričan. Vsak se lahko odloči in se krsti v krščanski veri, vendar ne more tega brez notranje priprave narediti. Na naroku pa je pojasnil, da je bil on pripravljen od sekunde, ko je izbral to vero, takrat je bil pripravljen. Glede na navedeno sodišče v njegovih navedbah ne vidi razhajanj, niti v samem obdobju 4 mesecev med zahajanjem v domačo cerkev in zapustitvijo izvorne države ter hitrim krstom po prihodu v RS, saj je tožnik logično pojasnil, kaj je menil s pripravo in tudi sledi dejstvu, da se je krstil, ko je začutil pripravljenost za to. V zvezi s tem je tudi na naroku kasneje izpovedal, da so vrata krščanstva vedno odprta in ni omejeno s časom, kdaj lahko nekdo začne verovati (zanj krstni list pomeni, da si sprejet v krščanski družini in to sedaj če narediš danes ali čez eno leto, ni nobene razlike), kar po mnenju sodišča še dodatno potrjuje navedeno. Na naroku je pojasnil tudi svoje izjave glede samega obreda krsta (tožena stranka je ugotovila, da je zatrjeval, da obred krsta v Sloveniji poteka drugače kot v Iranu, kar je v popolnem nasprotju z njegovo izjavo, da za krst v Iranu ni bilo možnosti), da sta to dve različni stvari, eno je to, da dobiš krstni list, drugo pa je blagoslovljena voda. Z blagoslovljeno vodo človek samo postane kristjan in te sprejmejo v družbo. Krstni list pa je uradni papir, ki se ga dobi. Povedal je, da v Iranu ne moreš dobiti krstnega lista, ni pa rekel, da ne morejo narediti postopka z blagoslovljeno vodo, tega v Iranu lahko naredijo, ne morejo pa izdati krstnega lista. Pojasnilu sodišče kot logičnemu sledi, tožnik sicer nikjer v postopku ni izjavil, da bi v Iranu lahko pridobil krstni list. Pojasnil je tudi, da je do verskih vsebin dostopal preko interneta, in sicer z uporabo obstoječih tehnoloških pripomočkov za izogibanje cenzuri interneta, t. i. filtering, kar je tudi podrobneje opisal, zato sodišče ne zazna nedoslednosti v njegovih izjavah v postopku v zvezi z dostopanjem in iskanjem verskih vsebin po internetu, pri čemer sodišče smatra, da za to, da sledi tožniku, da je preko interneta iskal in se učil o krščanskih vsebinah, niti ni bilo treba vedeti točnega internetnega naslova, saj se da poiskati vsebine le preko splošnih iskalnikov s splošno vtipkanimi pojmi, kot so krščanstvo, o krščanstvu, Jezus, kar je prebral v farsi jeziku, kot je na naroku pojasnil tožnik postopek iskanja krščanskih vsebin na internetu v Iranu.

