VSRS Sklep X Ips 37/2019

I. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške postopka odločanja o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe.

1Vrhovno sodišče je s sodbo X Ips 37/2019 z dne 26. 2. 2020 ugodilo tožnikovi reviziji in 2. točko izreka sodbe Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbi ugodilo tudi v preostalem delu ter odpravilo odločbo Finančne upravne Republike Slovenije, s katero je bil tožniku odmerjen in plačilo naložen davek na dediščino. Vrhovno sodišče je odločilo tudi, da se tožnika v tem delu (tj. v delu, v katerem zadeva po sodbi Upravnega sodišča ni bila vrnjena upravnemu organu v ponovni postopek) ne odmeri. Z II. točko izreka je odločilo o stroških sodnega postopka.

2Tožnik je z vlogo z dne 29. 5. 2020 predlagal izdajo dopolnilne sodbe. Navaja, da je bila z izdano sodbo v sporu polne jurisdikcije izpodbijana upravna odločba v celoti odpravljena in se je tako postopek odmere davka na dediščino zanj končal ugodno. Ker naj bi bil s tem postopek končan, meni, da bi moralo Vrhovno sodišče odločiti tudi o stroških upravnega postopka, kot jih je v posameznih vlogah priglasil med upravnim postopkom. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov za to vlogo.

K I. točki izreka

3Predlog ni utemeljen.

4Na podlagi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče izda dopolnilno sodbo, če s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu zahtevka. Vezanost sodišča na tožbeni zahtevek je določena v 2. členu ZPP, in sicer je v prvem odstavku določeno, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tudi v upravnem sporu sodišče na podlagi prvega odstavka 7. člena ZUS-1 o pravici, obveznosti ali pravni koristi odloči v mejah tožbenega zahtevka. Skladno z drugim odstavkom 30. člena ZUS-1 pa mora tožba, če se z njo v upravnem sporu zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi ali vrnitev stvari ali odškodnina, obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (drugi odstavek 30. člena ZUS-1).

5Revident je v tožbi (poleg odprave izpodbijane odločbe) uveljavljal povrnitev "vseh stroškov tega postopka," a je priglasil le stroške, ki se nanašajo na vložitev tožbe (nagrado za tožbo, materialne stroške in sodno takso). V zvezi s stroški upravnega postopka ni navajal ničesar. Tudi v reviziji je priglasil le stroške v zvezi s postopkom za dopustitev revizije in za vložitev revizije. V obravnavanem primeru je torej sodišče s sodbo z dne 26. 2. 2020 odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so mu bili priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o tožnikovi pravici oziroma obveznosti pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez tožnikove zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej revidentovo sklicevanje na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno.

6Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je tožena stranka sodišču poslala upravni spis. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, namreč niso del sodnega spisa (kot to zmotno meni revident) in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.¹

7Nenazadnje upravni organ z odločitvijo, ki je bila izpodbijana v tem upravnem sporu, sploh ni odločil o stroških upravnega postopka. Nasprotno, izrecno je napovedal, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. O stroških upravnega postopka je torej dolžan v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku in Zakona o davčnem postopku odločiti upravni organ, kolikor je to ostalo (glede na odločitev sodišča) nerešeno.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče predlog za dopolnitev sodbe zavrnilo (drugi odstavek 325. člena in tretji odstavek 326. člena ZPP).

K II. točki izreka

9Revident s predlogom za dopolnitev sodbe ni uspel, zato na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka odločanja o tem predlogu.

Glasovanje

10Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

¹ Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020.