29Po presoji sodišča je notranje konsistentno in dovolj prepričljivo tožnik opisal svoje razloge za seznanitev, spoznavanje in zbližanje s krščansko vero že pred odhodom iz izvorne države. Njegove navedbe o spremembi vere iz islama v krščanstvo kot edinem razlogu za zapustitev izvorne države, zato niso neverjetne, sodišče sledi, da je verjeten opis dogodkov, kot ga je podal tožnik, in sicer, da je v domače cerkve v Iranu tožnik zahajal zadnje 4 mesece pred odhodom, za kar ga je navdušil prijatelj C.C., kristjan (logično je na naroku pojasnil tudi, kako sta v kratkem času 4 mesecev postala prijatelja, da so pač ljudje, ki jim lahko 100% zaupaš, zaradi njihovega obnašanja in osebnosti), saj - kot je povedal že na osebnem razgovoru, ga je islam začel motiti v puberteti, njegova načela se niso skladala z načeli islama, ni pa želel k nobeni drugi veri. Nato pa je bilo spoznanje s krščansko vero kot iskra. Tega ni iskal, ga pa je privlačilo k sebi, želel je živeti kot človek s svojimi načeli, ohranjati svoj notranji mir. Spoznanje s krščansko vero je bilo slučajno. Ko pa se je začel poglabljati v to, je videl, da se krščanska načela skladajo z njegovimi, tako je dobil harmonijo in notranji mir. Notranje konsistentno je tudi opisal vedenje o krščanstvu na samem osebnem razgovoru, prepričljivo pa je tudi na naroku pojasnil, kaj mu krščanstvo predstavlja in kako ga izvaja v RS. Tožnik je tudi razlog za zapustitev izvorne države opisal v prošnji, na osebnem razgovoru in na zaslišanju enako, tj. da je razlog sprememba vere. Skupaj z drugimi verniki so hodili v domačo cerkev. ⁴⁰ Preko sporočila prijatelja C.C., ki ga je tudi uvedel v krščanstvo, je izvedel, da sta bila dva od njih aretirana in naj si reši življenje, zato se je odločil, da pobegne - ni šel niti domov, pač pa do svojega prijatelja, ki mu je pomagal, da je lahko zapustil državo. Sodišče tudi sledi kot verjetnemu temu, da po zapustitvi ni kontaktiral prijatelja C.C., ki ga je zbližal s krščanstvom, saj ni želel ogrožati njegovega življenja. Kot je že navedeno, je za spreobrnjence v krščanstvo v Iranu zagrožena smrtna kazen, zato temu sodišče sledi. Sodišče tudi zaradi navedenega obravnavanja konvertitov v Iranu sledi kot verjetnemu tudi tožnikovi izjavi, da je takoj po obvestilu o aretaciji dveh vernikov zapustil državo.

30Sodišče ugotavlja, da je zunanje konsistenten tožnikov opis domače cerkve, ki je skladen s predloženimi splošnimi in posebnimi informacijami o izvorni državi v upravnem spisu (tj, da gre za navadno stanovanje oziroma hišo; da to ni prostor, ki bi bil karkoli povezano s krščanstvom in simboliko, saj mora zaradi nevarnosti izgledati čimbolj normalno; da se v njem srečuje (tudi zaradi nevarnosti) manjše število vernikov). Tudi tožnikovim navedenim in dovolj podrobno opisanim verskim aktivnostim že v izvorni državi pa po presoji sodišča tudi ni mogoče odreči niti zunanje konsistentnosti, glede na številne relevantne informacije in poročila, ki jih je že v upravnem postopku predložil tožnik po svojih pooblaščencih in ki jim tožena stranka ne ugovarja.

31Tožena stranka tožnikovo zamudo pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito šteje kot eno izmed podlag za zavrnitev njegove prošnje, češ da ni zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v RS kakor hitro je bilo to mogoče. Sodišče v zvezi s tem izpostavlja sprejeto stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je že v sklepu št. I Up 219/2017 z dne 22. 11. 2017 (pod tč. 9 obrazložitve) pojasnilo, da 3. odstavek 21. člena ZMZ-1 sicer res določa, da upravni organ pri presoji obstoja oziroma resničnosti dejstev, na katerih prosilec temelji prošnjo za mednarodno zaščito (če prosilec svojih trditev ne more potrditi z drugimi dokazi), med drugim upošteva tudi dejstvo, ali je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil v najkrajšem možnem času. Vendar pa nobena od okoliščin iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1, tudi hitrost vložitve prošnje za mednarodno zaščito, sama po sebi ni ne podlaga za priznanje mednarodne zaščite ne za zavrnitev prošnje. To pa pomeni, da če tožena stranka oceni, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kolikor hitro bi bilo to mogoče, je to le ena izmed podlag za širšo oceno dokazne vrednosti prosilčevih izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.

32Ker pa sodišče razen časa vložitve tožnikove prošnje za mednarodno zaščito še ugotavlja, da glede na naravo zadeve (spremembo veroizpovedi, ki je posameznikova intimna stvar in ki se je začela že v Iranu) ni moč pričakovati, da bo tožnik v zvezi z navedenim predložil dokaze, tudi sicer zato, ker je zagrožena smrtna kazen za konvertite v Iranu, predložil pa je sicer potrdilo o opravljenem krstu v RS (nahaja se v upravnem spisu), odgovarjal je na vsa vprašanja in tudi podajal podrobne odgovore, široko je opisoval, kaj mu pomeni nova vera, kako jo je začutil, se zbližal z njo, kdaj je bil pripravljen in kako je sedaj zadovoljen s svojim življenjem, ko ni več vezan na vrednote islama in ko izraža svojo novo veroizpoved v RS. Njegove izjave so bile v relevantnih delih skladne tekom celotnega postopka in se niso razlikovale od pridobljenih informacij o izvorni državi, s tem da sodišče glede na navedeno ocenjuje, da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, pri čemer tudi ugotavlja, da iz njegovih skladnih izjav ni zaznati, da bi imel namen zavajati ali prikrivati dejstva. Zato sodišče ugotavlja, da je podana splošna verodostojnost tožnika in sodišče sledi temu, da je sprememba tožnikove vere iz islama v krščanstvo pristna.

33Sodišče tudi ugotavlja, da je na naroku 21. 5. 2018 tožnik o izvrševanju svoje veroizpovedi v primeru vrnitve v Iran sicer že izpovedal. Rekel je, da je za človeka, ki spremeni v Iranu svojo veroizpoved (iz islama v krščanstvo) s strani iranskih oblasti in islamske zakonodaje oziroma islamskega prava sodba smrt. Na izrecno vprašanje, ali ima kakšno predstavo o tem, kako bi v primeru vrnitve v Iran prakticiral pripadnost krščanski veri, pa je izpovedal, da če se ga vrne nazaj, je vprašanje, če bo ostal, da bi lahko nadaljeval s krščanstvom. Če pa bo iranska oblast objavila, da za ljudi, ki so zamenjali vero, ni smrtne kazni, v tem primeru bi se vrnil v Iran in tudi bi tam hodil v cerkev in nadaljeval s krščanstvom. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožnik po vrnitvi v Iran namerava izvrševati svojo krščansko veroizpoved za kar je še vedno zagrožena smrtna kazen za konvertite.

34Ker je to tožnik že izpovedal na naroku 21. 5. 2018, tožena stranka pa navedenemu ni nasprotovala, sodišče v zvezi z navedenim ni opravilo še enega naroka z dodatnim zaslišanjem tožnika.

35Sodišče Evropske unije (SEU) je v povezavi s preganjanjem zaradi veroizpovedi že navedlo, da nobeno od pravil Direktive 2011/95/EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca. Zato če se ugotovi, da bo oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca. Dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, načeloma ni upoštevno.⁴¹ To ugotavlja tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 – da namreč ni pomembno, ali prosilec dejansko ima verske lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt iz 24. člena ZMZ-1 (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Zadošča, da prosilcu subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta pripisuje dejansko spremembo vere, ki se preganja. V zvezi s tem pa je potrebno ugotoviti, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve s tem, da je prosilec spremenil veroizpoved, res prišlo.

36Pravilna razlaga navedenega preganjanja zaradi veroizpovedi je tako očitna in ne pušča prostora za noben razumen dvom. Zato tudi sodišče skladno z doktrino acte clair, upoštevaje sodbo SEU v zadevi C.I.L.F.I.T., št. 283/81 z dne 6. 10. 1982, ugotavlja, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za postavitev vprašanja za predhodno odločanje SEU na podlagi 267. člena PDEU o tem, ali je treba spregledati ravnanje prosilca, ki načrtno ustvarja okoliščine, pomembne za odločanje o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito in če ne, kakšni so pogoji za to in ali je tako ravnanje združljivo s prepovedjo zlorabe pravic (na kar je sicer opozorilo Vrhovno sodišče v tem postopku).

37Sodišče pa tudi ni še dodatno zaslišalo tožnika in ni vpogledalo v predlagane tožnikove objave na spletnih straneh v zvezi z njegovim oznanjanjem spremembe vere na družbenih omrežjih in o vedenju državnih struktur za objave na navedenih omrežjih, ker jih nadzorujejo, s tem pa tudi njegovo objavo spremembe vere v krščanstvo. Navedeno je tožnik zatrjeval v 3. pripravljalni vlogi⁴², toženka pa navedenemu ni ugovarjala, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

38Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da ne sledi ugotovitvi toženke, da tožnik po vrnitvi v Iran po svoji volji ne bi izražal verskih prepričanj, pač pa, glede na izvedeno dokazno oceno ugotavlja, da če tožnik v Iranu ne bi izvrševal svoje veroizpovedi, bi bila zgolj posledica dejstva, da je za izvrševanje krščanske veroizpovedi zagrožena smrtna kazen (takšnega ravnanja, torej skrivanja veroizpovedi, zato da ne bo deležen preganjanja, pa od prosilca ne smemo zahtevati), sicer pa namerava krščansko veroizpoved izvrševati. Iz predloženih poročil, pa tudi iz že navedenih ugotovitev Vrhovnega sodišča, izhaja, da konvertitom v krščanstvo, ki se vrnejo v Iran, grozi preganjanje (zagrožena je tudi smrtna kazen), če bodo svojo vero javno izkazovali. Glede na namen tožnika, da želi tudi ob morebitni vrnitvi v Iran izvrševati svojo novo veroizpoved in ker tožnik po opravljenem krstu v RS tudi na družbenih omrežjih objavlja svojo spremembo vere v krščanstvo, za to pa je izvedela preko nadzora družbenih omrežij tudi iranska oblast, ki sicer tudi preganja v Iranu konvertite, ki javno izražajo svojo spremenjeno krčansko veroizpoved, sodišče ugotavlja, da bi bil tožnik ob njegovem povratku v Iran lahko izpostavljen resni nevarnosti preganjanja, skladno s 26. in 27. členom ZMZ-1.

39Vrhovno sodišče je sicer v svoji zadnji odločitvi v tej zadevi sodišču naložilo, naj opravi glavno obravnavo, saj ni izvedlo dokazov v zvezi z vprašanji, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo svojih verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavala tudi njega. Ker pa je sodišče ugotovilo drugače, tj., da je tožnik pristno spremenil svojo vero in da namerava tudi v Iranu izvrševati krščansko veroizpoved, zaradi česar bi bil v primeru vrnitve v Iran preganjan, ni opravilo še enega naroka v zadevi, pač pa je po preučitvi vseh izvedenih dokazov presodilo, da za sprejeto odločitev glede na razloge, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik, tožena stranka ni imela podlage za zavrnitev tožnikove prošnje.

40Sodišče je zato v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v svojem tožbenem zahtevku izrecno predlagal samo to, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, ni pa predlagal odločanja sodišča v sporu polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Narava stvari bi v obravnavanem primeru sicer dopuščala odločanje sodišča o pravici sami, česar pa, kot rečeno tožnik v tožbi ni predlagal, zato bi sodišče v takem primeru nedopustno preseglo tožbeni zahtevek (357. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), kolikor bi odločilo v sporu polne jurisdikcije. Prav tako tudi ni izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1, saj tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi mu nov postopek pred toženo stranko kot pristojnim upravnim organom prizadel težko popravljivo škodo, za kar tudi ni ponudil nobenega dokaza.

¹ Konkretno, moralo bi biti ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavala tudi njega.
² Gre za priporočilo: UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06.
³ C-56/17 z dne 4. 10. 2018.
⁴ Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Ur. l. EU, L 337/9 z dne 20. 12. 2011. V nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva.
⁵ C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 82, 84.
⁶ Ibidem, odst. 86, 87 in tam navedena sodna praksa.
⁷ Ibidem, odst. 88.
⁸ Povzeto po odločbi Upravnega sodišča, št. 1407/2018 z dne 5. 4. 2019.
⁹ C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 57.
¹⁰ Ibidem, odst. 59; C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 94.
¹¹ C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 58.
¹² C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 96, 98.
¹³ Glej opombo št. 8.
¹⁴ A. v. Switzerland, app. no. 60342/16, 19. 12. 2017, odst. 41-46.
¹⁵ Ibidem, odst. 43.
¹⁶ F.G. v. Sweden, app. no. 43611/11, 23. 3. 2016.
¹⁷ T.M. and Y.A. v. Netherlands, app. no. 209/16, 28. 7. 2016.
¹⁸ Ibidem, odst. 23, 25-28.
¹⁹ Glej opombo št. 8.
²⁰ A. A. v. Switzerland, app. no. 32218/17, 5. 11. 2019, odst. 54.
²¹ Prvostopenjski švicarski organ SEM je namreč ugotovil, da prosilec ni izkazal pristne spremembe vere, nacionalno švicarsko sodišče pa je štelo drugače.
²² Odločbe Vrhovnega sodišča I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018 (odst. 17), I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19), I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 11), I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 14) in I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 (odst. 14 in 15).
²³ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 17-19.
²⁴ Glej opombo št. 8.
²⁵ Ibidem, odst. 19.
²⁶ Sodba I U 1289/2017 z dne 26. 11. 2018, odst. 91.
²⁷ UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06, točka II.A, 4-8.
²⁸ Ibidem, točka III.b), 29.
²⁹ Ibidem, točka III.B), 31.
³⁰ Ibidem, točka III. c), 34.
³¹ Glej opombo št. 8.
³² Kjer Vrhovno sodišče v 11. točki obrazložitve ugotavlja, da sankcioniranje spremembe vere s smrtno kaznijo, v državah, kjer je ta sankcija predpisana in se dejansko izvaja, objektivno ustreza elementom dejanja preganjanja (26. člen ZMZ-1). Kadar je to motivirano z verskimi razlogi, je izpolnjen tudi pogoj, da obstaja povezava med razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja, kot to zahteva Kvalifikacijska direktiva II tretjem odstavku 9. člena, ZMZ-1 pa v osmem odstavku 27. člena. Enako je navedeno tudi v 11. točki odločbe Vrhovnega sodišča I Up 148/2018 z dne 3. 10. 2018.
³³ Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, 12. odstavek.
³⁴ Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 (9. odstavek).
³⁵ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 16.
³⁶ 1. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
³⁷ 2. alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
³⁸ 4. alineja tretjega odstavka 21. čl. ZMZ-1.
³⁹ 3. in 4. alineja prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1.
⁴⁰ Sodišče pri ponovni preučitvi izjav tožnika ugotavlja, da tudi ni zaznati nedoslednosti v njegovih izjavah o tem, ali je poznal vernike, ki so zahajali v “njegovo“ domačo cerkev. Nedvomno jih je poznal, ob prvem obisku so se predstavili, na vsakem obisku so bili isti ljudje, kot je povedal na osebnem razgovoru. Niso pa bili njegovi prijatelji, razen C.C. (saj je na naroku izpovedal, da je voditelja D.D. in ostale poznal kot vernike, ki so prisostvovali v domači cerkvi, bili so iz različnih krajev, tako kot tukaj v cerkvi, mogoče jih pozna po imenih, posebnega odnosa z njimi ni imel, razen z C.C.), čemur sodišče sledi, saj so se srečevali le na obiskih domače cerkve, pri čemer je tožnik vsakič navedel enako število oseb, ki so se srečevali v tej domači cerkvi, t.j. 7 oseb.
⁴¹ Sodba v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11) z dne 5. 9. 2012, točki 78 in 79.
⁴² Sodišče ugotavlja, da so trditve in dokazi podani pravočasno, skladno s sklepom Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, ker predhodno tega tožnik še ni mogel zatrjevati, saj je bilo šele s sodbo zadevnega sodišča I U 801/2018 z dne 21. 5. 2018 (tj. po izdaji izpodbijane odločbe) sporočeno, da je navedeno pravnorelevantno v konkretni zadevi, čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v odločbi z dne 3. 10. 2018.